Tine Velikonja:
Boj ne bije svetlo orožje
Da je morala biti Hotedršica med 2. svetovno vojno nekaj posebnega, se mi je posvetilo pred leti, ko sem bil na obisku v deželi desetega brata. Bilo je v Sušici ali Trebežu pri Muljavi. Gospodinja je pripovedovala, kako so morali v njihovi vasi prve dni oktobra 1944 gostiti celo brigado. Ni se spomnila katero, tega izvečine niso vedeli niti partizani sami, saj vemo, kako hitro so menjavali vodstava. Odpravljali so se nad Hotedršico in razlagali, da imajo tam veliko kave, eden od vojakov ji je celo obljubil zavitek. Čez nekaj dni so se vrnili, vasi niso osvojili, kavo pa prinesli. Vse da je šlo narobe. Predvsem megla, zraven pa je Primorcem razneslo obe havbici. Niso skrivali, da jim boj ne diši. Akcija je bila zanje nesmiselna, saj je bilo že vse odločeno. Še nekaj mesecev bodo morali potrpeti, pa jim bo zmaga padla v roke kot zrela hruška.
Hotedršica je velika vas, saj živi v njej petsto ljudi. Leži v dolini, skozi katero pelje cesta iz Logatca v Idrijo. Hotenjcem se zdi za malo, da nihče ne ve zanje. Še najbolj znani so bili med dvema vojnama, ko je bil takoj za vasjo mejni prehod med Jugoslavijo in Italijo. O cesti Kalce-Hrušica nas pozimi obveščajo vsak dan, kako je zaprta ali spet odprta; cesta med Godovičem in Colom je ob prvi snežinki prepovedana za tovornjake, Hotenjci pa niso krivi, da njihova magistrala nima klancev in jo pozimi ob še takem sneženju sproti pometejo. Zadeva, ki dobro deluje, ne zaide v javna glasila. K fari spada tudi Novi Svet, »razloženo naselje samotnih kmetij na gozdnih jasah Hotenjskega podolja pod visoko kraško planoto Hrušico. V okolici prevladuje močno zakrasel in gozdnat vrtačasti svet s številnimi manjšimi jamami in brezni« (Krajevni leksikon Slovenije).
Vas ni videti take vrste, da bi bila pripravna za obrambo, daleč od samostana na Monte Cassinu ali Alcazarja v Toledu, tudi od Zafare pri Žužemberku, Šentjošta nad Horjulom ali Rovt. Ravno narobe. V dolini leži, na vzhodu jo obdajajo zadnji jeziki Polhograjskega hribovja: Ivančev grič, Martinčev hrib, Rebenice, Jurčkov hrib, Mihelčičev hrib, Ravnik s Sv. Barbaro, zahodno pa Babne laze kot zaključek Javornika. Grčarice v drugi izdaji. Kljub temu pa je vas s sto branilci odbila najmanj šest hudih napadov. Pri dveh od njih je bila partizanska premoč neizmerna. Ti so napadali vedno na isti način, po svoje preprost, ki pa se je, denimo, obnesel 1. septembra 1944 v Črnem Vrhu nad Idrijo: postavili so močne zapore na cestnih dostopih do vasi, ki so jo nameravali napasti, za začetek uprizorili topovsko in minometno kanonado, požgali hiše zunaj obroča, zaključili pa z juriši. Ravno pri zadnjih je škripalo. Le kdo bi nosil glavo v torbi, če ni treba. Kako se je hotenjskim branilcem posrečilo, da so jih vsakokrat odbili, boste izvedeli v nadaljevanju. Res so bili izjemno dobro oboroženi. Orožja so si nabrali v kasarnah v Črnem Vrhu in v Godoviču. Jože Kočar nam bo povedal svojo zgodbo. Ko je prišel na postojanko na Ravniku, ga je najbolj čudilo, da ni bilo treba paziti na strelivo. Strojnic so imeli toliko, da pri streljanju z njimi niso menjavali cevi. Kadar so se pregrele, so enostavno vzeli drugo orožje. Poleg tega je bila vas za tiste čase dobro zavarovana z žično ograjo in strelskimi mesti, pravimi bunkerji, vkopanimi v skalo ali zemljo, pokritimi s hlodi in debelo plastjo zemlje. Obranili so se, čeprav ni nihče prišel na pomoč, ne domobranci iz Logatca ali Rovt, še manj Nemci iz Godoviča, čeprav so bili komaj dobro uro hoda narazen. Odločali so sami, njihova hrabrost, fizična vzdržljivost in motiviranost. Nazadnje tudi zavest, da ne branijo samo življenj in imetja svojcev in vse vasi, ampak tudi lastno. V boju jih je padlo le nekaj, kar sedemdeset pa je bilo žrtev povojnih pobojev. Njim je posvečena naša zgodba, pri kateri se ponavlja stara resnica: Boj ne bije svetlo orožje, ampak srce junaka!
Vas sumljivega slovesa
Veliko Hotenjcev se je v stari Jugoslaviji ukvarjalo s tihotapstvom, zlasti v Novem Svetu. Njihove poti so segale prav do Trsta. Čez državno mejo so romale v Italijo črede živine, zlasti konj, nazaj pa drugačna roba, tudi kava in sladkor. Odtod slava kave iz Hotedršice. Kako trdne so bile povezave, pove podatek, da si je med vojno kar nekaj hotenjskih domobrancev na lastno pest priskrbelo brzostrelke in strelivo v Trstu.
O vasi in dogodkih med vojno piše na stotih straneh knjižica Revolucija v Hotedršici (Siena Blažič, Buenos Aires 1976, založil Filip Žakelj). Siena Blažič je psevdonim nekdanjega hotenjskega domobranca Franca Groma, Gregorčkovega. Ostal je živ, v tujini postal duhovnik in župnikoval po Argentini. Knjigi se vidi, da je napisana iz prve roke, vendar od bralca zahteva, da kraj pozna. Vaška kronika, ki me spominja na Giovannija Vergo in njegove Malavoglieve. Polno imen in priimkov, hišnih in drugih nazivov; France Vavken je Popit, France Popit pa Županč in podobno. Večina se pišejo Nagode, Rupnik ali Petkovšek, krščeni pa so za Jožete, Janeze ali Francete. Gladko se bere. Zaradi neustreznega papirja fotografije niso ostre, kar je huda škoda, saj ni znano, ali so se originali ohranili. No, eden se je že, skupinski posnetek hotenjskih domobrancev (str. 42). Potrudili smo se, da smo izvedeli za večino imen. Dogodki niso pisani po vrsti, manjkajo datumi, skratka, ne bi ji smeli reči zgodovinska knjiga. Boji so prikazani površno in lahkotno. Za zgled bi omenil 7. oktober 1944. Napadal je celotni deveti korpus in je šlo branilcem hudo za nohte, iz Gromove zgodbe pa dobimo vtis, da je šlo za vsakodnevno prasko. Skratka, dragocena vaška kronika, malo za šalo, malo za res. Ob vsakem branju mi je bila bolj všeč.
Iz Revolucije v Hotedršici je razvidno, da je prišlo kmalu po okupaciji do povezave med italijansko vojsko in zastopniki OF, žrtev njihovih kupčij pa so postali domači ljudje. Kot prvi so šli v partizane hotenjski tihotapci. Pričakovali so dober plen in upali, da bo vojne hitro konec. Ker se to ni zgodilo, jih je večina presedlala na drugo stran. Samo dve možnosti so jim namreč preostale, v internacijo ali v belo gardo. Zato so v jeseni 1942 ustanovili vaško stražo. V nasprotju od Šentjošta so vanjo vstopili tudi najslabši. Nekdanji tihotapci se starih zvez s partizani niso znebili. Spopadi, ki so jih imeli z nasprotniki, so bili večkrat navidezni, samo da bi opravičili porabo streliva, ki so ga dajali partizanom. So pa 18. marca 1943 pod poveljstvom kapetana Vidmarja z Rovtarji in drugimi sodelovali pri uspešnem uničenju Dolomitskega odreda. Vaško stražo so poleti 1943 razpustili. Zamenjala jo je savojska vojska.
Če bi napisal vse, kar se je v pol leta povpraševanja in obiskovanja nabralo, bi bilo za debelo knjigo. Za zgled, kako se da o nečem na široko razpisati, objavljam pripovedovanje Marije Rupnik, kako so iskali grob njenega očeta. V njej nastopa v večjih ali manjših vlogah tudi nekaj hotenjskih terencev in likvidatorjev. Opisana je tudi zgodba o zrušenem angleškem bombniku, povezana s smrtjo hrabrega hotenjskega domobranca, pa zadrega s »sovražno literaturo« in drugo. Sam bom napade na vas opisal na kratko, moja kronika se začne z ustanovitvijo postojanke 23. novembra 1943, končuje pa 5. maja 1944, ko so na Orlovem Vrhu pokopali Tineta Zelenca. Drugo boste boste izvedeli iz spominov Jožeta Kočarja, nekdanjega branilca vasi. Na koncu naše zgodbe je postavitev križa ob breznu v Zagori, v katerega je bil med vojno vržen Štefan Menart. Blagoslovljen je bil v četrtek 14. novembra 2002.
To noč je pogorelo Grahovo, vi pa v Hotedršico!
Kot opisuje Franc Grom, sta v Hotedršici po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 sledila dobra dva meseca brezvladja. Partizani so počeli, kar jim je padlo na um, niso pa uganjali takega terorja, kot so ga drugod in ki je bil marsikje odločilni razlog za obrambo. Nemci so hoteli imeti cesto proti Idriji prosto, zanimal jih je rudnik, za ljudi jim ni bilo mar. Potem so partizani razglasili splošno mobilizacijo. Fantje in možje so se pred njo umaknili v Rovte, Logatec ali na Staro Vrhniko. Po jesenski nemški ofenzivi se jih je nabralo za celo četo. Sklenili so, da bodo branili domačo vas.
