Učna ura slovenske demokracije

U

Menjavo oblasti februarja letos si bomo zapomnili kot učno uro slovenske demokracije. V nekaj dneh se je razgalila zakonitost delovanja političnih sil, ki v veliki meri določa usodo posameznega človeka in celotne družbe. Poglejmo si značilnosti letošnjih februarskih dogodkov v luči znanih zgodovinskih izkušenj.

Februar 2020

Sovraštvo in obsodba

Na začetku vseh pomembnih zgodovinskih dogodkov in gibanj je človeška volja ohraniti ali spremeniti in si podrediti svet, družbo in okolje. Pravi motivi te volje so pogosto prikriti, a se prej ali slej izkažejo za dobrohotne, sebične ali celo sovražne.

Politično dogajanje zadnjih let je v Sloveniji zaznamovalo dobesedno sovraštvo do Janeza Janše. Sicer nas določena politika, dominantni mediji in organi pregona že vso tranzicijo bremenijo z njim, od Depale vasi pa vse do Patrije in parcele v Trenti, a zadnja leta se pred vse leve stranke in praktično pred celoten narod postavlja zahteva doslednega izključevanja: »proti Janši«, »z Janšo pa ne!«

Ko je premier Šarec odstopil in se je njegova leva vlada razkrojila, je predsednik države za novega mandatarja predlagal Janeza Janšo, ki so se mu poleg SDS pridružili tudi SMC, NSi in DESUS. Oblikovala se je torej koalicija dveh desnosredinskih in dveh levosredinskih strank. Sprejele so koalicijsko pogodbo, program, ki mu ni mogoče v ničemer oporekati.

A ker sta tudi levosredinski stranki pokazali pripravljenost sodelovanja in sposobnost preseganja zaukazanega sovraštva do Janeza Janše in SDS, sta takoj doživeli javna nasprotovanja in celo demonstracije pod značilnim naslovom: »Proti koaliciji sovraštva«.

Na teh demonstracijah (28.2.2020) je bilo ponovno slišati kričanje: »Smrt Janšizmu!«, »Ubi Janšu!«, »ubit, ubit, treba jih je ubit, samo ubit«, novo koalicijo pa so govorci imenovali »strupeno, smrdljivo močvirje«.

Najprej je torej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

Dokazovanje in hujskanje

Februar 2020 je torej ponovno razgalil, da gre za slepo sovraštvo in obsodbo, ki ne premore nobenega dokaza, nobene racionalne utemeljitve. Dominantni mediji in posamezni komentatorji skušajo to sovraštvo utemeljiti le s primitivno pavšalnimi floskulami, kot so »avtokrat, fašist, ksenofob, homofob, …«

Tudi javno pismo 75 doktorjev »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo« (16.2.2020) se ciljano ukvarja z Janšo, »ker« – kot trdijo – »želi izpeljati brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva, svoj škodljiv vpliv na domače gospodarstvo in socialo pa je že dokazal v letih, ko smo v Sloveniji imeli prvo in drugo Janševo vlado«. Janša je po njihovem tip politika, ki je »že prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice«. Ta druščina doktorjev nas torej v času oblikovanja nove koalicije opozarja pred »grozečo avtoritarno oblastjo«.

Gre za čudne dokaze, da je treba Janšo še naprej izključevati. Pa ne samo njega, ampak tudi njegovo stranko in četrtino vseh prebivalcev Slovenije, ki podpirajo vsebino politike SDS. Pa ne samo to. Sedaj je slepi gnev usmerjeno tudi proti drugim političnim strankam, ki ne podlegajo hujskaštvu izključevanja in so se odprle za resen pogovor in sodelovanje.

Ob bogatem napihovanju črnega scenarija, ki naj nam bi ob novi koaliciji grozil, pa v pismu 75 doktorjev ne zasledimo nobenega racionalno logičnega utemeljevanja, ki ga

[Stran 6]

upravičeno pričakujemo od povprečno izobraženih in razgledanih ljudi. Njim očitno manjka dobršna mera razumnosti ali pa poštenosti. Nekaj gotovo ali pa oboje. Celotno pismo je pravzaprav le neposrečen poskus utemeljevanja obsodbe, kako slab, škodljiv in nevaren je ta »notranji sovražnik«.

