[Stran 085]
Zgodovina državnosti na področju Ukrajine se začenja z dvema arhetipsko evropskima srečanjema. V srednjem veku je prišlo, kakor v Franciji in Angliji, do srečanja z Vikingi. Možje s severa so hoteli odpreti trgovsko pot med Vzhodnim in Črnim morjem in so uporabili ob Dnjepru ležeči Kijev za trgovsko postajo. Njihov prihod je sovpadel s propadom hazarske države in njihovi voditelji so se poročali z ženskami domačega slovansko govorečega prebivalstva. Tako je nastala tvorba, ki je znana kot Kijevska Rusija. Kot vse države v srednjeveški Evropi je bila Rusija poganska. Nihala je med Rimom in Bizancem, dokler se niso njeni vladarji odločili za slednjega in prestopili v pravoslavno vero. Rusijo so oslabili boji za nasledstvo, dokler je ni uničil prihod Mongolov v 13. stoletju.
Na tej točki se je zgodovina Rusije razdelila. Največji del je prevzelo veliko vojvodstvo Litva, ogromna vojaška država s prestolnico Vilno. Litovski veliki knezi so postali dediči Rusije in so prevzeli številne kulturne pridobitve, npr. pravne tradicije in slovanski jezik kot dvorni jezik. Veliki knezi so bili sicer poganski Litovci, njihovi podložniki pa po večini vzhodni kristjani. Ko so litovski veliki knezi s personalno unijo postali tudi poljski kralji, so največji deli Ukrajine pripadli takrat največji evropski državi. Z ustavno reformo leta 1569 se je država konstituirala v plemiško republiko, dvojno državo Poljska-Litva. V tej »republiki obeh narodov« so ukrajinske dežele pripadle poljski kroni, beloruske pa veliki kneževini Litvi. Tako je znotraj stare Rusije nastala nova mejna črta.
To je bilo prvo razdobje oligarhičnega pluralizma v Ukrajini. Ukrajinsko plemstvo je imelo sedeže in pravico do glasovanja v predstavništvih republike, največji del prebivalstva pa je bil naseljen na ogromnih kmetijskih posestvih, kjer so proizvajali žito za izvoz. Krajevnim vojskovodjem so se pridružili poljski plemiči in tudi Judje, ki so pomagali uvesti v deželi fevdalni red. Takrat so sodelovali Judje pri nastanku malih mest, ki so prišla v zgodovino kot »štetli«.
Politične razmere so privedle do kozaške vstaje leta 1648, v kateri so svobodnjaki, ki so se izognili obstoječemu sistemu, postavili njegov obstoj pod vprašaj. Sklenili so usodno zvezo z rivalsko državo, ki je svoje korenine prav tako imela v stari Rusiji, z Moskovsko veliko kneževino. Mesto Moskva je ležalo na vzhodni meji Rusije in je ostalo, drugače kot večji del Rusije, pod neposrednim mongolskim gospostvom. Medtem ko so področja današnje Belorusije in Ukrajine prišla preko Vilna in Varšave v stik z renesanso in reformacijo, nobeno od teh dveh gibanj ni doseglo Moskve. Osvoboditev Moskve izpod mongolskega gospostva se običajno datira z letom 1480. Prav tako kot litovski veliki knezi so se tudi moskovski veliki knezi imeli za dediče Kijevske Rusije. Vendar po uničenju te srednjeveške države skoraj pol tisočletja niso izvajali nad njenim področjem nobene oblasti. Največ časa sta Kijevu vladala Vilno in Varšava.
S kozaškimi upori se začenja propad dvojne države Poljska-Litva; ustvarili so pogoje za to, da je oblast nad Kijevom prešla od Poljske na moskovsko veliko kneževino. 1667 je bilo ozemlje današnje Ukrajine razdeljeno med Poljsko-Litvo in Moskvo, pri čemer je Kijev pripadel Moskvi. Tako je prišla velika kneževina Moskva v stik z Evropo. Izobražena elita s kijevske univerze je odšla na sever, da bi delala kot uradniki in strokovnjaki v rastoči državi. Ta vzorec se je ponovil, ko je bila Poljska-Litva konec 18. stoletja popolnoma razdeljena med veliko kneževino Moskvo (ki je med tem postala rusko carstvo), Prusijo in habsburško monarhijo. Rusko carstvo, ki na področju višje izobrazbe ni imelo nikake tradicije, je izobražence iz Vilna in Kijeva uporabilo v svoje namene.
