Prekop in bližnji pogreb žrtev iz Krimske jame in Hude jame kažeta na neka dogajanja, ki so glede na 25 let naše države povsem nova in od katerih pričakujemo velike stvari. Sestopiti v brezna prav do tistih, ki so tam izdihnili; izkopati ostanke njihovih teles, ki čakajo vstajenja; jih gledati in podoživljati, kaj so morala prestati – in jih nato s krščanskim pogrebom izročiti Bogu in zemlji. Da, tu se začenjajo največje stvari, kar nam jih morejo sporočiti naši pokojni. Kje nastopajo večje stvari, kakor na meji med smrtjo v breznu in večnostjo? Ali je kje in kdaj bolj potrebno, da s pravo občutljivostjo odpremo svoje notranje bitje nedopovedljivemu sporočilu teh ljudi?
Zares, upravičeno imamo velika pričakovanja, saj je bil pieteten pokop žrtev vse od začetka Nove Slovenske zaveze eden od njenih glavnih, čeravno daljnih ciljev. Poprej so ustanovni člani NSZ v dveh desetletjih opravili veliko, verjetno celo najbolj pomembno delo: zbrali so podatke o pomorjenih in postavili farne spominske plošče, s čimer so žrtve dobile imena in podatke o rojstvu in smrti, tako da zopet stojijo pred nami kot individualni ljudje, kar so jim brezna za tako dolgo časa odvzela. Izkop žrtev iz brezen in njihov krščanski pogreb pa je drugo, za krščansko civilizacijo prav tako naravno dejanje. Z njim bi se pomorjeni morali – v določenem smislu – vrniti v skupnost, v spomin našega naroda. Skupaj z njimi bi v naš narodni spomin morala vstopiti tudi njihova stvar: za kaj so se zavzemali, kaj so želeli, kam so šli, ko jih je na poti ustavila kataklizma? Ali se prav zavedamo, kaj vse to pomeni?
Poleti 2016 je bila na novo imenovana vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč, vanjo pa je bil imenovan tudi predsednik Nove Slovenske zaveze, Peter Sušnik. Iskreno smo bili veseli, da je bila NSZ s tem sprejeta k odločanju o načinu izkopa in pogreba pokojnih. Iskreno smo bili tudi veseli, ko so se slovenski škofje, celjski pa še posebej, odločno zavzeli, da morajo biti žrtve iz Hude jame pokopane na Teharjah. Teharje so kraj njihovega trpljenja, Teharje pravzaprav povedo, kdo in kaj so ti ljudje bili. Toda tam, pravijo, ni dovolj prostora za toliko žrtev, zato naj bi pokojne po načrtih Cerarjeve vlade prepeljali v Maribor, čemur se je Nova Slovenska zaveza ustavljala, kolikor se je dalo. Sledila je skupna izjava ljubljanskega nadškofa in predsednika države, ki je trdno stališče vseh škofov nekako omajala, in nov kompromis, da naj bi bil vsaj vzorec vsakega trupla pokopan na Teharjah ob pogrebni slovesnosti v letu 2017 … Teh zapletenih vprašanj, ki vključujejo kopico čisto tehničnih in upravnih zadev, se ne morem dotikati; rad bi poudaril nekaj drugega.
