Razpoka v slabem

R

Odkritosrčno je treba priznati, da sta se brezup ali vsaj malodušje v zadnjih letih močno zasajala v slovenskega človeka. Kako tudi ne. Pred 75 leti se je obdobje, ki še ni izzvenelo, začelo s tako grozo, da človek strmi v papir in ne ve, kako bi zastavil besedo, da bi vse skupaj v primerjavi z resničnostjo ne zvenelo trivialno. »Brž ko se je znočilo, so cele vasi in cele doline otrple čakale, pri kateri hiši bodo zalajali psi in kje bodo pobutali likvidatorji,«pravi nekje Justin Stanovnik. Ena od premnogih črt tistega na smrt tesnobnega časa. »Naredite, da se bodo ljudje bali«, je boljševiški citat, ki ga je Janko Maček pred leti porabil za svoj članek o začetkih revolucije. Kako je namesto nočnega počitka v grozi prisluškovati, kdaj bo prerezana tišina, kdaj bo na vratih krvi željna drhal … Kako je biti iztrgan iz družine, morda že tudi žrtvovane molohu, in v kakem zakotju na obronku vasi prenašati sovraštvo, poniževanje, mučenje in naposled smrt. Kdor ni pripravljen svoje misli ustaviti in jo usmeriti v skrajna doživetja, naj se loti kakega drugega branja. Pa ne zato, ker bi želeli nadaljevati ta prikaz groze, pač pa – nasprotno – ravno zato, ker bi moralo z malo vživetja že zapisano več kot zadoščati. Takrat se je namreč v kosti nič krivih ljudi začel zalezovati strah.

Sodelavka mi je pripovedovala, kako je bila nedavno pri predsedniku države in je beseda nanesla tudi na to, da je ljudi še vedno strah. Zdelo se ji je, da je bil predsednik iskreno presenečen in da je z veliko nejevero poslušal besede o tem. Zanj je bilo nerazumljivo, da bi bil v ljudeh še po tridesetih letih samostojne države v ljudeh strah! Saj gledano objektivno in zunaj slovenske tragedije je njegovo nerazumevanje razumljivo. Iz tega bi bilo mogoče izvesti celo kako opravičilo za njegovo po vsem videzu dobrohotno obiskovanje spominskih slovesnosti za žrtve revolucije in tako rekoč obenem tudi bakhanalij njihovih rabljev. A v resnici je pomenljivo in tudi čudaško, da imamo predsednika, ki izkazuje nek trud, po drugi strani pa živi v balončku privilegiranega sveta.

Strah pa kot po vzorcu širjenja virusa deluje naprej. Težko je reči, v katerem delčku krivulje smo, a na neki drugotni ravni, za katero se samo zdi, da ni povezana z revolucijo, vsekakor daje vtis povečevanja. Med uradništvom boste slišali glasno kritiko samo za eno, nerežimsko stran. In glasne naklonjene besede samo za »prave«. Vidnejši ljudje presneto premislijo, preden tvegajo in se odločijo prevzeti odgovorno mesto, ki utegne biti idejno »problematično«. Težko je zastaviti glas za ključne slovenske stvari – v pahljači od demokratičnih medvojnih izbir prek naravne družine do privatnega šolstva. Že besede zdravorazumskega dvoma ob agresivni podnebni in podobnih »religijah« raje ohranimo zase.

Ne brez razloga. Pogrom je silovit, v slovenskem človeku pa se še vedno »pretaka strah, ki so ga proizvajala podjetja, kot so bila VOS, OZNA in UDV«, če si znova sposodim besede pokojnega Justina. Za te kratice mnogi ne vedo več, strah vztraja pa vseeno. Daleč najbolj očitno se to vidi pri Zavezinih temah, saj večinoma obravnavajo prav čas teh kratic. Kljub časovni oddaljenosti je še veliko ljudi, ki v sebi nosijo zdravilne zgodbe in izkušnje, a ne želijo spregovoriti. Nekateri neposredno povejo, da ne morejo premagati strahu, drugi povejo, da so jim molk zaradi strahu zaukazali bližnji, tretji se ga trudijo zavijati v nešteto izgovorov. Mnogi naravnost povejo, da ni dobro, da bi se izpostavili. Nekoč se niso neposredno zaradi sebe, potem se ne zaradi otrok, nazadnje zaradi vnukov …

Nikakor nočem obsojati, čeprav ni dvoma, da bi bilo v Sloveniji mnogo drugače, če bi se več ljudi otreslo strahu. Vsakomur, ki vidi prek dnevnopolitične plasti in ima ozaveščene zgoraj omenjene zgodovinske razloge, je lahko jasno, da bi premagan strah pregnal tudi

[Stran 2]

malodušje in brezup, s katerima smo razmišljanje začeli.