Najprej je torej obsodba in nato poskus njene utemeljitve.

Množica v službi sovraštva

Stara modrost pravi, da desetkrat ponovljena laž postane resnica. Kaj šele, če je tisočkrat ponovljena! Vsakodnevno namigovanje ali celo neposredno podtikanje negativnih lastnosti ali namenov prej ali slej vzpostavi sovražen odnos do žrtve. Z usklajeno medijsko diskreditacijo je v Sloveniji možno vsakega človeka, vsakega kaplana, vsakega učitelja, vsakega politika itd. uničiti. Če ima dovolj trdo kožo, ga to sicer osebnostno ne zlomi, mu pa prepreči javni vpliv, kariero ali celo normalne materialne pogoje za življenje.

Nič ni lažjega kot z orkestrirano propagando ustvariti vzdušje sovraštva in množico naščuvati na posamezno žrtev ali določeno skupino.

Prepričan sem, da so tudi na zadnjih demonstracijah nekateri iskreno kričali proti novi koaliciji ali ponavljali refren »Ubi Janšu!«. S tehnologijo obvladovanja množic so bili nehote potisnjeni v službo sovraštva.

Ko tako pranje možganov uspe v novinarskih krogih, pa ni potrebno nobeno vodenje in nobena grožnja zakulisnih stricev več. Taki novinarji nagonsko vedo, kaj morajo pisati in kako se obnašati do tistih, ki so razglašeni za »notranje sovražnike«, oziroma po slovensko za fašiste, nacionalist, ksenofobe, homofobe itn.

In takrat dobimo tri vrste ljudi:

– take, ki javno soglašajo ali se celo pridružijo pregonu »notranjega sovražnika«;

– take, ki vedo, da ta »sovražnik« ni sovražnik, a ostanejo previdno tiho;

– in take, ki ohranijo svojo svobodo in se javno uprejo krivičnemu stampedu.

Brez teh tretjih ni demokratične in svobodne družbe.

Ko s sovraštvom pregnetemo množico, potem ta zahteva ali pa kar sama nadaljuje z likvidacijo »notranjega sovražnika«.

Leta in desetletja nazaj

Sovraštvo in obsodba

Vsako človeško družbo sestavljajo posamezniki, ki jih združuje neko trajno »lepilo«, neka kohezivna sila. To lepilo najdemo v navadah in običajih, predvsem pa v skupnem vrednotnem sistemu in skupnih moralnih načelih, če so seveda več ali manj ponotranjena. Potem ko je zahodna civilizacija na teh temeljih rasla, zorela in v prosvetljenstvu svojo pot okronala z uzakonitvijo človekove svobode in človekovih pravic, pa smo doživeli komunistično revolucijo, ki je sprevrgla vsa načela skupnega moralnega kodeksa.

Ob vsem nerazumljivem in nesmiselnem nasilju je bilo najbolj prepoznano sovraštvo. Sovraštvo do vere, sovraštvo do tradicionalne družine in sovraštvo do lastnine, brez katere ni človekove svobode in samostojnosti. To svojo ideologijo sovraštva je komunizem pretopil v konkretno sovraštvo do cerkve, buržoazije, obrtnikov, podjetnikov, kulakov itn. in predvsem do vseh nasprotnikov komunizma.

Že Maksim Gorki je trdil: »Razredno sovraštvo je treba gojiti z organskim odporom do sovražnika kot nižjega bitja. Osebno sem prepričan, da je sovražnik bitje nižje vrste, izrojenec v fizičnem, a tudi moralnem pogledu.« V takem vzdušju ni težko izvajati množičnih likvidacij osovraženih družbenih razredov in posameznikov, ne glede, kaj je kdo počel in ali so krivi ali ne.

Že Marx in Engels sta preprosto zavračala

[Stran 7]

sleherno veljavnost etike in morale. Lenin in Trocki sta se sklicevala na popolno in vrhovno pravico revolucije, da si sama določa moralne in etične zapovedi. Dovoljeno je vse, kar je delovalo v prid revolucije. Nov zaukazan svetovni nazor je postal le orožje v boju za izključno oblast. Pomembno je postalo le tisto, kar je lahko povzročilo škodo nasprotniku ali kar je v javnem mnenju učinkovalo kot moralno razvrednotenje nasprotnika. Vse navdušujoče leporečje je bilo le v službi prikrivanja žalostne resnice. Bilo je stoletje laži.

