[Stran 095]
V soboto, 8. novembra, je v Milwaukee-ju, ZDA v 103. letu svojega polnega in delavnega življenja umrl profesor Janez Grum. Pokojni je bil tako rekoč od ustanovitve povezan z Novo Slovensko zavezo in je napisal nekaj deset tehtnih člankov za našo revijo Zaveza, zato je prav, da se ga ob slovesu nekoliko obširneje spomnimo.
Rojen je bil 19. oktobra 1912 v Spodnjem Kašlju pri Ljubljani. Po osnovni šoli v Zalogu in maturi na državni klasični gimnaziji v Ljubljani je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze študiral latinščino in nemščino in leta 1938 nastopil službo profesorja latinščine na ljubljanskem liceju, hkrati pa poučeval tudi na uršulinski gimnaziji. Od komaj začetega profesorskega dela sta ga kmalu odtrgali vojna in revolucija. V času gimnazijskega in univerzitetnega študija se je udejstvoval v katoliških organizacijah, bil je član Katoliške akcije, zato je hitro sprevidel, kaj se skriva za OF. To razumetje so olajšali in pospešili tudi umori, ki so se že leta 1941 začeli tako v njegovem rojstnem Polju kot v Ljubljani. Kot član Slovenske legije je bil septembra 1942 med ustanovitelji vaške straže v Polju in postal tudi njen poveljnik. V Zavezi št. 47 in 48 vse to sam opisuje. Že v 10. št. Zaveze opisuje razmere na Turjaku pred partizanskim napadom – na Turjak je prišel 11. septembra 1943 in po nalogu predpostavljenih še isti dan odšel na Zapotok, v noči na 15. september pa naprej proti Ljubljani. Na tej poti je bil z njim tudi radiotelegrafist Toni Božnar; Grum ga je vzpodbujal, naj nadaljuje pot z njim, on pa je okleval in potem prišel v roke nasprotnikov. (Zaveza, št. 58)
Tudi kot domobranec je bil profesor Grum v domačem kraju, obenem pa opravljal razne naloge za Slovensko legijo, na primer skrbel za povezavo s četniki. Zanimiva je zgodba, kako je pred Nemci reševal ameriškega pilota, ki je 19. novembra 1944 nad Zalogom odskočil iz gorečega letala. Pilot – Maurice Brash je bil hudo opečen in je potreboval zdravniško pomoč. Nemški gestapo je povsod imel svoje oči in ušesa, zato je bila potrebna skrajna previdnost. Domobranci so se dogovorili z usmiljenkami v Leonišču, da so pilota skrile v svoji hiralnici in dr. Janež ga je zdravil. Ko se mu je stanje izboljšalo, ga je Grum pospremil preko bloka k Suhadolčevim v Gabrje pri Dobrovi.
Figure 1.
Maja 1945 se je tudi profesor Grum umaknil na Koroško in kmalu začel vzdrževati stike s slovenskimi begunci v Avstriji in Italiji. V Rimu je tedaj deloval Slovenski socialni odbor, ki ga je vodil dr. Miha Krek, begunska taborišča pa so bila raztresena po raznih krajih obeh držav. Profesor je bil stalno na poti od severa na jug, od enega taborišča do drugega. Srečal se je z neštetimi begunci in občutil njihovo skrb za tiste, ki so ostali doma ali bili iz Vetrinja vrnjeni.
Decembra 1948 se je pri Gospe Sveti na Koroškem poročil z učiteljico Marijo Arnež iz znane jeseniške družine. Njegova potovanja od italijanskega juga do tirolskega severa so se tako zaključila, toda pred njim je bila dolga pot v Novi svet, za katerega je pa že vnaprej vedel, da mu nikoli ne bo prava domovina. Januarja 1950 je prispel z ladjo v New York, od tam pa z vlakom v Milwaukee; tam sta si z ženo Marijo blizu cerkve sv. Janeza Evangelista, kjer je bilo takrat še vse slovensko, ustvarila družinsko ognjišče. Rodili so se jima trije sinovi: Janez, Ciril in Klemen, ki so vsi postali ugledni zdravniki – specialisti, na pr. [Stran 096]Ciril, profesor na univerzi v Michiganu, je leta 2000 dobil nagrado najboljšega zdravnika ZDA. Odlično govorijo slovensko.
Oče Janez je bil v začetku zaposlen v tovarni cevi v Milwaukeeju, nato pa dolga leta v tovarni senzorjev in raznih merilnih aparatov. Da bi spoznal ameriško šolstvo, se je ob delu vpisal na univerzo in leta 1967, star 55 let, še enkrat diplomiral. Ob vsem delu, študiju in skrbi za družino pa je še našel čas za iskanje resnice o vzrokih slovenske razdvojenosti, ki ji še danes ni videti konca. Prav v času njegovega študija na univerzi je bilo veliko vrenje med mladimi izobraženci, ki se ga je tudi sam udeleževal in osebno poznal pobudnike obeh glavnih struj: ena je kasneje začela revolucijo, druga pa se je temu uprla. Tudi v tem spopadu je bil udeležen od začetka do konca, seveda na strani, ki se je branila in bila nazadnje pobita, zato je izkoristil vsako priliko, vsako srečanje za osvetljevanje še nejasnih dejstev, za dopolnitev svojega vedenja. Stalno je bil na tekočem o vsem, kar je bilo o tem napisanega tako doma kot v tujini – in tudi sam o tem pisal.