Hotenjci so se zavedali, da se jim zna pripetiti nekaj takega, kar so partizani zakuhali Golčanom, katerih vas je bila ravno tako velika kot njihova. Zgodilo se je teden dni po kapitulaciji Italije sredi septembra 1943. Tovornjak z nemškimi vojaki, morda sta bila dva, se je iz Logatca peljal v Idrijo. Ko so se vračali, so se ustavili v Godoviču pred šolo, pogovarjali so se z učiteljico, ko je počilo. Partizani, zvečine pravkar mobilizirani, so bili skriti po hišah. Že po prvih strelih je bilo nekaj Nemcev mrtvih, nekaj ranjenih. Čez teden dni, 22. septembra 1943, je prišla v vas kazenska enota nemških vojakov. Sistematično so požgali večino hiš v vasi. Pustili so samo dve ali tri, ki so jih potrebovali zase. Posadka, ki je ostala, ni štela več kot trideset mož. Tudi njih so partizani napadali, vendar samo za kamuflažo, da ne bi rekli, da se spravljajo samo na bele. Pisali smo že o tem, da niso partizani po uničenju domobranske postojanke v Črnem Vrhu niti enkrat napadli nemških policistov, ki so prišli v vas. Tretji razlog za ustanovitev postojanke v Hotedršici je bil praktičen: s tem je dobila status vzdrževane vasi in imela pravico do redne oskrbe.
Figure 1. Fotografija z Jurčkovega hriba
Obljubljali so neuspeh. Dvajsetim Hotenjcem s postojanke na Stari Vrhniki niso dovolili domov. Zato so kar pobegnili. Ko so se 23. novembra 1943 peljali na vozu skozi Logatec, jih je prestregel tamkajšnji poveljnik Fortuna in jih posvaril: »To noč je pogorelo Grahovo, vi pa v Hotedršico!« Tudi rovtarski domobranci so bili nezaupljivi: »Dati orožje v Hotedršico pomeni izročiti ga partizanom!«
Če ne bi bilo angleške prevare in vračanja iz Vetrinja, bi smeli reči, da sta bili hotenjska postojanka in njena posadka rojeni pod srečno zvezdo. Domobranci niso ubili niti enega civilista, partizani samo Štefana Menarta, o katerem bomo še pisali. Za poveljnika so pridobili Jakoba Bajca iz Novega Sveta. Poiskali so ga v Ljubljani, kjer je bil zaposlen, star 42 let, ravno pravšen za poveljnika, starojugoslovanski rezervni oficir. Grom ga je cenil kot dobrega poveljnika, ki pa je bil po njegovem premalo bojevit. Jakob Bajc se je izkazal za enega najbolj sposobnih domobranskih poveljnikov. Bil je podobnega kova kot Vuk Rupnik, Lojze Bastič in Božo Berlot. Ker je v letih 1936-1939 sodeloval pri gradnji Rupnikove linije, je vedel, kakšna mora biti dobra obramba. Ko so utrjevali postojanko v Črnem Vrhu, njegovih nasvetov niso upoštevali in lahkomiselnost drago plačali: naj ustanovijo pomožno postojanko na sedlu proti Colu, nobenih žičnih ovir med hišami in ne bunkerjev v bližini skednjev ali kozolcev! V Gromovi knjigi tudi izvemo, kakšen je bil kot človek: »Osebno je bil zglednega obnašanja. Nikoli ni zahteval zase druge hrane, kot so jo imeli domobranci. Zadovoljen je bil s tisto. V gostilno in hiše ni zahajal (str. 66).« Ni jasno, zakaj so ga nekaj mesecev pred koncem vojne zamenjali. Postal je poveljnik čete, ki je obvladovala Barje od Notranjih Goric do Podpeči, bil vrnjen iz Vetrinja in izginil na Teharjah.
Naštevanje in opisovanje bojev je dolgočasna zadeva in vas s tem nebi mučil. Rad bi vam za Hotedršico prepustil v branje kroniko Gradnikove brigade (Stanko Petelin, Nova Gorica 1966, Knjižnica NOV in POS 7), če bi bila vsaj malo verodostojna. Bereš, bereš in se čudiš. Denimo – ocene žrtev posameznih spopadov. Zase že veš, koliko si plačal, težko pa za nasprotnika. Predvsem moraš biti previden, če so tvoji delovali samo od daleč in se naselju ali postojanki samo približali. Kljub temu ve Petelin za vsakega ranjenega ali mrtvega na nasprotnikovi strani. Potem pa mu pri opisu napada na Črni Vrh nad Idrijo, kjer je imel zares priložnost, da bi nam postregel z verodostojno statistiko, jezik otrpne. Ranjeni domobranci so izginili, 84 jih je padlo, 38 je bilo ujetih, 21 pa naj bi jih ušlo. Pa paranoja o izdajstvu. Vedno naj bi se dogajalo. Po partizanskem sklepanju naključno srečanje nasprotnih vojakov ni možno. Ali pa so govorili o izdaji, ko so o partizanski zasedbi vasi ali taboru v njeni bližini čivkali že vrabci. Sto ljudi ne more dolgo živeti v naselju ali njegovi bližini neopaženih. Prej ali slej se izve zanje, zlasti pozimi. Denimo Pohorski bataljon: prav vsake sledi v snegu ni mogoče zabrisati. Vojaki morajo jesti in piti ter opravljati druge vsakdanje potrebe. Tega ni mogoče skriti. Lahkomiselnost, nepazljivost ali malomarnost v partizanskih vrstah so plačevali »izdajalci«. Spomnil bi vas na Javornik, 23. decembra 1943, Cerkno, 28. januarja 1944 in Javorovico, 16. marca 1944. Na razpolago so bile vendar dobre specialke, na katerih so bile zarisane tudi najmanjše poti, vse dobro shojene, drugače kot današnje dni. Domobranci so pa itak bili domačini, pri Nemcih in Italijanih le včasih najeti vodiči.
Figure 2. Skupinska fotografija, na katerih so pretežno hotenjski dpmobranci, nekaj jih je iz Rovt, Logatca, Podkraja in Godoviča. Posneta je bila pred Prosvetnim domom v Hotedršici poleti 1944 leta. Pripravljali so se na sprejem generala Rupnika.
Sprednja vrsta, sedeči z leve v desno: 1 – Ivan Turk (Turkov Johan), 1911-1945; 2 – Ciril Brus, 1928-1945, 3 – Franc Korče, Novi Svet, ostal živ; 4 – Vinko Menart, 1923-1945, Vrbančkov; 5 – Janez (Ivan) Reven, roj. 1925; 6 – neznan; 7 – Ivan Trpin (Janez), Balantinov, 1924-1945; 8 – Janez Nagode, Kožarjev, 1905-1945; 9 – Franc Kogovšek iz Rovt, oficir, ostal živ; 10 – Jakob Bajc iz Novega Sveta, nadporočnik, poveljnik, 1901-1945; 11 – Jože Turk, Hotenjske Žibrše, narednik, intendant, 1905-1945; 12 – Viktor Rozman, podnarednik, poveljnik voda na Ravniku, ostal živ; 13 – Leopold Tomažin, Novi Svet, ostal živ; 14 – Stanko Vavken (Štalarjev Stane), Rovtarske Žibrše, 1926-1945; 15 – Karel Trpin, Slanovcev, 1923-1945; 16 – neznan; 17 – neznan; 18 – Ivan (Janez) Nagode, Malnarjev Ivo, 1919-1945; 19 – neznan; 20 – Slavko Petkovšek, Habjanov, 1926-1945; 21 – Jakob Nagode, Kožarjev Jaka, 1908-1945
Srednja vrsta, stojijo v sredini med prvo vrsto, ki sedi in zadnjo, ki tudi stoji, z leve: 1 – Marjan »Podlipnik«, morda doma iz Podlipe, usoda neznana; 2 – Pavle Kunc (Jenko) iz Kota v Logaških Žibršah, ostal živ; 3 – Franc Petrovčič, Mežnarjev Francelj, 1921-1945; 4 – Jože Rupnik, Zoharjev Jože, preživel; 5 – neznan; 6 – neznan; 7 – Slavko (Slavc) Petrovčič, Mežnarjev, 1923-1945; 8 – Feliks Trpin, Slanovcev, ostal živ; 9 – Alojz Nagode, Kožarjev Lojz, bolničar, 1907-1945; 10 – Andrej Nagode iz Ravnika, Vrbanovcev, ostal živ; 11 – neznan, verjetno doma iz Godoviča; 12 – neznan; 13 – Jože (Johan) Rudolf, 1905-1945, ubit pri bombardiranju; 14 – neznan; 15 – Jože Gruden, 1926-1945, smrtno ranjen 27. 3. 1945 pri bombardiranju; 16 – Jože Možina, ostal živ; 17 – Alojz Rudolf, Jernačev; 18 – neznan; 19 – Jože, doma iz Veharš; 20 – neznan; 21 – Jakob Nagode, 1909-1945; 22 – Leopold Petkovšek, Cesta, ostal živ; 23 – Jože Leskovec, Javorničkov iz Podkraja, ostal živ; 24 – Dolfi Menart iz Novega Sveta, 1926-1945; 25 – Joža Nagode, Češirkov Jože iz Žiberš, ostal živ; 26 – neznan; 27 – Janez Skvarča iz Ravnika, Cahej; 28 – Janez iz Koža; 29 – Karol Brus 1925-1945; 30 – Jože Menart , Vrbančkov, Novi Svet, 1904-1945; 31 – ni znano; 33 – Jožef Možina, ostal živ; 34 – Ivan Petkovšek, Homovčkov, Logaške Žibrše
Zadnja vrsta, vsi stojijo: 1 – Slavko (Alojz) Reven, 1922-1945; Lado Brenčič, 1924-1945; 3 – Jože Rudolf, 1927-1945; 4 – Nagode, Malnarjev, +1945; 5 – Tone Trpin, ostal živ; 6 – neznan; 7 – Stane (Stanko) Brus, Jožkov, 1924-1945; 8 – Johan Rudolf, 1911-1945; 9 – neznan; 10 – neznan; 11 – Vinko Brus, 1911-1945; 12 – Stanko Rupnik, Strojarjev iz Koša, 1024-1945; 13 – neznan; 14 – Ivan (Janez) Petrovčič, Vrbančkov z Loga, 1913-1945; 15 – Ivan Penko, trgovec, +1945; 16 – Jože Petkovšek, Habjanov, 1925-1945; 17 – Janez Rupnik, Dolinarjev, Novi Svet, 1904-1945; 18 – Anton Petkovšek, ostal živ; 19 – Franc Rupnik s Koša, 1912-1945; 20 – Janez Bogataj, Gostenčkov, 1913-1945; 21 – neznan; 22 – neznan; 23 – neznan; 24 – Jože Nagode, podoficir na Ravniku, ostal živ; 25 – Alojz Rupnik, Korenov, Žibrše, 1909-1045; 26 – neznan; 27 – Alojz Rupnik, Novi Svet, 1910-1945; 28 – neznan; 29 – neznan; 30 – neznan; 31 – Franc Bajc, Podkraj, ostal živ; 32 – neznan; 33 – Rado Reven ?; 34 – Miroslav Srebot, Podkraj, ostal živ; 35 – neznan; 36 – Franc Rudolf, 1928-1945; 37 – Slavko Trpin, 1928-1945; 38 – Čar, Godovič; 39 – neznan
Ob prvem napadu, uprizorili so ga partizani Gradnikove brigade, ki so imeli Hotedršico na piki tudi kasneje, so bili branilci dobro oboroženi, pa slabo zavarovani. Zgodilo se je 12. decembra 1943 ob 11 uri ponoči, v nekaj urah je bil napad odbit, partizani so se pred svitom umaknili. Petelin piše v svoji kroniki, kako je umikajoča se brigada »na cesti proti Godoviču in Logatcu do nog potolkla sovražnikovi koloni, ki sta ponoči krenili v pomoč napadeni posadki (Petelin, str. 164)«. Pri tem naj bi imeli »Nemci in domobranci med Logatcem in Hotedršico šestdeset mrtvih (str. 165)«! Nihče ni takrat hitel Hotedršici na pomoč!
