Knjiga odslikava spor v moderni družbi, ki ga je povzročil razvoj kapitalizma, povezanega z razvojem liberalizma in komunizma, ter predstavlja brutalnost ruskega boljševizma, ki je povzročila opustošenje, uničenje človeka in njegovih dosedanjih pridobitev. Vzroki so bili socialni: neurejenost družbenih razmer v Rusiji pred revolucijo ter povzpetniška sla boljševikov, da bi v zmedenih razmerah za vsako ceno, ne glede na človeške žrtve, prevzeli oblast.
Prvi del je posvečen tekmovalnosti (rivalstvu) med nastajajočim komunizmom ter krščanstvom v 19. stoletju. Odločilno usmeritev je takemu revolucionarnemu izključevalnemu tekmovanju dala francoska revolucija leta 1789 z ostrim nasprotovanjem katoliški Cerkvi in veri. V veliki meri se je z njo institucionaliziralo sporno razmerje med katoliško Cerkvijo in laično (sekularno) moderno družbo, ki je prevzemala liberalne in komunistične nazore. Poglavitni razlog za razkol v družbi moderne pa so bili družbeni spori in rastoča neravnovesja v družbah, ki jih je povzročila selitev ljudi s podeželja v mesta, razmah delavstva in predvsem nepravičnost do delavcev, ko so delodajalci uporabili neurejene družbene razmere in množitev delovne sile za izkoriščanje, kar je povzročalo pravo bedo novega delavskega sloja. Socialno vprašanje je postalo preizkusni kamen družbenih razmer. Ozaveščeni in zavzeti možje obeh Cerkva: katoliške, kot W. E. von Ketteler, in evangeličanske, kot J. H. Wichern in drugi, so spodbujali družbo in državo k reševanju problemov, vendar so se uspehi kazali korakoma in dolgoročno. Sicer ima že Sveto pismo določene prvine komunitarizma oziroma skupnostnega oblikovanja življenja. Na drugi strani sta K. Marx in Fr. Engels na podlagi sekularnih in proticerkvenih idej v novih razmerah postavila svojo zasnovo revolucionarne prenove družbe. Cerkveni nauk in neurejene družbene razmere ter pritisk marksizma, ki zahteva nasilno presnovo družbe, pa so oblikovali podlage za ustrezno reševanje družbenega vprašanja v cerkvah. V katoliški je Leon XIII. z okrožnico Rerum novarum (Nove stvari) dal odločilno spodbudo za razvoj sodobnega družbenega nauka katoliške Cerkve. Tudi evangeličanske cerkve so se odzvale na zahteve časa. Ti tokovi so v različicah tako v Cerkvah kot v sekularni družbi v okviru marksizma sprožili socialno-demokratska gibanja: od korenitega revolucionarnega marksizma in socialne demokracije na laični do krščanskosocialnih gibanj na krščanski strani. Konec 90. let 19. stoletja so se namreč po Evropi razvila krščansko-socialna gibanja, ki so dala podlago za krščansko-socialne politične stranke. Pri nas je odločilno vlogo pri organiziranju krščansko-socialnega delavstva odigral Janez Ev. Krek s sodelavci. Katoliško gibanje na začetku 20. stoletja pri nas je v veliki meri zasluga njegove darovite, k človeku in njegovim potrebam usmerjene osebnosti ter sposobnosti organizirati in osamosvojiti slovenskega delavca in tudi kmeta. Vsi krščanski socialisti po Evropi so razumeli sporočilo Evangelija kot temelj družbenega zavzemanja za pravičnost, predvsem delavcev; Krek je zaklical leta 1892 na Prvem katoliškem shodu v Ljubljani: »Delavcem ne delimo milosti, pač pa pravičnost.«