Celo znan komunist France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države priznal, da »boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope«.

Najprej je bilo torej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

Dokazovanje in hujskanje

Obsodbe oziroma likvidacije pa je bilo treba opravičiti s tem, da se žrtvam dokaže krivda. To dokazovanje je v glavnem potekalo po obsodbi in umoru s preprosto trditvijo, da je šlo za »špijona«, »izdajalca«, »kolaboranta« ipd. Kasneje so bili državljani tudi uradno obsojani »za poskus rušenja ustavne ureditve«, »zanikanje tekovin revolucije«, ali kratko malo za »verbalni delikt«.

V času, ko so Nagodetovo skupino obdelovali v zaporu in pripravljali za proces, je bil na seji CK 4. 6. 1947 na predlog Borisa Kreigherja sprejet sklep, da je treba to grupo zločincev nazorno prikazati »kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva …«. CK jih je torej obsodil za »zločince«, nato pa to dokazoval le z lažnivimi žaljivkami.

Že v Stalinovem času je državni tožilec

Najprej je bilo sovraštvo, nato obsodba. Figure 1. Najprej je bilo sovraštvo, nato obsodba. Foto arhiv Zaveze [Stran 8]

Višinski na velikih moskovskih procesih takole kričal:

»Naj poginejo stekli psi! Smrt tolpi, ki skriva pred ljudskimi množicami svoje zverinske čekane, svoje zverinske zobe! Onemogočiti je treba te lažnivce, glumače, te bedne pigmejce, ta ščeneta, to živalsko gnusobo! Naj pokončajo te gnusne hibride lisic in prašičev, to smrdljivo mrhovino! Naj jim zaprejo rilce, da ne bomo poslušali njihovega svinjskega kruljenja!…«

Reprizo takega sovraštva do »notranjih sovražnikov« smo leta 1947 slišali tudi na Ljubljanskih ulicah, kjer so zvočniki prenašali Nagodetov proces in kričanje javnega tožilca Viktorja Avblja. Očitno v upanju, da če nekoga opsuješ z »izdajalcem«, »svinjo«, »umazanim prašičem«, ali pa danes z »nacionalistom«, »ksenofobom«, »homofobom«, ipd., ga boš lažje tudi brez argumentov obsodil, diskreditiral ali kar likvidiral.

Najprej je torej obsodba, nato pa opravičevanje in hujskanje.

Množica v službi sovraštva

Kadar zločina ni mogoče prepričljivo opravičiti, ga zločinci skušajo zanikati, prikriti, ali pa opravičiti z lažjo in žrtev diskreditirati z negativnimi prispodobami, od »hlapca« ali »pudlja«, do »močvirnika« ali »prašiča«. Vse to smo doživeli tudi februarja 2020.

Očitno je še vedno v uporabi staro pravilo, da če nikakor ne moreš prikriti ali opravičiti svojega sovraštva oziroma zločina, si ga lahko olajšaš tudi tako, da javnost zasovraži tvojo žrtev. Zato pa jo je treba umazati in razčlovečiti.

Za vse komunistične dežele dvajsetega stoletja velja, da je komunizem prišel na oblast s pomočjo laži in nasilja. Po vzpostavitvi totalitarne oblasti pa je ostal ujet v laž in je moral s tem prekletstvom nadaljevati tako, da ga je vse bolj izpopolnjeval. Zato so, pravi Alain Besançon v svoji knjigi Zlo stoletja, »ustanovili posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti, /…/ Lažno gospodarstvo je proizvajalo izmišljene statistike…«

A pokazalo se je, da to ne more delovati, če množica ne ponotranji te laži in ne sprejme nauka o »permanentni revoluciji« in stalnem boju proti »notranjemu sovražniku«, ki bi lahko odkril to laž. »Notranjega sovražnika« je treba torej določiti in ga preganjati, javnost pa prepričati, da ga sovraži.

Ko ga zasovraži javnost, potem ga kar ona naprej preganja, režiserji globoke države pa lahko mirno odpirajo šampanjec.