V kratkem je Gradnikova brigada doživela nedaleč od Hotedršice dva huda poraza v spopadu z Nemci. Prvi je bil na Javorniku 23. decembra 1943, kjer je padlo, zgorelo ali bilo pobitih 53 njenih partizanov, 11 je bilo ujetih in pri Godoviču ustreljenih. Že nekaj časa je namreč na najvišji kmetiji na pobočju Javornika, pri Skvarču, prezimoval 3. bataljon brigade. Pot do kraja sta jim v tistem hladu nerada kazala dva domobranca, Brnčkova, pisala sta se Menart, doma iz Godoviča. A obtožili so tri ženske s Črnovrške planote in jih zaradi tega ubili. Njihovo zgodbo smo opisali v Zavezi (28, 28-35). Drugi poraz je bil 6. januarja 1944 v Trebčah blizu Črnega Vrha, ko so partizani te brigade zašli v nemško zasedo in jih je 36 padlo.
Za drugi napad Gradnikovcev na Hotedršico je poveljstvo brigade prejelo povelje, »da 14. januarja ponoči napade in osvoji domobransko postojanko v Hotedršici (Petelin, str. 172)«. Hotenjski domobranci so se nanj bolj temeljito pripravili. Ožji del vasi so ogradili z žično oviro in v obroč vključili tudi Martinčev hrib. Zunaj so ostali bližnji zaselki Log, Cajna, Koš, Na Mlinu in V Gričih. Pripravili so deset strelnih mest, ki so imela lastnosti bunkerjev. Po žico in železne drogove so šli z vozovi v Godovič. Začelo se je 14. januarja 1944 ob pol enajstih zvečer. Spopad od daleč se je razvlekel do četrte ure zjutraj. Napadalci so spoznali, da ne bo nič in se umaknili. Res je takrat, vendar samo takrat, prihitela na pomoč nemška patrulja iz Idrije. Petelin tudi tukaj fantazira in citira, kako je bila posadka tik pred zavzetjem, ko so »vdrli sovražnikovi tanki v vas«, na njih naj bi se bili pripeljali na pomoč Nemci iz Idrije. Za ta napad izvemo, da so pustili partizani šest mrtvih, ki jih je župnik Jožef Ferkulj spoštljivo pokopal.
Sledi žalostna zgodba o Francetu Bajcu, poveljnikovem sorodniku. Z vsem je bil namazan. Opravljal je kurirske posle in se zato vozil z motorjem. Bilo je za praznik sv. Antona Puščavnika, 17. januarja 1944. Vračal se je z Logatca po glavni cesti, zadaj je imel naloženega Janka Logarja iz Gornjega Logatca. Ni dvoma, da so imeli pri tem svoje prste domači terenci, ki so vedeli za njegove vsakodnevne poti. Partizani so ju pričakali na enem od ovinkov, Logar je mrtev padel z vozila in obležal na cesti, Bajc je bil tudi smrtno ranjen, vendar mu je uspelo, da se je pripeljal v vas, tam pa omahnil. Čez nekaj ur je umrl. Zanimivo je, da je domobransko poveljstvo poročalo o dogodku v dnevnem povelju, saj je šlo za zgled, kako trdoživi so njegovi borci.
Branilci so se še bolj zavarovali, kot beremo v Gromovi knjigi:
»Po tem napadu smo se še bolj utrdili. Gnezda na položajih smo pokrili z debelimi krclji in na te navalili velikih skal, nato pa nametali še zemljo in položili ruše, da smo bili varni pred minami in topovskimi izstrelki.«
Žična ovira okrog vasi je bila vrhunec varovalne tehnike: osnova so bili železni koli, skoraj dva metra visoki z dvema ali tremi klobasami, stranski ustrezno krajši s po eno klobaso. Med seboj so bili prepleteni z bodečo žico, ki je bila razpeta na vse strani, tako da je bila ovira široka štiri metre.
Tretji napad je bil 18. marca 1944, dan pred sv. Jožefom. Začel se je navsezgodaj. Spet je bila zraven večina brigad 9. korpusa, napadala pa Bazoviška brigada. Grom piše: »Komaj so utihnili zvonovi, ki so ob tri četrt na šest zjutraj vabili k sv. maši, je padla prva mina na vas.« Napad se je razvlekel na ves dan in mu ni bilo videti konca. Samo min naj bi priletelo okrog 500. Vendar je podnevi še šlo, a kaj bo prinesla noč. Nehote so jih rešili napadalci. Mongoli, ki so nekaj tednov prej prebegnili k partizanom, naj bi bili tisti, ki so začeli požigati hiše zunaj žične ovire in s tem razsvetlili obrambno črto. Kako so to počeli, bomo opisali posebej. Požar se je začel nenadzorovano širiti tudi znotraj žične ograje. Domobranci so vključili gasilsko brizgalno. Njen zvok je bil podoben hrupu tovornjakov. Zato je štab brigade, ki je čakal v zaledju, ukazal umik. Branilcem ni nihče prišel na pomoč, ne med napadom ne kasneje. Zdravko Klanjšček v svoji knjigi (Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945, Knjižnica NOV in POS 54, Ljubljana, 1889, str. 235) omenja, da napadi tiste dni, pri tem misli na Godovič, Hotedršico in Spodnjo Idrijo, niso uspeli, »ker so se sovražnikove posredovalne kolone prebile skozi zaščitne položaje in okrepile posadke«. Petelin pa piše, kako je po partizanskem umiku »prišlo z Vrhnike in Logatca kakih sto domobrancev, ki so prinesli municijo za minomete, zvečer pa se vrnili nazaj v svoje postojanke (str. 203)«. Res pa je na ovirah ostalo štirinajst partizanov. Spet je bil župnik Jožef Ferkulj tisti, ki jih je krščansko pokopal.
Zrušeni zavezniški bombnik in nesrečna usoda Tineta Zelenca
Prizor, ki nam je iz zadnjih dveh let vojne najbolj živo ohranil v spominu, je nebo, prekrito z jatami srebrnih ptic. Zavezniške leteče trdnjave so letele 3000 metrov visoko, bile dopoldne na poti proti severu in se popoldne vračale na jug. O bombniku, ki se je za božič 1944. leta zrušil v Dragi pri Višnji Gori, in o reševanju preživelih padalcev sem pisal v Zavezi (Slovenska protikomunistična vojska in zavezniški letalci, št. 24, 28-34).
Za letalo, ki je padlo 25. februarja 1944 pri Logatcu, Grom piše (str. 45-46), da na Veharšah, v resnici pa blizu Logatca.Vemo, da se je po tistem poškodoval Tine Zelenc, Merlakov iz Hotedršice. V družini so bili furmani. Tinetov brat Ivan se je naveličal trdega dela in se je pridružil tihotapcem. Napisal sem že, kako so šli ti prvi v partizane. Večina se je hitro naveličala, Ivan pa je ostal. Tine je bil med najbolj domiselnimi domobranci, pred domačim, to je Merlakovim, svinjskim hlevom na južni strani vasi so zgradili bunker, ki mu je poveljeval in bil glavni strojničar: posadka je štela šest do sedem vojakov, prebivali so v hlevu, odkoder je vodil v strojniško gnezdo dober meter globok jarek. Potem je 20. aprila 1944 v Novem Svetu razneslo bombo ali granato, ki jo je hlapec prinesel od nekje. Tine je že čutil, da je bolan, zeblo ga je, nosil je opornico za prst, pa vseeno šel pomagat. Bila je groza. Trije mrtvi in dve umirajoči: gospodinja z raztrgnimi udi in oslepela dekla. Pomagal jih je prepeljati v Prosvetni dom, kjer sta umrli. Kmalu potem je zbolel za tetanusom.
Posredno torej domnevamo, da gre za naše letalo, zrušeno februarja istega leta. Domačini so opazili, da izgublja višino, in videli iz njega skakati padalce. Izginilo je za griči. Kmalu so izvedeli, da je padlo na tla v Krvavih jamah v Logaških Žibršah. Domobranci so prvi prihiteli na kraj, med njimi tudi hotenjski. Ti so vedeli povedati, da so drugi bolj iskali opremo in obleko pilotov kot pa morebitno oborožitev. Hotenjski domobranci so vedeli, da hočejo orožje. Pozornost jim je zbudil hitrostrelni topič. Zanj so našli v letalu precej streliva. Prav Tine Zelenc si je najbolj prizadeval, da pridejo do njega. S trmasto voljo je topič odmontiral. Z volmi so ga pripeljali na postojanko. Imeli so ga v kovačiji pri Mraku in tam je Tine tisto pilil, popravljal in prirejal. Kolesa zanj so dobili kar od voza. Vgradili so mehanski sprožilec, kot ga imajo puške, saj so morali varčevati s strelivom in niso mogli delati z rafali. Potem ga je imel Tine postavljenega za britofom in streljal v pesek, da je preskusil, kako dela. Vzeli so mu ga in ga dali na Mihovčev grič, kar je bilo po svoje prav. Pri tistem delu mu je stisnilo prst. Poškodba ni bila videti resna. Dobil je opornico in pestovalko, potem pa na lepem ni mogel odpreti ust. Na hlodih so ga peljali v Logatec, od tam pa v Ljubljano. Zdravniki so ugotovili, da ima tetanus, po nekaj dneh je umrl. Svojci ne verjamejo, da je šlo za naravni potek hude bolezni, ampak sumijo na zdravniško zaroto. Tiste dni pred smrtjo je v telo ves počrnel. Kot smo že omenili, je Zelenc na seznamu pokopanih na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, datum pokopa pa 5. maj 1944. Svojci so večkrat prišli na njegov grob, tudi po vojni. Vedno bolj je bilo videti, da so se na pokopališču naselili vandali, pojavil se je celo napis: »Tukaj ležijo švaboranski hudiči.« Kot je znano, so leta 1946 spomladi posmrtne ostanke vojakov izkopali in odpeljali v neznano, prostor pa zravnali z zemljo.
