Resnica je zahtevna tudi do tistega, ki jo zagovarja

Pogovor z dr. Markom Kremžarjem

Zakaj ste se po vojni odločili ravno za izselitev v Argentino? Ali ste se te odločitve kdaj kesali?

Begunci smo imeli tiste čase prav malo možnosti za ‘odločanje’, kam naj gremo. Izbire ni bilo. Argentina je bila edina dežela, ki je bila pripravljena sprejeti slovenske begunce kot celoto, odprla je vrata družinam z otroki, pa tudi z ostarelimi, nezmožnimi dela. Tako Kanada kakor ZDA in Avstralija so sprejemale le dela zmožne begunce, pa tudi take, ki so imeli garancijo raznih sponzorjev. Argentina pri izbiranju priseljencev ni delala razlike med ročnimi delavci in izobraženci, čeprav ni nikomur zagotovila zaposlitve v njegovem poklicu. Za to velikodušnost smo Argentini hvaležni in jo sprejemamo tako, kot je. Ta velika in lepa dežela je po svojih naravnih danostih in po lastnostih prebivalstva, ki se odlikuje po srčni dobroti in prijazni toplini, tako pestra, tako bogata, da je v tem pogovoru ne bi mogel prikazati tako, kot to brez dvoma zasluži.

Kako bi predstavili rojaku v domovini, ki ve o slovenski skupnosti v Argentini malo ali nič, v glavnih obrisih njen nastanek?

Za predstavitev naše skupnosti je treba iti k njenim pričetkom, to je na Vetrinjsko polje maja in junija leta 1945, v čas ko so angleški tovornjaki zvozili od tam domobrance, prevarano Slovensko narodno vojsko. Ko se je razvedelo med civilnimi begunci, da so bili njihovi očetje in bratje, sinovi in zaročenci izročeni v roke partizanom, kjer jih je čakala gotova smrt, je osem tisoč rojakov, ki so šotorili takrat še pod milim nebom, doživelo pretres, katerega si danes malokdo lahko predstavlja. V zasilnem vetrinjskem taborišču ni bilo človeka, ki ne bi imel med vrnjenimi domobranci svojca ali prijatelja. V tistem trenutku neizmerne bolečine in ob občutku popolne zapuščenosti bi se ljudi lahko polastil obup. Pa ni bilo znakov obupa med temi izdanimi in razbolenimi rojaki. Z bolečino in strahom v srcih so se zatekli v cerkev. Iz skupne molitve, iz skupne bolečine, iz skupne skrbi in negotovosti pa tudi iz skupne vere in zaupanja se je takrat neopazno pričela oblikovati begunska skupnost.

Žene, ki so postale vdove, matere, na ramena katerih je čez noč padla vsa teža skrbi za družino, dekleta, ki so izgubile zaročence, doraščajoči otroci, sirote, ki bodo morali biti odslej materam in vsej družini v oporo, stari očetje in možje, ki so se znašli v begunstvu, nekateri sami, drugi z družinami, so se zavedeli, da bodo obstali le, če bodo sprejeli nase poleg

[Page 59]

skrbi za najožjo družino tudi skrb za druge, za svoje bližnje v nesreči. Vzajemnost je postala otipljiva in njene znake je bilo mogoče opaziti ob vsakem koraku. Hrane je bilo sicer malo, a tudi pred prihodom angleške pomoči ni nihče stradal. Neznan rojak, ki si je postavljal zavetje iz vej poleg ljudi, ki jih prej ni nikoli srečal, je postal brez nepotrebnih besed njihov bližnji v svetopisemskem pomenu besede. Učiteljice so začele zbirati najmlajše, da so se z njimi igrale, jih učile in skušale ohraniti videz normalnosti sredi šotorov in iz vej zgrajenih kolib na blatnih tleh razhojenega polja. Ravnatelj prof. Marko Bajuk je poiskal med množico beguncev srednješolce, da sta jih s sinom prof. Božidarjem pričela učiti latinščino in grščino. Na listih papirja, ki sta jih izprosila od Angležev, in s svinčnikom, ki ga je prinesel v žepu, je prof. Božidar pripravil preprost grško-slovenski slovar, ki je bil nekaj časa pri pouku pod milim nebom edino učilo.

Zdravnik dr. Meršol je dosegel hkrati z obljubo, da civilisti ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo, tudi prvo zavezniško pomoč. Ko so poslali Angleži na Vetrinjsko polje mladega kvekerja Johna Corsellisa, da bi pomagal slovenskim beguncem pri urejanju taboriščnega življenja,

[Page 60]

je ta presenečen ugotovil, da so Slovenci to nalogo opravili že sami. Mož, ki je poznal begunska taborišča v Severni Afriki in ostale begunske skupine v južni Avstriji, je čez dolga leta ob spominu na Slovence zapisal, da ga je njihova vzorna organiziranost presenetila.

Iz Vetrinja je vodila pot slovenske begunce po raznih taboriščih. Nekatere so prepeljali v Italijo, kjer so se srečali v taboriščnih barakah z drugimi slovenskimi begunci, ki so tja pribežali čez Goriško in Primorsko. Večino pa so namestili po taboriščih na Tirolskem in Koroškem.

Begunska taborišča so kmalu postala prava slovenska naselja. Duhovniki so uredili dušno pastirstvo okrog improviziranih taboriščnih kapel, iz nič so zrasle poleg otroških vrtcev po barakah slovenske osnovne šole; tako v Avstriji kakor v Italiji je delovala v taborišču tudi slovenska begunska gimnazija. Prvo je vodil ravnatelj Marko Bajuk, drugo pa ravnatelj Ivan Prijatelj. Ker je ravnatelj Bajuk dosegel od graške univerze, da so bila spričevala ‘njegove’ gimnazije tam priznana, je bila na ta način zagotovljena možnost univerzitetnega študija štirim letnikom slovenskih beguncev. Taboriščne ambulante so slovenski zdravniki spremenili v zasilne bolnice; s papirjem, ki so ga dajale zavezniške oblasti, so begunci pričeli izdajati svoje časopise. V avstrijskih taboriščih je izhajal kot razmnoženina Taboriščnik, v italijanskih pa je ponovno zaživela Svobodna Slovenija, ki je med vojno izhajala kot ilegalno glasilo Slovenske legije.

Poleg verskih organizacij, kongregacij in Katoliške akcije so zrasli po taboriščih tudi zbori in igralske družine pa skavti in športne skupine. Razvila se je tudi obrt, z njo pa polagoma tudi trgovina z zunanjim svetom. Uprava taborišč je bila v slovenskih rokah, čeprav pod nadzorstvom zavezniških civilnih in vojaških služb. Na ta način se je utrjevala po eni strani samozavest beguncev, po drugi pa tudi njihova navezanost na skupnost. Nekdo je pred časom zapisal, da slovenski begunci, ko so jih Združeni narodi postavili pred dejstvo, da se morajo izseliti ter so se znašli neprostovoljno, brez vsakega imetja v tujem svetu, tam ne bi mogli zaživeti kot skupnost – brez štiriletnih ‘duhovnih vaj’ v begunskih taboriščih. Tako je nastala po letu 1950 tudi slovenska skupnost v Argentini kot naravno nadaljevanje begunskih skupnosti iz italijanskih in avstrijskih taborišč.

Kako bi nam na kratko predstavili njen ustroj in vlogo?

Za slovensko begunsko skupnost v Argentini je bilo značilno dvoje. Omenil sem že, da so bile njeno jedro družine z otroki, hkrati pa je bilo med nami razmeroma veliko duhovnikov, predvsem pa izobražencev. Prva leta je to pomenilo hude težave za ljudi, ki niso bili vajeni ročnega dela, kasneje pa so prav ti rojaki dali skupnosti poseben pečat. S prihodom v Argentino se je končalo prvo begunsko obdobje. Včerajšnji begunci so postali emigranti in kot skupina so predstavljali pomemben del slovenske politične emigracije. Kmalu se je delovanje v skupnosti pričelo razvijati v štirih smereh, ki pa se med seboj niso izključevale, temveč dopolnjevale. Lastno dušno pastirstvo v skladu z argentinskimi škofijami in v povezavi z ljubljanskim škofom dr. Gregorijem Rožmanom je postalo eden od stebrov skupnosti. Vzporedno pa je bilo le nekaj tednov po prihodu prvih skupin na argentinska tla osnovano osrednje civilno Društvo Slovencev, ki se je kasneje preimenovalo v Zedinjeno Slovenijo. Tudi v novem svetu so učiteljice pričele same od sebe zbirati in učiti otroke in na ta način so položile

[Page 61]

temelj tradiciji slovenskih sobotnih šolskih tečajev. Značilno pa je, da so se te idealne dekleta in žene hitro povezale med seboj pod okriljem Zedinjene Slovenije in na ta način ustvarile šolsko mrežo, ki je s pomočjo nekaterih starejših učiteljev pričela sama pripravljati učila in čitanke. Nekaj let kasneje se je pridružil temu slovenskemu ‘šolskemu sistemu’ tudi srednješolski tečaj, kjer so se pričeli zbirati ob sobotah popoldne srednješolci iz vse buenosaireške okolice pod vodstvom rastočega števila profesorjev. Odveč je omeniti, da poučujejo od prvega dne do danes vsi učitelji in profesorji zastonj, to je iz ljubezni do otrok in do svojega naroda.

Časopis Svobodna Slovenija, ki ga je kot ilegalno glasilo Slovenske legije od pričetka okupacije leta 1941 izdajal poslanec zgodovinske Slovenske ljudske stranke Miloš Stare, je osem let po ustanovitvi pričel po vodstvom istega urednika redno izhajati v Buenos Airesu kot tednik. Njegova odločna demokratična in protikomunistična smer mu je zagotovila pomembno mesto v družbi emigrantskega političnega tiska. Na svojih straneh je povezovala dve dejavnosti naše skupnosti. Bila je neuradno glasilo Zedinjene Slovenije, pa tudi Slovenskega narodnega odbora, ki je bil ves čas emigracije njeno demokratično politično predstavništvo. Ne le v Argentini, temveč povsod, kjer so se naselili nekdanji begunci pred komunizmom, so kmalu oživele nekdanje politične stranke. Slovenska ljudska stranka,

Liberalna narodna stranka in Socialistična stranka so obnovile v emigraciji medvojni Narodni odbor, ki so ga preimenovale v Slovenski narodni odbor. Nastale so tudi politične skupine, ki so želele delovati samostojno. Med temi je treba omeniti predvsem Slovensko državno gibanje in skupino okrog revije Sij slovenske svobode, ki sta poudarjali zahtevo po slovenski državni samostojnosti. Pomembno je bilo delovanje Slovenske ljudske stranke, ki je bila ves čas emigracije aktivna članica mednarodne zveze krščanskodemokratskih in ljudskih strank. To se je izkazalo za silno koristno v letih pred osamosvojitvijo in ob osamosvajanju Slovenije. Ker so bili zastopniki zgodovinske SLS v rednem osebnem stiku s tedanjimi voditelji evropske krščanske demokracije, so ti poznali slovensko problematiko veliko prej, predno je prišlo do razpadanja Jugoslavije.

Četrta smer, v katero se je pričela razvijati slovenska politična emigracija v Argentini, pa je bila kulturna. Če so Zedinjena Slovenija in krajevni ‘domovi’ skrbeli za ljudsko kulturo, pa je ustanovitev Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu pomenila pričetek sistematičnega in globljega kulturnega delovanja. Revija Meddobje in številne knjižne izdaje so najvidnejši znak dela, ki pa je segalo veliko dlje. Kulturni večeri, slikarska šola, razstave, koncerti, predavanja v okviru Kulturne akcije so bili dogodki, ki so nosili zagotovilo kvalitetnega ustvarjanja. Delovanje Kulturne akcije ni bilo zamišljeno lokalno. Od vsega začetka je SKA skušala povezati slovenske kulturne ustvarjalce, umetnike in mislece, raztresene po vsem svetu, kar se ji je v veliki meri posrečilo. Njeno delovanje je temeljilo na prostovoljnem delu ustvarjalnih članov in na spontani podpori širšega članstva in mecenov iz vse slovenske diaspore. SKA je na kulturnem področju dosegla, da se je v zdomstvu okrepila zavest o potrebi druženja sil ob sprejemanju in spoštovanju različnosti.