Dva tisoč let nazaj

Zgodovina je polna primerov, o katerih tu govorimo. Eden najbolj znanih in dokumentiranih je Jezusova zgodba, ki se jo kristjani spominjamo predvsem v velikonočnem tednu.

Morda se bo kdo zgražal, da v razmišljanje o tej banalni človeški sovražnosti vpletam božjo zgodbo. A Jezus je bil tudi človek. Tudi on je padel v roke človeške sovražnosti. In tudi mnoge žrtve človeške hudobije so prav v Jezusovem trpljenju našle oporo in tolažbo. Navsezadnje je sam Jezus opozoril, »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas«. Pri tem pa gotovo ni mislil samo na apostole.

Sovraštvo in obsodba

»Tedaj so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili« (Mt 26.3-4).

Je Jezus ogrožal njihov vpliv in oblast? Je postal nevaren konkurent, ki mu je sledilo vse več ljudi? Za naše razmišljanje pravzaprav ni pomemben motiv njihovega sovraštva, ampak dejstvo, da jih je to sovraštvo gnalo v odločitev za likvidacijo.

Tudi tu je bilo najprej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

[Stran 9]

Dokazovanje in hujskanje

»Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« (Mt 26.65-66)

Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. (Mt 27.20)

Kot vedno v takih primerih je bilo treba odločitev za likvidacijo vsaj naknadno tudi utemeljiti, čeprav s pomočjo za lase privlečenih argumentov. A tudi take argumente je možno narediti »prepričljive«, če se ob njih uspešno nahujska množico.

Najprej je bila obsodba in nato poskus njene utemeljitve.

Množica v službi sovraštva

Rekel jim je (Pilat množici): »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« (Mt 27.23). »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.« (Jn 19.12)

»Tisti pa, ki so hodili mimo (križa), so ga sramotili…« (Mt 27.39)

Peter je v množici zatajil svoje poznanstvo z Jezusom (Mr 14.67-71)

Načrtovalci likvidacije so stopili v ozadje, sam linč in zahtevo likvidacije pa je prevzela množica. In spet smo dobili tri vrste ljudi:

– take, ki so ponotranjili sugerirano sovraštvo in trpečega Jezusa celo »sramotili«, kot so maja 1945 pljuvali na kolone pretepenih in sestradanih ujetnikov, ali februarja 2020 kričali na demonstracijah svoje izrabljene psovke;

– take, ki so vedeli, da Jezus ni zločinec, a so ostali prestrašeno tiho in celo zanikali svojo privrženost »obsojencu«, čeprav so nekateri kot Peter šli potem »ven in se zjokali« ter kasneje dokazali, iz kakega testa so;

– in take, ki ohranijo svojo svobodo in se javno uprejo krivičnemu stampedu.

Brez »Petrov« in teh tretjih ne bi bilo krščanstva in posledično demokratične in svobodne zahodne družbe. Bo že držalo, kar pravi Schuman, eden od ustanoviteljev EU: »Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo. Protikrščanska demokracija bo le karikatura, ki bo zapadla tiraniji ali anarhiji.«

Spopad za resnico

Opravičevanje sovraštva in krivičnega preganjanja, pa tudi hujskaštvo samo vedno temelji na laži. Zato je spopad s tem večnim zgodovinskim zlom pravzaprav spopad za resnico. Nenehno ponavljanje laži in ravnanje, ki temelji na laži, vodi družbo v nesrečo. Pa ne le družbo ampak tudi vsakega posameznika.

Opozorilo, »Gorje njim, ki húdemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo…« (Iz 5,20), najdemo zapisano že v dva tisoč sedemsto let stari modrosti. Jezus pa vse tiste, ki gradijo na resnici, opogumlja: »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči …« (Mr 12.1-3). »… in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).

Vse to razmišljanje se ne nanaša le na posameznika. Ni le posameznik tisti, ki sovraži, obsoja, laže, hujska ipd., ampak vse to ima tudi svojo družbeno razsežnost. Ob aretaciji v vrtu Getsemani je Jezus rekel vojakom: »Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme« (Lk 22.53).