Figure 3. Bunker pred Merlakovim svinjskim hlevom – od leve proti desni: Stanko Rupnik iz Koša; Petkovšek Slavko, Habjanov Slavc; Dare Slabe iz Godoviča; Tine Zelenc, Merlakov; Vrbančkov Vinko; Cene Štalarjev iz Žiberš; neznan, morda Cene Kržišnik iz Godoviča; Milka Medved iz Godoviča; Ivan Menart, Brnčkov iz Godoviča
Jože Kočar: Postojanka na Ravniku pri sv. Barbari
V 46. četo sem prišel v začetku julija 1944 iz 21. čete, ki je zasedala postojanko Šmarje-Sap. Bil sem usposobljen za telefonista in signalista. Poveljnik 46. čete v Hotedršici je bil nadporočnik Bajc, poveljnik voda na Ravniku pa narednik ali podnarednik Viktor Rozman. Niti v Hotedršici niti na Ravniku ni bilo nobenega Nemca. Sem tisti »deček Kalin, ki je bil signalist«, kot me omenja Grom v svoji knjigi (str. 48).
Postojanka na Ravniku je bila ustanovljena teden dni pred mojim prihodom. Iz Hotedršice so nanjo prestavili tako imenovani udarni vod, ki je štel okrog trideset domobrancev. Utrdil se je pri cerkvi sv. Barbare. Izvečine so bili mladi fantje iz Hotedršice in okolice, iz Podkraja, od Črnega Vrha in Godoviča. Nekaterih se spomnim: Brus, Habjan, Kogovšek, Leskovec, Trpin iz Hotedršice, Šemrl iz Lomov, ki je kasneje s še nekaterimi odšel k primorskim domobrancem v 15. četo v Črnem Vrhu, dva ali trije Nagodeti in starejši Skvarča z Ravnika, Bajc in Širca iz Podkraja. Kuhar in skladiščnik je bil Bernik, doma nekje z Gorenjskega, morda iz Škofje Loke ali Kranja.
Prva naloga je bilo utrjevanje. Posekali so vse drevje in grmovje po pobočju. Nekako sredi hriba so krog in krog napeljali žično ograjo iz več pasov bodeče žice. Prehoda sta bila dva: z južne strani po položnem pobočju za vozove in na severni strani na stezi proti Mežnarjevi hiši za pešce. Ponoči sta bila prehoda zaprta s premično bodečo žico. Obrambni bunkerji so bili štirje. Bili so globoko vkopani v zemljo in prekriti z debelimi hlodi, nanje pa je bilo nasute več kot pol metra zemlje. Med seboj so bili povezani s približno meter in pol globokim strelskim jarkom, ki je tekel za obzidjem krog in krog cerkve. Največji bunker je bil na zahodni strani ravnega dela, ki gleda proti cesti in Novemu Svetu. Od obzidja pred zvonikom do bunkerja je bil izkopan povezovalni jarek. Na južni strani zvonika pred lipo je bil večji zaklon za položaj minometalca kalibra 81 mm. Podoben položaj je bil pred bunkerjem na vzhodni strani. Tudi ta je bil kakih dvajset do trideset metrov od obzidja na položnem grebenu, ki teče proti vasi. Druga dva bunkerja sta bila ob obzidju na južni in severni strani cerkve nasproti stranskih vrat. Stranska vrata iz cerkve in vhoda v bunker so bila zavarovana s hlodi, ki so bili prislonjeni nanju in pokriti z zemljo. Ob obzidjih so bili drogovi za električne luči, ki so osvetljevale prostor ob žičnih ovirah. Na postojanki smo imeli telefonsko povezavo z Gornjim Logatcem in Hotedršico. Mislim, da je tekel telefon tudi naprej proti Godoviču in Idriji. Imeli smo tudi redno signalno povezavo z Vrhom-Sv. Trije kralji, z Veharšami in z Rakekom. Za signalizacijo smo uporabljali italijanski mornariški heliograf, ob sončnem vremenu je deloval na sončne žarke, ponoči pa na elektriko iz akumulatorja.
Figure 4. Fotografija z Rupnikovo hčerko Mileno v sredini: Posneta pred pošto v Hotedršici ob generalovem obisku vasi v jeseni 1944. Spredaj čepijo in klečijo oficirji, prvi z leve poveljnik Jakob Bajc. V sredi sedi Milena, hči generala Leona Rupnika
Posadka je bila nastanjena v cerkvi. Ležišča so bila na koru, v ladji je bila narejena komora, lesena izba s pogradi in stropom. Nekateri so spali tudi v zakristiji. Tam smo imeli zalogo hrane in streliva. V zvonik z orožjem nismo šli, ker je bila okolica s tal dovolj pregledna. Nespametno bi bilo lesti vanj, saj je bil preveč viden za nasprotnika. Pač pa so fantje po končanem napadu navadno šli vanj pritrkavat. Bernik je kuhal pri Mežnarju, saj pri cerkvi ni bilo vode. Z domačimi smo se dobro razumeli. Pri hiši sta bila oče, mati in hčerka Pavla. Kruh in druga živila so nam vozili iz Hotedršice. V vasi na Ravniku smo kupovali mleko, jajca, morda tudi krompir ali kakšne koline. Včasih so fantje ustrelili kako divjad. Na splošno smo imeli dobro prehrano, saj je bil Bernik zelo iznajdljiv. Posadka v Hotedršici je imela manjši tovornjak. Obdali so ga z železnimi ploščami, da je bil na pol oklopljen. S njim smo šli nekajkrat celo po vino v Vipavsko dolino. Seveda smo ga plačevali. Ne spominjam se, da bi se kdo opijal.
Naša glavna naloga je bila varovati cesto med Hotedršico in Kalcami in s tem preprečevati prehod partizanov iz Javornikov in Hrušice proti Žibršam in dalje v Dolomite. Zato so fantje noč in dan stražili in opazovali okolico, čistili, pregledovali in preizkušali orožje. Spominjam se, kako smo uperili minomet na cestne serpentine na Hrušico in poslali nekaj min, da smo preizkusili, kam in kako natančno letijo. Hodili smo tudi v patrulje proti Dolnjemu Novemu Svetu, Grudnu, proti Logatcu in Žibršam. Osebno orožje, brzostrelke in pištole, so si nekateri kupili kar sami prek Postojne in Trsta. Če je bilo delo doma na kmetiji, so domačini oboroženi pomagali pri delih na polju ali pri hišah.
Pozimi 1944/45 smo dobili za partuljiranje nekaj parov vojaških smuči in bele halje. Kadar je bilo ustrezno vreme, so bile prave smučarske tekme. Nekateri so bili zelo spretni. Poleti smo se hodili kopat v Hotenjco, nad vasjo je bil namreč jez, tako da je bilo vode kar dovolj.
Neke noči v poznem poletju leta 1944 so partizani napadli četnike pri Tumletu v Žibršah. Z Ravnika se je zelo dobro videlo in slišalo streljanje. Zato je večja skupina takoj odšla na pomoč. Vendar, ko smo prišli tja, napadalcev ni bilo nikjer več. V hiši nas je pogostil kapetan Fortuna, ki je bil najprej pri domobrancih v Logatcu ali na Vrhniki, nato včasih pri primorskih domobrancih na Veharšah, včasih pa pri četnikih.
Občasno je bilo treba iti v večje akcije. Spominjam se, da smo bili okrog malega šmarna, natančneje 9. in 10. septembra 1944, v veliki združeni akciji na Loški dolini, kjer so imeli partizani v Nadlesku zasilno letališče za pristajanje zavezniških transportnih letal. Dovažala so orožje in opremo, odvažala pa ranjence. Naša skupina je varovala cesto iz Cerknice do Martinjaka in se povzpela tudi precej visoko na Slivnico. Spominjam se, da je bila cesta pri Marofu minirana in so jo inženirci očistili. Mogoče se je zgodilo naslednjega dne. Neki civilist je od Martinjaka proti Cerknici na kmečkem vozu peljal mimo nas na slami ležečega starejšega ranjenega partizana brez straže. Vsi smo ga radovedno ogledovali in si mislili, da se kaj takega lahko pripeti tudi nam. Nikomur ni prišlo niti na misel, da bi ranjencu kaj rekel ali mu kaj slabega naredil. Voz ga je mirno odpeljal naprej proti Cerknici.
Spominjam se pohoda prek Godoviča proti Zadlogu do Črnega Vrha. Bilo je pozno jeseni 1944, že po zavzetju postojanke v Črnem Vrhu. Padla je slana. Črni Vrh je bil razrušen in požgan. Videti ni bilo nikogar, edino visoko pod vrhom Špika se je oglasila puška. En sam strel. Raziskovat nismo šli, ker je bilo previsoko. V Hotedršico smo se vrnili skozi Gornji Novi Svet. Drugi tak pohod je bil na Javornik. Bilo je spomladi 1945 in že kopno. Obkolili smo osamljeno hišo, a dobili v veži samo škatlico pištolskih nabojev, partizani pa so zadnji hip zbežali.