Krog tega pregleda naj zaključim z revijo

[Page 62]

Duhovno življenje, ki med Slovenci v Argentini že nad sedemdeset let povezuje kulturno delo z verskim življenjem. Sedemdeset let je dolga doba za katero koli revijo, toliko bolj za mesečnik, ki rase in rojeva sadove v diaspori, daleč od narodove glavnine. Sredi velike gospodarske krize po prvi svetovni vojni jo je začel izdajati izseljenski duhovnik Jože Kastelic. Utrdila in razširila pa je revija svoj delokrog s prihodom povojne emigracije. Na vprašanje, kaj naj bi nagnilo gospoda Kastelica, da je pričel izdajati revijo na oddaljeni južni polobli v času, ko ni imel zanjo ne sodelavcev ne zagotovljenih naročnikov, naj poskušam odgovoriti z mislijo, ki je bila zapisana ob sedemdesetletnici te revije. ‘Če slovenski izseljenci, gospodarski in politični, ne bi imeli radi svojega naroda, ne bi bili pripravljeni žrtvovati za slovensko stvar ne časa ne denarja. V takem primeru ne bi bilo »Duhovnega življenja« pa tudi ne naše skupnosti.’

V čem vidite glavno poslanstvo skupnosti?

Če pogledam na polstoletno pot slovenske politične diaspore v Argentini, mislim, da je opravila kar nekaj lepih nalog. Prva in osnovna je bila vsekakor: živeti in obstati. Drugo bi lahko povzel v besedah: pričati resnico o revoluciji in ohranjati zvestobo njenim žrtvam. Hkrati je bilo treba v svetu predstavljati demokratično slovenstvo, dokler je domovina živela pod totalitarnim simbolom komunistične rdeče zvezde. V dobi jugoslovanskega centralizma smo seznanjali ljudi po petih kontinentih s problematiko slovenskega naroda ter ponosno gojili med seboj slovensko samozavest, v času ko je bilo slišati iz domovine v glavnem le glasove, ki so tarnali nad našo nepomembno majhnostjo.

Mislim pa, da ima slovenska diaspora še poslanstvo, ki ne bo nikoli dokončano. Neprestano bo morala, po mojem mnenju, sodelovati pri ohranjanju živega stika Slovenije s svetom in širiti v narodu zavest, da je v dobi, ki se je že pričela, treba gledati tudi na slovenstvo v univerzalni perspektivi ter v tem okviru videti celotno diasporo kot ‘Slovenijo v svetu’, to je njegov sestavni del. V skladu s to vizijo pa bo treba tudi delovati.

Se je perspektiva slovenske skupnosti v Argentini z osamosvojitvijo kaj spremenila?

V štirih desetletjih, med letoma 1950 in 1990, je imela slovenska politična emigracija v Argentini pa tudi drugod po svetu pred seboj jasno začrtano nalogo. Dokler je bila domovina pod oblastjo komunističnega totalitarizma, smo bili Slovenci po svetu, skupno z našimi zamejci sicer manjšinski, a vendar edini svoboden del narodnega občestva. Zavest, da iz zvestobe do pomorjenih žrtev komunizma in iz ljubezni do slovenstva opravljamo v svobodnem svetu poslanstvo, ki bo prej ali slej lahko koristilo vsemu narodu, ter da smo pri tem navezani sami nase, nam je dajalo moč in potreben zagon na vseh že omenjenih področjih delovanja. Vedeli pa smo, da se bo z vrnitvijo svobode v domovini ta vloga spremenila.

O usodi emigracije po padcu komunizma sem se spraševal že pred več kot petinštiridesetimi leti. Naj povzamem nekaj takrat napisanih misli. ‘Zdi se, da bo vloga emigracij v novem veku drugačna, kakor bi človek sodil, če bi sklepal

[Page 63]

le po obrabljenih predlogah bližnje zgodovine. (…) Razdalje zemeljske oble se manjšajo in to krčenje razdalj ne pušča posledic le v mednarodni politiki, temveč tudi v življenju narodov, posebno v njihovem odnosu do svojih emigracij, ki utegnejo, poživljene ob tesnejšem stiku z matičnimi pokrajinami, zaigrati v njem novo vlogo. (…) Beseda narod dobiva nadkrajeven pomen in meje Slovenije postajajo meje njenega kulturnega in gospodarskega vpliva. (…) Sama vase zaprta emigracija je obsojena na smrt, slovenska postojanka v svetu pa more pomagati narodu, kot njegov živ ud … Upajmo, da se prej ko slej spremeni slovenska ideološka emigracija v verigo postojank, od katerih se bodo prelivali vplivi, gledanja in izkušnje petih kontinentov v domovino, ko bo … našla (svojo) pot …’ (Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1964, str. 90-92).

Ob prelomu stoletja sem v knjigi Med smrtjo in življenjem gornje misli nekoliko dopolnil. Za ohranjanje in rast diaspore namreč ni dovolj, da je univerzalna vizija slovenstva doma med zdomci. Dokler tak pogled na slovenstvo ne zajame niti ne prepriča tudi narodne glavnine, v praksi ni uresničljiv. V novi dobi usoda diaspore ni več le v rokah izseljencev, marveč je odvisna od temeljnih odločitev vsega naroda. Njena prihodnost je del celotne slovenske prihodnosti. Slovenci se moramo odločiti, da živimo ponosno svoje življenje

tako na domačih tleh kakor kjerkoli po svetu. Povezovala naj nas ne bi le neka geografska usodnost, marveč osebna, svobodna odločitev, da hočemo živeti kot člani slovenskega narodnega občestva, ki smo ga z življenjem prejeli kot dar. To pa zmore le človek, ki ima svoje rad, ob tem pa spoštuje tuje ter ve, da mora biti na vseh področjih boljši, odličnejši, uspešnejši, če hoče sredi globaliziranega tekmovanja preživeti.

Seveda je ob pogledu na sedanje stanje v

[Page 64]

tukajšnji slovenski skupnosti treba upoštevati, da je prav v tem desetletju odšlo iz naše srede v večnost veliko mož in žena, ki so bili dolga leta njeni stebri. To do neke mere spreminja nekatere naše značilnosti, nikakor pa ne pomeni konca slovenske diaspore v Argentini. Slovenija v svetu lahko živi in raste le povezana z matično pa tudi z zamejsko Slovenijo, s tem pa doprinaša hkrati k skupni moči in blaginji. Če kdaj, je ob pogledu na vse tri Slovenije, matično, zamejsko in to v svetu, potreba imeti pred očmi nauk iz zgodbe o palicah kralja Svetopolka. Vsako zase je lahko zlomiti, povezane pa, čeprav prožne, pridobijo na moči. Iz take vizije lahko izvirajo ideje silnice, ki jih potrebujemo za rast.

Januarja letos je umrl filozof Milan Komar. Kaj je predstavljal za slovensko skupnost v Argentini? Kako visoko, menite, ga bo postavila zgodovina filozofije?

Prof. dr. Milan Komar je bil najprodornejši, originalni mislec, filozof, kar jih je dala slovenska politična emigracija svetu. Mislim, da bi delali njegovemu spominu krivico, če bi se omejevali na njegovo vlogo v skupnosti Slovencev v Argentini, kjer je bil sicer vsa leta zavzeto prisoten. Malo je ljudi med nami, ki bi bili od prvega do zadnjega dne deležni takega spoštovanja, kot ga je užival prof. Komar. Vendar je njegova močna osebnost daleč presegala meje slovenske skupnosti. S svojo jasno mislijo in krepko besedo je dr. Komar zaoral neizbrisno sled v argentinski javnosti, kjer govorijo danes med katoličani o ‘Komarjevi šoli’, a je bil poznan tudi zunaj meja te države.

Ne vem, kako visoko ga bo postavila ne vedno objektivna zgodovina, saj je bilo do nedavnega ime prof. Komarja v Sloveniji povsem nepoznano. Zato o tem ne bom ugibal. Mislim pa, da je med pogrebno mašo najbolje nakazala mesto, ki pripada temu velikemu možu po smrti, neka neznana argentinska gospa. Skromna cerkev v bližini doma prof. Milana Komarja je bila polna njegovih slovenskih in argentinskih prijateljev, ki so se skupaj z žalujočo družino poslavljali od rajnega. Ko so postavili odprto krsto na stojalo pred oltarjem, so bile klopi polne in nekaj ljudi je stalo zadaj, v bližini vrat. Trije duhovniki, njegovi bivši učenci, so pričenjali sv. daritev, ko se je na pragu ustavila starejša žena in začudeno pogledala po polni cerkvi in na krsto pred oltarjem. Pristopila je k neki gospe srednjih let, ki je stala v bližini, pokazala z glavo proti odprti krsti in vprašala: »Quién fue, este?« (Kdo je bil tale?). Gospa se je nagnila k njej, ne da bi odmaknila pogled od rajnega: »Este fue un santo, que vivió aqui cerca« (To je bil svetnik, ki je živel tukaj v bližini).

S to oznako, ki po mojem mnenju povzema bistvo osebnosti dr. Komarja, bi se verjetno spoštljivo strinjali mnogi njegovi slušatelji, prijatelji in učenci, med katerimi je poleg ljudi vseh starosti in poklicev nedogledna vrsta duhovnikov, redovnikov, pa tudi škofov.

To številko revije posvečamo postu. Kaj vam ta pomeni?

Ker posvečate vso številko svetemu postnemu času, si ne domišljam, da bi ob tem izrazito krščanskem vprašanju lahko povedal kaj originalnega. Živim v mestu, kjer je vsa pozornost množic obrnjena na predpostni čas, na pust, na karneval. Posta se v zadnjih desetletjih celo širša katoliška skupnost bolj malo spomni. Odkar je Cerkev glede postnih zapovedi manj zahtevna, se mi zdi, da se je celoten postni čas,

[Page 65]

ki naj bi bil čas priprave na obhajanje velikonočne skrivnosti, poplitvil. Tako se dogaja, da se je na tem delu sveta praznovanje pusta raztegnilo prav do velikega četrtka. Potem ljudje za tri dni napolnijo cerkve, predno se vrnejo v nekoliko ohlajeno pustno ozračje.

Bili so časi, še ne dolgo tega, ko se je tudi najbolj razpuščeni pust skoraj dramatično končal na pepelnično sredo. Rekel bi, da so ljudje takrat jemali bolj zares tako veseli kakor resni del življenja. Z zabrisanjem meje in podaljševanjem izpraznjenega pustnega vzdušja sta izgubila del svojega smisla tako pust kakor post. Pričela sta se utapljati v povprečju mlačnega relativizma.

Post je čas cerkvenega leta, ki ne dopušča mlačnosti. Ali je spokoren, resen, globok ali pa ga ni. Ali je čas spreobrnjenja, kesanja in tudi pokore ali pa je brezsmiselna formalnost. Če pa ni posta, je vprašanje, koliko časa bo celo naš največji praznik, velika noč, ostal kaj več kot zunanje slavje katoliške tradicije. Ko govorimo o ponovnem pokristjanjenju nekdaj krščanskega sveta, bi rekel, da skušajmo dati nekaterim besedam njih pravi, prvotni pomen. Morda bi pričeli prav pri postu in s tem naredili korak v smeri spreobrnjenja iz mlačnih plitvin proti zahtevnim globinam krščanstva.

V drugem delu pogovora poglejmo, kako so se odvijali dogodki po tem, ko je bil 3. maja 1945 v Ljubljani sklican parlament v sestavi zadnjih predvojnih volitev, ki je oklical samostojno slovensko državo. Je bilo že takrat čutiti, čigava je zmaga, ali je bilo še upanje? Kako so ljudje začutili, da morajo zapustiti dom? So res mislili, da samo za štirinajst dni?

Pri odgovoru na to vprašanje je prav, da se spomnimo na položaj, kakršen je bil v Evropi zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne. Oktobra 1944 sta se Churchill in Stalin domenila, da si bodo po vojni v Jugoslaviji Sovjeti in zahodni zavezniki delili vpliv po znanem ključu 50:50. Kaj naj bi to pomenilo v praksi, ni takrat vedel nihče in kolikor vemo iz Churchillovih spominov, tudi njemu samemu stvar ni bila jasna. Vsekakor pa je bilo upravičeno upanje, da Jugoslavija ne bo popolnoma prepuščena komunistom. Dolgo smo pričakovali, da se bodo zahodni zavezniki, ki so se takrat borili z Nemci v južni Italiji, izkrcali v Istri in skozi ljubljanska vrata vdrli v Nemčijo. Ta načrt je res podpirala Anglija, ki bi na ta način zagotovila svoj vpliv v povojni Jugoslaviji.

