Mohorjeva založba Celovec je leta 2017 izdala zajetno knjigo Mirka Bogomirja Mikliča z naslovom Sredi krute sile nežno trajam s podnaslovom Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Avtor Mirko Miklič, po izobrazbi ekonomist, je temeljito proučil Kocbekovo življenje, literarno in politično delovanje in njegovo vlogo v komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno in po njej in na Teološki fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo pod mentorstvom dr. Janeza Juhanta.
Edvard Kocbek danes
Kaj bi o njem znala povedati mlajša generacija, recimo dijaki naših gimnazij? Kaj vedo o njem starejši, rojeni po koncu druge vojne, kaj menijo o njem tisti, ki so vojno preživeli, kaj o njem slišimo danes? Odgovori bi bili zelo različni, vsebina prav tako, veliko bi bilo popolnih nepoznavalcev. Ali pa bi navedli nekaj dobro „prečiščenih“ stavkov, ki skoraj nič ne povedo … Bil je pesnik, pisatelj, krščanski socialist – to je pa ja pozitivno, no, krščanski malo manj, bil pa je tudi socialist, to skupaj pa je že bolje … Sodeloval je v NOB, pridružil se je Osvobodilni fronti, pa UDBA ga je nadzirala … Skratka, vse kot je treba! „Naš človek!“ Velika manjšina bi kaj vedela tudi o Kocbekovem navdušenem sodelovanju in druženju z vodilnimi komunisti že pred vojno pa o njegovi ključni vlogi za ustanovitev OF. Tržaški pisatelj, stoletnik Boris Pahor celo meni, da brez Kocbeka ne bi bilo OF. Bolje poučeni bi rekli, da so že slišali o njegovi soodgovornosti za medvojne in povojne zločine, ki jih je med vojno zagovarjal in utemeljeval, Kocbeka bi posledično povezali z genocidom nad slovensko vojsko in tisoči drugih Slovencev.
Je potem čudno, da je bil Kocbek proti koncu življenja popolnoma obupan zaradi svojega sodelovanja s komunisti in Osvobodilno fronto? Žal daleč prepozno.
Še najbolj Kocbeka danes „poznamo“ obiskovalci ljubljanskega parka Tivoli, kjer mu je bil leta 2005, z zamudo enega leta po stoti obletnici rojstva, postavljen spomenik. Poznamo v navednicah zato, ker ob spomeniku ni nobenega napisa, ne kdo je to ne kdaj je živel ne kaj je bil. Je potem to sploh spomenik ali le parkovna oprema? V naravni velikosti nekdo sedi na klopci blizu tivolskega ribnika. Sklepamo, da je gotovo pozitivna in pomembna zgodovinska osebnost, če ima v Ljubljani tako impozanten spomenik na prijaznem kraju. Že mora biti, saj spomenika v Ljubljani res nima kdorkoli! Blizu ga imata recimo Kidrič in Kardelj. Zdaj ga ima tudi Boris Pahor, še vedno vitalen zamejski pisatelj, tudi njemu je bil postavljen ob stoletnici, leta 2013. V Tivoliju sta torej skupaj dva pomembna literata, to bi vedeli samo, če bi nam kdo povedal, napisa ni nobenega! Toda eden je bil tudi revolucionar; za katero vlogo so Kocbeka počastili s tem „nespomenikom“? Najbrž bi komunisti tudi brez Kocbekovega prispevka izvedli krvavo revolucijo, saj so znali pod krinko t. i. NOB in na številne druge načine iz učbenika oktobrske revolucije privabiti v partizanske vrste tudi domoljube iz krščanskih množic, ki so večinoma nato morali postati vojaki revolucije. Kocbekovi krščanski socialisti pa so partiji takrat vendar močno pomagali pri zavajanju slovenski ljudi. Tako pri vtisu o pluralnosti OF pri izvedbi komunistične revolucije kot posledično pri prevzemu oblasti, ki je nikoli niso zares izpustili iz rok.
Mu je spomenik postavljen prav zato?