Kasneje so naši fantje sodelovali pri velikonočni ofenzivi zadnji teden marca 1945 na Trnovski gozd. Zlasti hudi so bili boji za Sinji Vrh. Spominjam se tudi, kako so partizani na velikonočno jutro med Godovičem in Črnim Vrhom napadli domobranski tovornjak, ki se je vračal z Otlice. Štirje fantje so bili takoj mrtvi, med njimi tudi bogoslovec Alfonz Malavašič iz Šentjošta, šest pa ranjenih.
Zadnja akcija, pri kateri je sodeloval udarni vod iz Hotedršice, je bila konec aprila v Loški dolini skupaj z Rupnikovim udarnim bataljonom. Ker se fantje niso mogli vrniti domov, so se umikali skupno z rupnikovci čez Rakitno in skozi Ljubljano. Dobili smo se šele v sredo, 9. maja, v Kranju že na poti proti Koroški.
Četrti napad in moj prvi v tem kraju je bil v petek, 1. septembra 1944, ko so partizani zavzemali Črni Vrh. Pri nas ni bil hud, saj je bil njegov namen motiti posadko, da ne bi priskočila na pomoč. Spominjam se, da smo takoj zjutraj telefonirali v Logatec, naj s težkimi topovi z oklopnega vlaka streljajo proti Črnemu Vrhu. Poslali so samo dve granati, nato pa se topovi niso več oglasili.
Resnejši je bil peti napad v soboto, 23. septembra 1944. Napadala je Kosovelova brigada, ki je uporabljala 20-mm protiletalski top. Podobnega je imela tudi naša posadka v Hotedršici, tistega iz zrušenega zavezniškega bombnika v Žibršah, upravljal ga je Revnov Rado. Tako smo v meglenem jutranjem mraku z Ravnika radovedno gledali verige svetlečih se krogel, ki so letele med vasjo in robom gozda Babne laze zdaj z ene, zdaj z nasprotne strani. Vmes so regljale strojnice. Do pravega juriša ni prišlo, ker je bil ogenj iz bunkerjev prehud. Ravnik so otipavali bolj iz daljave. Zgodilo se je, da je krogla zadela zvon in bron je zazvenel. Popoldne so se partizani umaknili in fantje na Ravniku so šli v zvonik potrkavat.
Najhujše je bilo pri šestem napadu v soboto, 7. oktobra 1944. Sodeloval je celoten deveti korpus s petimi brigadami in osmimi topovi različnih kalibrov. Pri zavzetju Črnega Vrha so jih imeli samo pet. Za neposredni napad je bila določena Bazoviška brigada. Zjutraj je bila gosta megla. Trojka, ki je z Ravnika odšla skozi vas proti Vrbanovcu, je v megli trčila na bližajoče se partizane in v kratkem streljanju je bil menda en partizan ranjen. Trojka se je brez težav vrnila v postojanko. Na rob gozda Babne laze, kjer so bili položaji partizanskih topov, je posadka z Ravnika izstrelila nekaj težkih min in naj bi bil en njihov topničar ubit, dva pa ranjena. Položaje med Godovičem in Hotedršico so obstreljevali s topovi tudi rovtarski domobranci. Končno sta se partizanom pokvarili obe havbici kalibra 100 mm in pozno popoldne je bilo napada konec. Že dopoldne so zasedli hrib na poti med Ravnikom in Logatcem. Pobrali so precej telefonskega kabla in tako pretrgali telefonsko zvezo. Na vrhu hriba so imeli težko strojnico in zelo dobrega strelca, saj je na razdalji 1000 metrov zgrešil komaj za nekaj centimetrov. Krogla je namreč preveč korajžnemu domobrancu oprasnila vrat. Nekoliko je trpel omet, druge škode Ravniku napad ni prizadejal in spet je sledilo potrkavanje.
Mene ni bilo v sami vasi in podrobneje ne vem, kako je bilo. Kasneje smo izvedeli za podrobnosti. Kako je bilo mogoče, da je posadka, ki je štela manj kot sto vojakov, uspela odbiti napad dvatisočglave vojske. Partizanska vojska je bila zvečine slaba vojska. V kroniki Gradnikove brigade piše, koliko truda so imeli s prisilno mobilizacijo (189-192). Ko je prišla brigada prve dni februarja 1944 v Vipavsko dolino, je samo v prvem tednu mobilizirala 500 novih borcev. Nabrali so si dve sorti vojakov. Prva so bili nekdanji vojaki v italijanski vojski, stari mački, ki jim boj ni dišal in so jih morali naravnost zbezati izza zapečka. Takole piše Petelin: »Zato ni bil redek primer, da so v mnogih vaseh skojevke same pripeljali skrivače v najbližjo vojaško enoto, ali pa povedale, kje jih je najti.« Druga skupina so bili mladi neizkušeni fantje. Zato ni čudno, da so bili njihovi juriši na Hotedršico 18. marca 1944 tako klavrni. Izvedeli smo tudi, kako so jih pošiljali v napad pri najbolj široko zasnovanem napadu na vas 7. oktobra 1944. Prvi juriš ni uspel, drugi tudi ne, pred tretjim pa je komandant zagrozil: »Če ne pridete noter, vam nazaj ni treba hoditi!« Jakob Nagode, Merlakov, ve povedati, kaj je bilo tisto, kar je izbilo sodu dno. O tem piše tudi Grom (65). Kasno popoldne se je kakih petnajst najbolj srditih domobrancev pod Mihovčevim hribom v zavetju Plečnikovega zidu prebilo skozi obroč in napadlo od zunaj. Napad v hrbet je povzročil preplah in umik, saj je partizansko vodstvo ocenilo, da je prišla pomoč od drugod, kar se ni zgodilo prvič.
Spominjam se, da je bilo kmalu po napadu, ko so privedli na Ravnik Plešnarjevega Staneta, ki se je menda skrival nekje v grapi blizu doma. Bil je v partizanski uniformi in nosil puško mavzerico, zato domnevam, da se je sam predal domačinom. Po krajšem pogovoru na Ravniku so ga odvedli v Hotedršico in naprej v Ljubljano. Kaj je bilo z njim kasneje, ne vem. Grom piše v svoji knjigi (str. 87), da so ga po vojni ubili partizani.
Pa še tista z zasneženo cesto. Zgodilo se je januarja 1945, ko je zapadlo snega pol metra in več. Vas je bila odrezana od sveta. Kmečki gospodarji so se dogovorili, da je treba cesto splužiti. Nabrali so konje in sestavili vprego petih parov. Ko so bili že blizu Kalc, so se pokazali partizani, pobrali konje in jih odpeljali na Hrušico. Pravimo, bila je državljanska vojna, kjer so mrtvi in ranjeni ter gorijo hiše, a za tisto krajo konj so Hotenjci rekli: »Kar je preveč, je preveč!«
Kadar je bilo ugodno vreme, smo podnevi dopoldne gledali bele roje letečih trdnjav, ki so visoko letele bombardirat Avstrijo in južno Nemčijo ter se popoldne vračale. Ponoči pa so osamljena črna nizko leteča transportna letala nosila opremo in orožje partizanom na Vojsko. Novembra ali decembra 1944 so logaški domobranci v grapi med Ravnikom in Žibršami neke noči zakurili ognje v dogovorjenem razporedu. Zavezniški avion je s padali odvrgel pošiljko, ki je bila namenjena partizanom. V glavnem je bil plastični eksploziv zelene barve z oznako Nobel 808. Dobro je gorel in za silvestrovo 1944/45 smo ga na veliko zažigali kot pirotehnično zabavo.
Spomladi je prišel iz Ljubljane na Ravnik še en telefonist, Leon Finžgar. Menda je bil doma iz Poljčan. V Ljubljani je prej obiskoval gimnazijo. Skupaj sva šla v Vetrinje, od tam pa je bil on 31. maja odpeljan v Teharje, jaz pa v Radovljico. Menda je preživel, a srečala se nisva več.
Figure 5. Merlakovi: Sedijo ali stojijo pred klopjo od leve proti desni: stari Merlak, v naročju drži Ludvika, Pepca, mama Jožefa Zelenc, por. Nagode z Janezom v naročju; stara mama Micka in Jaka; zadaj stojijo: Tine Zelenc, Ivanka Zelenc por. Trpin, Češirkova Francka iz Žiberš, Marička Zelenc por. Hrovat
Poleti 1944 smo nekajkrat gledali, kako so Angloameričani bombardirali borovniški viadukt. Enkrat podnevi z višine nekaj tisoč metrov, drugič ponoči, ko so najprej spustili svetlobne rakete, ki so padale počasi in močno osvetljevale teren. Pri nobenem od teh napadov bombe viaduktu niso napravile posebne škode. Tretjič so ga bombardirali v nizkem letu in ga onesposobili za promet. Nemci so potem speljali progo po daljšem ovinku.
Kasneje, leta 1945, smo skoraj vsak dan opazovali angloameriške lovce, ki so zgodaj dopoldne zelo nizko leteli nad progo med Rakekom in Logatcem ter streljali na vlake in lokomotive, če so jih opazili na poti. Nekoč je tak dvotrupni lovec tipa Lightning letel tako nizko, da je zadel telegrafski drog in se zrušil. Janez Grum piše v Zavezi (39, str. 92), da so 16. decembra 1944 odskočili trije ameriški letalci, veharški domobranci so jih skrili in nato izročili četnikom. Jaz se tega dogodka ne spominjam, čeprav smo večkrat obiskovali Veharše oziroma Mravljišče, kjer so imeli postojanko.
Marca 1945 so se začeli na domobranske postojanke partizanski letalski napadi, ki so zelo motili red in slabili samozavest. Letala so bila obarvana črno in so letela zelo nizko. Rekli smo jim Črne ptice. Klanjšček piše (str. 269), da so februarja 1945 premestili na letališče Prkosi pri Zadru 352. Eskadriljo NOVJ. Iz Zadra so letala že dosegla vso južno Slovenijo. Priletela so v dvojicah okrog poldneva po dolini od Kalc. Z Ravnika smo jih videli v isti višini ali celo od zgoraj navzdol. Bila so lovsko-bombniška enomotorna, oborožena s štirimi raketami zrak-zemlja, razmeščenimi pod krili in topom ali strojnicami. Nekajkrat so Hotedršico samo preletela, ker so šla napadat Idrijo. Nekega lepega dne pa so sprožila rakete in strojnice že pred začetkom Hotedršice ter naredila precej škode. Vas so samo hitro preletela in ni jih bilo več. Najhujše je bilo, ker pred njimi ni bilo mogoče zavarovanje in tudi ne pravočasen alarm.
