Dragi gospod Drobnič,
Vaše življenje kaže, da nikoli niste izbirali lahkih poti. Tako tudi ni bilo enostavno opravljati funkcijo prvega generalnega državnega tožilca mlade države, ki se je poskušala izviti iz spon nedemokratičnega režima, v katerem je vladala anomija, in zadihati v demokraciji, v kateri domuje vladavina prava. Za odločitev konec leta 1990, da speljete ločitev slovenskega tožilstva od jugoslovanskega, ko samostojna država še niti ni obstajala, sta bila potrebna pogum in jasna vizija. Pogum in vizijo ste imeli takrat in kasneje, in to vsem pritiskom navkljub.
Čeprav ste bili le na koncu svoje profesionalne kariere tožilec, ste dobro vedeli, kakšen problem predstavlja organiziran in resen gospodarski kriminal. Niste čakali, da bo zakonodajalec sprejel predpis z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi določbami, ampak ste kot odličen pravnik in strateg na podlagi ene same določbe v tožilskem zakonu ustanovili Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, ki je na ozemlju cele države začela pregon najbolj zahtevnega kriminala. In to odločitev kljub javnemu pogromu obranili pred Vrhovnim sodiščem RS, ki vam je dalo prav.
Vsi na državnem tožilstvu smo v času vašega mandata spoznali, da ste pokončen mož, svobodnega duha in gospod z veliko začetnico. Svojih sodelavcev, vsem preteklim izkušnjam navkljub, nikoli niste gledali s predsodki. Tisti, ki vas niso poznali, so vam sicer očitali marsikaj. Če bi vas ti ljudje hoteli poznati in če bi vas poznali, vam ne bi mogli očitati ničesar slabega. Mi pa smo vedeli, da ste časten in sočuten mož, pri katerem vedno pretehta moč argumenta nad argumentom moči.
Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo bili vaši ▶
ožji sodelavci – kar nekaj nas je bilo takih, ki V zadnjih mesecih smo vas obiskovali na smo bili iz generacije vaših otrok – in smo se z vašem domu. Pogovori so postajali krajši kot vami bolj zbližali, smo v vas prepoznali never včasih. In zadnjič sva se srečala kakšen dan jetno toplega in srčnega človeka. Spustili ste pred božičem. Vesela sem, da sem vas videla. nas v svoj svet, da smo doživeli, kako radi ima Malo se mi je zdelo, da se počasi poslavljate, pa te svojo družino in še posebej vnuke, in videli, sem vseeno upala, da vas še kdaj obiščem. Ni kako vas bolijo krivice, ki jih niso hoteli priz nama bilo usojeno. nati in popraviti. Vašo družbo smo iskali tudi, Ampak, res je, kar pravi Kant: Kdor živi v ko ste odšli v pokoj. Dvajset let je minilo od spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. takrat, naši stiki pa se niso prekinili. Redno Mrtev je tisti, ki ga pozabijo. Gospod Drobnič, smo se srečevali v bližini vašega doma in se vedno boste v mojem in našem spominu. Popogovarjali. Prav nič manj si nismo imeli po čivajte v miru. vedati kot takrat, ko smo še skupaj delali. Spo Draga gospa Drobnič, Lidija, Katja, Tomaž mini na te trenutke so danes živi bolj kot kdaj in Mateja, izrekam vam iskreno sožalje, svoje in hvaležna sem za te pogovore in te spomine. in svojih sodelavcev. ■
Figure 1. Zadnje slovo na pokopališču Foto Primož Lavre, Reporter