Vsa demokratična ilegala v Sloveniji z domobranci in četniki vred je računala na to, da se bo ob tej invaziji, ki naj bi odrezala nemške divizije v Italiji od njihove glavnine, pridružila zaveznikom. Kot vemo danes, tega angleškega načrta ameriški predsednik Roosevelt pod Stalinovim pritiskom ni podprl. S tem pa je postal naš položaj v Sloveniji resnično kritičen. Jugoslavijo je pričela zasedati s podporo Sovjetov jugoslovanska, to je Titova vojska.

Sklicanje parlamenta na Taboru 3. maja je bilo prvotno predvideno za čas zavezniške invazije, ki je ni bilo. Zadnje dni aprila je bilo menda že vsem jasno, da se bo pred jugoslovansko vojsko, v katero so se že vključili tudi slovenski partizani, treba umakniti. Prvotni načrt o oklicu narodne države Slovenije je bil izpeljan sicer z zamudo, a vendarle v upanju, da bo s tem dejanjem naša politična identiteta bolj razvidna, prav tako kakor tudi politični program slovenskih demokratičnih strank. Do takrat so bile politične in vojaške odločitve demokratičnega tabora v glavnem usklajevane z generalom Mihajlovićem, ki se je ves čas vojne skrival v srbskih gozdovih kot poveljnik

[Page 66]

kraljevih četnikov in vojni minister legalne jugoslovanske vlade v Londonu.

Naj omenim, da je bil umik prvotno predvidevan na zahod, to je v smer proti Italiji, kjer so bile zavezniške čete razmeroma blizu. Tiste dni so se umikali skozi Slovenijo proti italijanski meji oddelki raznih srbskih četnikov. Ti naj bi skupaj s primorskimi domobranci varovali prehode in ščitili umik slovenskega civilnega prebivalstva in domobrancev. Ko pa se je srbski general Ljotić pri pregledu svojih čet z motorjem smrtno ponesrečil, so njegovi vojaki zapustili položaje in skozi nastalo vrzel so Titove divizije prišle za hrbet ostalim četnikom in primorskim domobrancem, ki so se morali v naglici umakniti. Pot na zahod je bila presekana. Kot edina smer umika je preostala Gorenjska in cesta čez Ljubelj.

To pot je nastopilo nekaj nad osem tisoč civilnih beguncev in okrog trinajst tisoč domobrancev. Vsi niso prišli na Koroško. Novomeški domobranski bataljon pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča je zaradi spremembe načrta ostal odrezan od glavnine. Poveljnik jih je na poti proti Ljubljani razpustil v upanju, da se bodo posamič laže rešili in prišli do zaveznikov.

Ob umiku si res ni nihče predstavljal, da odhajamo za vedno. Upali smo, da se za nekaj tednov rešimo revolucionarne anarhije, da pa se bodo kasneje razmere pod vplivom demokratičnih zaveznikov umirile. Zaupanje v zahodne zaveznike, o katerih zmagi nismo nikoli dvomili, je bilo neomajno. Danes se morda zdi to naivno, a ne smemo pozabiti, da so večji del vojnih let zavezniki priznavali jugoslovansko vlado v Londonu, v kateri smo tudi mi gledali edino legitimno politično predstavništvo pred zahodnimi zavezniki. Ti so sprva vojaško podpirali le generala Mihajlovića. Vojaško pomoč so zavezniki usmerili k Titu šele zadnje mesece leta 1944, ko je v zasedeni Jugoslaviji že dolgo divjala državljanska vojna. V tej stiski nam potemtakem ni preostalo drugega kot zaupanje, da bomo pri zahodnih zaveznikih našli varstvo in zaslombo pred komunisti.

Danes vemo, da je bilo to upanje utemeljeno. Tako Churchill meseca aprila kakor maršal Alexander v začetku maja sta dala navodila zavezniški vojski, naj omogoči varstvo in pomoč beguncem in protititovskim vojaškim oddelkom, ki bi se umaknili iz Jugoslavije. Zakaj se je dogodilo drugače, sem že popisal ob drugi priložnosti (Tretji dan, 1–2, 2006).

Glede na človeško življenje, je od vojne preteklo že veliko let. V čem se vaš današnji pogled nanjo razlikuje od tistega pred desetletji? Je vojno že mogoče postaviti v kak kontekst, ki jo osmišlja? Smo se iz nje kot narod kaj naučili?

Čas bo pokazal, kaj smo se kot narod iz vojnih izkušenj naučili. Pri tem bi poudaril, da so vse izkušnje, tudi take, ki pretresejo ves narod, predvsem osebne in da je vsota teh osebnih, zavestnih pa tudi nezavednih izkušenj to, na kar se nanaša vaše vprašanje.

Množični odziv na referendum o slovenski državni samostojnosti leta 1990 je vsekakor znak, da smo v desetletjih vojnega in povojnega

[Page 67]

trpljenja vendarle zoreli. Stopnja dozorelosti pa bo postala razvidnejša iz odločitev, ki so še pred nami. Pri tem bi še posebno opozoril na odločitve, ki zadevajo za nas življenjsko važno demografsko rast.

Ker naj bi odgovarjal o vojni, naj najprej pojasnim svoje prepričanje, da je vojna vedno, to je po svojem bistvu, zlo. Res, da se ji včasih ni mogoče izogniti, zato pa je tem večja odgovornost tistih, ki jo povzročijo.

Mislim, da je med vojno in revolucijo, kot sem ju doživljal, ter pogledi nanjo iz polstoletne perspektive neka razlika. Gre za dva komplementarna pogleda. To, kar sem videl in doživljal, postane lahko pričevanje, kronika, medtem ko postavi čas to konkretno izkušnjo v širši okvir.

Niti svetovna vojna niti revolucija med njo nista razumljivi, če ju ne postavimo v kontekst dobe. Ta pa se po mojem mnenju ni pričela z drugo svetovno vojno. V dvajsetem stoletju vidim enoto, ki se v političnem pogledu pričenja leta 1914 s prvo svetovno vojno in se zaključuje v zadnjem desetletju stoletja s propadom državnih struktur in sistemov, ki jih je ta vojna povzročila oziroma omogočila.

V tem obdobju so zaznamovali Evropo in v manjši meri ves svet trije totalitarizmi, ki so povzročili toliko sovraštva in tako prelivanje krvi, kakor ga svet še ni videl. Vsi trije totalitarni sistemi, komunizem, fašizem in nacizem so imeli kot skupno izhodišče socializem, čeprav z različnimi pristopi in poudarki. Lenin je predstavil leta 1917 svetu marksistični,

[Page 68]

revolucionarni model socializma, Mussolini je z državnim udarom leta 1922 ustvaril italijansko varianto, Hitler pa leta 1933 s pomočjo demokratičnih volitev nemški, nacistični totalitarizem.

Kot totalitarni sistemi so bili vsi trije po svojem bistvu nasprotni demokratičnim idejam in strukturam. Tudi sovraštvo do monoteističnih ver, in še v posebni meri do krščanstva in judovstva, je bilo skupno komunizmu in nacionalsocializmu, medtem ko je italijanski fašizem pri tem uporabljal drugačno taktiko. Ne manj pomembna lastnost vseh treh totalitarizmov je bila tudi sovraštvo in prezir do malih narodov oziroma do narodnih manjšin. Temeljili so na ideologijah, ki so oboževale silo in množico ter zato prezirale posameznika, osebo, pa tudi skupine, ki so zaradi svojih posebnosti onemogočale zlitje vsega prebivalstva v brezosebno in pokorno maso. V tem oziru je prednjačil Leninov naslednik Stalin s svojimi etničnimi čistkami na Kavkazu, a je imel predvsem v Hitlerju, pa tudi v Mussoliniju kmalu zavzeta posnemovalca. Slovenci smo izkusili take poizkuse ‘pretapljanja’ in ‘izbrisanja’ tako pod fašističnim kakor pod nacističnim in pod komunističnim režimom.

Ker so tako Stalin kakor Mussolini in Hitler prezirali ne le demokracijo kot družbeno ureditev, temveč tudi države z demokratično strukturo, so gledali glavno nevarnost za svojo hegemonijo ne toliko v teh državah, ki so bile popolnoma različne od njih, temveč drug v drugem, saj so si bili v svoji brezobzirnosti in načinu vladanja podobni. Tako se je zgodilo, da so zasedli na političnem spektru eni skrajno levico, drugi pa skrajno desnico, kar je imelo predvsem v Evropi težke posledice.

Komunisti so vse politične skupine, ki so bile desno od njih, stlačili pod skupni imenovalec fašizma oziroma nacizma. Podobno so nemški nacisti in italijanski fašisti vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov morali zatrjevati enim in drugim, kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete, pa tudi iniciative.

Vojne in revolucije dvajsetega stoletja so v veliki meri med seboj povezane. Rusko revolucijo med prvo svetovno vojno leta 1917 so omogočili Nemci s financiranjem in prevozom Lenina iz emigracije v domovino. Druga svetovna vojna, ki je bila poostreno nadaljevanje prve, se je pričela leta 1939 v znamenju zavezništva med Hitlerjem in Stalinom. Vse komunistične stranke v tedanji Evropi, tudi slovenska, so takrat po Stalinovemu zgledu gledale v Hitlerjevih vojaških uspehih zmago nad kapitalisti in imperialisti. Zato je bila tudi prva ‘fronta’, ki jo je ustanovila partija ob nemško-italijanski zasedbi Slovenije, imenovana ‘proti- imperialistična’. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo pa so se jugoslovanski komunisti zgledovali po Leninu in izrabili vojno za izvedbo revolucije. V tem so se bistveno razlikovali od ostalih evropskih komunističnih strank, ki so ubogale Stalinova navodila, naj čakajo z revolucijo na povojni čas. Sledili pa so slovenski komunisti navodilom Dimitrova, ki je kot glavni tajnik kominterne (komunistične internacionale) naročil leta 1935 vsem partijam sveta, naj za pripravo revolucije uporabljajo metodo ‘front’. Na zahodu se je pojavila v predvojnem času na ta način vrsta ‘ljudskih front’, pri nas pa je med vojno opravila podobno vlogo tako imenovana ‘Osvobodilna fronta’.

[Page 69]

Po koncu vojne ter propadu fašističnega in nacističnega totalitarizma so nastopila štiri desetletja hladne vojne, s katero se je omenjeno obdobje končalo. Vendar je tudi nekrvavi spopad med zahodnimi demokracijami in marksističnimi totalitarizmi, ki se je odvijal na gospodarskem, kulturnem in političnem polju, povzročil globoke pretrese.

Seveda je bil v časih, ko sem vse to pričel doživljati, velik del opisanega okvirnega dogajanja še v razvoju, a ideje, ki so ga usmerjale, so nam bile dobro poznane. Ko pa so me na cvetno nedeljo zjutraj leta 1941 zbudila nemška letala, ki so obstreljevala Ljubljano, so postale ideje nacizma in fašizma v hipu strašno realne. Prav tako je dobil svojo konkretno obliko v mojem življenju komunizem, ko so proti koncu istega leta pričeli padati na ljubljanskih ulicah pod kroglami komunističnih atentatorjev prvi rojaki, konkretni ljudje, ki smo jih poznali. Ti in kasnejši dogodki so po eni strani potrdili naš pogled na vse tri totalitarizme, po drugi pa zaradi svoje neposrednosti pogojili vrsto odločitev, ki so zaznamovale dobo, pa tudi naše življenje.

Kateri so tisti kamni, ki so medvojno dogajanje v Sloveniji tako drastično zapeljali na pot kataklizme?

Prvi kamen je vsekakor napad Nemcev, Italijanov in Madžarov, kar je pomenilo za nas pričetek vojne, pa tudi razkosanost slovenskega ozemlja med tri sovražnike, ki so nas hoteli uničiti. Pri tem naj omenim, da je bila Slovenija edina dežela v Evropi, ki je bila tedaj razkosana med tri okupatorje, pa tudi edina, ki je v času vojne doživela krvavo nasilje vseh treh takratnih totalitarizmov.

