Rad bi vam spregovoril o svojem učitelju. Čeprav je bil g. Marko v naši skupnosti nesporna avtoriteta in se mi je zdel, ko sem bil otrok, nedostopen, je postal najprej naš profesor svetovnega nazora na Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Priznati moram, da ga je bilo težko poslušati, kaj šele slediti rdeči niti. In vendar smo poslušali, saj je njegova osebnost izžarevala tisto neoprijemljivo avtoriteto, ki jo dajeta dosledno delo in zvestoba Bogu in samemu sebi.
Včasih se mi je zazdelo, da so se njegove sinje modre oči zagledale v stvarnost, ki je mi, dijaki, nismo mogli niti videti niti slutiti. G. Marko je bil osebnost, ki je v človeka z vsakim srečanjem pronicala globlje in globlje. Nekoč, ne vem kdaj, sem odkril tudi njegove knjige. Zahtevno snov je podajal v kratkih poglavjih, zato jih je bilo mogoče prebrati do konca. Vendar počasi, nikoli na dušek! In z vsakim branjem je moja misel postajala bolj in bolj Kremžarjeva, tako da sem si zdaj končno priznal, da je vsaj pri meni s svojim vzgojnim delom uspel. Tako ali drugače, ko kaj napišem ali analiziram, skozi mene veje duh g. Marka.
V Slovenski skupnosti v Argentini sem sicer imel mnogo vzornikov. Vsak ima posebno mesto in za vsakega sem Bogu hvaležen. Šele zdaj prepoznavam, kaj sem se od koga naučil, za g. Marka lahko trdim, da me je naučil misliti znotraj vesolja krščanskega realizma v zvestobi Katoliški cerkvi. Na poseben način je pri njem živelo tisto, kar je Benedikt XVI. pisal v svoji okrožnici Vera in razum. On je skladnost in sonaravno naravnanost vere in razuma živel do te mere, da je premišljeval o vsem mogočem, tudi o tem, ali bi bilo treba zunajzemeljskim bitjem oznanjati evangelij, če bi se izkazalo, da jih je Bog ustvaril. Rekli boste špekulacija, vendar ni dvoma, da zanimiva. Kajti s preprosto in jasno logiko je dokazal, da bi bili tudi Nezemljani osebe s telesom in dušo, torej ustvarjene po Božji podobi, in bi potrebovale prav istega Odrešenika, kakor ga potrebujemo mi. Zato bi jim morali oznanjati evangelij, je bil njegov sklep. Priznam, še danes me tak sklep navdušuje.
Ko srečaš človeka, ki je v svojih mislih dosleden, globok in zahteven, pa je obenem ponosen Slovenec, veren in zvest sin Katoliške cerkve, potem te tak človek pritegne. Te osvoji! In na začetku morda nezavedno, potem pa vedno bolj zavestno in veselo začneš posnemati velikana, ki ti ga je Bog postavil za vzor. Pri g. Marku kakor pri še mnogih drugih Slovencih v Argentini sem se najprej in predvsem učil ljubiti. Morda mu je njegova velika ljubezen povzročila tiste srčne težave, ki so ga spremljale večino življenja in mu onemogočale, da bi se bolj aktivno udejstvoval v življenju skupnosti ali pa celo nastopil, kakor je nastopil Jože Pučnik v času naše osamosvojitve. Srce, ki je dobesedno fizično pokalo, sam pravim od ljubezni, ki ga je razganjala, ne bi dovolilo takega napora. Prisililo ga je, da je stopil na pot misli in duha, da je stopil v zakulisje dogajanja, pa vendar v globino, kjer se odloča podoba družbe in naroda. Predstavljam si, da je prav zaradi te telesne šibkosti veliko trpel, ker se mu je prav gotovo več kot enkrat porodila misel, kaj bi lahko še naredil, če bi bil zdrav …, pa se je potem vrnil v svojo skromno študijsko sobico, mislil, tuhtal, poglabljal, utemeljeval in pisal. Spisal je čudovite knjige, ki bodo še dolgo oplajale vsakega resnega katoliškega politika v Sloveniji. Lahko trdim, da si nihče ne sme prisvajati tega naziva, če ne pozna misli g. Marka, katoličana, Slovenca, politika, gospodarstvenika, filozofa, očeta … S svojim delom je utrdil naše narodno drevo prav v koreninah in jih čistil komunistične in ateistične navlake, ki se zdi, da tako prevladuje in nam črpa moči in nas ubija. Vedno znova je moral obujati vero, da je Bog Gospodar zgodovine in da se
[Page 54]
vse zgodi z razlogom in da vse pripomore k dobremu tistim, ki Boga ljubijo. Ta vera je z leti postala čistejša, močnejša, bolj privlačna in polna upanja.
