Človek, ki skozi kamen, skozi pokrajine, jame, doline, polja, vrtače … vidi tja daleč milijone let nazaj v zgodovino; ki na podlagi istih dejavnikov ve napovedati prihodnost za milijone let, kako se bodo gibala cela območja, pokrajine, kako bodo reke spreminjala svoja pota, izginjala bodo jezera, nastajala bodo nova gorovja. Večkrat sem srečal svojega tokratnega sogovornika in vsakokrat me je s svojim znanjem in izkušnjami pustil odprtih ust. Zato sem še tolikanj bolj hvaležen za priložnost, da se pogovorim s članom t. i. Dežmanove komisije, znanstvenim svetnikom na Inštitutu za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in svetovno zelo pomembnim strokovnjakom na področju speleologije in krasoslovja dr. Andrejem Mihevcem.
Pozdravljeni, Andrej! Ne samo vaše strokovno področje, temveč tudi zgodovina vaše rodbine je zelo zanimiva zgodba, tesno povezana z zgodovino Logatca.
Mihevci smo v Logatcu štiri generacije. Prvi Mihevc, ki je prišel k hiši, je prišel z Vrhnike, njegov sin pa je bil moj stari oče, ki se je rodil leta 1910, jaz pa leta 1952. Hiša je bila velika, ni pa bila kmečka, ker je bila ob veliki cesti in so se že od nekdaj ukvarjali s furmanstvom. Po izročilu vemo, da je imela hiša od nekdaj dva voza, ki sta bila venomer na cesti, »furali« so krajše relacije med Ljubljano in Trstom. Za daljše relacije so se štele fure na Dunaj.
Koliko časa so se lahko Logatčani preživljali s to dejavnostjo?
Furmanstvo se je končalo s prihodom železnice leta 1857 in ljudje so se sprva bali, saj niso vedeli, kaj bo z njihovim poslom. Vendar je bil mojega starega očeta oče poročen z Idrijčanko, zato je imela družina dobre zveze z Idrijo in so lahko ohranili še »furanje« med Idrijo in Logatcem do prve vojne. Ta dejavnost sicer ni bila več tako pomembna, je pa predstavljala zanesljiv vir prihodka. Ob vsem tem pa je potekalo običajno delo na kmetiji.
Logatec je vendarle bil zgodovinsko pomembna trgovska točka, postojanka. Kako so se domačini organizirali po prihodu železnice?
Ta čas je bil zelo pomemben, ker je prinesel možnost sodelovanja Logatčanov pri preskrbi Trsta. Že prej so veliko delali za t. i. »komisijon«. Še pred zemljiško odvezo, ko gozdovi še niso bili kmečki, so kmetje veliko sekali les in ga vozili za ladjedelnico v Trst. Prihajala so stalna naročila, ki so pomenila tudi stalen dotok denarja. Z zemljiško odvezo se je to spremenilo, železnica pa je naenkrat spet omogočila trgovino proti Trstu. Moj stari oče se je rodil po prihodu železnice in furmanstva praktično ni več poznal, je pa bil zelo aktiven pri ustanovitvi dolnjelogaške zadruge.
Si lahko pobliže pogledava to zgodbo?
To je bil tip Krekovih zadrug, v katere je bila vključena cela vas. Bila je nekakšna delniška družba. Ta zadruga je potrebovala nekaj časa, da je delovala v polnem zagonu. Zbirali so mleko, jajca, meso, klobase, salame, koline, zelje … in vse to je zadruga prodajala za preskrbo v Trst. Po pripovedovanju je bil na železniški postaji v Logatcu vlak, na katerega so Logatčani, člani zadruge, vsak večer dajali košare z mlekom, jajci, mesom. Preskrbovanje Trsta je bila zelo pomembna dejavnost, v katero so bili vključeni vsi ljudje, od mladih naprej. Cela vas je delala za to in cela vas je živela od Trsta. V Ljubljano živil niso mogli prodajati, ker je bila Vrhnika preblizu, prav tako je imela sama Ljubljana vasi v predmestju za preskrbovanje. Torej furmanstvo je bilo v zatonu, ni več zagotavljalo kruha, ni pa prišlo do katastrofe. Večina velikih hiš ob cesti je bila obnovljena v tistih letih, v drugi polovici oziroma konec 19. stoletja, ko je železnica že delovala. Tako je logaška zadruga takrat doživela močan razcvet. To so bile močne spremembe, ki so jih nekateri sprejeli, mnogi, predvsem starejši, pa tudi ne. Tako kot vedno. V poslopju zadruge sta bila sirarna pa zadružni kotel za žganje, tam so bile zadružne travne brane, ki jih je kmet potreboval samo dva dneva v letu, saj so bile drage in bi bilo samostojno lastništvo takega orodja nerentabilno. Ta zadruga je imela torej polno dejavnosti, tudi konzum … Ni pa uspela v trgovanju z lesom, saj so bili samostojni trgovci premočni, vendar pa je bila zadruga pri celi vrsti stvari zelo uspešna.
Vaš stari oče je imel torej zelo pomembno vlogo pri razvoju družbenega in gospodarskega življenja v Logatcu?