Knjiga o Kocbeku
Pisati o Edvardu Kocbeku je še danes nehvaležno opravilo, posebej v deželi „več resnic“. Ker je usodna osebnost za slovensko zgodovino prejšnjega stoletja, se v zvezi z njim na osnovi njegovega delovanja in pisanja tako ali drugače presoja dogajanje v prejšnjem stoletju v Jugoslaviji in Sloveniji.
Pohvala avtorju, da se je sploh lotil tako zahtevne teme. Kot bi na primer bila tudi knjiga o Kardelju, Kidriču ali pa so knjige o revoluciji ali partizanstvu.
Ta zapis poskuša osvetliti Kocbeka, njegovo življenje in delovanje, kot je to mogoče povzeti iz vsebinsko bogate Mikličeve knjige.
Bralcu Zaveze, ki ga Kocbekovo življenje in delo zanimata, vsekakor priporočam, da knjigo prebere. Veliko bo izvedel o tistem času, marsikaj bo razumel bolje kot zdaj, saj se je avtor zelo potrudil, o Kocbeku pa so v knjigi obširno spregovorili nekateri znani Slovenci.
O Kocbeku poznavalci in sopotniki
Knjiga obsega 446 strani, uvodno besedo sta prispevala dr. Janko Prunk in avtor, obsežno celovito spremno besedo pa dr. Janez Juhant, sijajen poznavalec Kocbeka kot tragičnega politika, ki ga je duhovni zanos gnal v revolucionarni ples.
Avtor navaja, da je bilo o Kocbeku že veliko napisanega, tako v diplomski nalogi Borisa Pahorja kot v delih Janka Kosa, Igorja Omerze, Andreja Inkreta, Mihaela Glavana in Janeza Juhanta, tudi drugega gradiva je veliko. Pogrešal pa je analize Kocbekove ideje o socialni pravičnosti, predvsem pa podrobnosti o Kocbekovi vlogi med drugo vojno in po njej in o sodelovanju in odgovornosti za izvedbo komunistične revolucije v Sloveniji. Večina objavljenega Kocbeka ne povezuje neposredno z revolucionarnim nasiljem niti ne s pobijanjem političnih nasprotnikov, ne med vojno niti po njej, pri čemer pa se ni mogoče izogniti Kocbekovi odgovornosti v smislu idejne podpore komunistični revoluciji. O tem pričajo njegovi zapisi, kjer izraža razumevanje za najbolj odmevne zločine med vojno in jih na svoj način opravičuje.
Posebej zanimivi v Mikličevi knjigi so vsebinsko bogati pogovori s sopotniki in poznavalci Kocbekovega političnega in literarnega delovanja. Avtorju knjige so na podobna vprašanja odgovarjali Viktor Blažič, Boris Pahor, Igor Omerza, Justin Stanovnik, Alojz Rebula, France Bučar, Ivan Štuhec, Janko Kos, Janez Stanovnik, Veno Taufer in Peter Kovačič Peršin.
Njihova politična in svetovnonazorska opredelitev in predvsem odnos do komunistične revolucije in državljanske vojne pogojujeta videnje Kocbeka v zelo različnih odtenkih, za nekatere je junak in velikan 20. stoletja, za druge velik literat in eden ključnih za slovensko nesrečo 20. stoletja, največjo v narodovi zgodovini.
Vprašani ocenjujejo njegov bogat literarni opus, njegovo ostro nasprotovanje delovanju Cerkve in v času med obema vojnama in med drugo svetovno vojno Kocbekovo vodilno vlogo v krščansko socialnem gibanju, občudovanje marksizma, sprejetje komunizma, ki naj bi bil po Kocbekovem trdnem prepričanju v povezavi s krščanskim naukom pravi način za potrebne spremembe v slovenskem narodu in družbi. Za nekatere je Kocbek največji slovenski pesnik 20. stoletja (Peter Kovačič Peršin), drugi menijo, da bi lahko prejel Nobelovo nagrado za svoj literarni opus (Alojz Rebula, pa ne samo on), najde se tudi kdo, ki meni, da je Kocbek največja slovenska osebnost 20. stoletja … in da ima konkurenco le v Kidriču (Janez Stanovnik)!
