Dobro leto je minilo od smrti gospoda Justina Stanovnika. Velikokrat se spomnim njegovih besed, napisanih in izrečenih. Nemalokrat pobrskam po spletnih straneh in poiščem kakšen njegov zapis; bodisi objavljen v Zavezi ali pa kje drugje. Kar tako. Ker me njegova besedila spodbujajo k razmišljanju, iskanju odgovorov na tragedijo slovenskega naroda, ki ni samo v onih štirih letih vojne in v pomoru Bogu, domu in domovini zvestih fantov in mož po koncu vojne, temveč tudi v spreminjanju narodne identitete skozi sedem desetletji. Spreminjanje identitete naroda, h kateremu je rdeč sovrag stremel že od prvega dne svojega (samo)zavedanja, saj je vedel, da brez tega ne bo mogel podjarmiti Marijinega naroda, je postopno prineslo rezultate. O tem je večkrat govoril, pisal tudi gospod Justin ter opozarjal na nujnost ozaveščanja našega stanja. Njegove besede, ki vedno znova segajo v srčiko problemov in jih pred bralcem ali poslušalcem brez vsakega poskusa olepševanja ali sprenevedanja razgaljajo, pomagajo razumeti, kaj se je dogajalo.
To jasnost, to globino in to širino potrebujemo, če hočemo razumeti svet okoli sebe. Svet, ki nam ga prikazujejo popolnoma drugačnega, kot v svojem bistvu je ali naj bi bil. Samo pomislimo – vsak pri sebi: Kako se spominjamo časov pred letom 1990, ko smo živeli v socializmu? Kako vidimo našo pot do samostojne Slovenije? Kakšen je naš odnos do tistih, ki so nam tlakovali pot v samostojno državo? Kako vidimo in razumemo kapitalizem? Ali pa socializem? Kako demokracijo in vse njene atribute? Kako motrimo tiste, ki se nam ponujajo kot voditelji? Verjetno se večkrat zalotimo, če smo seveda iskreni do sebe, da kar nekako ponavljamo in ponotranjamo floskule in poglede, ki nam jih že dobrih sedem desetletij vsiljujejo. Da svet opazujemo skozi daljnogled, ki ga je kalibrirala potvorjena zgodovina, potvorjena politika, potvorjena kultura in potvorjen družbeni angažma. Na vse to nas je opozarjal, skrajno uvidevno in razumevajoče, pa vendar z nepopustljivo vztrajnostjo in zavezanostjo resnici, gospod Justin.
Ko je v začetku letošnjega januarja Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo generalu Leonu Rupniku, sem zopet pogrešala gospoda Stanovnika. Tako zelo sem si želela njegovih modrih besed, njegovega premisleka in osvetlitve vsega, kar se je dogajalo. Dogajal pa se je pravi pogrom. Seveda v tistih medijih, v tistih okoljih in med tistimi ljudmi, ki potrebujejo narodne izdajalce za svoj obstoj, za svojo samopotrditev in predvsem svojo oblast. Seveda tiste narodne izdajalce, ki so jim sami nadeli ta pečat in o katerih se nikoli ni smelo ne razpravljati, o njihovem ravnanju ne preizpraševati (to je danes sicer sila moderen izraz, ki opravičuje marsikatero kulturniško in drugo neumnost), o njihovi krivdi pa ne dvomiti. Temu, da je general Rupnik negativen lik v naši zgodovini, brez kančka kritičnosti ali samoizpraševanja, od kod tako prepričanje, pritrjuje ali vsaj ne nasprotuje tudi marsikateri izmed onih na »naši strani«, če lahko tako rečemo. Mislim, da sem ob razveljavitvi njegove sodbe pri marsikom s te strani zaznala nekakšno nelagodje, češ »ali se je res treba ukvarjati s tem, ali bo res kaj drugače, če bomo drezali v to«. Temu so še tiho pridali: »pa saj smo videli na slikah, da se je družil z Nemci«. Skratka, obsojen tudi med nami. Ne vem, če je kdo od teh pomislil, da morda obstaja kdo, ki si je želel oprati Rupnikovo ime, ker je bil prepričan, da je bilo po krivici pobarvano s črnim madežem. Naj povem drugače – če bi menili, da je bil kdo od vaših bližnjih po krivem obsojen, ali ne bi zapregli vseh svojih moči in vseh svojih sil, da bi dokazali njegovo nedolžnost? Samo pomislimo, kako zelo se angažirajo nekateri, da bi oprali krivdo obsojenemu
[Stran 12]
za umor direktorja kemičnega inštituta, ker so prepričani (pa tudi dokazi to zelo jasno potrjujejo), da je bil za to obsojen nedolžen človek. In ker želijo, da se zadevi pride do dna.
