Kje je junak, ki se lahko z distance nasmiha, medtem ko ga tlačijo nočne more? Ne bomo ga našli. Odnos med sanjo in zavestjo je izključujoč. A vendar, besedna zveza navidezna resničnost, ki zajema tudi sanje, utemeljeno vsebuje besedo resničnost. Na neki ravni oziroma v nekem smislu se namreč morasta vsebina resnično dogaja. Poseben dokaz za to je Slovenija, ki živi v nekem svojem anahronem in zatohlem svetu, v katerem ji nobena budilka ne pride do živega. Po polstoletnem boljševiškem mrtvilu ideološka uspavala še kar delujejo, obenem pa se povečujejo tudi novi in novi odmerki – kolikor jih pač organizem še prenese. Njen dremež ali, upajmo, prebujanje tako traja že petindvajset let. Vsem, ki hočejo videti, je razvidno dejstvo, da država nazaduje ali vsaj ne napreduje, kot bi lahko. Če smo spočetka vihali nosove nad višegrajsko skupino, so se danes primerjave s Srednje Evrope znova pomaknile na Balkan in je tako spet vse večkrat slišati, da smo najuspešnejša država bivše Jugoslavije. Vendar še to velja kvečjemu pogojno. Velja za neko površno gospodarsko sliko in dosežen materialni življenjski standard, notranje zdravje, ki mu zavdajajo boljševiški sedativi, pa nas bržkone postavlja na rep tudi v primerjavi s temi državami.
Vem, a ne verjamem …
Če poznamo naravo totalitarne države, je razumljivo, marsikdaj celo opravičljivo, da ljudje pod hudim pritiskom ta enodimenzionalen svet doživljajo kot pretežno sprejemljiv, čeprav je v nasprotju z otipljivimi dejstvi. Navzkrižja rešujejo z drobnimi pobegi v ta ali oni eksil –, če ni kaj kakovostnejšega, vsaj s pomočjo protirežimskih političnih šal. Na ta preživetveni kompromis, ki je totalitarni svet delal znosnejši, kaže tranzicijsko dogajanje, saj nove razmere vendarle dopuščajo zavrnitev navideznega, lažnivega sveta in vrnitev k resničnosti, a tega obrata ni bilo niti v približno pričakovani meri. Ta otopeli dremež je gotovo eden od pokazateljev totalitarne poškodovanosti.
Seveda drži, da ima strahovita sila boljševiške mašinerije, ki je delovala do zadnjega dne in deloma podtalno, deloma v nereformiranih (pod)sistemih deluje še naprej, svojo vztrajnost, ki bi jo bilo težko izničiti celo s skupnim naporom vseh. Pa vendar preseneča podleganje velike večine Slovencev tej postboljševiški dremavici, ki je lahko videti tudi zelo živahna in razborita. Že od začetka smo nakazali, da virtualni sanjski svet za razliko od sveta resničnosti in prisebnosti ne pušča nobenih dvomov. To se še bolj kot v ideološki zadrtosti protagonistov kaže med »navadnimi« ljudmi, ki brez pomisleka in premisleka sledijo nenapisanemu scenariju, zakonitosti slovenskega sveta pa razlagajo po (včasih direktnem, včasih latentnem) diktatu posttotalitarnih igralcev. Tako jih strašno predvidljivo jezi »ukvarjanje s preteklostjo«, volijo pa bodisi »naše« ali pa nikogar, ker so vsi enaki in se ne splača.
