(Justinu Stanovniku v hvaležen spomin)
Stoji in sanja .
Ure, dneve, mesece in leta .
Nož in dež in sneg
so v njej pustili svojo sled . A to je že davno več ne boli.
Spominja se le nekega nočnega vetra :
mehkih prstov in poljubov , ki so z njenih vej trgali peno zvezd
v visoki uri življenja .
Zaradi njega
joče svoje sanje v reko , zeleno kot poletni gozd .
[Stran 0]
Figure 1. Vrba arhiv Rafaelove družbe [Stran 0]