Drugi, ne manj usoden kamen pa je bil sklep komunistične partije po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da bo izrabila to priložnost za izvedbo revolucije. Na to dejstvo nekateri danes radi pozabljajo. Po napadu Nemčije na ZSSR je CK KPS pozval 22. junija vse Slovence v boj pod »genialnim vodstvom delavsko-kmečke Rdeče armade«… in »našega velikega Stalina«, medtem ko je Slovenski poročevalec »v preciznejšem programu« pravkar preimenovane Protiimperialistične fronte v OF, jasno oznanil, da bo »narodnoosvobodilna vojna obenem tudi ljudska revolucija«. Partija je po ustanovitvi svoje Osvobodilne fronte razglasila, da je vsako odporniško gibanje zunaj OF narodna izdaja, ki se kaznuje s smrtjo. V skladu s sklepi tretje seje plenuma OF (16. septembra 1941) je določala za smrt vidne, zavedne Slovence, tako po deželi kakor na ljubljanskih ulicah. Komunistična partija takrat ni imela več kot tisoč članov. Vprašamo se lahko, s kakšno pravico si je ta politična skupina lastila monopol nad osvobodilnim gibanjem, posebno še ker je bila takrat že ustanovljena demokratična ilegala tradicionalne Slovenske ljudske stranke, Slovenska legija, in so se na podoben način pripravljale na ilegalno delovanje proti okupatorju tudi druge demokratične stranke? Partija je pod okriljem OF takrat pričela moriti svoje politične nasprotnike, predvsem tiste, ki so bili angažirani v demokratični ilegali, z izgovorom, da ‘likvidirajo’ izdajalce. Umori, upravičevani z lažjo, so postali od takrat razpoznavni znak komunističnega terorja.

Če ne bi bilo komunističnih umorov od jeseni 1941 do maja 1942, ko ni bilo proti njim, OF in partizanom še nobenega oboroženega odpora, bi bila slovenska zgodovina bistveno drugačna. Teh prvih tisoč civilnih žrtev, ki so padle nekatere pod kroglami partijske VOS (Varnostne obveščevalne službe), druge pa po rokah partizanov, je sprožilo

[Page 70]

odpor, ki se je s časom okrepil in končno prerasel v državljansko vojno. A razlogov zanjo ni iskati kasneje, temveč v prvih mesecih okupacije, ko smo se znašli demokratični in verni Slovenci med mlinskimi kamni fašizma, nacizma in komunizma.

Kako ocenjujete poskuse uravnoteženja krivde med demokratično in komunistično stranjo: na eni strani kolaboracija, na drugi povojni poboji?

Kar se je zgodilo v preteklosti, je ali uravnovešeno ali pa ni. Naknadno lahko le ugotavljamo, do kake mere se tehtnica odgovornosti nagibana eno ali na drugo stran. Uravnovešati preteklost z nategovanjem in prilagajanjem resnice ne bi bilo drugega kot dodajati preteklim krivdam še novo.

Prav tako pa sem prepričan, da je potrebno vedno znova preverjati, če sta obe strani moralne tehtnice obteženi z dejstvi in ali se ni prikradlo med nje tudi kako, sicer ‘splošno sprejeto’, a vendarle neresnično mnenje.

Že omenjene likvidacije demokratičnih, vernih Slovencev pred ustanovitvijo prve vaške straže, poboji ujetih vaških stražarjev septembra 1943 in končno povojni množični poboji so dejstvo, ki bremeni le eno stran tehtnice. Celo v primeru, da bi se število žrtev in krivic po prvih spopadih med vaškimi stražarji in kasneje domobranci na eni ter partizani na drugi strani uravnotežilo, ostajajo omenjeni zločini po svoji hladni preračunljivosti in množičnosti brez primere v slovenski zgodovini.

Danes govori velik del rojakov v domovini o ‘kolaborantstvu’, ki naj bi težilo stran, kateri pripadam, kot o nečem, kar je bilo v preteklosti zagrešeno, primerno obsojeno in o čemer ne kaže izgubljati besed. Tako so jih učili v vrtcu, v osnovni šoli, pa vse do univerze, tako je zapisano v zgodovinskih knjigah in romanih, starši jih niso učili drugače in celo v cerkvi so o tem radi tiho. In vendar v Sloveniji med vojno ni bilo kolaboracionizma.

Pred vojno ni bilo v Sloveniji nobene demokratične stranke ali skupine, ki bi bila naklonjena nacizmu ali fašizmu ali ki ne bi gledala v nemškem in italijanskem ekspanzionizmu nevarnosti za slovenski narod. Tudi med okupacijo ni nobena politična stranka podpirala okupatorjev pri iskanju njihovih političnih ali vojaških koristi, kar je sicer bistvo kolaboracije. Demokrati smo živeli v upanju na zmago zahodnih zaveznikov ter videli v okupatorjih sovražnike. To se ni spremenilo niti potem, ko smo bili zaradi obrambe pred domačimi komunisti prisiljeni vzeti od njih orožje.

Ali ni bila kolaboracija že to, da se vzame od Italijanov in kasneje od Nemcev orožje?

Na noben način. Tragično je bilo, da so orožje, ki so ga demokrati v ilegali zbirali za odpor proti okupatorju, morali uporabiti nato za obrambo družin in vasi pred partizani. Ker okupatorska oblast ni zavarovala civilnega prebivalstva pred partijskim terorjem, so ljudje zahtevali od njih orožje, da se branijo sami. Ko so orožje prejeli, so ga rabili izključno v ta namen.

Naj osvetlim razmere s primerom iz iste vojne. Ko sta bila Hitler in Stalin še zaveznika, je Sovjetska zveza 30. novembra 1939 z nemško odobritvijo napadla Finsko. Ker so se Finci postavili Sovjetom po robu, se je pričela vojna, ki se je po kratkem premirju nadaljevala, ko je junija 1941 Sovjetsko zvezo napadla Nemčija. Tako se je zgodilo, da so se Finci po sili razmer poslej borili proti Sovjetom z ramo ob rami z nemškimi vojaki, pa jim vendarle ni mogoče očitati kolaboracije z nacisti. Bili so napadeni in so imeli pravico do obrambe.

Tudi slovenski demokrati in v posebni meri

[Page 71]

še katoličani smo bili leta 1941 dvakrat napadeni. Najprej, skupaj z vsemi rojaki po zunanjih sovražnikih, nato pa še s strani partije, ki je sklenila, da prične pod okriljem OF svojo revolucijo. Ta, drugi napad je bil nepričakovan, a je končno povzročil med Slovenci več žrtev kot divjanje okupatorjev. Nanj so demokratični Slovenci odgovorili razmeroma kasno, v maju 1942, in še takrat postopoma. Ko pa so se pričeli braniti pred takrat že dobro organiziranimi partizani, so bili prisiljeni poiskati orožje tam, kjer je bilo v danih razmerah edino mogoče.

To odpira kar vrsto novih vprašanj. Najprej, kaj menite, zakaj je med nami tako vztrajno iskanje uravnoteženosti, če je v odgovornosti za medvojna dogajanja taka asimetrija?

Vprašajmo se, kdo išče omenjeno ravnovesje? Vemo, da v času enoumja o čem takem ni bilo govora. Kmalu po pričetku demokratizacije Slovenije pa je bilo slišati iz vrst ‘novih demokratov’ pa tudi nekaterih katoličanov, naj bi bili za med- in povojne grozote odgovorni ‘eni in drugi’. Ta značilna oznaka je bila prvi poizkus ‘uravnoteženja’ zgodovinske odgovornosti.

Verjetno so nekateri pri tem res mislili, da so našli idealno rešitev za narodovo pomiritev. Izhajali so iz stališča, da so bili partizani ‘osvoboditelji’, njihovi nasprotniki pa lahkoverni zapeljanci in tako naj bi bila formula, ki bi

[Page 72]

enačila ‘ene in druge’, za pobite protikomuniste kar primerna rešitev. O tem, kar se je med vojno v resnici dogajalo, naj ne bi bilo vredno izgubljati besed, ker je bila uradna, skozi tri generacije vcepljana verzija o NOB in njenih herojih med ljudmi že splošno sprejeta. Zadnja leta, ko se slovenska javnost jasneje zaveda grozote komunističnih povojnih moritev, so dediči revolucije ponovno oživili misel o ‘uravnovešanju’ odgovornosti. Taka interpretacija zgodovine bi namreč porazdelila zgodovinsko krivdo v enaki meri tako na morilce kot na žrtve.

Tako govorjenje in pisanje lahko izvira iz nepoznanja ali iz nespoštovanja zgodovine. Prosti vpliva dolgoletne partijske propagande bi vsaj pošteni ljudje lahko opazili, da so bili med vojno ‘eni’ pripravljeni žrtvovati narod revoluciji, boju za oblast in obrambi Stalinove ZSSR, medtem ko so ‘drugi’ hoteli obvarovati sebe in domače pred revolucionarnim in kolikor mogoče tudi pred vojnim nasiljem. ‘Eni’ so oznanjali osvobodilni boj takoj in za vsako ceno, a v resnici napadali in morili ‘druge’, ki so hoteli doseči isto z manjšimi žrtvami za slovenski narod. ‘Eni’ so s terorjem in s prevaro uvajali marksistični totalitarizem, ‘drugi’ so ga kot prepričani demokrati odklanjali, ‘eni’ so poskušali z vsemi sredstvi uvesti ateizem kot državno ‘vero’, ‘drugi’ so hoteli obvarovati svobodo vesti. ‘Eni’ so prekrili slovensko zemljo z množičnimi grobišči, ‘drugi’ so v njih zakopani. A čudno, žrtve komunistov so še vedno ‘izdajalci’ in njihovi morilci so še ‘heroji’.

Tudi niso redki rojaki, ki trdijo, na primer, da bi ‘drugi’, če bi le imeli priložnost, prej ali slej množično pobili svoje nasprotnike, kot so to storili ‘prvi’. Taki ‘pragmatiki’ bi iz varne oddaljenosti radi ostali čistih rok, vzvišeni nad preteklostjo, a kažejo le svojo slepoto za idejno ozadje revolucije. Marksizem je kot ‘znanstvena’ teorija temeljil na dialektiki sovraštva in nasilja. Česa takega kristjani kljub svojim osebnim napakam nismo poznali.

Vprašate, zakaj se zdi, da je med nami taka drža priljubljena? Odgovorov je gotovo več, a eden od njih utegne biti, da je resnica zahtevna in jo zato ljudje radi prikrojijo trenutnim koristim. Zdi se, da pri iskanju umetne, to je neresnične ‘zgodovinske uravnoteženosti’ nekateri ne uvidijo, da povzroča nerazčiščena preteklost prevlado videza nad realnostjo, kar širi med ljudmi brezbrižnost in zastruplja narodu prihodnost.

Načelna drža je v teh časih na slabem glasu, verjetno iz dveh razlogov. Da zastopaš neko stališče, moraš biti o njem prepričan, potem pa biti tudi pripravljen, da ga zagovarjaš in braniš. To zahteva nekaj intelektualnega, pa tudi moralnega napora, ki se mu sodobni človek rad izogne. Pri tem verjetno ne pomisli, da je s tem, ko se je ‘zaradi ljubega miru’ odpovedal tej ali oni vrednoti, v tem primeru stvarnemu pogledu na zgodovinsko resnico, duhovno okrnil sebe pa tudi svojega sogovornika. Drugi razlog pa utegne biti, da ljudje, ki zavzemajo načelna stališča, delajo to včasih brez potrebne obzirnosti. Resnica je zahtevna tudi do tistega, ki jo zagovarja. Z njenim oznanjanjem ali obrambo naj bi bila neločljivo povezana tudi krepost usmiljenja.

Omenili ste, da so bili med vojno v Sloveniji prav katoličani napadeni še v posebni meri. Zakaj?

Znano je, kako so nacisti po okupaciji pričeli preseljevati rojake. Prvi med njimi so bili katoliški duhovniki, ker so nacisti sovražili vero in ker so gledali v njih naravne voditelje ljudstva. Iz istih razlogov so kmalu nato pričeli moriti in

[Page 73]

preganjati duhovnike ter vidnejše vernike komunisti. Danes včasih pozabljamo, da so bile marksistične revolucije, kakor režimi tega predznaka povsod po svetu, ne le brezverske, temveč po svojem bistvu veri sovražne in dosledno krvave.

Borbeni ateizem je bil svoje vrste materialistična vera, ki je hotela s silo iztrebiti iz ljudstva vsako sled duhovnosti. Podobno kot so z odpravo osebne lastnine nameravali komunisti odvzeti ljudem samostojnost in samozavest, so jim z uničenjem vere hoteli vzeti zasidranost v absolutne duhovne vrednote, da bi jih tako laže spremenili v množico, ki bo voljno sledila vodstvu partijske elite.

In vendar so nekateri katoličani, kot recimo Kocbek, med vojno našli način, kako sodelovati s komunistično partijo.

Edvard Kocbek se je pridružil OF s skupino krščanskih socialistov, ki pa so kasneje vstopili v partijo. Na ta način je v organizaciji, ki jo je s trdo roko vodila partija, ostal Kocbek edini viden katoličan, ki je ohranil vero. Za to je moral plačati ceno, ki se mu takrat verjetno ni zdela pretirana, a ni bila majhna.