Strinjam se, da je Rupnik na nek način kontroverzna oseba, še posebej, če prebiramo kakšna njegova med vojno javno prebrana besedila. Tudi ob koncu vojne je ta nesrečni mož doživel nekakšno tiho obsodbo enega dela takratnega demokratičnega tabora, pri čemer so bili razlogi za to sicer drugje kot pri obsodbi s strani komunistične oblasti. Ne glede na to pa vseeno popolnoma iskreno priznam in se zavedam, da ga pravzaprav vsi po vrsti premalo poznamo. Da o njem ne vemo prav nič več kot tisto, kar so nam povedali v naših ideoloških učbenikih zgodovine in ideološko obremenjenem javnem prostoru. Se morda spomnite, kako sem ob obletnici njegove smrti opozarjala, da se popolnoma enako dogaja škofu dr. Gregoriju Rožmanu? Toda slednji je dobil vsaj nekaj dobrih monografij, ki so se izvile iz primeža povojnega diktata zgodovinopisja in prinašajo verno podobo škofa. Ta se bo z odprtjem vatikanskih arhivov zagotovo še dopolnjevala, toda že sedaj vemo, in na to nas je pred nekaj meseci opozoril tudi zgodovinar dr. Renato Podbersič, da je škof med vojno naredil ogromno dobrega ter med drugim pred dachavsko smrtjo rešil prek tisoč Judov. Pri generalu Rupniku je drugače. Vsa ta desetletja se ni nihče prav dobro poglobil v njegovo življenje, v njegovo delo, pa tudi njegovo dojemanje
Figure 1. Preteklost v sedanjosti arhiv Zaveze [Stran 13]
sveta, čeprav bi si mož to več kot zaslužil. Mnogokrat navajajo njegove medvojne govore, v katerih je res prisotno močno protižidovsko izrazoslovje. Človeka kar zaboli, ko prebira tiste besede, toda Boris Mlakar v temeljnem delu Slovensko domobranstvo opozarja, da je tako izrazoslovje postalo »očitno obvezno pri vseh pomembnejših javnih nastopih v tedanji nacistični Evropi. Za to je poskrbela vnaprejšnja cenzura, posamezni govorci ali sestavljavci govorov pa so že pred tem iz oportunizma ali praktičnosti poskrbeli, da cenzuri ni bilo potrebno posegati.« Pri tem Mlakar, obravnavajoč Rupnika, še doda, da pa je »vsekakor malo verjetno, da bi celo razmeroma naivni general povsem resno mislil tisto, kar je izgovoril«.
Skratka, ob razveljavitvi sodbe generalu Rupniku so bili nekateri zelo ogorčeni. Nič presenetljivega, da se je to ogorčenje najbolj akumuliralo prav v zvezi borcev, ki je podala celo pritožbo na ustavno sodišče z zahtevo, da razveljavi odločitev vrhovnega sodišča, ker naj bi bilo s tem »poteptano dostojanstvo žrtev fašističnega in nacističnega terorja, pa tudi organizacijam, v katere se pritožniki povezujejo«. Hmmm, nobene besede o poteptanem dostojanstvu žrtev komunističnega terorja, ki ga je na svoji koži dodobra občutilo slovensko prebivalstvo. In prav komunistični teror je krepko razredčil slovenske vrste. Ampak o tem seveda nič. Kot tudi nič o kakšnih dokazih o dokončni in nedvoumni krivdi Rupnika. Strašljivo se mi je ob tem zdelo, da jih, zaslepljene s sovraštvom in strahom pred razgaljenjem pred zgodovino, prav nič ne briga, da sojenje generalu ni bilo v skladu s pravnimi načeli, ki so veljali v času sojenja, senat vrhovnega sodišča pa je med drugim presodil, da eno od očitanih dejanj sploh ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja.
Tudi danes, ko je sodišče ravnalo v skladu s pravnim redom in pravnimi standardi, očitno ne priznavajo pravne države in pravnih norm. Zlahka si predstavljam, da bi tudi sedaj do potankosti ponovili to, kar so delali pred sedemdesetimi leti. No, morda bi bili samo bolj dosledni, saj so do sedaj ugotovili vsaj eno – premalo dosledni smo bili … Nič čudnega, saj pred zgodovino (še) niso doživeli obsodbe za svoja ravnanja. Ta jih še čaka, o tem ne dvomim. Tudi Francozi so potrebovali dvesto let, da so se bili sposobni soočiti z revolucionarnim terorjem njihove do tedaj svete francoske revolucije. Upam, da ustavno sodišče ne bo podleglo njihovemu pritisku, čeprav si predstavljam, da je silen. Nezanemarljivo je namreč dejstvo, da na sodišču sedijo ljudje, ki so šli skozi ideološko šolo pravnika, ki je tudi eden od pripravljavcev te pritožbe, ki zahteva nespoštovanje pravnega reda (celo tistega, ki je veljal ob Rupnikovi obsodbi in ki so ga sami postavili – in seveda ne spoštovali). Gre za tistega pravnika, ki je pred tolikimi leti utemeljil zloglasni 133. člen, ki je drugače mislečim odvzel pravico do svobode govora in javnega izražanja kritike do krivičnega in zločinskega sistema.
Kot sem napisala, pogrešam gospoda Justina. On bi res znal te stvari v luči resnice prav umestiti. Če sem nekoliko mladostniško predrzna, bi si domišljala, da vem, kaj bi rekel. Da bi opozoril na to, da s takimi ravnanji, ko znova zahtevajo kršitev pravnega reda, samo dokazujejo, da so oni tisti, ki tudi v sedanjosti ostajajo v preteklosti. In da uničujejo našo sedanjost, ker hočejo znova in znova uveljaviti svojo preteklost. Vse samo zato, da se ne bi dokončno razgalil njihov krivičen in na laži zgrajen svet. Toda mi se ne smemo dati. Resnica je na naši strani. Pardon, resnica ni na nikogaršnji strani, temveč preprosto je. Ne več resnic. Ena sama. In če je še tolikokrat poteptana, še tolikokrat izmaličena, na koncu vedno zmaga. Samo potrpežljivi moramo biti. Ali kot pravi Evripid, zadnji iz trojice velikih antičnih tragedov: čas je klepetulja, ki prej ali slej odkrije vse, kajti spregovori tudi, ko je nihče ne vpraša.
[Stran 14]