Omenili smo že, da je obdelal nekatere bolj ali manj zahtevne teme za revijo Zaveza. Tako je že v 6. številki obvestil bralce o knjigi The repatriations from Austria 1945 – vračanje kozakov, četnikov in domobrancev sovjetom oziroma partizanom. V isti številki je pisal tudi o štajerskem četniku Jožetu Melaherju, naslov njegovega prispevka za 8. številko jeVlaki vozijo na Jesenice (o vračanjih domobrancev iz Vetrinja), v 10. številki Razmere na Turjaku pred napadom in Padec Grčaric, v 12. številki Zakaj ni četniška ilegala v letih 1942/1943 dosegla večjega razmaha itn.
Sodeloval je pri pripravi knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, katere prvi del je izšel leta 1984, drugi pa šele po osamosvojitvi, pomagal z nasveti dr. Borisu Mlakarju pri knjigi Slovensko domobranstvo, dr. Griesser-Pečarjevi pri knjigi Razdvojeni narod in še bi lahko naštevali. »Mladina«, ki mu je leta 2003 postavila vprašanje o strateški možnosti obrambe Turjaka, ga je torej upravičeno predstavila takole: » Zgodovinar Janez Grum, danes devetdesetletnik iz Milwaukeeja (Wisconsin), leta 1943 pa eden oficirjev vaških straž s činom podporočnika.«
Skrb za verodostojen prikaz naše polpretekle zgodovine je gotovo bil eden od motivov, ki so ga spodbujali, da je po demokratizaciji Slovenije vsako leto za nekaj tednov prišel v Ljubljano, seveda pa ga je k temu klicalo tudi hrepenenje po domovini, po srečanju s sorodniki in znanci. Njegova pot je bila vsakokrat več ali manj enaka: z letalom do Münchna, kjer je obiskal dr. Janeza Zdešarja, in nato z vlakom v Ljubljano; po Ljubljani je hodil peš ali se vozil z avtobusom, na obisk na Primorsko ali Koroško pa ga je kak ljubljanski prijatelj odpeljal z avtom. Če so bile pri nas tisto leto kake volitve, je čas bivanja V Ljubljani prilagodil tako, da je lahko volil. Če je le mogel, se je udeležil spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, Teharjah in podobno. Pri vsakem obisku Ljubljane, je zagotovo potrkal tudi na vrata pisarne Nove Slovenske zaveze.
Profesor Janez Grum nikoli ni vozil avta. Večino svojih poti je prehodil, tudi pot v cerkev sv. Janeza v Milwaukeeju, kamor je redno hodil celo svoje »ameriško« življenje in kjer se je srečeval s slovenskimi frančiškani. Spomnite se, da smo že prej povedali, da sta si z ženo Marijo dom ustvarila blizu cerkve sv. Janeza. Ali je po vsem tem sploh še potrebno posebej omenjati, da je do konca ostal preprost, vendar odločen Slovenec iz Spodnjega Kašlja. Kljub svoji skromnosti pa je bil velik podpornik slovenskih ustanov, predvsem družbe sv. Mohorja v Celovcu in dijaških domov.
Nekako pred enim letom sta se Janez Grum in soproga Marija preselila k najmlajšemu sinu Klemenu, ki živi v predmestju mesta Milwaukee. 19. oktobra letos so še praznovali Janezov 102. rojstni dan. Pravijo, da je bil izredno dobre volje in je z drugimi še pel: Kol‘kor kapljic, tol‘ko let. V tednu po tem se mu je zdravje poslabšalo in v soboto 8. novembra je mirno odšel k nebeškemu Očetu. V petek, 14. novembra, je bila v cerkvi Marijinega obiskanja pogrebna maša in nato pogreb. Pri maši in slovesu od pokojnega je pevski zbor cerkve sv. Janeza, ki jo je pokojni zvesto obiskoval dolgih 64 let, poleg angleških zapel tudi nekaj slovenskih pesmi. Vsekakor bi zaslužil tudi pesem Oče, mati, bratje in sestre.
Najbližjim sorodnikom pokojnega gospoda Janeza: gospe Mariji, trem sinovom, 11 vnukom, 9 pravnukom in vsem drugim izrekamo globoko sožalje, njemu pa se iskreno zahvaljujemo za zvestobo in sodelovanje. Naj počiva v Božjem miru!