Ob slednji oceni Janeza Stanovnika se potemtakem ne čudimo ljudem, ki so preživeli drugo vojno in komunistični teror v Ljubljani in so s strahom govorili o treh K (Kidrič, Kardelj, Kocbek) kot odgovornih za atentate in umore civilistov na raznih koncih Slovenije. Bo že res, če ga je Stanovnik tako visoko postavil, prezrl mnoge, od generala Rudolfa Maistra do Jožeta Pučnika …
Kocbek je bil vsekakor vključen, zavezan in s tem soodgovoren za medvojni in revolucionarni razplet na Slovenskem. Njegova vloga v komunističnem taboru je bila ena ključnih, vsekakor je možno govoriti o posredni odgovornosti, ki se kaže zlasti v naknadnem odobravanju in potrjevanju storjenih zločinov, ki jih je nemogoče opravičiti. Kar samo se poraja vprašanje, kako je lahko nekdo kristjan, a hkrati sodeluje z ukazodajalci morije in izkazuje razumevanje za revolucionarni teror nad ključnimi ljudmi v politiki in družbi, pa naj gre za raven države ali za manjše kraje. In s tem še toliko bolj nad stotinami in tisoči civilistov med vojno!
Bralec je lahko pretresen, ko prebere Kocbekov stavek, da „v Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za pravico …” in da „revolucionarni proces s kaznovanjem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo“.
Ali citat iz Kocbekovega dnevnika z dne 27. septembra 1945, potem ko je prebral poročila, ki so jih v London pošiljali iz protikomunističnega tabora: „Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščina, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem … Kako prav je, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim da svež veter veje na Slovenskem.ʺ
To je Kocbek zapisal v svoj dnevnik po štiriletni revolucionarni moriji med vojno in po njej!
Ob navedenih dveh citatih, pa seveda ne samo zaradi teh dveh, je Justin Stanovnik v daljšem zapisu o Kocbeku, ki je objavljen v Mikličevi knjigi, neko razmišljanje končal z vzklikom: „Ubogi človek!“ Tudi zaradi stavka, izrečenega na partijskem shodu na Cinku 5. julija 1942: „Tudi mi, dragi tovariši, tudi mi zaupamo vaši človečnosti!“ Kakšen je bil človek, ki je lahko julija 1942, po enoletnem boljševiškem terorju in več sto umorjenih, kaj takega rekel, se sprašuje Justin Stanovnik.
Mladost in …
Edvard Kocbek se je rodil leta 1904 v Svetem Juriju ob Ščavnici. Oče je bil cerkovnik in organist. Družino je spremljala revščina, z nekaj malega zemlje pa so živeli v lepem kmečkem okolju in naravi, ne tako drugače od drugih v tistih krajih in tistem času. Kocbek je bil ministrant, zvonar in deklamator, očetu v pomoč pri cerkvenih opravilih. Cerkev je bila za malega Kocbeka drugi dom, kraj vsakdanjega obiska.
Z 12 leti je odšel na gimnazijo na Ptuj, kasneje pa na klasično gimnazijo v Maribor. Očetova mobilizacija v prvi vojni ter revščina, ki jo je občutil v mestu, sta zanj pomenili prelom z otroštvom in prvi življenjski pretres. V Mariboru se je Kocbek veselil Maistrovega junaštva in nove države. Po maturi leta 1925 se je vpisal na mariborsko bogoslovje, pred koncem drugega letnika pa iz ne povsem znanih razlogov iz njega izstopil, kot vzrok navaja doživeto „krivico“. To je bil drugi pretres v Kocbekovem življenju, o čemer je veliko napisal, ni pa povedal, kakšna krivica naj bi se mu zgodila. Podal se je v Ljubljano na študij romanistike, postal urednik mladinskih glasil Križ na gori in Ogenj, začel sodelovati pri Krekovi mladini in krščansko socialnem gibanju, bil je urednik njegove revije Dejanje. Eno študijsko leto je preživel v Berlinu, leta 1928 je že pisal o razmerju katoličanov do marksizma … Po diplomi leta 1930 se je kot profesor francoščine zaposlil na Hrvaškem. Tja je šel, ker v Sloveniji službe ni dobil, kar ga je kot tretje v življenju zelo prizadelo. Dve leti kasneje je postal štipendist francoske vlade in je bival v Lyonu in Parizu, nato služboval v Varaždinu in od leta 1936 poučeval na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. Leto kasneje je napisal odmevni esej Premišljevanje o Španiji, ki je povzročil ostro in usodno delitev v slovenskih katoliških krogih.
