Zgodovinsko-tipološki uvod
Uvod
Ko dandanes govorimo o poteh in stranpoteh prehoda iz komunizma v demokracijo in soočanja s polpreteklostjo v srednji in vzhodni Evropi, skoraj ni mogoče iti mimo lanskega in letošnjega dogajanja v Belorusiji. Omenjena skoraj pozabljena nekdanja sovjetska republika je postala pravi poligon za praktično učenje zgodovine. Po eni strani je seveda skrajni zgled neuspešne tranzicije, po drugi strani pa je šolski primer države, v kateri je bila sistematično uničena neodvisnost vseh družbenih podsistemov oziroma se sploh ni vzpostavila, saj je bilo demokratično obdobje preprosto prekratko. Zato v Belorusiji drugače kot v Ukrajini ni ne vsaj napol samostojnega parlamenta ne neodvisnega sodišča na kateri koli stopnji. Prav tako ni nobene prave lokalne samouprave. Posebej jasna tarča Lukašenkovega režima so bile politične stranke in Belorusija je pravzaprav najboljši protiargument proti v Sloveniji tako razširjenemu strašenju s »strankokracijo«, saj se je tam vse izteklo v formulo »Vsi neodvisni, vsi za Lukašenko«. Tipičen za komunistične in postkomunistične družbe je tudi ustvarjalen odnos režima do zgodovine in dediščine, kjer je bilo podobno kot v naših krajih preteklost najteže napovedovati. A ko se je oblast lani znašla v stiski, je jasno pokazala, da je pripravljena za ohranitev sovjetske mitologije in lika in dela Josifa Visarionoviča (in njegovega občudovalca, nekdanjega nadkolhoznika Aljaksandra Lukašenke) žrtvovati popolnoma vso belorusko zgodovino. Ni presenetljivo niti brez vzporednic iz povojne srednje in vzhodne Evrope, da je praktično edina ustanova, ki je ohranila vsaj nekaj prave avtonomije, Katoliška cerkev v Belorusiji. Ob tem je treba posvariti tudi pred enim trdovratnejših mitov iz postsovjetskega prostora, namreč pred tistim o domnevni »krščanski renesansi« v pravoslavnih državah, zlasti v Putinovi Rusiji. Predstava, da bi lahko tovrstna renesansa vzklila na nacionalboljševiških temeljih, ki so podlaga Putinovega in Lukašenkovega režima, je sicer absurdna, vendar se je razočarani evropski konservativci kljub temu oklepajo. Toda Belorusija zelo jasno kaže, da nimajo pravoslavni hierarhi nobenega manevrskega prostora za samostojno delovanje ali uveljavljanje krščanskih načel v javnosti, če jim tega ne dovoli v izhodišču v duhu sovjetskega ateizma vzgojena oblast.
Beloruska kriza pa je kot bistveno potezo razvoja v srednji in vzhodni Evropi poudarila še neuspeh demokratizacije v Rusiji. Kratkemu obdobju navdušenja nad demokracijo in tudi izrazitega antikomunizma v letu 1991, ki je bilo zaznamovano celo z naklonjenim odnosom do drugih sovjetskih republik v procesu osamosvajanja in, denimo, do Slovenije, je sledila skoraj popolna prevlada obsedenosti z obnovo nekdanjega imperija že v Jelcinovem obdobju. Lukašenkov sistem je tako v bistvu odločilno pomagal vzpostaviti že prvi ruski predsednik.
Beloruska zgodba vabi končno k novemu pogledu na srednje- in vzhodnoevropski prostor,
[Page 91]
ki je bil nekdaj del sovjetskega »planetarnega sistema«. Podčrtuje nujnost, da procese prehoda iz komunizma v demokracijo dojemamo bolj kot celoto predvojne predzgodovine, dolgotrajne komunistične dominacije in poskusov soočanja z njo po letu 1989, saj so vse tri komponente pomembno sooblikovale današnjo podobo teh družb. V prihodnjih številkah se bomo posvetili stanju v posameznih državah, v tokratni pa bom poskusil razviti nekakšno tipologijo okolij, glede na podobnosti in razlike med njimi. Pri tem se umestitev slovenskega primera kaže kot posebej zahtevna naloga.