Ko smo se v odboru NSZ o teh vprašanjih nedavno pogovarjali, nekateri kar polni pričakovanj in upov, ki jih ta dogajanja obujajo, smo naposled vprašali Justina Stanovnika, ki je dotlej molčal, kaj misli o tem vsem skupaj. Gospod Justin je nekoliko pomolčal, kakor bi se notranje zbral in pogledal vase, potem pa je počasi povedal približno naslednje misli (ob katerih sem znova imel občutek, da zadevajo v temelje življenja in da imam privilegij, da prisostvujem besedi, ob kateri more človek resnično živeti kot človek). Povedal je nekako tole (navajam po spominu): Z vsem tem, kar ste povedali, je nedvomno opravljeno veliko delo, ki ga je treba spoštovati. Toda ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice. Ali smo ob vseh teh aktivnostih Slovenci kaj napredovali pri tem, da bi dosegli večje, globlje razumetje tega, kar se je tem ljudem zgodilo? Mogoče pa nismo prišli, še vedno ne, do pravega razumetja zato, ker do teh ljudi nimamo usmiljenja? Pač, saj imamo usmiljenje, kadar stvari premislimo in pretehtamo, kaj moramo reči in
[Stran 005]
kako se odzvati; takrat smo usmiljeni. Ampak resnično, spontano, globoko usmiljenje do teh ljudi? Res smo šli skozi življenje in nosili, izkusili neko žalost, mogoče nas je mnogo, ki smo nosili nekaj osebnih žalosti, toda to so bile naše, individualne žalosti. Ampak tisto naše veliko, skupno izkustvo, ki bi moralo biti tu – kje je, zakaj ga ni? V Zavezi smo uvedli izraz
»postati boljši ljudje«. Ali smo prišli kaj globlje v razumetju tega, kar se je nad katoličane zgrnilo, in postali ob tem boljši ljudje? Ali se to pozna tudi navzven, v javnem življenju, v državnih zakonih? Takšnega globljega razumetja je bilo med Slovenci premalo, zato se v bistvenem ni veliko spremenilo.
Teh besed gospoda Justina Stanovnika ne bom nikoli pozabil: »Ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice.« Daleč od tega, da bi te besede omalovaževale plemenito in naporno delo, povezano z raziskovanjem grobišč, z izkopavanjem pomorjenih, z njihovo identifikacijo, z usklajevanjem glede pogrebov in mnogo drugega, česar od daleč niti ne vidimo. Povedal je nekaj bistveno drugega: da je pri teh stvareh še prav posebej pomembno, da živimo in ravnamo iz resnice stvari, iz globokega smisla stvari, in bolj, ko je neka stvar pomembna in višje ko stoji v redu bivanja, bolj se je treba dokopati do njenega razumetja. In če ravnamo tako, gre človekova stvar na bolje. Navidez težke besede Justina Stanovnika so posredno povedale, da se zato lahko zgodi, da opravimo na videz plemenita zunanja dejanja pietete in pravičnosti, toda … če v globini človeških src ne pride do spoznanja, do razumetja, tako rekoč do spreobrnjenja, potem – »poglavitna stvar Slovencev« ne bo šla na bolje. Ker je mislec, je Justin Stanovnik tu po slovensko strnil eno temeljnih, »zakonodajnih« misli evropskega duha: da je pravo človekovo dobro dobrina uma, živeti po umu ali, kot je to odlično izrazil Havel: stati v resnici.
Kako velike stvari bi za Slovence pomenilo »stati v resnici« naših pomorjenih, saj resnica, za katero tu gre, sega skozi kraška brezna – in daleč naprej v presežnost.
Od tod sledi težka ugotovitev: četudi se odvijejo na videz spravna zunanja dejanja, pokopališča in obeliski, v globini pa ne bodo zaživela nova spoznanja in na novo odkriti smisel, ne bo končna slika našega slovenskega bivanja nič boljša. Zato se končno ni mogoče ogniti vprašanju, zakaj se zdaj levici nenadoma tako mudi z izkopom in pogrebom žrtev, ko se prej 25 let o tem niso hoteli niti pogovarjati? Ali ni tako, da bi morali z nekim državnim aktom – zakonom ali parlamentarno izjavo – da bi te žrtve rehabilitirali kot nedolžne, zločin nad njimi pa obsodili? Zakaj se hiti s tistim, kar bi moralo biti zadnje, ignorira pa se to, kar bi moralo biti prvo? Očitno se moramo sprijazniti s tem, da bo tudi to, kakor v Sloveniji marsikaj, šlo po poti, ki so jo določili drugi.
Kljub vsem pomislekom: zunanja dejanja pietete, identifikacija žrtev, njihov individualni pogreb – vse to je zelo pomembno. Vse to naj bi, upajmo, obudilo v Slovencih vsaj kanček tistega globljega, temeljnega, kar edino lahko premakne »poglavitno stvar Slovencev na bolje«. Naj za nas velja tisti stavek: To bi morali storiti in onega ne opustiti. ■
[Stran 006]