Kako bi sicer mogel vzdržati vsa dolga leta od tragičnega maja 1945, ko so Slovenijo usužnjili tisti, ki so na ustih imeli sveto besedo svoboda? Kako bi mogel vzdržati on, ki je videl, kako zapravljamo Slovenci svoj razcvet, ko izbiramo smrt, sovraštvo in razdor? Kako bi mogel živeti on, ki je tako ljubil, da ne najdem druge besede, da bi opisal vse, kar je bil, kar je delal in za kar je gorel.
Ljubezen, ki je zaznamovala g. Marka, je kakor ledena gora. Samo del je je viden in samo o tem delu smemo govoriti. O njegovih osebnih in duhovnih bojih vedo največ njegova ljubljena žena, ga. Pavla, otroci in najbližji, ki so ob njem rastli in se oblikovali in imajo osebne spomine. To je tisti del velike gore ljubezni, ki je in mora ostati skrit javnosti. Vsi drugi pa se lahko ustavimo pri vsej tisti ljubezni, ki jo je velikodušno razdajal nam vsem.
Dve točki sta se posebej bleščali v njegovem srcu. Slovenija, slovenski narod, to, kar smo postali na tem koščku zemlje, ki ga oblikujemo in na njem živimo. To je tako neizmerno ljubil, da je vsakemu od nas želel najboljše. In najboljše so bile resnica, svoboda, čast. G. Marko je ljubil svoj narod tako, da je zanj najprej želel resnico. Resnica vas bo osvobodila, četudi boli in zahteva korake, ki jih morda ta hip nismo še sposobni narediti. Tu ni bilo kompromisov, če je bilo nekaj resnično, je z vsem srcem pritrdil in spoštoval. Laži si ni privoščil v nobenem smislu in oziru. In naš narod potrebuje resnico bolj kakor zrak! Saj so prav isti sužnji rdeče zvezde navajeni laži in zavajanja. Kdor pa ljubi resnico, ljubi besedo, ljubi jezik in skrbi, da ohrani dostojanstvo in lepoto, ki mu gre. Jezik je izraz našega duha, naše posebnosti. Kakor je ljubil naš narod, je ljubil tudi naš jezik, ker je to orodje tisto, ki nas v prvi vrsti dela Slovence, nas povezuje v posebno telo in nam omogoča bližino, ki je tujec ne more preseči, razen če se nauči našega jezika. Zato je v njegovih tekstih, pa naj bodo knjige ali govori, težko najti tujke ali jezikovne bližnjice. V njih je najlepša slovenščina, vrhunska v svoji strokovnosti, zahtevna v svoji preprostosti in nič kaj univerzitetna, kjer danes mnogi obrtniki, ki si pravijo profesorji, predavajo rajši v angleščini Slovencem in morda kakšnemu tujcu z izgovorom, da moramo biti svetovljani. Pa niso ne svetovljani ne strokovni, temveč so leni, ker ne naredijo dolžnega napora, da se izražajo tudi v svoji stroki v naši prelepi materinščini. In g. Marko ni maral lenobe! Z Gregorčičem bi brez težav pel »ne le, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Jezik je nosilec misli, ki mora biti resnična. Brez tega orodja ali pa s pokvarjenim orodjem ni mogoče posredovati ne znanja ne modrosti, zato si je g. Marko prizadeval za lepo slovenščino. Ker je ljubil naš narod!