Najhujši napad je bil na belo soboto 7. aprila 1945 ob enajstih dopoldne. Doživel sem ga osebno na poti z Ravnika proti Hotedršici. Priletel je en sam lovski bombnik. Pod krili je imel obešeni dve veliki, dobro vidni bombi, najbrž 200-kilogramski. Prvo je izpustil na sredo vasi. Padla je kakšen meter od vogala domobranskega poveljstva v Boštenčkovi hiši in izkopala nekaj metrov veliko jamo. Od enonadstropne kasarne je ostal samo kup opeke. Življenje so v porušeni hiši izgubili trije domobranci: Jože Gruden, Grudnov, 1926, Albin Gantar, 1926, Jože Rudolf, Bezenčkov, 1905.
Ker je letalo odvrglo samo eno bombo, ga je vidno vleklo postrani, tako da je bilo nagnjeno. Obrnilo se je in letelo proti cerkvi sv. Barabare. Domnevam, da je hotel pilot zrušiti tudi to, kaže pa, da ni upošteval, da je letalo nagnjeno. Ko je bil vštric z njo, je spustil še drugo bombo. Padla je na njivo na južnem pobočju hriba Sv. Barbare, kjer razen jame ni napravila nobene škode. Od tedaj so se domobranci in vsi ljudje vsak dan zjutraj selili iz vasi na prosto in se proti večeru vračali vanjo. Pri hiši št. 89 je bil ob drugem napadu letal ubit še domobranec Jože Brus, 1906. To je povzročalo nered in nemir. Vendar ne za dolgo. Bližali so se usodni majski dnevi in za 1. maj je zapadel celo sneg. 4. maja se je dokaj prijazna ravniška zgodba zame končala. Zaradi prodiranja 29. hercegovske divizije JA od Postojne proti Ljubljani smo se morali brez strela umakniti.
Šele s 1. majem 1945 sem začel pisati dnevne zapiske, ki so se sicer na srečo ohranili, a niso predmet sedanjega psianja. O tem pa ob drugi priliki.
V vojni se ne smemo bati uničevanja celih vasi!
Partizani se ognja niso branili, spomnimo se samo na Žvirče in Hinje, zlasti ne, kadar so napadali: Suhor, Ajdovec, Grahovo, Črni Vrh nad Idrijo in drugo. Pri prebiranju njihove literature pade zato v oči neverjetna taktika, ki jo očitajo svojim nasprotnikom. Ti naj bi namreč začeli sami požigati hiše na obrambni črti, kadar so se znašli v stiski. Na ta način naj bi si razsvetlili prostor in si ustvarili ognjeni ščit. Te vere se kot slepci oprijemajo partizansko usmerjeni oškodovanci v Črnem Vrhu nad Idrijo. Zahtevajo denar za hiše in gospodarska poslopja, uničene ob napadu na vas 1. septembra 1944 in za katere ni dvoma, da so jih požgali partizani.
Figure 6. Župnik Jožef Ferkulj (1902-1991 Florida)
Ob napadu 18. marca 1944 so jih začeli požigati zvečer. V Košu je imel hišo in mizarsko delavnico Tine Rupnik, Strojarjev. Bila je ena od petih hiš, ki so jih požgali takrat. Sina Franceta že ni bilo več. V jeseni 1943 je bil mobiliziran z drugimi v partizane in je čez nekaj tednov padel pri Kočevju, kjer je tudi pokopan. Da imajo opravka z družino, ki ima padlega partizana, je bil za partizane lanski sneg. Hčerke Pavle ni bilo doma. Očeta Tineta z ženo so spodili iz hiše, prej pa nič povedali, kaj nameravajo storiti. Ničesar nista smela vzeti s seboj. Nato so zakurili sredi hiše, mizarske delavnice in v skednju. Zgodilo se je nekaj sto metrov zunaj varovalnega obroča, ko je bilo boja skoraj konec.
Pet hiš je zgorelo tudi ob partizanskem napadu 7. oktobra 1944. Zanje piše Klanjšček (str. 277), da »je posadka vendarle zdržala, ko je zvečer sama zažgala nekaj poslopij, da bi si osvetlila prostor pred svojimi obrambnimi položaji«. Vsaj eno hišo so takrat zažgali izstrelki. O tem ve povedati Nikolaj Trpin, doma V gričih:
Začeli so zgodaj zjutraj z vso silo, z minometi in topovi, slišali so se klici na juriš, mimo nas so zdrveli kot strela. Kmalu je prišel v hišo partizan, strašno velik, in rekel: »Zdaj jih imamo že v rokah!« Potem je zagorelo. Zatekli smo se v klet in tam ostali ves dan. Vedeli smo, da zgoraj gori, nikamor se ni dalo. S hleva smo imeli napeljano vodo, s katero smo ves dan polivali vrata, da ne bi zgorela.
Karel Nagode, Leban:
Sovražna literatura
Povedal vam bom, kaj vse se je dogajalo s to knjigo, skozi koliko rok je šla, pa lahko vidite sami, da je kot nova. Takole je bilo. Sestra Jelka se je leta 1956 poročila z Urbanom Plešnarjem iz Godoviča, Golčanom. Čez dve leti sta šla s trebuhom za kruhom v tujino. Pobegnila sta čez mejo, prišla v Francijo in se ustalila v Marseju. Ko sta dobila francosko državljanstvo, sta se začela vračati domov. Bilo je leta 1977, ko je šel njihov starejši sin v prvi razred in oče Urban je iskal slovenske knjige, da bi jih fant bral in ne pozabil domovine. Stopi v knjigarno, ki je imela knjige iz vse Evrope, in zagleda knjižico z značilnim naslovom: Revolucija v Hotedršici. Kupi jo. Vsebina ga pritegne, zlasti fotografije z znanimi obrazi. Ko je bil po tistem poleti doma, je naletel v gostilni na miličnika Vinka Žgavca, ki je delal v Logatcu, doma pa se rad šopiril s svojo uniformo. Pogovarjali so se tudi o partizanih in domobrancih, beseda je dala besedo in Urban mu reče: »Saj je bil tvoj brat France, ki živi v Kanadi, tudi v Hotedršici pri domobrancih!« »O, to pa ne! To pa moj brat že ni bil.« »Poslušaj, drugo leto ti bom prinesel fotografijo, pa boš videl.«
Tako se je tudi zgodilo. Leta 1978 sta se spet dobila. Svak s knjigo, miličnik radoveden: »Pokaži, pokaži!« »Ne, ne dam ti je!« Potem pa jo je le dobil v roke, hop v žep in z njo na policijo v Idrijo. Zvečer se brijem v kuhinji, pa na vrata dva miličnika z orožjem v roki: »Z dovoljenjem, z dovoljenjem!« Z džipom sta se pripeljala iz Idrije: »Nič se ne bojte, umirite se!« Po glavi mi je vrelo. Ali je morda kaj narobe z našim fantom, so se tepli ali se mu je kaj pripetilo z avtom. Malo prej smo mu kupili fičkota. Potem pa reče eden od njiju: »Ali se nahaja tu neki Plešnar Urban?« Pritrdil sem, pri tem si pa mislim, ali je on kaj ušpičil, morda s kakšnim orožjem. »Ne, nič, nič, samo informacije bi radi.« Avto je stal s prižganim motorjem in žarometi. Rečem jim: »Ugasnite luči na avtomobilu, kaj ne vidite sosedov, kako zijajo!« Trdila sta, da se ni prijavil. »Kako se bo, ko je ravnokar prišel, danes pa je sobota!« »Kje se zadržuje?« »Pri nas večinoma, potem pa gresta na obiske v Godovič, Trzin, žlaho imata v Kovorju, Kočevju in Kopru. Zdaj sta gotovo v Godoviču.« Vse sta popisala: imena in naslove, kjer bi se lahko ustavila, znamko avta: Peugot 304, samo za registrsko številko nisem vedel. »Hvala!« in gresta skozi vrata.
Figure 7. Iz vojaške bolnišnice v Ljubljani: zadaj v sredini Franc Nagode, Mlinarjev
Čim odideta, se vrne sestra z možem. »Glih zdaj so odšli policaji. Vaju so iskali, morali ste se srečati na cesti.« Pa Jelka možu: »Ali si tisto knjigo komu kazal?« Kislo ji je odgovoril: »Žgavec jo je vzel.« Malo sta pojedla, pa šla. Odpeljala sta se v Koper k sestri. Avto sta parkirala pred njeno hišo. Drugo popoldne sta videla skozi okno, da so ju odkrili. Številke hiše niso vedeli, zato so postavili policijsko zasedo pri avtu. Čakajo: ura dve popoldne, ura tri popoldne, nikamor se ne premaknejo. Pa mu reče sestra: »Urban, kar si zašpilal, skuhaj!« Pride do avta, legitimirajo ga, potem pa: »V imenu postave ste aretirani!«
V Novo Gorico na sodišče. Hoteli so, da vstopi v njihov avto, pa se je uprl. »Svoj avto bom vozil sam.« Policaji pred njim, Urban z družino za njimi. Bila je nedelja in sodišče zaprto. Žena in otroka v hotel, Urban pa v arest. Drugo jutro pred sodnika. Zaslišuje ga, kje je knjigo dobil. Razlaga, kako je prišel do nje: »Fant je začel hoditi v šolo. Želeli smo, da bi znal brati slovensko. Šel sem v knjigarno, če bi našel kaj pravega. Saj ni nič posebnega, piše, kako je bilo med vojno, nič takega.« Sodniku ni nič prav, zlasti to ne, da Urbanu ne more nič, ker je tuji državljan. Nazadnje jih peljejo do obmejnega bloka, policija z avtomobili spredaj in zadaj, Fancozi v sredini. Še enkrat so pokazali dokumente, pa marš v Italijo!
