1. Poljudna zgodovina je tista, kjer se z vsebino znanstvenih in visoko strokovnih del seznanja širše kroge bralcev. To pomeni, da se mora pisec truditi tudi zapletene stvari povedati čim bolj preprosto in jasno. Po tej definiciji je večina poglavji v knjigi poljudnih.
2. V marsičem jo presega. Način razvijanja teme v poljudni zgodovini temelji na razlagi, le redko na utemeljevanju. Pričujoča knjiga pa marsikje poskuša prav to, utemeljiti določene pojave.
3. Mislim, da sem že povedala. Knjiga ni čisto enotna kar se tiče nivoja znanstvenosti in poljudnosti. Marsikje se celo v istem poglavju stvari prepletajo.
Če se ustavimo samo pri naslovu, ki je res fantastičen in teži k poljudnosti, ga vendarle ni možno znanstveno zavreči. Naj kdo poskusi.
4. S pojmom civilizacija se še operira, le da se ga grobo zlorablja. Tako lahko slišimo o kitajski, črnski, podsaharski in podobnih civilizacijah.
Vsekakor je pri razumevanju zgodovine potrebno upoštevati civilizacijo, če se le družba ali del družbe, tako kot se je zgodilo pri nas, ne odloči, da bo sestopila iz nje in prešla v popolno barbarstvo. Potem lahko le analiziramo, kaj se je zgodilo v njihovih glavah. Dostojevski bi rekel, da se je zgodil »požar v glavah«.
5. Absolutno, ker ne upošteva naravnih in moralnih zakonov. Samo za primer, da ne dolgovezim: Zločin na strani tistih, ki so formalno izgubili vojno, je zločin, zločin na drugi strani pa herojsko dejanje, ki ga je potrebno še vedno opravičevati in celo povzdigovati.
6. Komunistična ideologija je pokvarila vse elemente, vse pore družbe. Redki so bili iz take snovi, da so se temu upirali. Zakaj bi bili zgodovinarji iz tega izvzeti? Je bilo sploh možno dobiti službo na fakulteti ali na inštitutu brez kolaboracije? To ni njim v bran, ampak res niso posebno posvečeni, da bi lahko pričakovali, da bi bili drugačni.
Nenaravno in nerazumljivo pa je, da zgodovinarji še danes branijo resnico, ki so jo zapisali v času kolaboracije. Ne branijo jo samo nekdanji avtorji, ampak tudi njihovi nasledniki, se pravi moja generacija, rojena trideset let po vojni. To bi nas moralo zelo skrbeti.
7. Če misel velja tudi za zgodovinarje v demokratičnih državah, ne vem. Pri nas pa o tem res ni vredno izgubljati besed. Če temu ne bi bilo tako, bi vendarle že imeli vsaj eno pravo znanstveno delo o Kočevskem rogu ali Hudi jami. Če temu ne bi bilo tako, bi v muzeju v Kočevju kaj vedeli o genocidu. Primere bi lahko naštevali v nedogled.
8. Ali če obrnemo: misliti o neki stvari in misliti neko stvar ni isto. Slednje pripelje do resnice.
9. Na to sem prav v Zavezi že večkrat opozorila. To ni nujno samo za rehabilitacijo, kot pravite vi, ampak posledično za vzpostavitev možnosti, da se narod v prihodnosti normalno razvija.
9a. To me čudi. Zakaj jo avtor ni omenil, ne vem. Mi je pa jasno, da Zaveza med zgodovinarji velja, kot sem večkrat slišala, za »skrajno« revijo. Ima negativen prizvok.
Mimogrede, je še skoraj na pol ilegalna. Pred leti smo jo poskušali prodajati preko ene največjih slovenskih založb in knjigarn. Sprva so nam obljubljali, da jo bodo prodajali, ko pa so se odgovorni seznanili z vsebino, so nam jo zavrnili. Mislim, da je ni vzela niti ena njihova poslovalnica.