V 19. stoletju je ukrajinsko narodno gibanje sledilo tipično evropskim zgledom. Nekateri izobraženci, laiki in duhovniki so se začeli upirati svojim lastnim biografijam in so razlagali, da subjekt zgodovine niso elite, ampak množice. Ta razvoj se je pričel v Harkovu in se je od tam razširil v Kijev ter preko rusko-habsburške meje v Lvov. Ukrajinski zgodovinarji 19. stoletja so spadali k vodilnim zastopnikom vseevropskega gibanja »narodnjakov«, ki so romantizirali preprosto ljudstvo. To gibanje je omogočilo predstavo o enotnem ukrajinskem narodu prek meje med ruskim carstvom in habsburško monarhijo (kjer so na majhnem področju, imenovanem Vzhodna Galicija, živeli ljudje, ki so, kot bi rekli danes, govorili ukrajinsko).
[Stran 086]
Prva svetovna vojna je prinesla konec velikih imperijev in obenem prizadevanja, da bi na osnovi Wilsonovega načela samoodločbe ustvarili nacionalne države. Kar zadeva Ukrajino, je prišlo takoj do dveh tovrstnih poskusov, enega na področju habsburške monarhije in enega v ruskem carstvu. Prvi poskus so preprečili Poljaki, ki se jim je posrečilo, da so Vzhodno Galicijo vključili v svojo državo. Drugi pa je imel proti sebi tako Rdečo kot tudi Belo armado, ki sta se sicer med seboj bojevali, vendar pa sta soglašali v tem, da mora ostati Ukrajina del večje politične enote. Čeprav je bilo ukrajinsko narodno gibanje primerljivo z gibanji v drugih delih Evrope in čeprav se je za Ukrajino bojevalo in zanjo umrlo več ljudi kot za večino drugih po letu 1918 nastalih nacionalnih držav, je poskus propadel na celi črti. Po zapleteni vrsti dogodkov, med katerimi je bil Kijev kakih dvanajstkrat zaseden, je zmagala Rdeča armada. 1922 je nastala sovjetska Ukrajina kot del nove Sovjetske zveze.
Ravno zato, ker je bilo ukrajinsko narodno gibanje tako težko zatirati in ker je sovjetska Ukrajina tvorila zahodno mejno regijo Sovjetske zveze, je bilo vprašanje njene evropske identitete od vsega začetka osrednjega pomena za sovjetsko zgodovino. Za sovjetsko politiko je bilo značilno ambivalentno stališče nasproti Evropi: sovjetska modernizacija naj bi kapitalistično moderno Evrope posnemala – vsekakor samo zato, da bi jo prekosila. Pri tem so prikazovali Evropo kot napredno ali kot dekadentno, glede na čas, perspektivo in razpoloženje vodstva. V dvajsetih letih je sovjetska politika pospeševala razvoj intelektualnega in političnega razreda v Ukrajini, ker so mislili, da se bodo razsvetljeni Ukrajinci odločili za sovjetsko bodočnost. V tridesetih letih je poskušala modernizirati podeželje Ukrajine, tako da je prenesla zemljo v kolektivno lastnino in kmete napravila za uslužbence države. To je vodilo k množičnemu odporu kmetov, ki so verjeli v zasebno lastnino, in k zmanjševanju pridelkov.
Josip Stalin je ta spodletela prizadevanja spremenil v zmago, tako da je napravil odgovorne na neuspeh ukrajinske nacionaliste in njihove inozemske podpornike. V Ukrajini je množično rekviriral hrano, čeprav je točno vedel, da je na ta način obsodil milijone ljudi na smrt od lakote, in uničeval ukrajinsko inteligenco. Več kot tri milijone ljudi je v sovjetski Ukrajini umrlo od lakote. Posledica je bil nov ustrahovalni režim, v katerem so Evropo predstavljali le še kot grožnjo. Stalin je izrekel absurdno, ampak učinkovito trditev, da so se Ukrajinci prostovoljno izstradali do smrti na povelje iz Varšave. Kasneje je sovjetska propaganda oznanjala, da mora biti tisti, ki omenja smrt od lakote, agent nacistične Nemčije. Tako se je pričela politika fašizma in antifašizma, v kateri je bila Moskva braniteljica vsega dobrega in so morali biti torej njeni kritiki fašisti. Ta učinkovita retorika pa nikakor ni izključevala sovjetskega pakta z nacisti leta 1939. Ob sedanji povrnitvi ruske propagande k antifašizmu je to pomembna točka, na katero se moramo spomniti: retorika moralnega maniheizma je služila samo državi in ji zato ni postavljala nobenih meja. Uporaba antifašizma kot strategije je nekaj čisto drugega kot boj proti resničnim fašistom.
