Če je spor v narodu tako zelo usoden, ali se ne bi morali vsi zavzeti za to, da ga odpravimo ali vsaj naredimo znosnega? Misel se zdi na dlani, a bi se vseeno prej vprašali, ali niso za to eni bolj zadolženi kot drugi. Ali nam ne pravi naravni občutek, da bi eni morali narediti prvi korak ali pa celo stvar vzeti tako rekoč za svojo?
Mislimo, da nas nihče ne more obtoževati pristranosti, če bomo v tem, kako je do spora prišlo in kako se je končal, predvsem pa v tem, kakšne razmere so se uveljavile, ko se je končno, deloma na bojnem polju, še veliko bolj pa v prostorih politične intrige, odločil v prid ene strani, videli, da na tej strani leži poglavitno breme obnovitvenega dela – če seveda še vedno lahko računamo na razloge, s katerimi razpolaga normalna pamet. Če pa je tako, potem bi morala nekdanja zmagovita stran spričo položaja, ki ga ima in ga je imela, uvideti, da se mora brez odlašanja in nujno lotiti nekaterih del. Zakaj?
Nekdanja zmagovita stran je, v pomembnem pomenu te besede, ostala sama, zato se bo pač morala odločiti, da sama opravi nekatera dela. Njena osamelost je posledica skrajnih posegov, ki jih je naredila prav z namenom, da ostane sama, ker je mislila, da bo sama lahko nosila celoto življenja. Spomnimo se na besede enega od njenih protagonistov: Bil sem poln samega sebe. Dva ukrepa sta njeno osamelost nepreklicno in nepopravljivo utrdila: po zmagi je svoje nasprotnike eliminirala tako, da jih je ali fizično uničila ali pa pognala v tujino. S holocidnim ubojem svojega vojaškega nasprotnika in z izgonom zavestnega dela njegovega civilnega zaledja je postala izključni narodov oblastnik in lastnik – z izločanjem torej in ne morda s superiornostjo svoje misli ali svojih gospodarskih in družbenih rešitev. Svojo moč je dosegla na izrazito neustvarjalen, da ne rečemo necivilizacijski način. A to še ni bilo vse. Tudi potencialne sogovornike, tako iz svojega tabora kakor tudi iz tabora rezerviranega nasprotnika, ki ga niso bili zadeli oni radikalni ukrepi, je onemogočila tako, da ga je držala pod političnim in duhovnim skrbništvom, v ločenem območju. V tistem prostoru ideološke in politične segregacije so vzgibi samostojne misli drug za drugim zamirali, ker so se znašli v neodmevnem prostoru ali pa so bili, če so kazali večjo vztrajnost, zatrti. Tako je osamljenost zmagovalca rastla, kar je bilo za njegovo trenutno prosperiteto ugodno, ko pa se je pod težo življenja ideološka utvara, na kateri se je utemeljeval, zrušila, – po toliko krvi in po toliko krivicah, človeku narejenih! – je ta osamljenost pokazala še drugo stran: sam je bil tudi v sramoti svojega zgodovinskega poraza – z nalogo, ki se je sedaj v logiki normalnega sveta ni bilo mogoče otresti, da popravi porazne posledice svojega posega v narodovo zgodovino. Ker demokracije ni mogoče obnoviti brez udeležbe vseh ljudi, bi se vse njegove miselne in moralne sile morale osredotočiti na to, da se razreši državljanski spor in da vsi deli naroda začutijo, da ni nobenih ne političnih ne zgodovinskih ovir, da se zlijejo v naravno in delujočo celoto. Toda za tako delo so potrebne čisto druge lastnosti in spretnosti, kot so bile tiste, ki so zanetile spor. Za revolucijo je bilo dovolj nagovoriti sile, ki so se odzivale na nereflektirano človekovo snov: vzeti, deliti, izločiti, ponižati, gospodovati. Z eno besedo: kdor bil si nič, postaneš vse! Zdraviti razkrojeni svet, združevati sprto hišo, pridobivati ponižane in razžaljene, da pozabijo na preteklost in se z zaupanjem oprimejo skupnega dela – za to pa so potrebne teže dosegljive in redkejše vrline.