Kocbek je bil, kakor takrat velik del katoličanov, prepričan, da potrebuje svet močnih socialnih reform. Vendar je pri tem zaupal bolj marksističnim revolucionarnim metodam kot nauku Cerkve. Občudoval je ‘vitalno silo’ partije in brezobzirnost komunistov pri zasledovanju ciljev. To ga je pripeljalo po eni strani do odobravanja nasilja nad drugače mislečimi in do upravičevanja političnih umorov, po drugi pa do spora s cerkvenim učiteljstvom, to je s škofom Gregorijem Rožmanom. Njegova drža je kmalu prešla v popolno podrejenost partiji, kateri je služil kot propagandni primer njene ‘pluralnosti’.

V komunističnem režimu po vojni je postala za nekatere kristjane, laike in duhovnike, njegova drža, ki je predstavljala kolaboracijo s komunistično partijo, pravi zgled krščanskega pragmatizma. Bil je blizu oblasti, partija, ki je zlivala gnojnico na vso Cerkev, se ga ni dotaknila, v očeh oblasti je bil ‘čist’ in to je bilo končno edino, kar je za mnoge takrat veljalo. Ker so verniki te vrste verjeli, da bo treba s komunizmom biti v dobrih odnosih naslednjih sto let, če ne več, so sledili njegovemu zgledu, vzporedno pa dosledno obsojali in pomagali blatiti škofa Rožmana.

Vse do danes pa ostaja nepojasnjeno, kako je mislec, ki je odklanjal vsako katoliško organiziranost, mogel občudovati in podpirati komunistično, partijsko organizacijo, kako da je pripadnik personalizma iskal zavezništva pri hegeljanskih kolektivistih, da je nasprotnik cerkvene avtoritete z odprtimi očmi zašel v najbolj avtoritativen politični sistem, da je iskalec mističnega doživetja hotel doseči izboljšanje družbe s podporo teoretičnih in praktičnih materialistov, kako je mogel pesnik verjeti, da bodo prinesli narodu val življenja revolucionarji, ki so oznanjali razredno sovraštvo in sejali med rojaki smrt.

Kocbekov zgled je potegnil za seboj precej vidnih katoličanov, katerim, kot se zdi, kljub propadu komunizma in jasnosti cerkvenega nauka še vedno ni do tega, da bi našli odgovor na gornja vprašanja ter da bi ocenili iz moralnega in filozofskega vidika takratno, marksizmu naklonjeno stališče nekaterih kristjanov. Morda ostaja zato med nami še toliko miselne megle.

Kaj pravite o neslogi, ki naj bi vladala med katoličani v času pred vojno in med njo?

Poglaviten razkol med katoličani, ki je segel na področje cerkvenega nauka in discipline, je

[Page 74]

bil ta, o katerem sva pravkar govorila. To je bil pričetek pojava, katerega je doživljala desetletja kasneje pod imenom ‘teologija osvoboditve’ vesoljna Cerkev, ki ga pa je ta, kot poizkus sodelovanja kristjanov z ateističnim marksizmom, obsodila in zavrnila. Tako je bilo z najvišjega vrha Katoliške cerkve potrjeno stališče, ki ga je v primeru Kocbeka in njegovih somišljenikov pri nas zavzel škof Rožman.

Ostali spori niso bili načelnega značaja. Posebno zadnje čase se nekateri rojaki radi zgražajo nad pomanjkanjem enotnosti med katoliškimi visokošolci v letih pred vojno in deloma med njo. Kot je znano, so bili eni organizirani v akademskem društvu Straža pod vodstvom prof. dr. Lamberta Ehrlicha, drugi, Mladci, pa so bili dijaška oziroma visokošolska veja Katoliške akcije pod vodstvom prof. Ernesta Tomca. Ker so oboji delovali med študenti na univerzi, je prišlo včasih do sporov glede načina dela. Čeprav sta obe skupini sicer soglašali v načelih, sta se razlikovali v organizacijskih in vzgojnih metodah. Ta različnost in celo tekmovalnost sami na sebi nista bili nič slabega, a sta privedli ponekod do osebnih nasprotstev, ki jih med verniki, ki zasledujejo podobne cilje, ne bi smelo biti. Motili pa so navadno ti spori najbolj tiste, ki niso poznali od znotraj nobene od obeh omenjenih skupin, a so si želeli v katoliškem taboru podobno monolitno enoumnost, kot so jo občudovali pri komunistih. Imam vtis, da velik del tedanjih in sedanjih kritikov pri presojanju teh pojavov močno pretirava. Spregledajo, da so oboji, Mladci in Stražarji, brezpogojno sledili cerkvenemu nauku in se podrejali njenemu vodstvu, da so popolnoma soglašali v pogledih na marksizem in da so na univerzi v debatah s komunisti vedno nastopali enotno. Sicer pa je v Cerkvi različnost pristopov pri apostolskem oziroma javnem delu od nekdaj dobrodošla. Kako naj si drugače razlagamo na stotine redov in karizmatičnih gibanj, ki ob enotnosti nauka iščejo različne poti? Kar pa je treba seveda obžalovati v teh in vseh podobnih primerih, je pomanjkanje ljubezni, kolikor se je to pokazalo včasih v ostrini nastopov tega ali onega. Vendar spada to na raven osebnih napak, ne kake globlje razcepljenosti.

Naj dodam iz osebne izkušnje, da smo Mladci in Stražarji po vojni na univerzi v Gradcu delovali skupno, imeli ob petkih skupne maše in skupne letne duhovne vaje. Prijateljsko vzdušje med nami je storilo, da je bilo vsako opravičevanje za kako preostro besedo v preteklosti nepotrebno.

Kako razlagate dejstvo, da je od vsega predvojnega katoliškega gibanja, organizacij, kongresov in navidezne gorečnosti ostalo tako malo ali bolje — nič? Nekateri so mnenja, da sta tega kriva tudi verska pozunanjenost in triumfalizem med katoličani pred vojno.

Nekaj podobnega sem že slišal pred leti od mlajšega rojaka, ki je bil prepričan, da je poudarjanje duhovnosti med laiki šele sad zadnjega koncila. To nikakor ne drži. Na Slovenskem so Marijine kongregacije delovale v tej smeri že pred skoraj sto leti, dobrih deset let pred vojno pa so v tem pogledu globoko zaorale tudi vse veje Katoliške akcije. Upoštevati pa je treba, da je od takrat preteklo že nad pol stoletja in da je imelo tedaj izražanje vernosti lahko tu in tam drugačne, a nič manj avtentične oblike, kot jih ima danes. Kongresi niso bili le zunanjost in organizacije so bile le viden okvir, v katerem so se katoličani vseh stanov lahko usposabljali za apostolat, hkrati pa tudi rasli v osebni pobožnosti. Nikakor si ne bi upal reči, da je bila takratna verska gorečnost le navidezna.

[Page 75]

Splošna poklicanost k svetosti, o kateri je govoril pokojni papež Janez Pavel II., je bila ena od vodilnih misli že takratne Katoliške akcije.

Glede mnenja, da od vsega tega ne bi ostalo nič, pa bi spomnil na dvoje. V duhovnem svetu se nič ne izgubi. Žrtve in trpljenje katoličanov med revolucijo in po njej so zaklad, katerega se sedanja generacija slovenskih vernikov premalo zaveda. A prav množica oseb, ki so med nami izgubile življenje, svobodo ali dom zaradi vere, je tudi dokaz, da krščanstvo teh naših prednikov ni bilo gola zunanjost. Suho drevo ne daje takih sadov.

Razlog, zakaj je ostalo od te dobe malo vidnih sadov, pa je več kot jasen. Tako nacizem, ki nas je ogrožal štiri leta, kakor komunizem, ki je po vojni in revoluciji skozi tri generacije obvladoval večji del življenja in mišljenja na Slovenskem, sta bila po svojem bistvu veri sovražna. Hotela sta izbrisati vernost iz duš posameznikov in uničiti Cerkev. Komunizem je imel dovolj časa, ne le za strahovanje vernikov, ampak tudi, da je prilagodil svojim namenom tako pisanje zgodovine kakor ocenjevanje dela takratnih kristjanov. Svoj namen je dosegal tem laže, ker so bile priče, ki bi govorile drugače, deloma razkropljene po svetu, deloma pomorjene v Rogu, Hrastniku, Teharjah in po vsej slovenski zemlji, nekatere pa sredi slovenskega enoumja utišane.

Potem ko so množični poboji in preganjanje vernikov nehali biti državna tajnost, je težko razumljivo, da se še kdo v dobri veri sprašuje, kje so sadovi nekdanje vernosti. Ali je res tako težko sprejeti dejstvo, da je naš narod doživljal med revolucijo in v desetletjih po njej krvave in nekrvave ‘čistke’, ki so prizadele najhuje prav tiste, ki so živeli najglobljo vero in so najbolje poznali veri sovražno jedro komunizma?

Demokratična stran je za to, da bi ne prišlo do narodne katastrofe, ’zastavila‘ smrt in pregnanstvo tisočev. Nenazadnje tudi svoje dobro ime. Postavljam vam hipotetično vprašanje: ali bi bila slovenska sprava možna, če bi ta stran sklonila glavo, ne glede na resnico, priznala vse, kar se ji očita, in prosila za odpuščanje?

Mislim, da bi težko govorili o ‘zastavljanju’ življenj in pregnanstva. Demokratična stran je vsekakor bila pripravljena na žrtve, tako v odporu proti okupatorjem kakor kasneje v obrambi pred komunisti, a dvomim, da je kdo

[Page 76]

lahko predvideval strahote, do katerih je pripeljala revolucija. Napadi komunistov so povzročili reakcijo in s tem preusmerili demokratično ilegalo, ki se je organizirala za boj proti fašistom in nacistom, v obrambo pred revolucionarji, ki so predstavljali takrat zanje neposredno nevarnost. Tudi svojega dobrega imena demokratična stran ni nikoli zastavljala. Dobro ime so ji skušali vzeti njeni nasprotniki in se jim je to do neke mere posrečilo, deloma tudi zato, ker v Sloveniji javno mnenje vse do danes pasivno, nekritično sprejema, kar so skozi desetletja učili lastniki enoumnega medijskega monopola. Koga naj bi prosili odpuščanja in za kaj?

Nekaj takega so sicer že poizkusili pred leti nekateri predstavniki Cerkve, a menim, da bi bilo ob množici žrtev in celo mučencev bolj na mestu javno odpuščanje morilcem, kar je krščanska dolžnost, ne glede na njihovo priznanje krivde in kesanje. Javno je obžaloval krivice, kolikor so jih prizadeli med revolucijo kristjani, že škof Rožman, a to ne pomeni, da bi morala napadena stran prositi odpuščanja napadalce.

Zdaj pa besedo o spravi. Sedanji papež Benedikt nas spominja, da je mir sad resnice. Poravnava med nekdanjimi nasprotniki bo vredna tega imena, ko bo slonela na resnici. Tega ne zahteva le zvestoba žrtvam. Pričati resnico je dolžnost, ki jo imamo vsi, tako do sebe kakor do naših zanamcev. Ti imajo pravico poznati dejstva, ki jim bodo omogočala presojati naš čas. Morda še v večji meri pa so resnice potrebni tisti, ki so v preteklosti krivico prizadevali. Z neresnico o njihovih dejanjih bi jim dajali potuho, da bi lahko preslišali glas vesti, ki vodi k poti kesanja. Kesanje pa, čeprav tiho in skrito, je vzporedno z odpuščanjem edina sprava, ki v resnici drži. Če je iskanje poravnave s pomočjo laži nemoralno za vsakega človeka, je toliko bolj za kristjana, ki ima ime po Njem, ki je sprejel nase sramoto, izgubo dobrega imena, osamljenost, trpljenje in smrt tudi zato, ker je do konca ostal zvest resnici.

Vsi, ki nam je mar slovenski narod, si želimo, da bi prišlo med nami do sprave. Zato kristjani odpuščamo krivice, ki so nam jih prizadeli, in se oproščamo za tiste, ki smo jih povzročili. Ne moremo pa prositi odpuščanja za nekaj, na kar smemo biti ponosni, in sicer da smo prepoznali v komunizmu nevarnost za krščanstvo in za naš narod v času, ko so mu mnogi še nasedali, ter smo se takrat njegovemu nasilju uprli.

V zadnjem poglavju vaše knjige Med smrtjo in življenjem razmišljate o prihodnosti slovenskega naroda. Pustimo stapljanje zaradi integracij, globalizacije in vrsto drugih težav. Poglejmo samo v srčiko: nataliteta. Kako presojate možnost preživetja našega naroda zdaj, ko je od vaših takratnih pogledov pretekla že vrsta let, na videz brez posebnih sprememb?