Prav tako si je vse življenje prizadeval, da bi razlagal in pojasnjeval, zakaj se je slovenski narod uprl komunistični partiji in njenim partizanom. Poboj domobrancev ga je bolel in skelel, vendar ga je še bolj kot ta morija bolela laž, s katero so morilci poskusili zasuti naše fante. Saj veste, kako radi opletajo z izrazom izdajalci in se v enem samem dahu istovetijo s slovenskim narodom. Pa je v resnici obrnjeno. Slovenski narod se je uprl tiraniji in nasilju, ki so ga komunisti s svojimi partizani izvajali nad ljudmi. Kajti partizanstvo ni samoniklo in spontano gibanje. Partizani so nastali zaradi partije, po partiji in za partijo. In to je vsa tragika, da so premnogi v svoji kratkovidni slepoti, a velikem navdušenju in ljubezni do svobode in naroda nasedli komunistični partiji, se ji podredili, se pustili od nje kupiti ali pa izsiljevati in ji voljno pomagali na oblast. Tragika vsega tega je, da še danes borci podpirajo vso to morijo in tiranijo, namesto da bi se pokesali in priznali, da so v svoji naivnosti bili zlorabljeni na najbolj krut način. G. Marko je iz zgodovine dobro vedel, da mora imeti ljubezen obliko in smisel, smoter in meje, da se ji ne
[Page 55]
zgodi, kar se je zgodilo tisočem partizanov. Ljubezen je mogoče zlorabiti, lahko pa tudi podivja v uničevalno silo. Zato pri g. Marku ni najti nobenega sledu nasilja. Vedno je prepričeval, vneto zagovarjal resnico, jo iskal, odkrival in jo brez oklevanja vzel za svojo. Resnica je edina možna podlaga za pravico in potem tudi za spravo. Kajti brez kesanja ni odpuščanja. Brez priznanja krivde ni poprave krivic. Brez pravega pogleda na preteklost ni miru v sedanjosti niti se dogodki iz preteklosti ne morejo premakniti v zgodovino. Zato nikoli ni pristal na plehke teze in pozive k spravi, ki slonijo na kakšni komunistični dogmi, da »smo zgodovino že napisali« ali pa »pustimo zgodovino zgodovinarjem«, še manj je pristajal na to, da bi zdaj smeli vnuki brez očitkov vesti in brez ovir uživati, kar so njihovi revolucionarni dedje nekoč nakradli. Neutrudno je delal in utemeljeval, kakšen mora biti proces sprave. A vse to je tako zahtevno, da se rajši vedno znova vračamo k plehkim pozivom, pri katerih je največ, kar premorejo, poguben in lažniv: »Vsi so bili enaki,« čeprav je očitno, da niso bili. Predvsem pa je kot preživeli domobranec delal in garal zato, da bi njegovi tovariši, to najbolj ljudsko in plemenito gibanje v našem narodu, bilo oprano vsake žaljive etikete, ki jo nanje lepijo sovražniki svobode, demokracije in pravičnosti. Upor proti partizanstvu in njihovem partijskem terorju je upravičen. Posebej zato, ker se je uprl slovenski narod, slovensko ljudstvo proti partiji.
Njegova velika ljubezen, ki mu je raznesla srce, je v njegovo srce položila vse, kar je delal in kar je bil. V vsem moremo videti, da je bil silno pozoren na nauk Cerkve. Njegova vera je bila živa in čista, kakor je bila vera tiste generacije, ki je preživela slovenski holokavst, bedo begunskih taborišč in gradila slovenski čudež v Argentini. Njihova vera je bila osebna, je bila živeta v skupnosti in občestvu, dosledno in s samoumevnostjo, ki jo lahko danes le občudujemo. Posebnost te skupnosti je, da je bilo in je še vse prežeto s katolištvom. Dejansko srečaš v Argentini še vedno utelešenje Rožmanovega načela Slovenci smo in kristjani. To dvoje je g. Marka zavestno oblikovalo.
