Eden od temeljnih pojmov, s katerimi je Justin Stanovnik premišljeval o stanju Slovencev po boljševiški revoluciji, naši zgodovinski katastrofi, je bil »mrtva civilizacija«. Izraz si je izposodil od angleškega pesnika in dramatika T. S. Eliota. Pomenil mu je to, da civilizacija, ki ni zmožna dojeti sporočila pomembnih dogodkov, njihovega globokega in daljnosežnega pomena – da takšna civilizacija v sebi nima več pravih življenjskih moči. To misel je Stanovnik razvijal večkrat, v knjigi Slovenski dolg do Širokega potoka jo je zapisal v strnjeni obliki: »Kaj naj bi to bilo, mrtva civilizacija? To je tista civilizacija, ki velikih reči ne opazi in jim dovoli, da odidejo naprej, ne da bi mogle komu povedati, kaj so.« To pomeni, da je naš duh, naš um postal prenizek, premajhen, preveč plitev, da bi stvari velikih dimenzij še mogel pritegniti in sprejeti vase. Vsak od nas je kdove kolikokrat doživel, da je v sploščeni, površinski vsakdanji komunikaciji postalo domala nemogoče govoriti o pomembnih, duhovnih stvareh, takšnih, ki imajo usodno staturo, ki je v njih nekaj poslednjega in absolutnega. Blagostanjska civilizacija je velike stvari človekovega duha izolirala od naše percepcije, jih pomanjšala in napravila nemoteče. Najbolj je družba blagostanja izolirala in odmaknila človekovo smrt: odhod človeka s tega sveta, njegov telesni konec je bil odmaknjen v splošno pozabo, postal je stigmatizirana tema, ki jo je nevljudno načenjati. Pozaba lastne smrtnosti, lastne končnosti, pozaba lastnega človeškega časa kot iztekajočega se časa – to je ena od ključnih značilnosti družbe blagostanja, morda celo njen pogoj.
Nehote se vprašamo, ali bo prihajajoča epidemija novega virusa glede tega kaj spremenila? Ali bodo omejitve in spremembe vsakdanjih razmer, ki bodo okrnile blagostanjsko družbo, prispevale k temu, da se človek obrne k sebi, vase? Ali je upravičeno pričakovati, da je prihajajoča epidemija eden od tistih večjih zgodovinskih dogodkov, ki so kot opozorilo segli globlje v ljudi – tako kot je uničujoča kuga sredi 14. stoletja vzpodbudila nastanek spokorniških gibanj, pasijonskih pobožnosti, raznih bratovščin ipd? Ali bo zdaj, ko bo sredi družbe blagostanja nenadoma zazevala radikalna črna razpoka – namreč možnost bolezni, ki je za zdaj medicina ne zna ozdraviti, to je, možnost smrti – ali bo zdaj kaj več Slovencev zagledalo svojo pravo mero, se obrnilo k sebi, uvidelo svojo resnično naravo … Kaj si, človek? Kdo si? Kaj je življenje? Ali nam bo obrat k sebi, novo občutenje lastne smrtnosti, novo doživetje možnosti lastnega konca kaj oživilo občutek za absolutne in velike stvari, o katerih smo zapisali, da smo za njih Slovenci otopeli in oglušeli? Ne vemo. Ob vsem slabem, kar ta epidemija prinaša, je možnost takšnega duhovnega izkustva gotovo tisto najboljše in najbolj vredno, kar ne bi smelo iti mimo nas. Ne bi smelo iti neopaženo, ne bi smelo brez glasu mimo nas.
Naše slovensko duhovno izročilo nam je dalo veliko zgledov, kako nositi svoje življenje s tovorom hudega in dobrega skozi čas. Dalo nam je zglede osebnih življenj in usod, velike zglede pričevanj; dalo nam je tudi zglede v molitvi in besedi. Njihova velika šola je v tem, da v globini združujejo dve veliki spoznanji, dve veliki dimenziji: zavest o lastni smrtnosti in vero v to, da bo ta smrtnost nekoč presežena. Prav to zavest o obeh bistvenih dimenzijah krščanskega človeka nam z vrhunsko literarno podobo naslika koroška velikonočnica Veseli se kršanstvo vse – pesem za velikonočno jutro s konca srednjega veka; njena sklepna kitica se glasi:
Zato te mi, Kristus, prosimo,
kir smrt na sebi nosimo,
de v nebese k tebi pridemo.
Aleluja. Amen.
[Stran 5]