Izjemnost Poljske in baltskih držav
Med vsemi državami srednje in vzhodne Evrope pripada nedvomno posebno mesto Poljski. To posebno mesto izvira iz kupa okoliščin. Morda bi lahko za prvo razglasili močno zgodovinsko zavest Poljakov in tradicionalni poljski mesijanizem, izoblikovan že v času, ko je bila poljska država po treh delitvah Poljske izbrisana z evropskega zemljevida. Zgodovinska zavest je bila tesno povezana z močnim vplivom Katoliške cerkve. Ker se je morala katoliška hierarhija v času od zadnje tretjine 18. stoletja vsaj na območjih pod rusko in prusko oblastjo srečevati z nenaklonjenima državnima aparatoma, je bil prepad med njo in ljudstvom manjši kot drugod, Cerkev pa je še okrepila tradicionalni položaj varuhinje narodnih svetinj. Hkrati je poljskemu narodnemu gibanju šlo seveda v prid, da se je lahko na sicer najmanjšem območju, v Avstriji, prejkone svobodno razvijalo. Tretji ključni dejavnik je bilo protirusko občutje Poljakov, ki je imelo globoke korenine, zaradi ruskega nasilja po poljskih vstajah 1830-31 in 1863 pa je postalo posebej intenzivno. Podobna občutja do Rusije so prevladovala v Romuniji, a so tam privedla do še bolj obsesivne komunistične diktature kot drugod v sovjetskem »imperiju«. Zato so razmere po letu 1945 za Poljake pomenile dvojno, nacionalno in ideološko kolonizacijo, pri čemer se je celo Stalin zavedal, da pomeni uvajanje komunizma na Poljsko »sedlanje krave«. Navsezadnje je srečno naključje hotelo, da je bil kot kompromisni kandidat med sprtima frakcijama kardinalov, kar zadeva odnos do reform drugega vatikanskega koncila, leta 1978 za papeža izvoljen Poljak Karol Wojtyła. Redko kateri papež v novoveški zgodovini je za svojo konkretno družbeno vizijo zastavil toliko kot Janez Pavel II. za osvoboditev srednje in vzhodne Evrope izpod sovjetskega in komunističnega jarma. Brez izročila poljskega katolištva si česa takega ne bi mogli predstavljati, večinsko italijanski kurijski aparat se je namreč sprijaznil z dolgim sobivanjem s komunističnimi režimi, kar je vidno tudi iz številnih koncilskih razprav, končno pa je takšno stanje nekako »cementirala« spravljiva Casarolijeva »vzhodna politika«, ki jo je Janez Pavel II. prekinil, čeprav je Casaroli vse do leta 1989 ostal državni tajnik.
Zaradi vseh navedenih komponent, ki jim je treba dodati še nezadovoljstvo poljske javnosti zaradi premika meje po drugi svetovni vojni in izgube »vzhodnih ozemelj«, ki so imeli ključno mesto v predstavi o poljskem »vzhodnem poslanstvu«, in dejavno poljsko vlado v izgnanstvu, je celo sovjetski »veliki brat« moral upoštevati poljske posebnosti. Na to je kazalo že, da si Sovjeti niso upali izvesti svobodnih volitev kot na Madžarskem, kar se je izcimilo, pa je bil brutalen primer sovjetskega »volilnega inženiringa«. Katoliški cerkvi so morali pustiti veliko več javne navzočnosti kot kjerkoli drugje v svojem sistemu, tudi različne opozicijske skupine so imele največjo težo, še posebej seveda po ustanovitvi Solidarnosti leta 1980. Kar trikrat, leta 1956, leta 1970 in leta 1980, se je komunistični režim znašel v hudih škripcih. Celo diktatura, ki jo je konec leta 1981, nedvomno s sovjetsko privolitvijo, vzpostavil general Wojciech Jaruzelski, ni mogla zavrteti časa nazaj. Tako papeževi obiski v njegovem obdobju ali referendum leta 1987 ne bi
[Page 92]
bili mogoči v nobeni drugi evropski komunistični državi. Zato je lahko bila tudi razgradnja komunizma po letu 1989 sorazmerno temeljita, čeprav je naslednica prej vladajoče Poljske združene delavske stranke (PZRP) obdržala pomembno vlogo vse do leta 2005. Skoraj takoj nato pa se je odprl prepad v vrstah nekdanje Solidarnosti, ki je v zadnjih letih prerasel v pravi razkol.
