[Stran 080]
Moja stara mama je odrasla kot najmlajša v svoji družini, ki je štela sedemnajst otrok. Umrla je lani, malodane skoraj edina naravne smrti na domači zemlji. Do zadnjega sveža nam je vnukom košček za koščkom odstirala dogajanje, ki ga je prinesel vojni in potem dolgi povojni čas. Ne morem verjeti, kako velike in nedoumljivo grozne reči so se dogajale – pa jih sprejemamo s tako samoumevnostjo. – Razbite družine, nasilno pobiti njihovi člani. – En brat v nemški internaciji, drugi na Teharjah, tretji kot radiotelegrafist izgine neznano kje. Po vojni je ostala sama s petimi otroki, brez moških moči in z vedenjem o tragediji, ki je legla čez Slovenijo in čez njeno srce. Vrsta njenih bližnjih, tudi mož, hodi po tujini. V deželi vladata nasilje in strah. Deset, trideset, petdeset let! Ne preostane ji drugega, kot da stopa na trnovo pot odpuščanja – in preživetja.
Vem, da je to zgodba, ki ste jo v vsej tragiki doživljali mnogi od vas. Prepuščeni sami sebi ste se morali spopadati s strahovi in z odpuščanjem. Da ste lahko živeli, da ste lahko preživeli. Prostora za pogovor skoraj ni bilo. Niti med najbližjimi. O širokih javnih razpravah še danes skorajda ni sledu. Zato pa nas veže nekaj drugega. Življenje se je sprostilo vsaj toliko, da nas lahko poveže skupno doživljanje Kočevskega Roga. Če o zgodbi svoje stare mame še zmoremo besedo, pa nam tukajšnji dogodki vzamejo dih. Ne smem pomisliti na simpatične sošolce, na prijatelje, sorodnike in druge vrstnike, ki veselo in energično kujejo svoje življenjske načrte in kariere. Pa če zberem vse, ki jih poznam in srečujem, ni to niti procent mladih fantovskih življenj, ki so bila razgaljena, zvezana, pobita in zasuta tukaj, takorekoč pod našimi nogami. In zakaj? Zato ker so branili svojo vero, svoj narod in srečno življenje pod svobodnim soncem.
Figure 1. Govori Metka Rihar Ivo Žajdela
Ti dogodki pač ne povezujejo samo vas, ki ste te stvari doživljali. Povezujejo tudi generacije med seboj. Pravzaprav ne more biti drugače, kot da povezujejo vse ljudi, ki so še odprti resnici in trepetajo pred veličino človeškega življenja. Zato z nobeno generacijo do konca slovenskega rodu Kočevski Rog ne bo pozabljen.