Profesor Justin Stanovnik … Naš profesor Justin …
Zadnje čase se je ob izidu vsakokratne številke Zaveze v nas vsakič priplazila zaskrbljena misel: »Nekoč tudi teh njegovih zgodovinskih uvodnikov in govorov ob grobiščih ne bo več …« Slutnja, da ga morda že kmalu ne bo več…
Zdaj je prestopil tisti zadnji prag.
»Ne veste ne ure ne dneva.« Res, ne vemo. Vedo pa – še posebej tisti, ki jim je Usoda namenila več let življenja, kot je običajno – da se ne morejo ne zavedeti, kako se tudi njihovi koraki bližajo temu pragu in jim torej ob izgubi dragega človeka srce še posebej zadrhti.
Bil je človek, ki mu je bilo dano pobegniti pred smrtjo in ki je potem vse življenje v polnosti odkrival smisel svoje življenjske poti in hkrati usode našega naroda. Mislec, ki je dan in noč razmišljal predvsem to, kaj se sploh danes z nami godi. Kaj in zakaj. Predstavnik našega »rešenega ostanka«, ki nas je ob
»izstopu iz civilizacije« tako rekoč rotil, naj se vrnemo k razumu; stalno obujamo spomin na to. Pričevalec z veliko začetnico in – prerok. Zgodovinar, ki nam, kdaj že utrujenim in apatičnim, ni nehal klicati v zavest: »Smrt premaga življenje, spomin premaga smrt.«
Pred dva tisoč leti je nekdo napisal o sebi: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan podaril Gospod, pravični sodnik.«
Kristjan profesor Justin si o sebi česa takega gotovo ne bi drznil napisati – in vendar: ali ni v nas nekaj več kot zgolj upanje, da mu bo Gospod, pravični sodnik, dejal: »Dober boj si dobojeval – podarjam ti venec pravičnosti«?
Ni ga več. Praznota, ki ostaja za njim, naj nas ne plaši. Raje si postavimo vprašanje: kako mu lahko za vse njegove besede izkažemo, izkazujemo hvaležnost? ■
[Stran 0]
Figure 1. Človek, ki je videl dlje. arhiv Zaveze [Stran 0]