Ukrajina je bila v središču politike, ki jo je Stalin imenoval »notranje koloniziranje«; in ona je bila tudi v središču Hitlerjevih načrtov za zunanje koloniziranje. Njegov »Lebensraum« je bil v prvi vrsti Ukrajina, katere rodovitno zemljo je hotel očistiti sovjetske oblasti in pridobiti za Nemčijo. Nemci so načrtovali, da bodo obdržali Stalinovo kolektivno poljedelstvo, kmetijske proizvode pa preusmerili z vzhoda na zahod. Pričakovali so, da bodo na ta način izstradali približno trideset milijonov prebivalcev Sovjetske zveze. Po tem mišljenju so bili Ukrajinci podljudje, nesposobni za normalno politično življenje in uporabni samo za koloniziranje. Nobena evropska dežela ni bila podvržena tako intenzivnemu koloniziranju kot Ukrajina in nobena ni morala toliko trpeti. Med 1933 in 1945 je bila Ukrajina država z največjo smrtnostjo na svetu.
V današnji Nemčiji ostaja vidik koloniziranja v veliki meri neopažen. Nemci mislijo na zločine proti Judom in proti (zmotno z Rusijo identificirani) Sovjetski zvezi, skoraj nihče v Nemčiji pa ne spozna, da je bila glavni predmet kolonialnega mišljenja in delovanja Nemčije Ukrajina. Tako odlični nemški politiki kot npr. Helmut Kohl se še danes ne obotavljajo izključevati Ukrajincev iz veljavnih pravil mednarodnega prava. Miselnost, da so Ukrajinci manjvredni ljudje, še traja, sedaj z zlonamernim zasukom, da se dela Ukrajince krive za zločine, ki so se zgodili v Ukrajini, ki pa so bili v resnici nemška politika in do katerih brez nemške vojne in nemške kolonizacijske politike nikdar ne bi prišlo.
Čeprav je bil Hitlerjev glavni cilj uničenje Sovjetske zveze, je izhajal iz nujnosti pakta s Sovjetsko zvezo, da je lahko začel oboroženi konflikt. Ko je postalo jasno, da se bo Poljska bojevala, je pridobil Hitler Stalina za dvojno[Stran 087]
Figure 1. Slovenska zima, podobna ukrajinski Tamino Petelinšek
[Stran 088] invazijo. Stalin je že leta čakal na to povabilo, kajti sovjetska politika je že dolgo nameravala razbiti Poljsko. Razen tega pa je videl Stalin v zvezi s Hitlerjem, torej v sodelovanju s skrajno evropsko desnico, ključ do uničenja Evrope. Nemško-sovjetska zveza, je upal, bo Nemčijo usmerila proti evropskim sosedom in privedla do oslabitve ali celo uničenja evropskega kapitalizma. Ta predstava se, kot bomo še videli, sploh ne razlikuje dosti od računov, ki jih danes dela Putin.
Posledica nemško-sovjetske invazije sta bila poraz Poljske in razbitje poljske države, prišlo pa je tudi do pomembnega razvoja znotraj ukrajinskega nacionalizma. V tridesetih letih v Sovjetski zvezi ni bilo ukrajinskega narodnega gibanja; to bi bilo popolnoma nemogoče. Na Poljskem pa je obstajalo teroristično podtalno gibanje z imenom Organizacija ukrajinskih nacionalistov (OUN). V mirnih časih je pomenilo komaj še kaj več kot neprijetnost, v vojski pa je njegov pomen zrasel. OUN se je borila prav tako proti poljski kot proti sovjetski oblasti nad, po njenem mnenju, ukrajinskimi področji in je tako videla v nemški zasedbi vzhoda edino možnost za ustanovitev ukrajinske države. Tako je OUN leta 1939 podpirala Nemčijo pri invaziji na Poljsko in potem spet 1941, ko je Nemčija izdala svojo zaveznico in napadla ZSSR.
Tudi sovjetska zasedba vzhodne Poljske od 1939 do 1941 je ugodno vplivala na ukrajinski nacionalizem. Vladajoči razred Poljske in voditelji ukrajinskih političnih strank so bili deportirani ali umorjeni. Ukrajinski nacionalisti, ki so bili navajeni živeti v podzemlju, so jo bolje odnesli. Mnogi levo usmerjeni ukrajinski revolucionarji, ki so bili pred vojno zelo številni, so po izkušnjah s sovjetsko oblastjo prešli k skrajni desnici. Poleg tega so sovjeti umorili voditelja OUN, kar je spet privedlo do boja za premoč med dvema mladima možema, Stepanom Bandero in Andrijem Melnykom.