To je bil četrti prelomni dogodek v Kocbekovem življenju. „Odpadnik“ iz krogov institucionalnega katolištva Kocbek se je vse bolj zbliževal z idejami Kardelja, Prežiha, Kidriča, ki jih je spoznal v Parizu.
Edvard Kocbek je bil sicer zgleden družinski človek, mož in oče treh otrok, poročil se je nekaj let pred drugo vojno.
…. sodelovanje s komunisti
S skupino krščanskih socialistov se je kmalu po okupaciji pridružil tako imenovani OF, gotovo povsem v začetku upravičeno prepričan, da gre za boj proti okupatorju, ne pa zlasti za „narodno osvobodilni boj“, čeprav direkten prevod iz srbohrvaščine pove, da je šlo za tudi jezikovno zakrito komunistično revolucijo. Kar pa bi, po nekaterih mnenjih iz današnjih levih krogov „največji Slovenec 20. stoletja in najbolj inteligenten Slovenec prejšnjega stoletja“ moral in mogel spoznati zelo hitro, če bi seveda hotel in si upal. Pa je raje v svojih spisih in dnevniku stalno opravičeval tovarišijo in samega sebe.
Po ilegali v Ljubljani je 17. maja 1942 odšel v vodstvo OF v Rog. Tam ga je kmalu doletela vest o strahopetnem VOS-ovskem atentatu dne 26. maja 1942 na dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški cesti sredi Ljubljane. Ni mu bilo posebej težko obrazložiti in utemeljiti „neogibnosti in zakonitosti“ tega umora! 28. maja, dva dni po Ehrlichovem umoru, je v svoj dnevnik zapisal. „Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti, želim jo čim prej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti.ʺ In ne ostaja zgolj pri tem, dodaja še : „Vse doslej sem se pripravljal, zdaj se začenja moje resnično življenje, zdaj moram napeti vse sile. Zdaj je prišla ura dokončnih odločitev. Na eni strani puščam igrivost duha, na drugi strani usodnost časa, v sredini pa grabim za neugneteno in nedognano zgodovino. Proč pomisleki in pridržki, pripravljen in prepričan stopam v tok dogajanja. Začenjam do kraja odgovorno življenje. Nič nisem, če svojih dejanj ne podpišem s svojo krvjo.“ Čez nekaj dni so tudi Kocbekovega prijatelja Aleša Stanovnika, krščanskega socialista v vrhu OF, Italijani ustrelili kot talca v Gramozni jami. Njegovo smrt so spremljali namigi, da so ga Italijanom izdali komunisti, ker jim ni bil poslušen. Kocbek pa naj bi zapisal, da so ga Italijanom izdali „belogardistiʺ (če jih ni bilo, pa jih je bilo treba „ustvariti“ – op. pisca). Ni trdnih dokazov, da je Kocbek to v resnici zapisal, dejstvo pa je, da je Kocbek ostal „trden“, verjel je v OF in „boj proti okupatorju“, zlasti pa v potrebnost korenitih „sprememb“ v slovenski družbi, ki so se na krvav način, ki ga verjetno vendarle ni želel niti kakorkoli ukazoval, dogajale pod krinko „NOB“. Je pa iz njegovih zapisov mogoče razumeti, da „tovariši“ delujejo v pravi smeri in je revolucionarne zločine na sebi lasten način „znal pojasniti in opravičiti“! In nanje pristajati vedno znova.
Figure 1.
Novembra 1943 je s slovensko delegacijo odšel na zasedanje AVNOJ v Jajce, nato pa deloval zunaj Slovenije, v Bosni, doživel je tudi desant na Drvar in rešitev v Bari. Da je bil zelo visoko v komunističnem projektu, priča tudi to, da je julij in avgust 1944 kot Titov odposlanec prebil v Vatikanu, kasneje se je zadrževal na Visu in prišel v osvobojeni Beograd.