Bil je veren mož in hotel je poznati svojo vero. Kdorkoli je prebral knjigo Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka, se po tihem vpraša, kdaj je oče petih otrok, mož,
[Page 56]
javni delavec in gospodarstvenik našel čas, da je preštudiral in se poglobil v vse mogoče cerkvene dokumente. Ti dokumenti niso lahko branje! Podobni se puščavi, skozi katero se je treba prebiti, da prideš do oaze. Treba jih je razumeti v času in prostoru. Pomembno je poznati tudi avtorja in zgodovinske okoliščine, v katerih so nastajali. In iz vsega tega je nastala knjiga, ki bi morala biti učbenik vsakemu katoličanu, ki se podaja na pot javnega delavca. Kakor papeži ponavljajo, politika je najvišja oblika služenja in torej ljubezni, tako nam g. Marko daje zgled in vrača čast temu vzvišenemu poklicu. Ko srečamo g. Marka, srečamo politika. Sicer ni bil nikoli kandidat na volitvah, nikoli ni zasedal praktičnih izvršilnih ali zakonodajnih mest, vendar mu častno pripada tudi ta naziv. G. Marko je bil politik, ker je hotel v praksi videti uresničeno katoliško družbeno ponudbo. Vedel je, da je to naloga laikov. Vedel je, da to ni mogoče s polovičarstvom, v katerega je potopljen današnji politični svet. Vedel je, da je treba saditi, da bo lahko nekoč kdo žel. In s sebi tipično vero v prav z vsem tem ni odnehal. Sadil je, učil in prepričeval, razlagal in gledal daleč v prihodnost. Zavedal se je temeljnih problemov našega časa. Na prvo mesto je postavljal našo nevero.
Premagovanje nevere je naloga Cerkve in prav bolelo ga je, ker smo katoličani danes kakor v lenobnem krču in smo mlačni. On, ki je bil goreč, je hotel vnemati. Tu se pozna njegova pripadnost Katoliški akciji. Prepričan je bil, da ni na prvem mestu gospodarstvo, prav tako ne kultura, ampak na prvo mesto je postavljal vero. Osebno in živo vero v Troedinega Boga v kleni in veliki zvestobi Cerkvi.
Kako ga je bolelo, ker smo pastirji taki povprečneži! Kako si je želel sprememb, ki bi nas usposobile za naloge, ki nas čakajo in so samo naše! Bil je v marsičem kakor sv. Pavel, ki je upal sv. Petru z veliko bratsko ljubeznijo, a enako odločnostjo peti levite, pa ni pri tem nikoli prekoračil meje potrpežljivosti, nikoli ni zahteval zase, laika, mesta, ki mu ne pripada, nikoli ni vpil: »Dovolj je!« G. Marko je bil na poseben način zvest ud Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev.
G. Marko je silno veliko dela in naporov vlagal v vzgojo mladine. Vsakemu se je z vsem spoštovanjem posvečal, vsakemu je hotel odpirati obzorja. Ni pa bil nezahteven ali popustljiv učitelj. Bil je potrpežljiv, bil je pripravljen vedno znova začenjati, nikoli ne obupati. Vsakomur je predstavil vekotrajne ideale. Kolikokrat mi je rekel: »Vrednote niso stvar popularnosti ali časa. Če so vrednote, potem imajo vrednost same na sebi in so vedno aktualne, kakor je vedno aktualen odklon ali zanemarjanje vrednot.« Kdor hoče razumevati tega velikana našega naroda, pravega kneza, ki nam ga je milost Božja poslala, mora začeti in se vedno vračati k slavnemu in povednemu geslu: Mati, domovina, Bog.
Mati, ki mu predstavlja rod, po katerem postajamo to, kar smo. Domovina, ki od nas zahteva skrb in darovanje za drugega. In Bog, ki vse osmišlja, ker iz njega prihajamo in k njemu se vračamo. Brez vere nič nima smisla!
Zato, spoštovani in dragi g. Marko: Bogu hvala za veliko milost, ki nam je bila dana, da smo vas imeli med seboj. Prehodili ste pot križa in trpljenja skupaj s svojim Odrešenikom z neuničljivim veseljem, ki sta ga razodevala vaš jasni pogled in širok nasmeh. Pokazali ste nam resnico naše vere, da je veselje pri Kristusu, čeprav je pri njem tudi križ. Križev in trpljenja vam ni manjkalo, pa vas niso strli. Vse ste darovali za vse, kar ste ljubili, kajti trpeti in ljubiti je eno in isto za tistega, ki veruje v Kristusa. Dano vam je bilo gledati in soustvarjati našo svobodo in našo državo. Skrbelo vas je, da se v svojem ateističnem materializmu obračamo proč od Boga in zato umiramo, vendar ste se vedno zagledali v daljavo pa ste obudili upanje, da nam bo Gospodar zgodovine pomagal preživeti, če bomo ostali zvesti, kakor so ostali zvesti vsi naši mučenci in vsi naši pričevalci, če bomo tudi mi izpolnili svojo dolžnost.
Bogu hvala za vas!
[Page 57]
[Page 58]