1941 so preizkusili ukrajinski nacionalisti politično kolaboracijo z Nemčijo in so bili neuspešni. Stotine se jih je udeležilo nemškega napada na Sovjetsko zvezo kot obveščevalci in tolmači, in nekateri so pomagali Nemcem pri organizaciji pogromov. Ukrajinski nacionalistični politiki so poskušali dobiti plačilo za to kolaboracijo tako, da so junija 194l oklicali neodvisno Ukrajino. Hitler se za tako tvorbo sploh ni zanimal. Mnogi nacionalistični voditelji so bili umorjeni ali zaprti, Stepan Bandera je prebil preostanek vojne v Sachsenhausnu. Mnogi Ukrajinci so še dalje kolaborirali z Nemci, da bi zbrali vojaške izkušnje ali v upanju na politični preobrat in za primer, da bi jih Nemci vendar enkrat potrebovali. Ampak kot povsod v Evropi je imela praktična kolaboracija komaj kaj opraviti s politiko.
V teku vojne so se mnogi ukrajinski nacionalisti pripravljali na vstajo v času, ko bo nemška oblast nadomeščena s sovjetsko. V Sovjetski zvezi so videli svojega glavnega nasprotnika, deloma iz ideoloških razlogov, predvsem pa, ker je kazalo, da bo vojno dobila. V Voliniji so ukrajinski nacionalisti organizirali Ukrajinsko vstajniško armado (UPA), katere naloga je bila, premagati Sovjete, potem ko bi ti premagali Nemce. 1943 je UPA izvedla množično etnično čiščenje med Poljaki in morila hkrati Jude, ki so se skrivali pri Poljakih. Pri tem sploh ni šlo za kolaboracijo z Namci, ampak za morilski del nacionalne revolucije, kot so jo razumeli voditelji. Nato so se borili ukrajinski nacionalisti proti Sovjetom v partizanski vojni, v kateri sta obe strani uporabljali vsa sredstva. Hruščov je bil tisti, ki je ukazal, naj sovjeti nacionaliste še prekašajo v brutalnosti, da bi tako zastrašili domače prebivalstvo.
Politična kolaboracija in vstaja ukrajinskih nacionalistov sta navsezadnje pomenili v zgodovini nemške okupacije samo dejavnika podrejenega pomena. Zaradi vojne je bilo na področju današnje Ukrajine pobitih kakih šest milijonov ljudi, med njimi približno 1,5 milijona Judov. Nemci so preizkusili svoje tehnike množičnega uničevanja v Kamenec- Podolsku in v Babinem Jaru, kjer so z množičnim streljanjem pobili več kot 20 000 oziroma 30 000 Judov. V vsej zasedeni sovjetski Ukrajini so domačini kolaborirali z Nemci, tako kot tudi v zasedeni Sovjetski zvezi in v vsej zasedeni Evropi.
A v Ukrajini so Nemci pobili veliko več ljudi, kot pa jih je z njimi kolaboriralo, in to ne velja za nobeno drugo zasedeno deželo v Zahodni Evropi. Zato se je bojevalo veliko več ljudi iz Ukrajine proti Nemcem kot na njihovi strani, in tudi to ne velja za nobeno drugo zasedeno zahodnoevropsko deželo.Velika večina Ukrajincev, ki se je v vojni bojevala, je nosila uniformo Rdeče armade. V boju proti Wehrmachtu je padlo več Ukrajincev kot vseh ameriških, britanskih in francoskih vojakov skupaj. V Nemčiji vse do danes obstaja slepota za ta dejstva, ker se na Rdečo armado zmotno gleda kot na rusko armado – enačenje, ki ga prakticira tudi propaganda v današnji Rusiji. Če je Rdeča armada ruska armada, morajo biti torej Ukrajinci sovražniki. To miselnost je izumil ob koncu vojne sam Stalin. [Stran 089]Ideja o veliki domovinski vojni je služila trem ciljem: dogajanje naj bi se pričelo 1941 namesto 1939, tako da je bil nemško-sovjetski pakt potisnjen v pozabo; Rusijo je pomaknila v središče dogajanja, čeprav je bila Ukrajina v veliko višji meri v središču vojne; in popolnoma je ignorirala trpljenje Judov.