V omenjenem poglavju, ki nosi naslov ‘Živeti in preživeti’, sem zapisal poleg drugega tudi, da je razpravljanje o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti brez pomena, če Slovenci ne rešimo osnovnega vprašanja ustrezne demografske rasti. O tem sem danes tako prepričan, kot sem bil takrat. Le radikalno povišanje rodnosti v dobi sedanje generacije more zagotoviti slovenskemu narodu preživetje.

Nisem pa gotov, da se v zadnjih letih ni nič spremenilo. Opozoril bi, da je medtem število prebivalcev Republike Slovenije preseglo mejo dveh milijonov, kar pa ni posledica višje natalitete, temveč priseljevanja. Pomeni, da je v slovenski državi sicer več prebivalcev, a manj Slovencev kot pred leti. Pomeni pa tudi, da

[Page 77]

nam bo odslej preštevanje prebivalstva v državi vedno manj zanesljivo govorilo o demografskem razvoju Slovencev. Kadar govorimo o možnosti izumrtja našega naroda, na kar nas je opozoril ne dolgo tega tudi kardinal dr. Alojzij Ambrožič, si ne smemo predstavljati, da bo čez nekaj let zazijala med nami praznina, ker bo ljudi vedno manj. Res se lahko zgodi, da bodo nekateri kraji izumrli, vendar se bo v drugih večalo število tujih priseljencev, ki bodo posebno tam, kjer bodo postali večina, zaznamovali celoten način življenja in vrednotenja. Kolikor moremo presoditi po statističnih podatkih iz časov, ko je bilo priseljevanja manj, imamo Slovenci pred seboj razmeroma kratko dobo ne več kot dvajsetih let, da s porastom rodnosti zagotovimo v lastni državi ohranitev narodne identitete. S priseljevanjem delovne sile iz sorodnih kulturnih krogov lahko proces odmiranja upočasnimo, priseljenci z različno kulturo in z različnim moralnim vrednotenjem pa bodo ob pomanjkanju slovenskega naraščaja vplivali bistveno drugače. Pri tem ne gre za rasistični predsodek, temveč za realističen pogled na problem, ki postavlja v Evropi pred vprašanje identitete že desetletja celo večje narode od nas.

Če je tako, ali ni naravnost groteskno, da med državnimi organi ni opaziti pravzaprav nobenega resnega alarma? Predsednik države se ukvarja z najrazličnejšo eksotiko, predsednik vlade z gospodarskimi reformami. Kako predočiti usodno kritično situacijo ljudem, kako odgovornim politikom? Kakšne korake bi na njihovih mestih ubrali vi?

Ko pomislim, da je kmalu po osamosvojitvi viden slovenski politik izrazil mnenje, da zdaj, ko imamo državo, ne bomo več govorili o narodu, se ne čudim preveč brezbrižnosti državnih organov, ki jo omenjate. Seveda ne mislijo vsi politiki tako, v praksi pa je med njimi vendarle bolj prisotna skrb, koliko je v državi davkoplačevalcev, kakor kdo so ti in kateremu narodu pripadajo. Prepričan pa sem, da je med nami vendarle vedno več rojakov, ki gledajo v lastni državi za narod potrebno oporo, habitat, kateremu pa daje življenjsko silo narod in ne obratno.

Državo je mogoče upravljati na podlagi proračuna in statistik, to je izključno racionalno, medtem ko je treba imeti svoj narod rad. Zato zanj ni imela razumevanja nekdanja državna struktura, ki je poskušala graditi ‘nov svet’ s pomočjo brezosebnih množic in je temeljila na ideologiji družbenega konflikta, pa tudi ne država, ki bi v pretiranem individualizmu upoštevala le interese posameznika.

Čeprav ne smemo pričakovati celotne rešitve demografskega problema od države, pa bi po mojem mnenju morala slovenska država, vsaj iz pridobitvenih razlogov, nekaj ukreniti, da se med prebivalstvom okrepi nataliteta. Omenil sem že, da postaja v današnjem svetu človekov ustvarjalni talent eden najbolj cenjenih gospodarskih faktorjev, ki ima pri doseganju primerne rasti podobno vlogo, kot so jo imele do nedavnega surovine. V tem pogledu imamo Slovenci s svojo kulturno tradicijo določeno prednost, za katero gre zahvala predvsem preteklim rodovom. Talente, ki jih nekatere gospodarsko razvite države uvažajo, smo Slovenci črpali s pomočjo družinske in družbene vzgoje iz svoje srede in jih celo velikodušno pošiljali po svetu.

Kaj naj bi po mojem mnenju storila slovenska država v ta namen? V prvi vrsti naj izoblikuje jasno družinsko politiko. Okrepiti je treba družino, celico, iz katere raste življenje. Družinam z otroki naj bi država zagotovila bistveno davčno olajšavo, poleg tega pa s progresivno družinsko doklado omogočila, da se bodo starši brez prevelike zaskrbljenosti velikodušno

[Page 78]

odločali za večje število otrok. Ker ni redko, da so matere z več kot enim otrokom v službah diskriminirane, bi jih moral v tem pogledu varovati državni zakon. Otroci niso le prihodnost naroda, ampak dajejo družbi od prvega trenutka tudi dodaten gospodarski zagon.

Naslednja naloga, ki bi se jo morala lotiti država, je oblikovanje javnega mnenja, ki bo naklonjeno življenju in družinam s številnimi otroki. Kako pristopiti k tej nalogi, ni treba razlagati ob množici strokovnjakov, ki jih ima na tem področju sodobna družba. Omenim le, naj bi prišla naklonjenost številnim družinam in odločitvam za življenje do izraza že v osnovnošolskih vzgojnih in učnih programih. Pri izrednemu številu splavov, ki že desetletja izčrpavajo slovensko občestvo, pa bi se kazalo tudi vprašati, ali se ne bi marsikatera mati le odločila za življenje otroka, če ji v kritičnem trenutku od države plačani svetovalci, ne bi svetovali drugače. Zdi se, da sledijo državni organi v tem pogledu še vedno starim, življenju nenaklonjenim vzorom.

Država vsekakor lahko pomaga, a odločitve za življenje, za rast in razvoj naroda prizadevajo vso družbo, ki postaja v globaliziranem svetu in v gotovih pogledih vedno manj odvisna od državnih odločitev. Pri tem bi opozoril na družbeni pomen Cerkve in rastočega števila nevladnih organizacij, v katerih se združujejo ljudje za doseganje ciljev, ki presegajo interese posameznikov. Mladi, polni idealov, se združujejo po vsem svetu za ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst, ki so v nevarnosti, da izumrejo. Ali smemo upati, da se bodo njihovi vrstniki med nami zavzeli s podobno gorečnostjo za preživetje slovenskega rodu?

Mislim, da gre za ohranjanje in krepitev vrednot, ki po svoji primarnosti presegajo politične, pa tudi konfesionalne opredelitve. Prepričan sem, da bi se okrog teh lahko povezali in združili sile vsi ljudje dobre volje, ki čutijo slovensko. Iz širokega gibanja narodno in etično ozaveščenih rojakov bi mogli črpati oporo mladi, ko se odločajo za ustanovitev lastne družine, pa tudi matere in očetje, ko sprejemajo medse novo življenje. Zadnja, neposredna odločitev za življenje, katere posledica je višja stopnja rodnosti v družbi, je končno vedno osebna.

Če prav razumem, imate s poudarkom na osebni odločitvi v mislih ‘spreobrnjenje’, ki ste ga nekoč že nakazali kot ‘metodo’ za izboljšanje sveta, zlasti kot alternativo prevratu, revoluciji. Vendar je beseda spreobrnjenje vzeta iz krščanskega miljeja. Imate mogoče na razpolago kakšen bolj profan sinonim oz. ali obstaja alternativni proces za nekonfesionalne ljudi, ki taki želijo tudi ostati?

Ste kar prav razumeli. Odločitev za življenje v družini in za zvišanje rodnosti v družbi je hočeš nočeš moralnega značaja. Ne drži pa, da bi bil to izključno verski in še manj ‘konfesionalen’ proces. Moti morda, da uporabljamo navadno izraz ‘spreobrnjenje’ v verskem pomenu in tako ustvarimo videz, da je to nujno nekaj nadnaravnega. Spregledamo, da se srečujemo z istim pojavom v naši naravni vsakdanjosti.

Vsakega človeka, vernega in nevernega, postavlja življenje neprestano pred moralne odločitve, kjer si stojijo nasproti navadno kratkoročne, večkrat navidezne koristi in ugodja, na drugi pa vrednote. Kadar se človek potem, ko je za nekaj časa zapustil svet vrednot, ponovno odloči zanje, je bil tak zasuk, čeprav na povsem naravni ravni, spreobrnjenje. Če se nekdo, ki je goljufal, odloči, da tega ne bo več delal, se je preusmeril k vrednoti resnice in poštenosti. Podobno kadar sklenemo npr., da

[Page 79]

bomo grobost v odnosu z bližnjimi nadomestili z malo več potrpežljive prijaznosti, smo se obrnili v smeri druge velike vrednote, ki je dobrota. Spreobrnjenje srca je naloga, pred katero smo zaradi svoje človeške krhkosti postavljani vedno znova vsi ljudje. Le pri odločitvi za obrat v smeri najvišje vrednote, ki je Bog, dobi taka preusmeritev, spreobrnjenje, upravičeno verski prizvok. Na vprašanje, kako naj ločimo ti dve ravni moralnih odločitev s primernim sinonimom, mi pridejo na misel besede kot ‘preusmeritev k vrednotam’, ‘prevrednotenje življenja’, ‘preobrat k etičnim prvinam’, ki morda niso najbolj posrečene. Prepričan sem, da bo kak dober poznavalec in ljubitelj slovenskega jezika lahko našel primernejši izraz.

Vendar me bolj kot vprašanje terminologije skrbi v zvezi z nizko rodnostjo v našem narodu pojav resignacije, ki ga opažam v pogovorih, predvsem pa ob branju raznih člankov. »Ni otrok, kaj se hoče, to je problem vse Ev- rope … Upadanje rojstev je dejstvo in proti dejstvom ne moreš kaj, je pač tako.« Take zaskrbljene pa tudi resignirane glasove je slišati in brati med nami, kot da bi prizadel Slovenijo in vso Evropo neznan virus, proti kateremu

[Page 80]

še niso iznašli zdravila. ‘To so dejstva’ je stavek, s katerim se uspavajo pod vplivom socioloških statistik in analiz ljudje, ki so še nedolgo tega verjeli v usodnost marksistične dialektike, zdaj pa se prepuščajo usodnosti družbenih ‘trendov’, kot da bi človek izgubil svobodno voljo po kakih kozmičnih zakonih bodisi levega ali desnega materializma. Nerazumljivo je, da se je te vrste determinizem vselil celo v katoliško podzavest. Če bi se naši slovenski predniki na podoben način predajali raznim ‘usodnostim’, nas že stoletja ne bi bilo. A takrat, hvala Bogu, niso imeli med seboj ‘gurujev’, ki bi jih seznanjali z ‘neizogibnostmi’ njihovega časa, ampak vodnike iz duhovniških in iz laiških vrst, ki so jim pomagali utrjevati vest, da so se odločali in delali, kar so spoznali za prav in pošteno.

Rodnja otrok je po svojem bistvu osebna odločitev, ki pa zaznamuje družbeno realnost. Otroci so v družini in v družbi vir življenja, sreče, pa seveda tudi skrbi. Vse, kar je vredno, povzroča namreč napore in skrbi, ki pa so le eden od izrazov ljubezni.

Ljubezen je po mojem mnenju vedno ena in ista velika, plemenita, presežna krepost. Ljubezen do naroda se pričenja z ljubeznijo do staršev, do bratov in sester, se nadaljuje v ljubezni do zakonskega druga, se množi z ljubeznijo do otrok, svojih in njihovih prijateljev, družin, vnukov in pravnukov. Ta mreža vseobsegajoče, najvišje kreposti ni sektaška, ampak v najbolj plemenitem pomenu besede globalna, to je univerzalna, ker se v koncentričnih krogih in v različnih odtenkih, kot dobrota, razumevanje, usmiljenje in strpnost, širi na znance in sosede, na rojake, na člane verskega občestva, na celotno človeštvo ter sega preko časa v večnost. Ljubezen je pogumna, se ne boji življenja, je pa tudi iznajdljiva, ker sloni na zaupanju v svojo pa tudi svojih bližnjih ustvarjalno silo. Zato v družbi, kjer je veliko ljubezni, življenje brsti in dodaja skupnemu kulturnemu, duhovnemu in tvarnemu imetju z vsakim rodom novo bogastvo.