Etična defenzivnost in programska razsrediščenost, ki sta močno načenjali tudi demokratično stran na politični sceni, je naposled pripeljala do tega, da so politični prostor kar v dveh tretjinah zavzele postboljševiške stranke. Tako je do nedavnega kazalo še prav vse. Politični analitiki so se strinjali, da zmage demokratične strani ni na vidiku in da s temi trendi ter obstoječim kontekstom celo srednjeročno nič ne kaže nanjo. Zdelo se je, da gre vse samo še na slabše. Realnost je dohitevala distopične fikcije glede tega, kdo vse in na kakšen način lahko postane predsednik vlade. Glede zadnje koalicije so bili mnenjski voditelji soglasni, da je šlo že odkrito za druščino, katere vezivo je bilo nasprotovanje zmagovalcu volitev. A če pogledamo nekoliko globlje, vidimo, da gre usodna ločnica med stranko jasno demokratičnih načel na eni strani in strankami, ki v večji ali manjši meri prisegajo na totalitarizem oz. njegove privilegije in izvor, ki je v enobeju oz. v revoluciji, na drugi.

Vendar je osrednje sporočilo tega zapisa pravzaprav veselo, spodbudno. Namreč v to brezizhodnost je povsem nepričakovano zasekala drobna razpoka in skoznjo spustila drobec svetlobe, če parafraziram znane verze kanadskega pesnika Leonarda Cohena. Danes sicer vemo, kako je šel zgodovinski potek iz osemdesetih v devetdeseta, a to ne pomeni, da niso bila osemdeseta moreče zadušljiva. Nihče se ne bi čudil, če bi tisto totalitarno medlenje trajalo v devetdeseta in naprej. Tako lahko, če se vrnemo v današnji čas, samo upamo, da je v kateri od posttotalitarnih strank res kaj levosredinskosti, kot se jih imenuje in da nas ne čaka nova restavracija in zamrznitev.

V enem od posnetkov, ki ga je bilo mogoče videti ob napredovanju koronavirusa na daljnem Vzhodu, je bil tudi možakar, ki je primerjal ukrepe Kitajske in Tajvana. »Pač, razlika med totalitarizmom in demokracijo,« je zaključil. Resda imamo pri naši zahodni sosedi primer slabega spopadanja z epidemijo, a to je očitno kombinacija mediteranske razpuščenosti in novodobne evropske dezorientiranosti. Pri nas pa smo lahko vse do odhoda vlade opazovali model reševanja, vreden socialistične Jugoslavije. Zanikanje, medijsko in »strokovno« manipuliranje, nobenega zbiranja nujnih podatkov, označevanje za notranjega sovražnika vse, ki so na nevarnost opozarjali; skratka balkanskosocialistično pišmeuhovstvo: brez proračunskih rezerv, brez naročila in nakupa potrebnih sredstev, brez načrta, brez ukrepov, brez kakršnekoli solidnosti in brez časti.

Kdor bo hotel, bo lahko iz letošnjega februarja in marca zagledal nazoren prikaz, koliko lahko socializem uniči v par tednih, medtem ko bi lahko z resno vlado, ki je tiste tedne še ni bilo, izšli z minimalnimi izgubami.

Ob tem ne moremo, da ne bi opozorili še na eno stvar. Namreč na kratko opisano socialistično šarlatanstvo je mimogrede, v hipu in celovito prehitela celo ustanova, katere ukrepi pregovorno niso bliskoviti. Za to gre slovenski Cerkvi priznanje. Nenazadnje tudi zato, ker bi sicer bržčas lahko videli, kako močno so tudi njeni člani pod vplivom osrednjih tokov. In bi bile cerkve zlahka med osrednjimi žarišči.

A ob tem človek ne more, da ne bi pomislil, kako drugače bi bilo vse v Sloveniji, če bi s tako možatostjo Cerkev nastopala skozi vseh trideset let: natančno, zavzeto, dosledno pri vseh temah, ki so v srčiki njenega poslanstva. Med drugim bi bili v to osredje samodejno vključeni tudi njeni najbolj zvesti ljudje, ki so se pred 75 leti uprli neprimerljivo nevarnejši in trdovratnejši pandemiji.

Večjo jasnost, premočrtnost in korajžo bi spotjo sejala tudi med člani pomladnih strank. Upravičeno si lahko predstavljamo, da bi bilo marsikaj drugače, bolje. Je mar normalno, da se moramo po toliko letih veseliti, da se neka vladna koalicija sestavlja v kombinaciji z izvorno demokratičnimi strankami? A nikoli ni prepozno in upajmo na najboljše. Bog daj, da se pramen svetlobe skozi razpoko razživi v polno življenje pod svobodnim soncem.

[Stran 3]Naliv svetlobe Figure 1. Naliv svetlobe Foto arhiv Zaveze [Stran 4]

Avtor Lenart Rihar