Današnji politiki spominjanja daje daleč močnejši pečat povojna propaganda kot pa vojna izkušnja. Noben od današnjih oblastnikov se ne spominja več druge svetovne vojne, čeprav, kot se zdi, marsikateri vodilni ruski politik verjame verziji zgodovine, ki se je je naučil v šoli. Današnji politični voditelji Rusije so otroci sedemdesetih let in tako tudi vojnega kulta Brežnjeva. Velika domovinska vojna je stvar Rusov, Ukrajinci in Judje v njej ne nastopajo. Judje so trpeli več kot katerakoli druga skupina sovjetskega prebivalstva, ampak holokavst kot tak v sovjetski zgodovini ni imel mesta. Nastopal je kvečjemu v protizahodni propagandi, v kateri je trpljenje Judov v celoti prikazano kot krivda ukrajinskih in drugih nacionalistov – ljudi, ki so živeli na področjih, ki jih je Stalin zasedel kot Hitlerjev zaveznik, in ljudi, ki so se upirali sovjetski silam, ko so se 1945 vrnile. Na to tradicijo so se priklopili ruski propagandisti v sedanji ukrajinski krizi: popolna ravnodušnost do holokavsta, kolikor ga ne morejo uporabiti kot politični instrument za manipulacijo ljudi na Zahodu.
V sedemdesetih letih je bila Sovjetska zveza rusificirana, in sicer na čisto poseben način. Prišli so do ideološkega zaključka, da obstajajo razredi samo znotraj same Sovjetske zveze, ne pa tudi znotraj posameznih narodov. Tako potrebuje Sovjetska zveza samo en sam misleči razred in ne več nacionalnih razredov te vrste. Kot posledica je bila ukrajinščina pregnana in šol in še posebno iz višjega izobraževanja. Tako je obdržala pomen kot jezik nizke in paradoksno obenem visoke kulture, kajti takrat nihče v Sovjetski zvezi ni osporaval obstoja samostojne ukrajinske tradicije v umetnosti in v humanističnih vedah. V taki atmosferi so razvijali ukrajinski patrioti in predvsem ukrajinski nacionalisti civilnodružbeno razumevanje ukrajinske identitete. V tem so jih podpirali izseljeni poljski intelektualci, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih pripravljali zunanjo politiko za čas po komunizmu.
Ti intelektualci, zbrani okrog Jerzyja Giedroyca in časopisaKultura v Parizu, so stali na stališču, da je Ukrajina narod v istem smislu kot Poljska, in bodoča neodvisna Poljska mora priznati bodočo neodvisno Ukrajino – ne da bi razpravljali o mejah. Te so bile takrat sporne, kajti Poljska je v teku vojne izgubila ozemlja, ki jih danes imenujemo Zahodna Ukrajina. To je bil z današnjega gledišča prvi korak Ukrajine kot tudi Poljske v smeri pravnih in ustavnih norm povojne Evrope. Predvideno priznanje Ukrajine znotraj obstoječih mej je bilo 1989 osnova poljske zunanje politike po »evropskih standardih«. V odločilni fazi med 1989 in 1991 in prvič v zgodovini so imeli ukrajinski aktivisti samo enega sovražnika: Sovjetsko zvezo. Decembra 1991 je več kot 90 % prebivalcev sovjetske Ukrajine (z večino v vseh regijah) glasovalo za neodvisnost.
*
Nato sta šli Rusija in Ukrajina po ločenih poteh. Privatizacija in brezzakonje sta v obeh državah vodili v oligarhijo. V Rusiji je oligarhe centralizirana država nadzorovala, medtem ko je v Ukrajini nastala neka svojevrstna, čudna oblika pluralizma. Prav do najnovejšega časa so vsi ukrajinski predsedniki v zunanji politiki nihali med Vhodom in Zahodom in v notranji politiki med različnimi klani oligarhov.
Nenavadno pri Viktorju Janukoviču je bilo, da je poskušal napraviti konec slehernemu pluralizmu. V notranji politiki je uvedel navidezno demokracijo, pri čemer je bila njegov najljubši nasprotnik skrajno desna stranka Svoboda. V tej konstelaciji je lahko dobival volitve in razlagal inozemskim opazovalcem, da je vsekakor boljši kot pa nacionalistična alternativa. V zunanji politiki se je hočeš nočeš čutil pristaša Vladimirja Putina. Janukovič je bil tako korupten, da bi resno sodelovanje z Evropsko zvezo – in to implicira priznavanje določenih pravnih norm – pokopalo njegovo gospodarsko moč. Zdi se, da je iz državne blagajne pokradel toliko, da je bila država 2013 tik pred bankrotom, kar je ga je napravilo dovzetnega za ruski pritisk. Moskva je bila pripravljena prezreti njegova dejanja in mu odobriti kredit za pokritje najnujnejših dolgov, vsekakor za določeno politično ceno.