Po koncu vojne so do Kocbeka v Beograd prišla obvestila o pomoru vrnjene slovenske vojske in mnogih drugih. Dobil pa je Kidričevo zagotovilo, da so to le zlonamerne govorice. Kocbek je deloval naprej, kot da je Kidriču verjel, znal je odganjati zase nesprejemljive vesti, ker je vendar tako dolgo sodeloval pri revolucionarnem pohodu na oblast. Tudi v marsikaterem svojem pisanju je poskušal razlagati svojo vlogo med vojno in posredno odgovornost za dogajanja, se opravičevati pred samim seboj in zgodovino. Čeprav je tako: ali si zraven ali pa te ni. Kdor molči …
Po koncu druge vojne je bil do marca 1952 jugoslovanski poslanec, minister, podpredsednik prezidija slovenske „ljudske“ skupščine. Marca 1952 je moral odstopiti z zadnje funkcije in bil umaknjen iz političnega življenja. Komunistična partija v Sloveniji je ocenila, da ga ne potrebuje več in da je zanjo postal nevaren zaradi knjige Strah in pogum, ki je izšla oktobra 1951.
Edvarda Kocbeka so njegovi, več kot deset let tesni sodelavci primorali v kulturni molk, po skoraj desetletju pa je spet lahko objavljal. Za zbirko pesmi Groza je leta 1964 prejel tudi Prešernovo nagrado.
Slovenska matica, Založba Obzorja, Mohorjeva v Celju, Cankarjeva založba so izdajale Kocbekova dela, ponatisnile Tovarišijo, Dnevniške zapise iz let 1938 do 1942 ter številna druga dela.
Kocbek je znova vznemiril režim leta 1975, ko je v Trstu izšel zbornik Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta ga pripravila Boris Pahor in pred nedavnim umrli Alojz Rebula. Kocbek odgovarja tudi na vprašanja o vlogi krščanske skupine v OF in o povojnem pomoru domobrancev. Istega leta so Naši razgledi Kocbekov intervju s Pahorjem v celoti objavili v Ljubljani. Režim je očitno ocenil, da je Kocbek primeren za odstiranje zavese za uradno skrbno zamaskiranim Zločinom. Sta zato spomenika Kocbeku in Pahorju blizu skupaj v Tivoliju?
V Mikličevi knjigi se lahko seznanimo z obširnim Kocbekovim literarnim delovanjem, ki je bogato in raznovrstno. Pravzaprav bo vsakdo, ki bo prebiral Mikličevo knjigo, obžaloval, da se Kocbek ni udejstvoval samo na kulturnem področju! Bo ali pa bi moral, glede na Kocbekovo politično delovanje s tako strahotnimi posledicami za slovenski narod.
Edvarda Kocbeka je totalitarna oblast leta 1952 uradno izločila iz svoje politike, v kateri je imel nazivno visoke funkcije z vprašljivim odločujočim vplivom.
Tajna policija ga je do smrti strogo nadzorovala. Umrl je 3. novembra 1981. Na državniškem pogrebu ob nenavadno zgodnji uri, 15 minut čez deveto, je v imenu partije govoril Milan Kučan, takrat predsednik skupščine. Cerkvenega pogreba ni opravil nadškof Alojzij Šuštar, pač pa njegov pomočnik Stanislav Lenič.
Kocbek osebno
O Kocbeku kot osebnosti nam največ povedo njegova literarna dela Strah in pogum, Tovarišija, eseja Premišljevanje o Španiji in Razumnik pred odločitvijo.
Sam zase pravi, da je bil vse življenje strahopeten in se je brez uspeha bojeval zopet to telesno in duševno muko. Je morda zato občudoval „pogumneʺ in dobro organizirane komuniste, ki se niso ustavljali pred nobeno oviro, zanje niso veljali nobeni zadržki? Ob njih se je očitno čutil močnega, uspešnega. Uresničevalca svojih sanj? Je zato opravičeval zločine, molčal, ko bi moral kričati, je zato vztrajal, ko bi moral tvegati in oditi? Je videl samo končni cilj: „novega človeka in pravične družbene razmere“, ne gleda na način, kako se ta cilj poskuša doseči in kako se hkrati dejansko dogajanje odvija v prav nasprotno smer?