Drugo skupino tvorijo tri baltske države. Zanje je sicer značilno, da je zadržanost do ruskega vpliva enako močna kot na Poljskem, želja po hitrem slovesu od sovjetske preteklosti pa verjetno celo večja. Toda oteževalna okoliščina je bila prisilna neposredna sovjetska oblast od leta 1940 naprej (s prekinitvijo v času nemške zasedbe), ki jo tako ob Baltiku kot na zahodu danes razumejo kot to, kar je bila, namreč sovjetsko okupacijo. Zelo neprijetna posledica sovjetskega obdobja je zlasti v Latviji in Estoniji visok delež rusko govorečega prebivalstva, ki ima pomembno vlogo tudi v obeh prestolnicah, Rigi in Talinu. Ne glede na to v treh baltskih republikah ni bilo dvoma, da mora obnova državne samostojnosti pomeniti tudi razgradnjo sovjetskega družbenega modela. Obenem so po vključitvi v Evropsko unijo Litva, Latvija in Estonija skupaj s Poljsko največ prispevale k vsaj deloma spremenjeni zunanji politiki Unije do postsovjetskega prostora, kar se je pokazalo predvsem ob ukrajinski oranžni revoluciji v letih 2004 in 2005 in ob evromajdanskem gibanju v letih 2013 in 2014.
Deželi neuspešnih uporov
Madžarska si skoraj zasluži, da jo obravnavamo kot poseben primer. Uveljavljanje sovjetskega sistema je trajalo dlje kot drugje z izjemo Češkoslovaške, podobno kot Poljaki so se lahko Madžari opirali na močno dediščino lastne državnosti. S primasom Józsefom Mindszentyjem so dobili tudi močno simbolno vlogo, čeprav je bila vloga Katoliške cerkve sicer bistveno manjša kot na Poljskem, saj je bila zlasti za hierarhijo dolga stoletja značilna močna navezava na nosilce oblasti, ki je predvsem v zadnjih desetletjih Habsburške monarhije spominjala bolj na razmere v pravoslavnih in protestantskih okoljih. Poleg tega je bil velik del madžarske elite, vključno z dolgoletnim ministrskim predsednikom Tiszo in regentom Horthyjem, kalvinske vere. Ključni dogodek v zgodovini povojne Madžarske je bil seveda poskus, da bi se otresli enostrankarske komunistične vladavine in sovjetske nadoblasti, jeseni leta 1956. Posledice krvavega zatrtja tega upora in brutalne represije po njem je eden njenih akterjev Janos Kádar poskušal vsaj delno ublažiti s spremembo Madžarske v »najbolj veselo barako v taborišču«. Poleg ekonomskih bombončkov je to pomenilo nekaj več prostora za podtalno opozicijsko dejavnost. Obenem je Madžarska prednjačila v vzpostavitvi dialoga z opozicijo ob koncu osemdesetih let, pri razgradnji železne zavese in pri uvajanju večstrankarske demokracije. Negativna posledica Kádarjevega režima je bila precejšnja dogmatičnost iz vladajoče stranke nastalih socialistov, ki so se morali otepati očitkov glede svoje vloge v zatiranju revolucije leta 1956. Zelo negativno se je na razvoj madžarske družbe odrazila tudi načelna odločitev liberalnega krila opozicije za skoraj izključno sodelovanje s postkomunisti, kar dela Madžarsko vsaj deloma podobno Sloveniji in Hrvaški. Obenem je prav ta odločitev verjetno največ prispevala k vzponu Viktorja Orbána.