Tudi še iz nekega drugega razloga po l. 2013 ni bilo več mogoče nihati med Rusijo in Zahodom. Moskva namreč od pred kratkim ni več sinonim za rusko državo z bolj ali manj predvidljivimi interesi, ampak se ta zavzema za daleč bolj grandiozen projekt evrazijske integracije. Evrazijski projekt obstaja iz dveh delov: nastanka prostotrgovinske cone med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstanom in pa razbitja Evropske zveze s pomočjo podpiranja skrajne desnice v Evropi. Putinov cilj [Stran 090]je bil in je skrajno preprost. Njegov režim je odvisen od prodaje nafte in zemeljskega plina Zahodni Evropi. Enotna Evropa bi lahko pod pritiskom nepreračunljive Rusije ali globalnega segrevanja ali obeh faktorjev našla pot k skupni energijski politiki, ki bi jo napravila neodvisno od Rusije. Neenotna Evropa pa bi ostala navezana na dobavo ruske energije.
Vendar pa, kakor hitro formuliran, se je Putinov ponosni načrt raztreščil na realnosti ukrajinske družbe. Poskus, da bi pritegnil Ukrajino v evrazijsko vplivno območje, je privedel do natančno nasprotnega učinka: novembra 2013 je Rusija s političnimi sredstvi odvrnila Janukoviča od podpisa leta pripravljanega pridružitvenega sporazuma z Evropsko zvezo. To je privedlo v Ukrajini do protestov, za katerih razbitje je Rusija ponudila velik kredit in ugodne cene za plin. Januarja 2014 so po ruskem zgledu uvedeni drakonski zakoni spremenili protest v množično gibanje. Milijoni ljudi, ki so se zbrali za mirne demonstracije, so bili nenadoma ožigosani kot kriminalci. Del protestnikov se je pričel braniti pred policijsko silo. Nazadnje je Rusija jasno povedala, da mora Janukovič Kijev očistiti demonstrantov, če hoče dobiti denar. Februarja je sledil ostrostrelski pokol, ki je prinesel nedvomno moralno in politično zmago revolucionarjem in je Janukoviča prisilil k begu v Rusijo. Poskus, da bi v Ukrajini uvedli diktaturo, je povzročil ravno nasprotno: povratek k parlamentrni oblasti, napoved predsedniških volitev in k Evropi usmerjeno zunanjo politiko.
Ta uspeh ni povzročil le, da je postala revolucija v Ukrajini polom za rusko zunanjo politiko, ampak da je pomenila tudi nevarnost za ruski režim doma. Šibkost Putinove politike je v tem, da ne ve kaj početi z delovanjem svobodnih ljudi, ki se v odzivanju na nepredvidljiva zgodovinska dogajanja sami organizirajo. Ruska propaganda je prikazovala ukrajinsko revolucijo kot nacistični puč in je zahodnim Evropejcem očitala, da podpirajo domnevne naciste. Ta verzija je bila sicer smešna, ampak v Putinovem miselnem svetu daleč udobnejša, ker je umaknila polom ruske zunanje politike iz vidnega obzorja in je spontano akcijo Ukrajincev nadomestila z inozemsko zaroto.
Posledično je prišlo do aneksije Krima in do postopne invazije na Doneck in Lugansk. To pomeni ogromen izziv za evropski varnostni red in za ukrajinsko državo. Kar se je tu zgodilo in se še dogaja, nima nič opraviti z voljo ljudstva ali z zaščito pravic manjšine: mnenjske ankete na Krimu niso nikoli pokazale večine za priključitev Rusiji in rusofoni Ukrajinci uživajo v vsej deželi daleč več svobode kot Rusi v Rusiji. Pri aneksiji Krima si je Putin značilno pomagal s svojimi ekstremističnimi zavezniki v vsej Evropi. Nobena ugledna organizacija ni smela opazovati volilne farse, pri kateri naj bi 97 % prebivalcev Krima glasovalo za priključitev. Ampak z vseh vetrov zbrana delegacija iz desno usmerjenih populistov, neonacistov in članov nemške stranke Levih je bila z veseljem pripravljena priti in potrditi izide. Nemško zastopstvo na Krimu je bilo sestavljeno iz štirih članov Levih in enega člana nove desnice – zelo prozorna kombinacija.
Stranka Levih je delovala v okviru virtualne resničnosti, ki jo je ustvarila ruska propaganda, ki je evropski levici z gledišča Moskve dodelila nalogo kritizirati ukrajinsko, ne pa evropske in še celo ne ruske desnice. Taka kritika pa je brez vsake podlage. Ukrajina ima skrajno desnico. Svoboda, Janukovičeva hišna opozicija, ima v Jazenjukovi vladi tri od dvajsetih ministrov. Glede na 3-odstotno podporo volilcev je tako preveč zastopana. Od tistih, ki so se med revolucijo bojevali proti policiji, so pripadali nekateri – vendar nikakor večina – novi skupini z imenom Rdeči sektor, ki pa bi po anketi aprila 2014 pri volitvah v parlament dobila kvečjemu 1,8 % glasov. Predsedniške volitve maja so nazadnje potrdile, kako malo popularna in kako šibka je v Ukrajini skrajna desnica – zato je Moskva tem volitvam tako nasprotovala. Če ima torej skrajna desnica v Ukrajini določeno podporo, je ta vendar daleč manjša kot v večini članic Evropske zveze.