„Kakšen človek je bil Kocbek, da se nikoli ni ustrašil samega sebe, da bi v tem, kar je zagledal v sebi, ne videl prepovedi, da gre naprej? Ali mu pesniška obdarovanost ni zagotavljala oči, ki bi bile sposobne vedno znova spregledati protinaraven pohod revolucij? Kako se je mogel tako ideološko izdelati? Kako mu je uspelo, da se je tako ustrojil, da je sprejemal svet, ki so ga pod grobimi reflektorji revolucije izdelovali napol pismeni politkomisarji?“ o Kocbeku razmišlja Justin Stanovnik. „En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi del njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugače kot razum, ki ga krščanstvo ni nikoli izključilo ne v teoriji ne v praksi,“ tako o Kocbeku še govori Justin Stanovnik in zaključi: „Ko prebiramo Kocbekova dela, nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je prinesel iz krščanstva idejo žrtve, je na to – na nekem napačnem terenu – pristal. Na površini se je upiral, a okope, ki jih je gradil – ker ni bil v identiteti s seboj – sproti rušil.“
Kocbeka so nedvomno oblikovale življenjske okoliščine, relativna revščina v mladosti, ki jo je občutil zlasti v občutljivem času šolanja v Mariboru, zaradi njegove tudi utopične kritičnosti so ga zavračali v cerkveni hierarhiji, izstopil je iz bogoslovja, kar je bil eden usodnih življenjskih prelomov. Kako hitro lahko na mladega zanesenjaškega iskalca pravičnega sveta usodno vplivajo srečanja s takratnimi šolanimi komunističnimi revolucionarji, vrstniki Kidričem, Prežihom, Kardeljem, potemtakem ni tako težko razumeti. Nedvomno je Kocbek čutil socialne probleme, njihovega reševanja pa se ni znal lotiti na organiziran politični način. Krščanski socialisti niso bili organizirani kot politična stranka, Kocbek je verjel, da njihov program lahko uveljavi skupaj s komunisti. In njemu so žal verjeli mnogi slovenski možje in fantje, ki jih je Kocbek navdušil in prepričal za partizanstvo in s tem, kot se je kmalu izkazalo, tudi za komunistično revolucijo. Za slednjo pa nikoli, niti v Intervjuju z Rebulo in Pahorjem leta 1975, ni hotel sprejeti soodgovornosti niti ni izgubil zaupanja v svoje revolucionarne sopotnike, ki so na zločinski način prišli na oblast in pahnili narod v dolgoletno diktaturo.
Prepozno in žal le etapno spoznanje
In kako se je vse skupaj končalo?
Nekaj nam pravzaprav sporoči Edvard Kocbek sam v svojem dnevniškem zapisu iz leta 1976: „Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec. In prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila.«
Ste opazili, da tudi v tem zapisu ni omenjena revolucija, pač pa le partizanstvo? Kot da je bilo mogoče tesno sodelovati s Kidričem in Kardeljem brez udeležbe pri revoluciji? Ki jo je Kocbek v vsej strahoti moral spoznati že takoj na začetku. Bil pa ji je osebno tako zavezan, da je tudi zaradi svojega značaja – samovšečnosti in nezmotljivosti – ni želel zapustiti. Raje se je stalno zatekal k literarnim samoprevaram o svoji vlogi in partijske zločine utemeljeval na vse mogoče načine. Povsem nesprejemljive za vsakogar, pa naj bo kristjan ali ateist.
Janko Kos, ki je Kocbeka osebno poznal od leta 1951, je prepričan, da je ostal komunizmu in socializmu zvest do smrti, ker ni hotel priznati, da se je kakorkoli zmotil v svoji izbiri – to je bila njegova življenjska izbira.
Kakšna je bila, pa je povedal Justin Stanovnik:
„Pri vrednotenju Kocbekove vloge moramo vendarle vseskozi misliti na posledice, ki jih je v našem narodu – v njegovi duši – povzročil boljševiški angažma. Ali lahko kdo zagotovo reče, da rane, ki so nam bile tedaj zadane, ne nosijo smrtnih klic?“