Gre za zavrnitev brezbrižne sebičnosti, mržnje in sovraštva, ki so predolgo zaznamovali velik del naših družbenih odnosov, ter za vztrajno usmerjanje k ljubezni in k življenju, kar predstavlja za vsakega od nas temeljni izziv, dan na dan, do konca časa, ki smo ga prejeli v dar.

Pisali ste tudi o možnosti reševanja demografske krize z naseljevanjem iz diaspore. Kako gledate na to danes?

Najprej naj ponovno poudarim, da je priseljevanje lahko le prispevek k reševanju našega demografskega vprašanja, katerega rešitev je le v povečani rodnosti. Ker pa je treba v tem pogledu uporabiti vse možnosti in mobilizirati vse sile, ne bi smeli spregledati te alternative, ki je bila med nami predolgo zanemarjena. Vendar je danes tudi v tem oziru položaj precej drugačen, kot je bil prva leta po osamosvojitvi.

Z zlomom komunističnega režima in s slovensko osamosvojitvijo je napočil težko pričakovani trenutek uresničenja stoletnih želja. Polagoma pa je med zdomci pričel rasti občutek,

[Page 81]

da matična Slovenija za diasporo nima posluha. Nihče ni povabil nekdanjih beguncev, pa tudi drugih izseljencev, naj se vrnejo, kot so npr. storili nekateri drugi narodi. Slišali pa smo iz ust predstavnika slovenske države, da je zdaj ‘politične emigracije’ konec in da smo zdaj vsi izseljenci, kakor da bi bilo s tem konec bremena, ki smo ga prenašali, za funkcionarje mlade države pa konec nadležnih skrbi. Mnogi emigranti, ki so želeli pridobiti slovensko državljanstvo zase in za otroke, so naleteli na ovire, tako da se je začetno navdušenje končno poleglo. Zdelo se je, da pričakujejo v domovini od izseljencev predvsem denar, ki naj bi ga ti imeli, da pa je malokdo pomislil na diasporo kot na živi del naroda. Med nami pa je bilo marsikomu težko razumeti, da imajo v slovenskem parlamentu zastopnika manjšine, katerih člani ne presežejo deset tisoč oseb, medtem ko je četrtmilijonska diaspora ignorirana.

Slovenija je prva leta po osamosvojitvi zamudila marsikatero priložnost, med drugim da bi s pomočjo Slovencev, ki živijo po svetu, lahko povečala na svojem ozemlju število slovenskih družin, pa tudi okrepila svojo prisotnost v globaliziranem svetu. Vendar to ne pomeni, da je zdaj za kaj takega prepozno.

Kaj imate v mislih, ko pravite, da je bilo po osamosvojitvi marsikaj zamujeno?

Ne mislim pri tem le na odnose s slovenskimi skupnostmi po svetu. Verjetno smo v zdomstvu močneje občutili tudi druge takratne opustitve.

Kot rečeno, je pomenila za nas, politične emigrante, slovenska osamosvojitev s padcem totalitarnega komunističnega režima izpolnitev najglobljih pričakovanj, ki pa ni bila brez razočaranj. Kdor je sledil dogodkom na Češkem, kjer so izpeljali pod vodstvom karizmatičnega Vaclava Havla demokratizacijo, ki je takoj ob svojem nastopu obsodila nekdanji totalitarizem, je smel upati na kaj podobnega tudi v svoji domovini. Vendar pri nas do tega ni prišlo. Ker nova demokratična oblast prejšnjega, komunističnega režima ni javno obsodila, bi lahko nastal, predvsem med mlajšim rodom, dvom, da ta morda le ni bil tako slab in da je demokracija lahko nekako naravno nadaljevanje partijske totalitarne države. Dejstvo, da je demokracija bistveno nasprotje totalitarizma in da je z njim povsem neskladna, pri nas ni prišlo do polnega izraza. Res je, da so bile v Sloveniji okoliščine take, da je bilo ob iskanju soglasja za državno osamosvojitev težko načenjati vprašanje dotedanjih odgovornosti, vendar je bil kritičen trenutek za razčiščenje neposredne preteklosti, pa tudi za odločno obsodbo komunističnega totalitarnega režima zamujen.

Ker nekdanje politične strukture niso bile takoj prilagojene novi demokratični realnosti, je razgradnja nekdanjega gospodarskega sistema počasi napredovala in omogočila preliv velikega dela družbenega premoženja v roke nekdanje politično-gospodarske elite. Tudi mediji so ostali v rokah ljudi, ki so jih nadzorovali že v totalitarnem režimu. Če pomislimo, da živimo v časih medijske demokracije, je težko razumljivo, da večina prebivalstva, ki je podprla nove, demokratične stranke, ni mogla priti do enega samega dnevnika in je na področju javnega obveščanja odvisna predvsem od verskega tiska. Na podoben način je ostalo v rokah nekdanjih totalitarcev nerazumljivo dolgo tudi šolstvo, s tem pa je ostal nespremenjen tudi pouk zgodovine.

Znano je, da je bilo pisanje zgodovine eno od ključnih sredstev, ki ga je uporabljala komunistična partija povsod na svetu, pričenši

[Page 82]

s Sovjetsko zvezo, za pranje možganov, to je oblikovanje mišljenja prebivalstva. Gledano iz emigracije je bilo težko razumeti, da se v domovini tega dejstva, vsaj kot se je zdelo, zaveda tako malo dobrih ljudi in celo demokratičnih politikov ter izobražencev. Ljudje, ki so poznali v teoriji tako marksizem kakor tehniko pranja možganov ter so ju morda obsojali drugod, se niso zavedali, da so bili v komunistični Jugoslaviji sami predmet podobnih procesov. Verjetno zato niso uvideli potrebe po temeljitih spremembah pri ocenjevanju naše polpreteklosti in do neke mere tudi sedanjosti.

Tako smo bili zdomci, ob vseh političnih spremembah v domovini, upravičeno zaskrbljeni, ko smo opazili, da je ostal tam partijski prikaz polpretekle zgodovine še vedno v polni veljavi. Obsodbe nekdanjih revolucionarnih ‘ljudskih’ in vojaških sodišč niso bile izničene, poravnava materialnih krivic, ki jih je storil partijski režim, je potekala počasi, poprava moralnih krivic je prihajala po kapljicah. Komunistična revolucija v času sovražne okupacije je še naprej ostajala prikrita za opevano NOB, partizani naj bi bili še vedno heroji in ne (večkrat nehote) vojaki komunistične revolucije, mi pa enako kot ves čas begunstva in emigracije ‘izdajalci’. Zadnje čase so pričeli dodajati razni mediji tej opredelitvi izraz ‘zapeljani’, da bi tako omogočili ‘netravmatične’ stike z emigranti. O tem pa, da so pričeli komunisti pri nas revolucijo leta 1941, pod sovražno okupacijo, s poboji slovenskih rojakov, civilistov, in da so s tem povzročili oboroženo samoobrambo, o tem s strani države ni glasu.

Boleče je bilo in je še, da slovenska katoliška skupnost ni takoj zahtevala od demokratične države, da javno vrne pokojnemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu čast, ki mu jo je vzelo partijsko povojno sodišče. Še težje pa je, da celo vidni predstavniki Cerkve ne vidijo in ne občutijo potrebe, da bi počastili spomin tega velikega moža, priznali pravilnost njegovih jasnovidnih odločitev in slovesno prenesli njegove zemeljske ostanke iz še trajajočega begunstva v grob na slovenskih tleh.

Kljub temu da se je kmalu po osamosvojitvi pričelo govoriti o komunističnih umorih med revolucijo in množičnih pobojih po njej, mlada država ni izrabila zgodovinskega momenta, da bi ta dejanja jasno obsodila in tako potegnila ločnico med seboj in dejanji partijskega terorizma. Zasluga razmeroma majhnega števila rojakov je, da prihaja po letih nerazumljive brezbrižnosti na dan tudi ta del zgodovinske resnice. Polagoma se tudi to spreminja in končno bo čas odplavil iz slovenske zavesti laži, ki ostajajo marsikje še kot zla usedlina preteklih desetletij.

Zdi se mi, da je bila podobno zamujena tudi priložnost, da bi prve ure državne samostojnosti odločneje določili in zavarovali jugovzhodno državno mejo. Seveda, odloženo še ni zamujeno in vedno znova si moramo priklicati v zavest pravilo, ki pravi, da je čas lahko cena za miren prehod, razvoj in rast. Pazimo pa, da ta cena ne bo previsoka in ne bo ostala na naši slovenski vesti kot neporavnan dolg.

S svojim odgovorom ste trčili na dosti širši problem, ki tare ves svet. Omenjate brezbrižnost,

[Page 83]

ki jo opažate v odnosu do naše polpreteklosti. Vendar imam vtis, da gre za pojav, ki je v svetu precej splošen. Gre za oceno političnega sistema, ki mu največkrat rečemo komunizem. Vtis je, da se svet niti ne zaveda, kaj ta beseda pomeni. Milijoni ljudi na Vzhodu so komunistične režime desetletja mukoma prenašali. Postavke in primerjave so precej jasne, obsodbe pa ni. Slovenija je v tem bržkone celo precej na repu.

Dvomim, da bi mogel odgovoriti izčrpno na vprašanje, ki se nanaša na različne dežele in na množico ljudi in s tem tudi na nepregledno vrsto vidnih, navideznih pa tudi globokih vzrokov za njihovo vedenje. To bo verjetno še dolgo predmet študija in ugibanj. Vendar naj se ga lotim vsaj v grobih obrisih. Dvajseto stoletje sta zaznamovali dve ideologiji, ki sta se obe imenovali socialistični. Prva je bila internacionalni socializem ali komunizem, ki je na osnovi marksizma z revolucijo, med prvo svetovno vojno, dosegel absolutno oblast najprej v Rusiji. Druga usodna ideologija je bil nacionalni socializem, ki je v različici italijanskega fašizma z državnim udarom, diktatorsko zavladal na jugu Evrope, v Nemčiji pa je v obliki nacizma in s pomočjo demokratične večine privzel oblast in ustvaril totalitarno državo.

[Page 84]

Čeprav so bile vse države, ki so jim vladale stranke omenjenih ideoloških predznakov, po svojem bistvu totalitarne, sovražne demokratični družbeni ureditvi in zato nasilne, je bil po njihovem propadu javno in mednarodno obsojen le nemški nacizem. Odgovorne voditelje nemškega nacističnega Rajha so sodila, obsodila in kaznovala zavezniška, kasneje pa tudi domača, nemška sodišča. Zavezniške oblasti so tudi poskrbele, da se je na nemškem ozemlju izvedel proces denacifikacije. Nasprotno pa v Italiji, kjer je že kakih deset let pred drugo svetovno vojno mrgolelo fašističnih črnih srajc, ni bilo po razpadu fašistične države in usmrtitvi Duceja leta 1943 nikogar, ki bi bil odgovoren za nasilja in krivice, ki so jih povzročali fašisti svojim političnim nasprotnikom, med

manjšinami pa predvsem Slovencem. Italijanski fašizem je po dvajsetih letih brezobzirnega nasilja, ki je pustilo globoke, čeprav večkrat prikrite sledove, izginil brez kesanja, brez obžalovanja, kot da ga nikoli ne bi bilo.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v državah, v katerih so vladali totalitarni komunistični režimi. Ponekod, kakor na primer v Rusiji in na Češkem, so po propadu komunističnega sistema tega javno obsodili, ponekod so celo izpeljali lustracijo, ki naj bi olajšala demokratizacijo, a v večini primerov je bil prehod iz totalitarne državne strukture v demokracijo tak, da niso nikogar spraševali po osebni odgovornosti za nasilje v preteklosti. In vendar govorimo o totalitarnem političnem sistemu, ki je povzročil v dvajsetem stoletju po vsem svetu nad sto milijonov žrtev, to je več kot drugi totalitarizmi tega časa. Govorimo o zločinih nad človeštvom, o ubojih, o množičnih likvidacijah in mučenju izvršenem v imenu komunizma, pa o odvzemanju svobode, o strahovanju oseb, o strahovladi, ki je slonela na partijskem terorju. Kako je mogoče, da je po tako ogromnem in sistematičnem krvoprelitju, po letih, ko vse to ni več skrivnost, na vsem svetu tako malo odziva, tako malo obsodbe in še manj kesanja?