Zlasti meni je bilo žal za knjigo. Urban mi je obljubil drugo in je besedo držal. Kam bi jo skril: v zračnico, pod preprogo. Domislil se je: otrok je majhen, pa jo je skril v pokakane plenice. Na meji so vse pregledali, otroške navlake pa se niso dotaknili. Dal mi jo je z opozorilom, naj jo dobro skrijem. Zaklenil sem se v sobo, kot da sem v arestu, zagrnil okna in se spravil nanjo. Bral sem in bral, in ko sem prišel do konca, spet začel s prvo stranjo. Vso noč in ves dan. Nato sem jo skril v vojaški kovček. Imel je predal, kamor sem pri vojakih spravljal denar. Po padcu komunizma smo na Mihovčevem hribu postavljali evharistični križ, prejšnjega so po vojni požagali. Celo betonski postavek so nenamerno razstrelili, ko so ob proslavljanju 1. maja v luknjo, kamor je bil prej zataknjen leseni del, natlačili razstrelivo. Povedal sem jim, da je bil visok najmanj sedem metrov. Zavrnili so me: »Ne, ne! Kakšnih sedem metrov! Ne več kot tri ali štiri!« »Poslušajte, bom prinesel dokaz.« Pridem s knjigo na sestanek, ne povem, kakšne sorte je. Pa je bilo že po letu 1990, tak je bil še vedno strah. Samo sliko sem jim pokazal, nič drugega se ni videlo in jih prepričal. Postavili smo tako velikega, kot je bil prej. Rupnik Ivan iz Novega Sveta ga je stesal. Potem sem knjigo posojal, nazadnje Korlu, ta pa nikakor, da mi jo vrne. Saj se da prebrati v nekaj dneh. Trdo sem ga prijel, pa se je izgovoril: » Janezu sem jo dal, pa Štefki in Andreju, Ivanka bi jo tudi rada imela, pa še žena in njena sestra.«
Miličnik Vinko se je upokojil, živel v Godoviču, se zapil in umrl. Nikdar mu nisem očital grdobije, njegov brat France v Ameriki ga je preživel za celo desetletje.
Marija Rupnik:
Takim, kot je vaš oče, se svečk ne sme prižigati!
Ko so ga 13. junija 1944 leta odpeljali in ga teden dni kasneje pahnili v brezno v Zagori, je imel naš tata Štefan Menart 50 let. Deset otrok nas je ostalo za njim. Dolfi je bil po vojni ubit kot domobranec, Štefan je umrl star štiri leta, ker se mu je zavozlalo črevo, osem pa nas je še živih: Jože, Elica, Zvonka, Pepca, Tilka, Albina, Fanči, pa jaz Marija, najmlajša. Takrat sem bila stara tri leta in se nič ne spomnim. Mama in sestre so mi pravile o tem.
K nam domov v naselju Vitez v Novem Svetu je 13. junija 1944 zvečer prišlo takole deset partizanov. Med njimi je bil tudi sovaščan Jože Brenčič: »Kje je pa Štefan?« Bil je še v štali in nekaj futral. Klicat so ga šli v hlev. »Štefan, bi nam šel pot kazat na Javornik?« »Ja,« je rekel ata, »kako bom šel, ko še nikdar nisem bil gor!« Nekaj časa so se pregovarjali, potem pa je stopil predenj eden od njih in rekel: »Tovariš, v imenu Osvobodilne fronte te aretiramo!« Mi otroci smo bili že v postelji, ko se je prišel preobleč. Poslovil se je od žene Tončke, naše mame, in nas. Vsakemu je dal roko. Tudi k svoji mami Ivani je v kamro je šel, kjer je ležala. Vzeli so tudi soseda, bratranca Janeza Menarta, Burnikovega. Tega so čez nekaj dni izpustili. Sorodnici, Eličini tašči, je govoril: »Štefana ne bo nikoli domov!« Dolgo nismo vedeli, kje je ostal, in tudi ne, zakaj so ga odpeljali. Takole se je zgodilo prej. Grabili so steljo. Pa je sosedov, ravno Janez Menart, našel tisto stvar, neeksplodirano granato ali nekaj takega. Pokazal jo je atu, ta pa je rekel: »To moramo uničiti, da ne bo nesreče.« Zakuril je ogenj in reč vrgel vanj. Hudo je počilo, kar naj bi slišali tudi partizani, ki so bili v bližini. Osumili so ga, da je dajal znamenje domobrancem v vasi. Ne vem, če so verjeli v to; lahko zaradi Dolfija, ki je imel takrat 18 let in bil pri domobrancih v Hotedršici. Hoteli so se ga pač znebiti. Nismo vedeli, kam so ga odpeljali. Mama je po vojni hodila naokrog po gozdovih in iskala grob. Govorili so namreč, da leži v nekem kopišču. Celo kopat so hodili, našli pa nič. Slutili smo, da nekaj ljudi ve.
Potem pa je brat Jože doživel tole. Kar sam bo povedal:
Zgodilo se je malo prej, preden sem šel k vojakom. Fantje smo igrali neke igre in šli zvečer po vajah v gostilno. Polna je bila. Dobili smo možakarje, vsi so že majčkeno popili. Pa se je spravil name Jože Brenčič, ravno tisti, ki je prišel po tata. Pravite, da je poleti 1942 skupaj z Ivanom Korenčem z Ravnika ustrelil župnika Jožeta Geohelija. Začel je obljubljati, da mi bo pokazal, kje je oče: »Samo bojim se, da se mi boš maščeval, da bi me pahnil.« Za menoj je sedel Franc Vavken – Popit, po vojni komisar v Logatcu, in videl, kaj se pogovarjava. Stopil je k njemu in ga nadrl: »Pust ga pri mir!« Potem pa meni: »Ti pa ne poslušaj njega, ki nič ne ve, jaz pa vem. Če bo šel kdo pokazat, ti bom jaz!« Bilo je samo tisti večer. Zjutraj nista vedela nič.
Jože nadaljuje:
Potem pa se je zgodilo, da je leta 1972 bratranec Jože Menart, Burnikov, brat tistega Janeza, ki so ga odpeljali skupaj z našim tatom, poročen je bil v Logatcu, hudo zbolel. Povedali so mu, da so mu meseci šteti. Poklical je mojo sestro Pepco Cigale, ki je bila in še vedno živi v Gornjem Logatcu. Tam je delala kot trgovka. Ženo je poslal, da ji je šla povedat. Začel je takole: »Veš, tole ti rečem. Rad bi, da bi vi otroci izvedeli, kje imate očeta. Vem, kje je pokopan.« Pripovedoval ji je, da je prišel kot gozdni delavec v stik z Vinkom Brusom, ki je tudi delal pri gozdnem revirju Postojna. Gozdnih cest po vojni ni bilo toliko kot sedaj. V gozd se je šlo za cel teden. Ni bilo prevoza in je bilo treba peš. Bajto so jim naredili. Pa je ves dan padal dež in so bili mokri in niso mogli nič, ves dan so sedeli v baraki in govorili vse sorte. Pridružil se jim je delovodja ali gozdar in rekel: »Tamle gor je brezen. Med vojno smo noter metali take ljudi, tudi nekega Štefana iz Novega Sveta.« Vinko je poskočil: »Kaj iz Novega Sveta, saj sem poznal tega človeka!« Ko je to izrekel, je bilo konec. Če bi bil tiho, bi izvedel še kaj.
Figure 8. Tine Rupnik: padli sin in požgana hiša
Marija Rupnik nadaljuje:
Vinko Brus je doma iz Novega Sveta, poročen v Podkraj. Brezno mu šel logar kasneje vseeno pokazat: »V tem grobu je pokojni Štefan!« Šli so k Vinku, sestra Pepca z možem ter možakar Jože Menart, ki mu je pravil, da ve, kje je. Naj nas pelje v gozd: »Joj, to je že toliko cajta. To se je zaraslo, to se spremeni!« V resnici se je bal. Končno smo ga prepričali, da smo šli. Z avtom smo se odpeljali gor, sestra Pepca z možem in Jože. V Zagoro, visoko v Hrušici, sredi vrhov, visokih 900 metrov, z 150 metrov nižjimi vrtačami in dolinami, nedaleč od Polšakove gozdarske koče. Menart je ostal v avtu, ker je bilo treba še peš, možak je bil že reven. Vinko jih je peljal do brezna. Pol ure hoje po vzhodni strani Klešnega vrha do kotanje in križišča. Tam so imeli partizani med vojno tabor. Od tam pa gor po drugem griču sto metrov. Brezno je bilo zavarovano z bodečo žico. Štiri metre široka luknja v bregu, dna ni bilo videti. Tudi ne, da bi ga razstreljevali. Jamarji so kasneje zlezli vanj in izmerili, da je skoraj navpično in globoko nad 80 metrov. Proti dnu se oži, do konca se ne da priti, ker je dno zabito z dober meter dolgimi bukovimi debli. Jože Menart je kmalu po tistem umrl. Materi nismo povedali, da smo našli grob, da je ne bi prizadeli, saj se je že sprijaznila z usodo. Umrla je leta 1976.