Lahko bi rekli, da ta ura, ko v družbi zavlada tema namesto luči, laž namesto resnice, razdeljenost ali celo sovraštvo namesto sodelovanja, se v zgodovini človeštva vedno znova pojavlja. Gre za moreče vzdušje krivic in spopadov. Vzdušje, v katerem vlada brezobzirni zakon močnejšega. Vzdušje, v katerem ni svobode in kjer prvorazredni zase izsilijo vse mogoče privilegije, drugorazrednim pa brezobzirno kratijo osnovne človekove pravice. Vzdušje, za katerega pogosto ne veš, kdaj in kje se je

[Stran 10]

začelo ter kdaj in kako naj bi se končalo. Gre za ujetost v laž in sovraštvo, ujetost v izključevalnost. Gre za »oblast teme«!

Namesto uvoda in zaključka

Vključevalne in izključevalne družbe

Daron Acemoglu in James A. Robinson sta leta 2012 v ZDA izdala zanimivo knjigo Zakaj narodi propadajo. Njuna glavna ugotovitev je bila, da izključevalne, vase zaprte in le izbrancem dostopne politične in ekonomske institucije vodijo v propad naroda, vključujoče in vsem dostopne politične in ekonomske institucije pa vodijo v razvoj gospodarstva in splošno blaginjo. To sta dokazala na številnih zgodovinskih primerih.

Med ozko zaprto privilegirano gospodarsko-bančno elito (omrežjem) in med ozko ter pogosto zakulisno politično elito vlada močna sinergija, v kateri druga drugo podpirata in si zagotavljata trajno vodilno vlogo. Izključujoče ekonomske institucije in izključujoče politične institucije so neločljivo povezane. Prve brez drugih ne morejo obstajati. Celotno državno gospodarstvo in bančništvo, pa tudi veliki javni razpisi so obvladovani s strani ozke, zaprte politične in gospodarske elite, ki je pripravljena storiti vse, da tako tudi ostane. Zapiranje v ozek krog privilegiranih, varovanje monopolov in zatiranje vsakršne konkurence ni nič drugega kot široko tlakovana pot v »propad naroda«.

V vseh primerih je izključevalna politična institucija ustvarila izključevalne ekonomske institucije, ki prečrpavajo premoženje in moč iz širokih množic v naročje samozvane »elite«. V vseh primerih – tudi v Sloveniji!

In prav tu tiči odgovor, zakaj določena politika tako vztraja na izključevalnosti, ki jo simbolizira prisega »protijanšizma«.

Svoboda in kultura sodelovanja

Ena osnovnih tez znanega ekonomista Eamonna Butlerja se glasi: »Svoboda ustvarja blaginjo. Družbe, ki so sprejele svobodo, so obogatele. Tiste, ki je niso, so ostale revne.« Svobodna družba namreč ne deluje na podlagi moči in oblasti, temveč na temelju zaupanja in sodelovanja. Svobodna družba pravzaprav temelji na ljudeh, ki prostovoljno sprejemajo skupna moralna načela in pravila.

»Pravila in norme, ki poganjajo to spontano sodelovanje, postanejo v sodobni družbi tako naravna, da ljudem sploh ni treba razmišljati o njih. Ni potrebna neka oblast, ki ljudem naroča, naj bodo pošteni in učinkoviti ali naj zavzeto delajo in sodelujejo z drugimi. Ljudje to dan za dnem delajo sami od sebe«, pravi Butler.

Slovenija še ima bodočnost, če se bomo zavezali svobodi in kulturi sodelovanja ter prekinili verigo sovraštva, slepega obsojanja, ščuvanja in laži. To seveda velja za vse, ki imajo vpliv na družbo. Tudi za desnosredinske politike in stranke. To razmišljanje smo pač začeli s »protijanšizmom«, ki je šolski primer dolgotrajnega sovraštva in histerije. Zato ponuja odlično izhodišče za to »učno uro demokracije«.

Gre za nauk dogodkov letošnjega februarja, pa tudi prejšnjih dogodkov slovenske zgodovine in končno za nauk dva tisočletne krščanske kulture. »Nič ni novega pod soncem«, so rekli stari. Kot sta sovraštvo in laž stalnica človeške zgodovine, so tudi vrata za izhod iz tega pekla vedno odprta.

Kaj je že rekel Schuman o demokraciji in krščanstvu?

[Stran 11]

Avtor France Cukjati