Drugi del obravnava zapletene družbene razmere v Rusiji pred revolucijo, vlogo in pomen ruske pravoslavne Cerkve v teh procesih ter potek boljševistične revolucije do leta 1945. To izjemno stresno in za sovjetskega človeka tragično obdobje ima svoje korenine v več dejavnikih. Ruska družba se je konec 19. stoletja razvijala v izredno protislovnih razmerah. Ruska pravoslavna Cerkev je bila kot pomemben družbeni dejavnik pogosto tudi ovira za družbene reforme. Sicer so tudi člani Cerkve npr. skupina 32 duhovnikov iz St. Peterburga ali arhimadrit in profesor ter kasnejši škof Mihail Semjonov zahtevali prenovo Cerkve že pred revolucijo. Kljub temu pa je vodilni del Cerkve nasprotoval reformam. Seveda pa se je glavni del Cerkve iz razumljivih idejnih razlogov izrecno uprl boljševiški revoluciji. Tako je poleg načelnega idejnega nasprotovanja komunizmu praktična opredelitev Ruske pravoslavne Cerkve kot drugih cerkva proti boljševiški revoluciji imela težke posledice za življenje vernikov in celotne Cerkve. V ločitev Cerkve od države je bil vključen tudi dosleden in popoln nadzor nad vsako dejavnostjo cerkvenih ljudi, ki je pomenil stalno šikaniranje cerkvenih predstavnikov, posebno če so vztrajali v samostojni verski in družbeni drži, izključitev Cerkve iz družbe ter preganjanje in zapiranje kristjanov. Voditelj Cerkve patriarh Tihon se je takoj znašel v hišnem priporu, bil izpostavljen pritiskom, tako da je v nepojasnjenih okoliščinah umrl leta 1925. Vse premoženje Cerkve je bilo zaplenjeno, cerkve zaprte, dejavnost vernikov pa izrinjena v ilegalo. Religija je bila označena kot sovražnik industrializacije in napredka. Verniki in kleriki so se v težkih razmerah znašli, kakor so mogli. Oblast je skušala deliti in vladati, tj. razdeliti vodstvo Cerkve, da bi jo laže pokorila. Milijoni vernikov in duhovnikov so bili zaprti, pregnani v Sibirijo in drugam. Ne glede na vse so verniki in drugi državljani kljub preganjanjem in šikaniranju ohranili samostojno držo. Posebno ostro je režim nastopil zoper grško-pravoslavno Cerkev v Ukrajini. Ukrajinci so bili že tako deležni svojskega preganjanja in narodnega iztrebljanja (holodomor). Tudi druge pravoslavne Cerkve so bile preganjanje, posebno Cerkev v Gruziji, ki so ji zaplenili vse imetje. Podobno so zatirali tudi Cerkev v Armeniji. Izredno žilavo so Sovjeti preganjali katoličane in protestante, ki so imeli stik z Zahodom. Nekoliko se je za vse položaj izboljšal med drugo svetovno vojno, ko je država potrebovala pomoč Cerkve za obrambo proti nacistom.
Figure 1. Nadezhda Beljakova/Tohmas Bremer/Katharina Kunter. »Es gibt keinen Gott!«: Kirche und Kommunismus. Eine Konfliktgeschichte.Založba Herder 2016, 255 strani.
Tretji del govori o položaju in razmerah Cerkva v SZ in v drugih komunističnih deželah po drugi svetovni vojni. Sicer se je položaj delno izboljšal, vendar so tudi pod Hruščovom verniki zelo trpeli. Izrazito se je okrepil tako imenovani ‘znanstveni boj’ zoper religijo.