Revolucionarne situacije so zmeraj ugodne za ekstremiste in gotovo je tu na mestu previdnost. Presenetljivo je, da sta se Kijev in Ukrajina takoj po revoluciji vrnila k redu in da je nova vlada ohranila spričo ruske invazije skoraj neverjetno mirnost. V državi obstajajo globoka mnenjska razhajanja, ampak do nasilja prihaja samo v področjih, ki jih nadzorujejo proruski separatisti.
Opazovalci, ki kritizirajo ukrajinsko desnico, pogosto prezrejo dve bistveni stvari. Prvič je ukrajinska revolucija izšla iz levice. Bila je množično gibanje, kot ga Evropejci in Američani poznajo samo še iz zgodovinskih knjig. Njen nasprotnik je bil avtoritarni kleptokrat, in njene glavne zahteve so bile socialna pravičnost in pravna država. Sprožil jo je časnikar afganistanskega porekla, njeni prvi žrtvi sta bila Armenec in Belorus, podpirali so jo [Stran 091]tako muslimanski krimski Tatari kot številni ukrajinski Judje. Judovski veteran Rdeče armade je bil eden od žrtev ostrostrelcev in številni veterani izraelskih obrambnih sil so se bojevali za svobodo Ukrajine.
Majdan je bil dvojezičen, ukrajinski in ruski, kajti Kijev je dvojezično mesto, Ukrajina je dvojezična dežela in Ukrajinci so dvojezično ljudstvo. Motor revolucije je bil rusko govoreči kijevski srednji razred. Sedanja vlada je čisto samoumevno mnogonarodna in mnogojezična. Ukrajina je kozmopolitska dežela, v kateri imata jezik in narodna pripadnost manj pomena, kot mnogi mislijo. Dejansko domujejo danes v Ukrajini največji in najpomembnejši svobodni mediji v ruščini, kajti ti izhajajo tudi v ruščini in tu vlada svoboda misli. Putinova trditev, da hoče ščititi rusko govoreče prebivalstvo v Ukrajini, je v več ozirih absurdna, in v enem še posebej: v Ukrajini lahko ljudje rečejo po rusko, kar hočejo – v Rusiji tega ne morejo. Separatisti na vzhodu države, ki glede na ankete sestavljajo le manjšino, protestirajo za pravico, da se pridružijo državi, v kateri proteste zatirajo. Blokirali so volitve, v katerih bi lahko izrazili legitimne interese na vzhodu živečih Ukrajincev. Če se te pokrajine priključijo Rusiji, njihovi prebivalci v bodoče ne bodo več imeli možnosti za svobodne volitve.
Druga točka, ki se rada prezre, je, da je avtoritarna skrajna desnica v Rusiji neskončno nevarnejša kot v Ukrajini. Prvič, ker je na oblasti, drugič, ker nima nobenega tekmeca, ki ga bi bilo mogoče resno jemati. Poleg tega se ji ni treba podvreči nobenim volitvam in se ozirati na mednarodna pričakovanja. In zasleduje danes zunanjo politiko, ki odkrito stavi na etniziranje sveta: nobene vloge nima, kaj je državljan v pravnem oziru ali po svojih lastnih referencah. Dejstvo, da govori rusko, pomeni, da je »pripadnik naroda«, ki potrebuje zaščito Rusije, in to upravičuje invazijo.
Ruski parlament je pooblastil Putina, da zasede celotno Ukrajino in da spremeni njene socialne in politične strukture: skrajno radikalen cilj. Poljskemu zunanjemu ministru je tudi poslal pismo, v katerem predlaga, da se Ukrajina razdeli med Poljsko in Rusijo. V popularni ruski televiziji delajo Jude odgovorne za holokavst; v največjem časniku Izvestija je Hitler rehabilitiran kot razumen državnik, ki je reagiral na zahodni pritisk. Na obletnico konca vojne so po ulicah korakali ruski neonacisti.
