[Stran 089]
V mnogih postkomunističnih državah še vedno vladajo stare elite
Praga, junija 2014
Pred dvema mesecema je ameriška ambasada v Bukarešti odlikovala romunsko časnikarko Ondine Ghergut za njene raziskave o politični korupciji in o navezah komunistične tajne službe Securitate. Sedaj pa je bila na prvi instanci obsojena na denarno kazen 300 000 evrov, ker je v svojih člankih omadeževala »javni ugled« nekdanjega javnega tožilca, ki mu sodijo zaradi korupcije. Pri povprečni mesečni plači pičlih 100 evrov pomeni taka obsodba vseživljenjsko prisilno delo.
Prejšnji petek je bil konservativni vodja opozicije in bivši slovenski ministrski predsednik Janez Janša obsojen na dveletno zaporno kazen. Kriv je korupcije, se je glasila obsodba v postopku, v katerem so bile kršene njegove pravice kot obtoženca in kjer niso bili dopuščeni zanj razbremenilni dokazi. V montiranem procesu, ki ga je proti njemu leta 1988 uprizorilo jugoslovansko komunistično vojaško sodstvo, pravi Janša, so ga obravnavali bolj korektno. V treh tednih bodo v Sloveniji, članici Evropske zveze, parlamentarne volitve, kot vrhunski kandidat bo Janša vodil volilni boj iz zapora.
KGB se je zanimala za Mustafo Džemileva, odkar je ta leta 1961 pri osemnajstih letih ustanovil mladinsko zvezo krimskih Tatarov. Pripadal je krogu disidenta Andreja Saharova in je v sovjetskih časih prebil več časa v zaporih, taboriščih in pregnanstvu kot na svobodi. Ker je nasprotoval ruski zasedbi Krima, je moral svojo domovino spet zapustiti in sedaj živi v pregnanstvu v Kijevu.
Džamileva je evropski delovni program »Spomin in vest« v Pragi odlikoval za njegov vseživljenjski boj za svobodo. Ta delovni program koordinira dejavnost institutov in organizacij, ki se ukvarjajo z zgodovino totalitarnih režimov. 25 let po prelomnem letu 1989 je predstavil porazno bilanco: v Vzhodni in Južni Evropi se ni posrečilo uspešno obvladati dediščine komunizma; njegovi zločini se komaj preganjajo in pravna država ne deluje v nobeni postkomunistični državi. Komunizem se je ideološko sicer poslovil, »novi razred« pa je svojo moč obdržal.
Milovan Djilas ga je leta 1957 definiral kot »izkoriščevalski razred posestnikov«, sestoječ iz skupnosti članov komunistične partije na oblasti. Pod novimi političnimi etiketami ta razred še zmeraj ohranja svoje interese. V Rusiji je stopila na mesto sovjetske diktature plebiscitarna diktatura predsednika, ki si s protizahodno in nacionalistično retoriko zagotavlja podporo svoji politiki agresije in destabiliziranja sosednjih držav. V Vzhodni in Južni Evropi vlada za demokratično fasado kartel postkomunističnih oligarhov, ki si je prilastil države, stranke in medije.
V zgodnjih devetdesetih letih smo možnosti srednjevzhodnih in južnovzhodnih evropskih držav vsekakor presojali optimistično. Pluralistični sistem vzajemnega nadzora naj bi preprečil vnovični nastanek monopolov moči. Tržnogospodarske reforme in vključitev v Nato in Evropsko skupnost naj bi pomnožile blagostanje in poskrbele za trajno stabilne razmere. Pravna država naj bi se uveljavila proti politični korupciji in organiziranemu kriminalu. V desetletjih diktature priučene navade izogibanja konfliktom in gledanja vstran naj bi se umaknile živahnemu angažiranju civilne družbe. Mediji naj bi kritično spremljali proces prenavljanja družbe in opozarjali na napačne usmeritve.
Zdelo se je, da se zarisuje nova, mirna ureditev odnosov med Vzhodom in Zahodom. V skladu s temi pričakovanji in z ignoriranjem prav nasprotnega razvoja so Američani in Nato zmanjševali svoj angažma v Evropi, kar je bilo, če se ozremo nazaj, enako povabilu Putinu, naj spet osvoji izgubljeni teren. Med tem so oligarhi drugih postkomunističnih držav ugotovili, da se tudi v Evropski skupnosti vse ne poje tako vroče, kot se skuha. Medtem ko se je v baltskih republikah, na Poljskem, Češkem in Slovaškem ter Madžarskem do neke mere posrečilo prenoviti stare elite, so te v Romuniji, Bolgariji, Sloveniji in na Hrvaškem ter Madžarskem ostale skoraj nedotaknjene – v politiki, gospodarstvu in justici kot tudi v visokem šolstvu ter v medijih.
Bertelsmannova ustanova je v svojem zadnjem indeksu razvoja demokracije in tržnega gospodarstva v tranzicijskih državah ugotovila poslabšanje v dvanajstih od sedemnajstih postkomunističnih držav srednjevzhodne [Stran 090]in jugovzhodne Evrope. Ta negativni trend ni nekaj novega, poroča sociologinja Petra Guasti v Pragi, primerjalne študije ga kažejo že nekaj let. Razločna poslabšanja so nastopila v Bolgariji, Romuniji in Madžarski. Samo v baltskih republikah in na Poljskem je prišlo do napredka.
Ni slučajno, da so se prav države, ki so se odrezale najbolje, tudi najbolj soočile s svojo preteklostjo. Posebej na Zahodu vedno znova hudo grajana lustracija, ki je izključila bivše funkcionarje iz javnega življenja, se je obnesla. Odpovedala pa je v justici. Temu ustrezno je justica dovzetna za politične vplive in korupcijo. To je največji problem vseh postkomunističnih držav, pravi Vytautas Landsbergis, prvi predsednik Litve po proglasitvi neodvisnosti leta 1990.
S tem je povezana neuspešnost postkomunističnih držav pri razkrivanju in preganjanju komunističnih zločinov. Francoski zgodovinar Stéphane Courtois, izdajatelj »Črne knjige komunizma«, ocenjuje, da so komunisti po vsem svetu pobili 85 do 100 milijonov ljudi. Milijoni in milijoni pa so končali v kazenskih in delovnih taboriščih, bili so deportirani ali pregnani. V Romuniji je med letoma1945 in 1989 pristalo v zaporih, taboriščih ali kazenskih bataljonih okrog 1,6 milijona ljudi, s sodno odločbo ali brez, pravi Ioana Boca, ravnateljica spominske ustanove Sighet, ki jo je ustanovila pisateljica Ana Blandiana. Romunski zgodovinar Andrei Muraru, ki je do pred nekaj meseci vodil inštitut za raziskovanje komunističnih zločinov, je primerjal te številke s številom kazenskih postopkov, ki so bili v preteklih 24 letih uvedeni proti storilcem: samo v štirih (!) primerih je tožilstvo obtožnico spisalo do kraja. Med letoma 2005 in 2013 zaradi političnih zločinov, ki so bili storjeni pred letom 1989, sploh ni bila vložena nobena obtožnica več.