Ker je veliko srednjeevropskih katoliških in evangeličanskih skupnosti padlo pod komunistične režime, se je tudi tam podobno kot prej v SZ razmahnila protiverska gonja proti katoličanom, evangeličanom in drugim kristjanom. Razmere so nam znane iz jugoslovanskega komunizma, ki glede boja zoper vero in Cerkev, posebno v Sloveniji, ni zaostajal za sovjetskim. Mednarodno politično je igral v teh preganjanjih pomembno vlogo odnos med Cerkvami oziroma ekumensko gibanje. Z njim se je postavljalo ne le vprašanje dialoga krščanskih Cerkva med seboj, pač pa tudi vprašanje mednarodnih odnosov komunističnih držav, ki so prek ekumenizma skušale – posebej seveda Moskva – izkoriščati ekumenizem za svoj mednarodni prestiž. Položaj v drugih komunističnih državah je bil zelo različen. Zanimivo, da se je odnos komunistov do Cerkva oblikoval tudi glede na pravni sistem, ki ga je imela določena država. Večina držav je sicer priznavala svobodo veroizpovedi in svobodo mišljenja, obenem pa je uvajala strog nadzor nad verniki oziroma Cerkvami in vero. To velja tako za NDR (Vzhodno Nemčijo) kot za druge države, čeprav je med njimi, glede na versko izročilo, vlogo Cerkve itd., razlika. Romunska pravoslavna Cerkev je bila npr. tesno povezana z nacionalno identiteto, in to so komunisti spretno izrabili za stabilizacijo sistema. Teže je bilo v Romuniji madžarskim katoličanom in protestantom v Sedmograški. Večina držav je katoliško Cerkev bolj ostro kontrolirala kot pravoslavno – prim. Jugoslavija – ker je bila del mednarodne Cerkve in povezana s Svetim sedežem v Rimu tudi prek diplomatskega predstavništva. V Jugoslaviji so vladali pri odnosih režima do pravoslavne, katoliške in evangeličanskih Cerkva ter islamske skupnosti različni pristopi. Posebno so se vsi komunistični oblastniki ostro lotili grškokatoliških Cerkva, tj. vzhodnih Cerkva, združenih z Rimom, in jih v večini držav prepovedali oziroma ukinili, posebno seveda v Ukrajini. Metropolit Josef Slipyj je bil zaprt in potem izgnan. Kljub temu so verniki in duhovniki opravljali molitve oziroma bogoslužje, včasih kar pred zaprtimi cerkvami. Posebno trden in v narodu utemeljen položaj je imela Cerkev na Poljskem, ki je zato pripomogla k spremembam leta 1989, na kar sta vplivala izvolitev Karola Wojtyłe za papeža Janeza Pavla II. in tudi delovanje poljske Solidarnosti. Tudi evangeličanske Cerkve so bile, čeprav niso imele vse central v Nemčiji ali drugod, v razmeroma težkem položaju, so pa njihovi verniki v zahodnih državah podpirali njihovo versko življenje in delovanje s pomočjo v denarju, knjigah ter z obiski predstavnikov pri njih.
Povsod pa se je v teh državah odvijal zanimiv proces prilagajanja razmeram – od socialistične teologije Vekoslava Grmiča v Sloveniji do dialoga čeških protestantov pod vodstvom Jozsefa L. Hromadke in drugih vernih predstavnikov, ki so iskali »modus vivendi« – način življenja v zahtevnih razmerah. S tem se je postavljalo tudi vprašanje sodelovanja s tajnimi službami, ki se jim je bilo zelo težko izogniti, zaradi česar je ta problem še vedno ‘v zraku’ tudi v postkomunističnih državah in vpliva tudi na potek tranzicije. Zdi se, da je Slovenija v tem smislu zelo obremenjena, saj se prenova Cerkve v postkomunizmu odvija z bolečimi povezavami ljudi in tudi predstavnikov Cerkve z službami Udbe, ki še danes obvladujejo slovenski politični in družbeni prostor. Na drugi strani imamo disidente v SZ, na Češkem in drugod, tudi v Jugoslaviji, ki so bili zaprti, a so vztrajali v izpovedovanju svobode vesti in vere. Proces varnosti in sodelovanja v Evropi – helsinški proces: KVSE je pomembno vplival tudi na širjenje svobode veroizpovedi, čeprav so komunistični režimi v svojih državah praviloma stalno držali roko nad Cerkvami in religijami. Tako je nadškof Jermogen Golubev v SZ pisal Nikitu Hruščovu, da je dolžan na podlagi sovjetske zakonodaje zagotavljati svobodo veroizpovedi in vernikom pustiti, da se udeležujejo bogoslužja in izpovedujejo svojo vero tudi v javnosti. Na Madžarskem je bilo zelo močno gibanje Georgija Bulanyja, imenovano bokor, ki je zagovarjalo nenasilje ter ekološko in odprto družbo. Predstavnike je oblast preganjala, a so kljub obsodbam vztrajali pri nenošenju orožja. Na Češkoslovaškem imamo Karto 77 in tudi drugod so taka gibanja pripomogla k spremembi sistema. Glavni vzrok njegovega padca pa je bila predvsem ekonomska neučinkovitost.