Vse to je v sozvočju z osnovnimi ideološkimi postavkami evrazijske ideje. Medtem ko evropska integracija izhaja iz premise, da sta bila nacionalsocializem in stalinizem negativna pojava, izhaja evrazijska integracija iz postmoderne premise, da je zgodovina razprodajna miza koristnih idej. Medtem ko evropska integracija predpostavlja svobodno demokracijo, jo evrazijska ideologija izrecno odklanja. Najpomembnejši evrazijski ideolog Aleksander Dugin, ki je nekdaj zahteval fašizem, »tako rdeč kot naša kri«, je danes deležen večje pozornosti kot kadar koli poprej. Njegove tri temeljne politične ideje – nujnost, kolonizirati Ukrajino; dekadenca Evropske zveze; in želja po alaternativnem evrazijskem projektu, ki bi segal od Lizbone do Vladivostoka – so danes formulirane kot uradna ruska zunanja politika, čeprav ne v tako divji obliki kot pri njem. Medtem je postal Dugin svetovalec separatističnih voditeljev na vzhodu Ukrajine.
Predsednik Putin se danes predstavlja kot boter skrajne evropske desnice, in njeni voditelji mu radi sledijo. Protislovje je očitno: ruska propaganda trdi nasproti Zahodu, da ukrajinski problem obstaja v tem, da je njena vlada preveč desna, medtem ko Rusija istočasno kuje koalicijo z evropsko radikalno desnico. Člani zahodnih strank z desnega roba političnega spektra so romali na Krim in hvalili plebiscit kot model za Evropo. Anton Šehovcov, strokovnjak za evropsko desnico, spominja ob tem, da je bolgarska skrajna desnica svojo kampanjo za volitve v evropski parlament začela v Moskvi; italijanska Fronte Nazionale hvali Putina za njegov »pogumen nastop proti mogočnemu homoseksualnemu lobiju«; neonacisti Zlate jutranje zarje vidijo v Rusiji branilko Ukrajine pred »mednarodnim oderuštvom«; Heinz-Christian Strache, šef avstrijske FPÖ, ponavlja, da je Putin »brezmadežen« demokrat, in celo Nigel Farage, predsednik britanske Independence Party, je nedavno menil v televizijski debati, da ima Evropska zveza v Ukrajini »krvave roke«.
Kar povezuje rusko vodstvo in skrajno evropsko desnico, je osnovna nepoštenost, laž, temelječa na samoprevari, v kateri pa je potencial za zrušitev obstoječe mirovne ureditve. Rusko vodstvo zliva na Evropo posmeh in porog, ko jo prikazuje kot zabavišče homoseksualcev, hkrati pa je ruska elita na vseh ravneh, kar si jih je mogoče zamisliti, odvisna od Evropske zveze. Profitira na račun evropske predvidljivosti, pravne državnosti in kulture, v Evropi pere denar, ustanavlja svoja vzorna podjetja, tja pošilja svoje otroke v šole in tam preživlja svoje počitnice. Evropa je tako osnova ruskega sistema kot tudi njegov varnostni [Stran 092]
Figure 2. Je Ukrajina daleč od Slovenije? Tamino Petelinšek
ventil. Prav tako uživa povprečni volivec Stracheja ali Le-Pena neštete elemente miru in blaginje, ki so rezultat evropske integracije, kot samoumevne. Paradni zgled za to je možnost, da se na svobodnih in poštenih demokratičnih volitvah določa evropski parlament – imajo jo tudi nasprotniki Evropske zveze.
Tako kot Putin se tudi Strache in Le Pen zapletata v očitno protislovje. Vse prednosti miru in blaginje naj ostanejo, tudi če Evropa spet postane konglomerat nacionalnih držav. Da so ukrajinske predsedniške volitve 25. maja 2014 sovpadle z volitvami v evropski parlament, sploh ni slučaj. Glas za Stracheja ali Le Pena ali tudi za Faragea je bil v teh okoliščinah glas za Putina – in poraz za Evropo zmaga za Evrazijo.
Resničnost pa je taka, da lahko samo združena Evropa primerno reagira na agresivno rusko petrodržavo, nikakor pa ne skupek sprtih nacionalnih držav. Jasno pa je, da je povratek k nacionalni državi nemogoč. Integracija bo napredovala, samo obliko je mogoče izbirati. Politiki in intelektualci so nekdaj radi govorili, da ni alternative za evropski projekt, vendar ta sedaj je: Evrazija.
Ukrajina nima zgodovine brez Evrope, ampak tudi Evropa nima zgodovine brez Ukrajine. Ukrajina nima bodočnosti brez Evrope, pa tudi Evropa nima bodočnosti brez Ukrajine. Skozi stoletja so v Ukrajini odmevale prelomnice evropske zgodovine. Zdi se, da to velja še danes. Kako se bodo stvari razvijale, pa je odvisno od Evropejcev.
Vir: Transit 45, 2014
Prevedel Marko Kranjec