Češkoslovaška je bila Madžarski podobna vsaj v dveh ozirih, v sorazmerno pozni uveljavitvi sovjetskega režima, do katere je prišlo šele leta 1948, in v močnem izbruhu demokratičnega gibanja ter v njegovem brutalnem zatrtju leta 1968. Za Čehe in Slovake je bilo značilno še, da so bili zgodovinsko od vseh katoliških Slovanov (poleg morda Slovencev) najbolj naklonjeni Rusiji, kar pa se je zlasti po letu 1968 in zlasti na Češkem dramatično spremenilo. Toda razvoj po praški pomladi je tekel v
[Page 93]
drugačno smer kot na Madžarskem. Sicer je od Sovjetov povsem odvisni režim pod vodstvom Slovaka Gustava Husaka tudi stavil na deljenje ekonomskih bombončkov, kar pa je bilo na Češkem, ki je bila druga najmočnejša predvojna industrijska sila v Evropi, težje kot na Madžarskem. Po drugi strani je »normalizacija« ubrala pot ostrega omejevanja vseh oblik kritike režima. To se je pokazalo tudi na področju odnosa do Katoliške cerkve, katere položaj je bil med najtežjimi na evropskem vzhodu. Kljub temu je Cerkev nadpovprečno pomembno vlogo v prvi fazi demokratičnih sprememb odigrala celo na Češkem, ki je katolištvu po izročilu le malo naklonjena. Zaradi nasilnosti in popolne izgube legitimnosti režima po »normalizaciji« je bil prehod na Češkoslovaškem sorazmerno gladek. Teže pa je pojasniti deloma precejšnje razlike, ki so se po ločitvi na dve državi v odnosu do komunistične preteklosti pojavile med Češko in Slovaško. Slednjo sta dolgo obvladovali precej dvomljivi postkomunistični figuri Vladimirja Mečiarja in Roberta Fica, desnosredinske stranke so čisto pravo večino v bistvu dosegle šele leta 2020. Na Češkem je po drugi strani nepričakovano regresijo v že izoblikovanem političnem prostoru pomenil vzpon populista Andreja Babiša, ki je tudi slovaškega rodu.
Pravoslavni jugovzhod
Jugovzhodno krilo sovjetskega »planetarnega sistema« z Romunijo in Bolgarijo ima svoje posebnosti, zaradi katerih tvori posebno skupino. Zgodovinska prevlada pravoslavnega krščanstva je skupna poteza, prav tako dejstvo, da sta se pravoslavni hierarhiji v obeh državah sorazmerno hitro povsem podredili komunističnim oblastnikom, poskus »prečiščenja« po demokratičnih spremembah pa prav tako ni uspel nikjer. Vendar je bila javna vloga obeh cerkva različna, romunska je imela poleg cerkva na Poljskem in do neke mere v Nemški demokratični republiki največ javnega vpliva, bolgarska pa je bila potisnjena precej bolj na obrobje. Romunska pravoslavna cerkev je morala biti komunističnemu režimu vrhu tega hvaležna za pomoč pri zatrtju grkokatoliške konkurence, ki je bila zlasti močna v Transilvaniji, kar jo povezuje z Rusko pravoslavno cerkvijo.
Razlikoval se je zgodovinski odnos Romunov in Bolgarov do Rusije. Romuni so bili do nje kritični, zlasti potem, ko so morali Sovjetski zvezi odstopiti Moldavijo, Bolgari so bili znani po precejšnji rusofiliji, tako da kljub zavezništvu z Nemčijo med drugo svetovno vojno niso napovedali vojne Sovjetski zvezi. Različen odnos je odmeval tudi po vojni, ko je Romunija solirala in za to neupravičeno uživala vsaj občasno naklonjenost zahodnih držav, Bolgarija pa je veljala za eno najzvestejših sovjetskih satelitskih držav. Tudi »sovjetizacija« je potekala po različnih tirnicah. V Romuniji so morali Sovjeti upoštevati pozitivno vlogo romunskega kralja Mihaela pri končanju druge svetovne vojne, zato je država ostala monarhija vse do konca leta 1947. Vendar so bile možnosti kakršne koli opozicije v obeh deželah skrajno omejene. Tako so zamenjavo režima izpeljali ljudje iz srca komunistične oblasti, kar je pozneje vplivalo na proces demokratizacije in soočanje s preteklostjo. V Romuniji je recimo pravo spremembo oblasti pomenila šele zmaga Emila Constantinescuja na volitvah leta 1996.