Izjemno vlogo sta imela, kot že rečeno, v vseh državah ekumensko gibanje in podpora organizacij v izgnanstvu, ki so po različnih poteh spodbujale svobodno delovanje vernih doma, čeprav včasih z velikimi težavami. Tudi v samih državah so se pojavljali ljudje, kot Gleb Jakunin v SZ, ki so na ekumenskih srečanjih zahtevali podporo verski svobodi, čeprav državne oblasti niso izdale dovoljenja za izhod iz države ljudem, za katere so menile, da bodo v tujini delovali proti režimu. Krščanski socialisti na zahodu so podpirali svoje partnerje v deželah komunizma že pred spremembami, da bi omogočili tudi tam razmah krščanske demokracije, kar se je zgodilo po spremembah leta 1989.
Tudi na drugih celinah so bili verniki deležni preganjanj. Kitajska šele zdaj utira korake k sodelovanju s katoličani, čeprav je ta proces boleč in po mnenju preganjanjih, zatiranih in zaprtih katoliških škofov in duhovnikov – gnil kompromis. Vse Cerkve so v tem času utrpele številne žrtve – mučence, ki gredo v milijone, in tega krščanstvo in verniki Cerkva, ki niso bili ogroženi – tudi Rim – ne bi smeli pozabiti.
Cerkve so torej pomembno prispevale k političnim spremembam in padcu komunizma, kar se danes pogosto zanemarja ali celo omalovažuje. Verniki, pri evangeličanih tudi duhovniki, so prevzeli v teh procesih tudi vodilne idejne in politične vloge. Avtor poudarja, da je proces potekal miroljubno z izjemo Jugoslavije, kjer imamo »opravka z nacionalizmom«. Temu je treba dodati, da je bil jugoslovanski komunizem dvojna laž in je zato pot iz njega – to potrjuje tudi razmerje sil v postkomunistični Sloveniji – problem. Avtorji se strinjajo, da je proces normalizacije zelo zahteven in bo trajal ter zahteva izjemno prisebnost vernih, ki so še posebej poklicani, da na osnovi svoje presežne usmerjenosti (vera v Boga) pripomorejo k uspešni družbeni prenovi. Avtorji opozarjajo, da spor, ki ga je uspešno vgradil v sistem komunizem, v Cerkvah z razvojem moderne družbe še traja in da je zato v postkomunističnih ter tudi v drugih modernih državah zelo zahteven proces urejevanja in pomiritve družbe. Tudi od vernih in njihovih voditeljev terja prisebnost, zavzetost ter delovanje za spreminjanje družbenih razmer v smislu evangelijske pravičnost in miru. Od tega delovanja vernih je v veliki meri odvisna prihodnost Evrope in sveta. Knjiga je sistemsko in vsebinsko bogat prispevek ne le k razumevanju postkomunistične resničnosti, pač pa tudi položaja vere in Cerkve v razvoju moderne, v uveljavljanju globalizacije, tržnega gospodarstva in potrošništva ter medijskih in drugih sodobnih povezav. Vrednost in pomen knjige sta v iskanju in prikazu globljih zgodovinskih, idejnih in socialno-političnih in kulturnih razlogov, ki so vplivali na revolucije in njihov razvoj na posameznih območjih. Vse pa je vplivalo tudi na različnost posledic, s katerimi se še danes spoprijemamo v državah tranzicije.