Razumem in se čudim …
Čeprav se torej tudi to dogajanje lahko razloži in je tako kot v neposrednem boljševizmu lahko do neke mere celo opravičljivo, pa vendar prebujenemu človeku, ki vidi in upošteva resničnost, vse skupaj ne gre v račun. Vsaj trije razlogi govorijo v prid temu, da je ta slovenska omotica vendarle škandalozna. Prvi je v tem, da smo boljševizem doživljali do obisti in naprej. Ne le nekaj let kot nacizem ali fašizem, pač pa skoraj pol stoletja. Človek se resnično vpraša, če je v osemdesetih letih bil še kje kak čudak, ki je verjel v t. i. socializem in njegove [Stran 002]iznajdbe. Celo najbolj ploski Mladinini agitpropovci so se v tistem času nekoliko ogradili od njih. Skratka, skozi takratno prizmo je današnji Slovenec s svojimi nostalgijami po socializmu in celo Jugoslaviji pravi Marsovec. Drugi razlog za škandal je v tem, da imamo sicer res osrednje masovne medije, ki jih je v svojem bistvenem toku domala ena sama nekdanja ideologija, a imamo kljub temu danes za streznitev na razpolago celo vrsto možnosti, da se dokopljemo do resnice, da primerjamo domače razmere z zahodnimi ali da vidimo, kako je z rajem v preostalih socialističnih oazah sveta in podobno. Očitno nič od tega ne zadošča oziroma se ne potrudimo, ne deluje, nas ne prebudi. In naposled je tu še tretji razlog, ki bi nas prav tako moral vreči iz spanja in je bodisi v sprotnih nelogičnostih, ki smo jim priče tako rekoč vsak dan (praznovanje ničesar, likvidatorski tek po Ljubljani ipd.) bodisi v frapantnih dogodkih, kot je odkritje Hude jame ali politično procesiranje in zaprtje vodje opozicije med volitvami.
Spim in grem naprej …
Za demokracijo si je težko zamisliti kaj hujšega, kaj bolj ekscesnega, kot je na eni strani montiran politični proces znotraj njenega pravosodnega sistema ali pa na drugi odkritje masovnega morišča. In vendar: Slovenec morda privzdigne veko, prisluhne zvočniku, ki pravi, da ni nič ali pa da je resničnost, ki se mu je prikazala, laž. Veka omahne nazaj in slovenski mrtvi tek gre naprej. To je tisto, kar dela naše stanje nadrealistično. To je stanje, ki ga bralec Zaveze, ozdravljen utopij in cepljen proti laži, ne more razumeti.
Ali pač. Če kdo, je spet bralec Zaveze tisti, ki razume, zakaj je tako. In s tem uteleša pozitivno plat slovenskih paradoksov: ob svojem vpogledu v realno stanje in ob tolikih razvidnostih nekako ne more dojeti, kako je lahko toliko ljudi zaslepljenih, po drugi strani pa s
poznavanjem zgodovinskih in tranzicijskih okoliščin spet daleč najzanesljiveje vidi, zakaj je tako. Vidi, kako rojaki podlegajo mori, medtem ko sanjajo svoje samomorilne nostalgije, ko vehementno ponavljajo puhlice ali laži za oblastniškimi trobili, ko na idejnopolitični ravni živijo mimo osnovne logike in neposrednih življenjskih izkustev. Zaveza lahko živi svoje življenje v središču, temelji na resnici, je zavezana najzahtevnejši etiki, doslednemu razumu in neovrgljivi logiki, predvsem pa ljubezni do svojega naroda. A če se večina rojakov ravna po sufliranih morah in utopijah, vse to postaja obenem del njenega življenja. In tako smo naposled vendar dobili junaka, ki simultano reflektira moro, s katero mora živeti.
Ne smem biti, torej sem …
Stota številka Zaveze je velika reč. Zato vas bo morda ob prebiranju besedil, ki se nanašajo na ta jubilej, kljub vsemu presenetila odsotnost tiste vrste vznesene govorice, ki jo običajno provocirajo površinski okrogli razlogi. Veselje je zastrto s kopreno častitljivosti in hvaležnosti, tuintam celo trpkosti. Tudi tu je torej Zaveza posebna. Tako bitno je zvezana z največjo slovensko tragedijo, da tvorita nerazdružljiv spoj. Ker tokrat izraziteje razmišljamo v ključu paradoksov, lahko zapišemo, da je obstoj Zaveze po četrtstoletnem življenju v relativni svobodi na nek način celo problematičen. Njeno poslanstvo bi namreč že zdavnaj morale prevzeti različne – pravzaprav vse – kulturne, znanstvene, raziskovalne, visokošolske ter druge prosvetne in vzgojne ustanove. Vendar ker smo daleč daleč od tega, ker Zaveza ubira samotno pot in ker je, kot smo rekli, v svojem bistvu vezana na nepojmljivo tragičnost nedavne zgodovine, bi bilo naravnost tragično tudi to, če v uborno kulturno in duhovno stanje naše domovine ne bi štirikrat letno prihajali niti njeni zvezki.
[Stran 003]
Figure 1. Paradoksi slovenske tranzicije Philippe Brame[Stran 004]