Spominjenje se reče po nemško „Errinerung“, kar pomeni dobesedno ponotranjenje, in po latinsko „recordatio“, kar pomeni dobesedno vrnitev v srce.
Kdor se spominja, vase se povračav sam začetek, v prvo izhodišče,si skrbno pota sem in tja preišče,smeri po igri vetra ne obrača.Pokoj in sprava sta njegova plača,v globini lastni najde zatočišče,je slep za videz, za zunanje blišče,požene korenine v tla domača.Spomin je znak notranjega življenja,zahteven je do sebe, zvest resnici,je stroga mera in zalet hotenja.Je nepremičen kakor mestna vrata,je hiter kakor duh, podoben ptici.Spomin in bistrost sta najožja brata.[Stran 053]
Figure 1. Požene korenine v tla domača Mirko Kambič