Zdaj so napravili vleko v hrib prav mimo brezna, da ga je lažje najti. Vsako leto smo okrog vseh svetih hodili k jami, tudi za sv. Štefana, če je bilo lepo vreme, in okrog 20. junija, ko naj bi ga bili ubili. Prižigali smo svečke in nosili cvetje. Tako smo prišli tja tudi za vse svete leta 1985. V skupini smo bili sestra Zvonka, njen sin Janez in njegova žena Jelka, ki je bila v visoki nosečnosti, in jaz. Dali so si opravka okrog jame, kar planeta izza skale na bregu policaja z naperjenim orožjem: »Roke gor!« Z dvignjenim rokami smo stali pred njimi kot zločinci. Očitali so nam, da smo prej hodili ponoči kot tatovi in nas zato niso dobili. Razlagali smo, da to ne drži, da smo šli vedno samo podnevi, še takrat smo komaj našli. Poklicali so marico in nas peljali v Postojno, nas popisali, ločeno zasliševali in pobrali prstne odtise. Niso rekli, da v jami ni nikogar. Vpraševali so nas, kdo nam je povedal. Rekli smo za Vinka in da je že umrl. Miličnik je bil zelo mlad in ves zavzet: »Takim, kot je bil vaš oče, se svečk ne sme prižigati!« »Vi ne morete vedeti, kakšen je bil.« Potem smo se pogovorili. Saj smo bili čisto mirni, nikomur nismo nič naredili. Kasneje je eden od policajev celo rekel, da bi lahko zahtevali izkop, kar pa bo težko, ker jih je še dosti notri. Iz Hoteršice je bil partizan, ki je povedal po vojni, da je bilo okrog jame vse rjavo zaradi plinov ali ne vem več česa. Brat Jože je pripovedoval policaju, ki ga je poznal v Ljubljani, kaj se je zgodilo s sestrami, kako so prej leta nemoteno hodili in jih niso nikoli dobili. Ta mu je odvrnil: »Jože, nikoli mi nisi povedal, da si imel tudi brata. Ni samo oče, tudi brat je notri!«
Figure 9. Rupnikovi, Strojarjevi s Koša
Dobro leto po tistem, ko so nas vlekli v Postojno, je prišel k nam z lovci vred Jakob Brenčič, brat tistega Jožeta, ki je bil zraven pri očetovi aretaciji. Nabit, pod alkoholom. Sestri Zvonki je rekel »Dekle, a veš, da nisem jaz gnal tvojega očeta, sem samo Šoštarja.« Odvrnila mu je: »Saj naš oče pa je bil Šoštar!« Ni se dal zmesti in je nadaljeval s svojim: »Zjutraj sem prišel mimo, videl sem njegov suknjič, očala pod grmom in si mislil: Štefana že ni več.«
Brat Jože ve povedati še tole:
Pred nekaj leti sem šel v nedeljo pogledat, če je kakšen lešnik ali taka reč po grmovju; ni bilo veliko. Bil sem z avtom. Sklenem, da grem še v Hotedršico na pivo, potem pa domov. Naročim nekaj za pit. Gostilna je bila skoraj prazna. Pa pride v gostilno ta človek, Jože Brenčič. Bil je že reven, kar v copatah. »Ali se žiher k tebi usedem.« »Jože, kar!« Sredi razpravljanja na lepem reče: »Saj bi te nekaj vprašal, pa je nerodno, ali bi te ali ne. Saj kakor vem, ste očeta tle pripeljali.« Ne vem, kje sem dobil toliko moči: »Ne, Jože, « mu odvrnem, »glih tam, kamor ste ga dali, smo ga pustili.« Možakar je začel jokati, da ni nič kriv, da mu je hudo, ker se je tako naredilo: »Zadnja dva dneva sem ga v taboru res stražil. Kdo ga je, kako ga je in zakaj, ne vem. Kar en dan sem zagledal na smreki njegov rekelc in vedel, kaj so mu naredili.« Nisem mu vsega verjel, mislim, da je bil zraven.
Marija Rupnik:
Lani smo ob breznu postavili križ z napisom. Bilo je 14. novembra 2002. Blagoslovil ga je Janez Kompare, župnik iz Dolenjega Logatca. Štiri hčerke smo bile tam: Pepca, Elica, Zvonka in jaz, brat Jože z ženo Mileno, njuna otroka in še veliko drugih.
Ivan Rupnik:
Padli partizan Janez Rupnik
(1906–1943)
Moj stric, materin brat, je napisan na partizanskem spomeniku, ki stoji ob Hotenjci sredi vasi. Pa so ga ustrelili partizani sami, in kot pravite vi, prav tistega dne in ravno tam kot štiri prisilne mobilizirance iz Horjulske doline. Prignali so jih v Leskovico pod Blegošem, tam pa ob nemški ofenzivi 18. novembra 1943 postrelili. Bili so Ludvik Lavriša, Janez Marolt, Gregor Setnikar in Andrej Petrovčič. Strica Janeza je oktobra 1943 mobilizirala ena od brigad Triglavske divizije, verjetno Gradnikova. Z enoto je nazadnje prišel pod Blegoš. Nastanili so se v vasi. V nemški ofenzivi, imenovala se je Traufe, so bili 18. novembra 1943 napadeni. Janez je bil hudo ranjen, raztrgalo mu je nogo. Partizani so se odločili za umik. Za Janeza so odredili spremljevalce, ki naj bi nosili. Odklonil je in izjavil, da noče nikamor. Rekli so: »Greš ali ne greš?« Ko je na ponovljeno vprašanje odgovoril isto, so ga ustrelili. Strah jih je bilo, da jih ne bi izdal. Partizan, ki nam je o tem pravil, je rekel: »Čisto po neumnem je padel.« Vi trdite, da so isto naredili s štirimi iz Horjulske doline. Tem niso niti dali orožja, ker so jih imeli za nezanesljive, krivdo pa naprtili Nemcem. Klanjšček piše o Triglavski diviziji in njenem preboju iz Leskovice proti Cerknemu: »V noči 18. na 19. november so se iz obroča umaknili zadnji partizanski bataljoni (str. 208).«
Kmalu je njegova sestra Micka, moja teta, pri kateri sem bival vso vojno, izvedela iz zanesljivih virov, kaj se je zgodilo. Prijokala je domov in povedala, da je Janez mrtev in kdo ga je ustrelil.
Ko so v Hotedršici postavljali partizanski spomenik, jim je zmanjkalo imen. Borci so prišli do nje in ji ponudili uslugo: če dovoli, da brata napišejo na spomenik, bo dobivala partizansko priznavalnino. Napisali bodo, da je bila prej njegova gospodinja. Bila je zmedena. Zato nas je prišla vprašat, kaj naj stori. Sestra Neža je odločila: »Ničesar nimaš, ne premoženja, ne dohodkov, v letih si. Vzemi in daj ga gor!« Tako je do smrti dobivala partizansko pomoč. Zato Janeza na naš spomenik nismo napisali, ker je že tam. Kaj hočemo, tudi živeti je treba!
Ali je dovoljeno med sovražno okupacijo ostati živ?
Končujemo z našim sprehodom po novejši zgodovini Hotedršice. Ko smo brskali po njej in obiskovali tiste, ki kaj vedo, so nas starejši lepo sprejeli in bili vedno pripravljeni za pogovor. Tudi za to so poskrbeli, da smo imeli, ko smo se vračali domov, če se izrazim svetopisemsko »oči motne od vina in usta bela od mleka«. Njihovi otroci so bili že bolj zadržani, predvsem jih je bilo strah, da se ne bomo šli politiko. Vnuki, zlasti tisti na pragu polnoletnosti, so nas začudeno gledali. Vpraševali so se in včasih tudi nas, kaj to meljemo in tuhtamo in koga to zanima. Pa niso navadni vnuki, ravno njihovi stari očetje, strici in stari strici so bili med najbolj zagretimi uporniki, ki so s svojo hrabrostjo in domiselnostjo dosegli, da je bila vas med vojno varna ne samo za vaščane, ampak tudi za dvesto beguncev, ki so si poiskali zavetje. In ravno njihove babice, tete in stare tete so bile tiste, ki so bile po vojni deležne svojevolje zmagovalcev in nosile težo brezupnega življenja.
Figure 10. Štefan Menart (1894-1944)
Hotenjski domobranci so zares varovali vas in njene prebivalce. Dopuščali so drugačnost, morda bili celo preveč popustljivi do terencev, saj so jim ti marsikatero zakuhali. Sedemdeset fantov in mož, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja ali ostali doma in se javili, je bilo pa darovanih »na žrtveniku svobode« za lepši svet. Ostala je, kot govori Jerman v Cankarjevih Hlapcih, »navadna drhal« in ta je krojila usodo vasi.
Iz napisanega je jasno, da je bilo partizanom za okupatorja figo mar. Zato so se poleti 1944 dogovorili z njim, da se ne bodo napadali. Žrtev tega dogovora je bila postojanka v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ni namreč dvoma, da se je 1. septembra okrog 7. ure zjutraj pripeljal na logaško železniško postajo Rupnikov bataljon. Tam je že torej bil uro po začetku napada na postojanko. Vojaki tega bataljona so si dali ves dan veliko opraviti in so skrbno česali gozdove po Hrušici okrog Grčarevca. Vse, kar so dosegli, je bilo razbitje nekajčlanskega rajonskega odbora Logatec. V roke jim je padel tudi načrt obrambe Hotedršice, ki so ga narisali domači terenci. Skoraj neverjetno je, kar piše Vinko Udovč v kroniki o Rupnikovem bataljonu: »Osebno sem bil poslan v zasedo na križišče Kalce. Bilo je mirno ves dan. Proti zatonu dneva je bila naša zaseda poklicana nazaj, se zbrala z bataljonom in se podala na postajo Logatec.«
Tri reči so, ki so spodbudile osnovanje postojanke, katere ustanovitev je bila videti nespametna in nevarna: partizanska prisilna mobilizacija, strah pred povračilnimi ukrepi okupatorja zaradi nepremišljenih partizanskih akcij – Godovič, in splošna beda. Mednarodna zakonodaja natančno predpisuje, kakšne morajo biti razmere na ozemlju, ki je okupirano po tuji vojski. Okupator nima samo pravic, ampak tudi dolžnosti. Predvsem mora zagotoviti red in mir. Če tega ne zmore, mora izbrati način, ki se ponuja: spodbuditi mora domačine, da ustanovijo takoimenovano redarstveno policijo. Domobranska vojska v Hotedršici je častno opravljala ravno to. Ni se izživljala nad političnimi nasprotniki, nad nobenim ni dvignila usodne roke, največ, kar je naredila, je bilo, da je najbolj nadležne zoprneže poslala v internacijo.
Figure 11. Žrelo
Okupacija je za narod ponižanje in nesreča, kot narod smo bili dolgoročno res obsojeni na izginotje, ne pa Slovenci kot prebivalci te dežele. Ljudje so imeli pravico do življenja. Prav znosno življenje v okupacijskih razmerah je tisto pravo, šlo je za skrb za golo preživetje. Zato ihta na revolucionarni strani, ki jo razberemo iz okrožnice partijskega sveta 30. divizije, ki je izšla 21. marca 1944, torej tri dni po silovitem, a brezuspešnem napadu na postojanko: »Tovariš Tito, sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in vodja naše partije, je kot glavni poveljnik NOV in POJ dal povelje za splošno ofenzivo … Prvi cilj naše ofenzive: utrjena domobranska postojanka Hotedršica, ni bila zavzeta. Krive so največ pomanjkljivosti organizacije ter sama izvedba operacij. Hotedršico napadamo še enkrat, ker mora pasti. Osvojitev te postojanke je velikega vojaškega pomena, še bolj pa političnega … « No, in to bi rekli. Nazadnje je vse politika, tudi to, kje bomo speljali pločnik!
Figure 12. Kakšen svet bomo naredili? Kakšnega bodo gledale te oči? Mirko Kambič