Tudi Stéphane Courtois se v svoji Črni knjigi komunizma sprašuje: ‘Zakaj je tako šibak odziv javnega mnenja na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj politiki kakor v zadregi molčijo o tem? Predvsem pa, zakaj je v akademskem svetu tak molk o komunistični katastrofi, ki je skozi osemdeset let prizadejala tretjino človeštva? Od kod nesposobnost postaviti v središče analize pojava komunizma tako bistven faktor, kot je zločin, še posebno množični zločin, sistematični zločin, zločin proti človeštvu?’

Courtois se vpraša, če ni morda prvi razlog za brezbrižnost do komunistične preteklosti strah sodobnikov, da bi doumeli grozoto, ki se je desetletja odigravala okrog njih. Eden od razlogov za tako stanje je tudi, da so komunistični krvniki, ki so delali po nalogu svojih državnih organov, poskrbeli, da so njihovi zločini ostali prikriti. Močan razlog je brez dvoma strah, ki so ga komunisti znali vliti v kosti vsega prebivalstva. Ljudje so molčali, ker so se bali. Ker pa na svojo bojazen navadno ni nihče ponosen, molk traja, tudi ko so objektivni razlogi za strah že minili. Na ta način se strahu polagoma pridružuje brezbrižnost.

Ne smemo pozabiti, da so komunistični režimi povsod po svetu uporabljali za obvladanje

[Page 85]

ljudstva poleg strahovanja tudi laž. Kjer koli so se komunisti za oblast borili ali pa so jo izvajali, so načrtno ustvarjali svoje heroje, nasprotnike pa so dosledno blatili. Živim in mrtvim nasprotnikom so jemali dobro ime. Kdo naj bi se brigal za poboje ljudi, če so o njih učili v šoli, v knjigah in medijih pa razlagali, da so bili to izdajalci, izvržek človeštva in sovražniki napredka? Kleveta na osebni ravni je krivica, množična, znanstveno širjena in od države potrjevana kleveta pa je orožje, katerega dolgoročno moč si ljudje težko predstavljajo.

Mnogi, ki za komunistične zločine vedo, o njih molčijo, ker imajo slabo vest. Ne glede na to, ali so sodelovali s komunistično partijo prvotno iz idealizma, kasneje pa iz strahu ali iz koristi, vedo, da so pri tem podpirali politični sistem, ki je bil po svojem bistvu nasilen in zločinski. Takih ljudi je veliko, skoraj vsaka družina jih ima med seboj, vsaka skupnost jih pozna. Zato ljudje molčijo tudi iz osebnega obzira in zaradi ‘ljubega miru’.

‘Akademski molk’, ki ga omenja Courtois, pa ima poleg že navedenih razlogov verjetno še enega. Imam vtis, da gre pri tem za prikrit intelektualni sram, če ne za napuh. Ljudje, ki so se ob vsej izobrazbi skozi več kot pol stoletja pustili voditi za nos totalitarnim režimom in ideologiji, ki se je izkazala ne le za zgrešeno, ampak tudi za zločinsko in utopično, so gotovo med prvimi, ki jim kaže preteklost čimprej pokopati. Čim večji ugled uživajo ti ljudje v družbi, več poštene odkritosti in poguma bi zahtevalo od njih priznanje, da so se motili.

Končno pa se marsikdo tudi vpraša, ali se splača govoriti o tem, kar se je pod komunizmom v resnici dogajalo, ko so pa včerajšnji rablji še vedno ugledni člani družbe in imajo njihovi dediči še v rokah pomembne niti.

Vaš odgovor se nanaša pretežno na stanje v deželah, ki so bile pod komunizmom. Vendar se mi zdi, da tudi Zahod vztrajno ohranja spogledljiv odnos s temi nekdanjimi režimi, kot smo npr. lahko videli ob letošnji zavezniški proslavi v Moskvi. Zakaj?

Kar sem rekel prej o molku izobražencev, se nanaša lahko na prizadete z obeh strani nekdanje železne zavese. Imate pa prav, da obstajajo posebno na Zahodu za tak odnos do komunizma še drugi razlogi.

Ljudje, tako posamezniki kot družba, se ne spominjamo vseh dogodkov enako intenzivno. Konec druge svetovne vojne je bil vsekakor trenutek, ki se je globoko zarezal v kolektivni spomin. Takrat so stali nasproti poraženi nacistični Nemčiji, ki je bila upravičeno zaznana kot simbol zla, zmagovalci, v katerih so ljudje gledali njeno nasprotje, torej poosebljeno dobro. V tej zmagoviti družbi je stal ob zahodnih demokratih, to je Američanih, Angležih in Francozih, tudi Jožef Stalin, totalitarni diktator, ki je vladal Sovjetski zvezi takrat že trideset let s krvavim nasiljem in po katerem sta se zgledovala pred vojno tako Mussolini kakor Hitler. Slavospevi svobode, namenjeni zmagovalcem, so v očeh prebivalcev miru željne Evrope prekrivali Stalinovo zločinsko preteklost in ne manj nasilno tedanjost.

Zanimivo je, da se celo zgodovinarji redko spomnijo, da je bil Stalin ob pričetku druge

[Page 86]

svetovne vojne Hitlerjev zaveznik. Pogodba, ki sta jo oba diktatorja podpisala leta 1939, je bila v bistvu pogodba o razdelitvi Poljske, katero je Hitler napadel s Stalinovim pristankom in sodelovanjem ter tako sprožil drugo svetovno vojno. Nacionalsocialistična Nemčija in internacionalsocialistična Sovjetska zveza sta si razdelili premagano Poljsko. Nemško-sovjetsko zavezništvo je imelo kot posledico, da je Stalin zasedel baltske države na podoben način kot Hitler že prej Češkoslovaško, nato pa napadel Finsko, ki pa se mu je postavila po robu. A na to so po vojni ljudje pozabili.

V družbi zmagovalcev se je ob Stalinu znašel tudi Tito. Želja povojne Evrope, da bi pozabila na vojne in konflikte, je povzročila, da so ljudje spregledali sovjetske politične ‘čistke’, gulage, polne političnih jetnikov, kršenje človekovih pravic po vseh komunističnih državah, poboj poljskih častnikov v Katynu in seveda tudi manj poznane množične zločine na slovenskih tleh. Vedeli so, da se dogajajo za železno zaveso hude reči, a so raje gledali proč. Države imajo navadno dovolj notranjih težav, da se ne menijo dosti za zločine in krivice, ki se jih neposredno ne tičejo. Izjema na zahodu so bile do neke mere prav ZDA, katere omenjate. Težo hladne vojne proti sovjetskemu, komunističnemu bloku so skozi 45 let nosile na svojih ramenih izključno ZDA, čeprav je bila Evropa ves ta čas najbolj ogroženi del demokratičnega sveta. Spogledovanja ZDA s sedanjo Rusijo in skupnega spominjanja zmage nad nacizmom, po mojem mnenju, ne kaže primerjati s pojavom bolj ali manj nostalgičnega marksizma, ki se resnično pojavlja po svetu.

Ponovni vznik marksističnega progresizma je verjetno tudi eden od razlogov, da po toliko letih ne pride do javnega obračunanja s krvavim obdobjem komunističnih totalitarnih režimov. Nekdanja komunistična levica, ki je bila močno prisotna med evropskimi pa tudi ameriškimi intelektualci ter je imela izreden vpliv na medije, se je sicer porazgubila po raznih političnih strankah, a predstavlja še vedno enoten miselni tok, ki je opazen tako v krogih ‘liberalnega’ progresizma kakor ‘naprednega’ socializma. Tej smeri, ki zavrača leninistično-stalinistični model, je blizu Gramscijeva vizija marksizma. Njenim pripadnikom nikakor ni do tega, da bi razčistili komunistično preteklost, pri kateri so bili sami vsaj posredno udeleženi.

Kaj pravite na razvpito misel, da je imela Slovenija za razliko od ostalih vzhodnih držav socializem s človeškim obrazom?

O socializmu s človeškim obrazom so pričeli govoriti v Sloveniji po desetletjih brezobzirnega komunističnega režima, ki se ni menil, da bi imel človeški videz. Nasprotno, bili so časi, ko se je isti režim ponašal s svojim kamnitim, brezčutnim izrazom. Po letih krvave revolucije, po desetletju nečloveško krutega totalitarizma je komunistična partija tudi v Sloveniji obvladala življenje in mišljenje prebivalstva do take mere, da si je ob totalni oblasti lahko privoščila malo drugačen videz. Groza, ki jo je skozi leta partija vlivala v ljudi s svojim prvotnim, nečloveškim obrazom, ji je dovoljevala, da si je proti koncu lahko nadela manj grozljivo, medijsko bolj sprejemljivo masko.

[Page 87]

Ali ima po vašem mnenju komunizem v praksi kaj pozitivnega, kar se sicer vsaj na grobi pogled najde pri njegovih teoretičnih osnovah? Ali gre le za neverjeten podvig pridobitve moči in oblasti?

Komunizem je politični sistem, ki sloni na ideološki osnovi marksizma. Za marksizem pa vemo, da ni monolitna ideologija, temveč je sinteza različnih idej na podlagi Heglove idealistične filozofije. V njem se pretakajo različne silnice, od katerih imajo nekatere, kot npr. obsodba socialnih krivic, lahko tudi pozitiven naboj. Prav zato je celotna Marxova miselna zgradba varljiva. Obljublja absolutno dobro, katero pa, kot vemo, ni dosegljivo po poti sovraštva in nasilja, prav kakor kolektivna sreča človeštva ni mogoča tam, kjer posameznik, oseba nima veljave in kjer zaradi dogmatičnega materializma zanikajo duhovno plat človekove osebe. Prav zato komunizem ni bil zmožen uresničiti niti tistih obljub, ki so zaradi svoje legitimnosti pritegnile v njegove vrste tudi kakega naivnega idealista.

Kot laž, tudi zmota ne more obstati brez zrna resnice. Hude socialne razmere devetnajstega stoletja so povzročile, da so razni misleci pričeli iskati izhod iz na videz začaranega kroga, v katerega je zapeljal industrijsko družbo neomejeni liberalni kapitalizem tistega časa. Poleg socializmov vseh vrst in Katoliške cerkve, ki je učila, da so verniki dolžni doseči družbene spremembe po nenasilni poti, je komunizem iskal reformo po poti revolucije. Čeprav je bila ta pot v bistvu zgrešena, je nekako do prve svetovne vojne imel evropski komunizem med seboj precej idealistov, ki so resnično verjeli v obljube marksizma. Z Leninom, Stalinom in Sovjetsko zvezo pa so drobci idealizma med vodilnimi komunisti kmalu splahneli. Na mesto tega je stopilo preračunano in brezobzirno iskanje partijskih in osebnih neposrednih koristi ter popolne, nedeljene in nenadzorovane oblasti. Zamenjava ‘starih komunistov’ z ‘znanstvenimi revolucionarji’, brezpogojno podrejenimi Moskvi in kominterni, je bila med obema vojnama izvedena povsod, tudi v Sloveniji. O generaciji komunistov, ki je med drugo svetovno vojno zanetila revolucijo v Jugoslaviji, res lahko rečemo, da je izpeljala neverjetno krut, krvav podvig za pridobitev in ohranitev neomejene moči in oblasti. Vse drugo, od socialne pravičnosti pa do NOB, so bili le izgovori in pretveze za doseganje tega cilja. Pri tem je žalostno to, da so kljub poznavanju komunističnih metod drugje po svetu celo nekateri slovenski kristjani takrat bolj verjeli lažni propagandi partije in njenim obljubam kot svarilom in nauku lastne Cerkve. Posledice njihove slepote in neobžalovane kolaboracije pri gradnji komunističnega totalitarizma so vidne do današnjih dni. Bog ve, koliko rodovom še bodo meglile mišljenje in pogled. ■

[Page 88]

[Page 89]

Kati Arnšek

GLOBINE SPOMINA

V svetlobo stopam iz globin spomina.

Trpkó in bridko je bilo čutenje,

kot lahen dih odšlo je hrepenenje …

Kako temna je lahko dne jasnina.

Ko drage naše tema je prekrila,

bi križ na mojih prsih bil vstajenje

in bil bi moji duši v odrešenje?

Molitev tiha je v snu ugasnila.

V svetlobo stopala bom še do dneva,

da bi jasnina dne sijala vame,

ko žarek iz globin spomina seva.

Kot nemi krik v rókah križ se vname,

ko dušo mojo plamen zaobjema …

le kratek vzdih in tih šepet ostane.

[Page 90]