V evropskem delu Sovjetske zveze
Nemška demokratična republika je bila seveda v znamenju nemške delitve, poleg tega pa je bila edina blokovska država, v kateri je zgodovinsko prevladovalo protestantsko krščanstvo. Sorazmerno visok standard prebivalstva v primerjavi z drugimi državami sovjetskega planetarnega sistema in rigidni, dogmatični komunizem vladajočih, od Sovjetov povsem odvisnih struktur sta bili naslednji značilnosti. Vsaj na
[Page 94]
zunaj je bil manevrski prostor cerkva sorazmerno velik. Večinska protestantska in manjšinska katoliška sta se pri tem razlikovali v odnosu do družbenega sistema. Protestanti so hoteli biti »Cerkev v socializmu«, katoličani so se počutili, kot da živijo »v tuji hiši«. Obstajale so tudi sorazmerno številne blokovske stranke, ki pa so bile povsem podrejene vodilni Socialistični enotni stranki Nemčije. Na demokratizacijo in soočanje s preteklostjo je na vzhodu Nemčije seveda vplivala priključitev Zvezni republiki Nemčiji, zato na mnogih točkah omenjeno okolje ni primerljivo z nobenim drugim. Slednjič je treba omeniti evropski del Sovjetske zveze zunaj Baltika. Podobno kot tam je v Moldaviji, Ukrajini, Armeniji in Gruziji (pa tudi v Belorusiji in do neke mere v Rusiji) šlo za preplet nacionalne osamosvojitve in demokratizacije. A drugače kot v baltskih državah procesoma niso pripisovali enakega pomena in demokratizacija je (enako kot v Sloveniji) ostala v senci osamosvajanja. Vendar so bili v veliko primerih oblastniki v zameno za ovekovečenje oblasti pripravljeni opustiti del državne suverenosti v zameno za rusko pomoč.
Vrhu tega so vse štiri države težili ozemeljski problemi, dediščina »inovativne« sovjetske politične geografije. Armenija je bila zaradi Gorskega Karabaha življenjsko odvisna od Rusije, kar je prvotni demokratizacijski tempo skoraj povsem ustavilo. Drugod, v primerih Pridnestrja, Krima in Abhazije ter Južne Osetije, je Rusija sporna območja neusmiljeno izrabljala kot sredstvo pritiska na proti zahodu škileče države. Ni čudno, da sta nazadnje Gruzija in predvsem Ukrajina večje korake proti demokraciji naredili prav zaradi nujnosti ločitve od ruskega vpliva. Zanimivo in povedno je, da je nove meje ukrajinske nacije po evromajdanskem gibanju zarisovalo rušenje Leninovih spomenikov. Medtem ko so tak spomenik v Lvivu in drugod na zahodu države odstranili že v začetku devetdesetih let, je v Kijevu stal vse do konca leta 2013.
Na ta pregled bom v naslednji številki navezal pregled razmer na območju nekdanje Jugoslavije. Zanjo menim, da si zasluži posebno obravnavo, saj so med posameznimi deli velike, v Sloveniji pa manj znane in še manj mišljene razlike. ■
Vsi tisti, ki se na veliko smejejo naravnemu redu, a hkrati glasno govorijo v prid demokraciji, ne vedo, o čem govorijo. Takoj ko namreč zapustimo naravni red, imamo samo še možnost umetnega reda. In kdo ga bo vzpostavil? Tisti, ki ima več moči. Nemogoče je soditi o tem, kateri od umetnih načrtov je boljši. Če ni oporne točke, na podlagi katere bi lahko te načrte merili, potem ne moremo reči, kateri je boljši. Umetni red torej nima prave mere. Kateri red se bo uveljavljalo? Red tistega, ki ima več moči in bo sposoben z več energije vtisniti red v godljo resničnosti. Ko se pojavijo težave in anarhija, se vedno bolj ali manj intenzivno pojavijo tudi totalitarne težnje po nasilju.
Milan Komar
[Page 95]