Besedilo je bilo objavljeno leta 1995 v Zavezi št. 16.
[Page 57]
Sedaj je morda tudi čas, da se ubranimo očitkov na račun svoje naivnosti, ki jih že slišimo. Mogoče je res, da so naše zahteve empirično iluzorne, toda misel, ki jih je postavila, ni iluzorna, ampak najbolj realna prvina civilizacije, ki smo jo nekoč zapustili in bi se radi vanjo spet vrnili.
Ko odkrivamo svoj program, se hote in zavestno postavljamo v prostor, ki mu osnovne mere določa razum. Tu moramo izpovedati svoj credo: za človeka drugega prostora ni. Za človeka obstaja samo prostor razuma. Morda se nam bodo stari in novi komunisti smejali po svojih kuloarjih. Vendar smo jih prav s svojo zahtevo poklicali nazaj v normalno in demokratično občestvo. Ne verjamemo, da bodo vsi mogli ostati ravnodušni.
Če smo torej ugotovili, da so komunisti zaradi narave svoje vpletenosti v slovensko zgodovino dolžni, da izpeljejo družbeno in politično prenovo, kakšna slika se nam pokaže, če se ozremo nanje v logiki tega spraševanja. V ljudeh, ki smo jih opremili s tako veliko odgovornostjo, očitno še vedno ni prostora, da bi se v njih naselila lucidni uvid in možnost krivde. V tem vidimo bistvo stvari. Ob petdesetletnici njihove dvoumne zmage je bila mogoče zadnja priložnost, da se soočijo z moralnimi zahtevami, ki jih postavlja njihov angažma v slovenski zgodovini. Sedanjost je že v posesti zanesljivega vedenja o poglavitnih prvinah njihovega nastopa: vemo, kateri duh ga je spočel in uresničil; obstajajo spomini in dokumenti o tem, kako mu je uspelo, da se je uveljavil; skoraj nepregledna je literatura o fizičnem in duhovnem trpljenju, ki ga je prinesel. Ob vsem tem bi človek pričakoval, da se bodo ljudje, ki so ta sistem uveljavljali in uresničevali, prepustili tisti notranjosti, ki človeku ne dovoli, da bi se vdal kaotičnemu slučaju, ampak hoče imeti stvari urejene. Poleg tega pa so tu ljudje, ki so se sistemu pridružili pozneje in so, čeprav iz snovi, ki jim ni branila povezovati svoje politične kariere z ljudmi tako obremenjene tradicije, vendar svobodnejši in v posesti boljših možnosti za izdelavo končne bilance. Da tu ni zaslediti nobenih ugodnih znakov za naše pričakovanje, nas preseneča. Nikoli nismo povsem verjeli – in če po pravici povemo, ne verjamemo niti sedaj – da obstajajo ljudje s tako trdnimi živci. Stavek, ki je bil povedan na TV Koper, nam je na skrajno preprost način predočil, kako mislijo in kako so se odločili: »Ne bo nobenih analiz!« Enostavno tako: ne bo nobenih analiz.
Sedaj že vemo, da tudi letošnji jubileji na postkomunistični levici ne bodo sprožili nobenih premikov. Ne samo da ne bo brezpogojnega soočenja s preteklostjo, ampak smo tu še priča novi fazi ideološkega preoblikovanja. Gre zato, da se civilizira NOB. Zato je treba iz nje odstraniti revolucijo. V nekem besedilu, o katerem bomo še govorili, stoji: »Slavimo osvoboditev in ne zmage revolucije!« To je tako kot pri Orwellu: če hočeš dostojno obstajati, moraš neprestano spreminjati preteklost. Sedaj je torej vse NOB, mogoče pa bo prišel čas, ko bo spet vse revolucija. ■
[Page 58]