Poleg zadruge je sodeloval tudi pri ustanovitvi gasilskega društva, bil je cerkveni ključar, član cerkvenega sveta in si je zelo prizadeval za ustanovitev dolnjelogaške fare. Je pa znan dogodek, ki ga kot anekdoto ohranjamo pri hiši. Moj oče se je rodil marca 1910. Fara je bila ustanovljena uradno okoli 1. maja in stari oče, ki si je zelo prizadeval za novo faro, je rekel, da bo svojega sina dal krstiti v Dolnjem Logatcu. Vendar je bil rojen marca. Potem pa je stari ata rekel, da je otroku »nekam švoh kazal« in je zapregel »einspanig«, naložil otroka in ga odpeljal krstit v Gornji Logatec, da ne bi umrl brez krsta. In moj oče je bil zadnji dolnjelogaški otrok, ki je bil krščen v Gornjem Logatcu. Tone Žigon, prijatelj starega očeta, pa je bil prvi, ki je svojega otroka krstil v Dolnjem Logatcu in ga je stalno dražil: »Kaj boš ti, ki niti krščen nisi tu?«
Lahko poveste kaj o svojem očetu?
Oče Ivan je bil rojen leta 1910 kot deseti otrok, dva od njih sta pred njim umrla. Pri hiši so bili svetovnonazorsko rahlo slovanofilski. Bili so katoliška opcija, veliko se je bralo in kot posebnost naj omenim, da nekaj rodov ni bilo nič alkohola. In kolikor se sliši čudno, če nekaj rodov ni alkohola v hiši, se kar nekako akumulira tudi nekakšen lepši bolj, pozitiven tok življenja v hiši. Stari oče je bil poročen dvakrat, ker mu je prva žena umrla na porodu. Hči je preživela in se je poročila h Škrlju. Druga žena pa je prišla z Vrhnike, pisala se je Oblak, stara mama pa je umrla leta 1958, ko sem bil star šest let. Ravno toliko, da se je še spomnim kot stare ženske, dolge, suhe, temno oblečene, kot so bile vse takrat. Nimam pa v spominu njenega glasu. Več spominov pa imam na starega očeta, predvsem zato, ker se je z mano več ukvarjal kot s fantom. Moj oče je hodil v osnovno šolo tu v Dolnjem Logatcu, potem pa so ga dali na kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu in je bil tam tri leta. Ta šola se je takrat štela kot nekakšna srednja šola in je bila imenitna stvar.
Šel je skozi obdobje 1. svetovne vojne. Vam je vedel o tem obdobju povedati kakšne spomine?
Iz 1. svetovne vojne se je spomnil na primer, da je nekega dne sedel pred hišo na vozu na »štangi« in gledal v daljavo mimo cerkve in da je nenadoma zagledal v zraku železniški vagon. Ta se je v zraku razletel in padel na tla. V naslednjem trenutku pa je prišel zvok in močan zračni pritisk, zato ga je vrglo s »štange« po tleh. Bila je močna eksplozija na železniški postaji in je bilo tudi precej ljudi mrtvih.
Kaj pa dogajanje na fronti? So domačini čutili sam vpliv sorazmerne bližine krvavih bojišč?
Potem mi je oče pripovedoval o neskončnih kolonah vojakov, ki so hodile proti fronti. Pripovedoval mi je, da so včasih bili v šoli in da so imeli učiteljico, ki jo je rad hodil obiskovat neki oficir. In ko se je pojavil pred šolo, se je malo sprehajal sem ter tja in potem ga je šla učiteljica pozdravit in so takoj vedeli, da so pouka prosti. Ponoči jih je večkrat zbujalo bobnenje topov, tudi nebo je žarelo na zahodu. Tako so vedeli, da se je začela ofenziva. Pred tem so seveda opazili, da so bili tovori bolj pogosti. In ko je kanonada izzvenela, so vedeli, da pouka naslednji dan ne bo več, ker je po frontnih juriših prišlo nazaj veliko ranjencev, ki so jih nastanili v šoli. Proti koncu vojne pa je prišlo do močnih premikov vojakov nazaj v notranjost, nazaj proti vzhodu. Pripovedoval je, da je bilo na cesti za pedenj židkega blata kot puding; ko je bilo suho, je bilo pa ogromno prahu. Bile so nepregledne kolone vojakov in voz. Povsod na polju je ležala vojaška oprema. Spomnil se je tudi ruskih vojnih ujetnikov, ki so domačinom pomagali pri košnji in domačih delih, sadili so tudi borovce. Ti ujetniki so bili radi na kmetijah, saj so imeli hrano in so bili povsem na varnem. Praktično so uživali. Domačini so jih tudi radi sprejeli in so z njimi tudi ravnali zelo dostojno. Tudi iz vseh zgodb o 1. svetovni vojni nisem slišal ene slabe besede o Rusih niti o Italijanih, Nemcih v nasprotju z zgodbami iz 2. svetovne vojne. Resda je bila vojna bolj oddaljena. Vojna je bila zelo blizu, pa vendar ni bilo veliko slabih stvari za ljudi v zaledju. Je pa res, da je Karel, očetov brat, padel nekje na Skalnici leta 1915, takoj na začetku vojne. Ta vojaški kovček (pokaže mi ga na omari) je bil njegov. Ko je stric padel, so kovček poslali nazaj, potem pa ga je vzel drugi brat Jože, ki je študiral na Dunaju in je bil enoletni prostovoljec, tako da na kovinski ploščici na kovčku piše Einjährig-Freiwilliger. S tem kovčkom je odšel na rusko fronto, od koder se je k sreči tudi vrnil.
Kakšno je bilo življenje na sami kmetiji? Velika družina, gospodarska kriza? Verjetno nič kaj lahki časi za preživetje?
Stari oče je imel potem veliko kmetijo z veliko otroki, in ker je moral vsem izplačati nujni delež, se je zadolžil. Zaradi začetka gospodarske krize pa bi morala iti kmetija »na boben«. Zadolžil se je pri logaški posojilnici, je pa k sreči tu vmes posegla država in prevzela njegove dolgove. Zaradi finančne krize sicer ni primanjkovalo hrane, ni pa bilo denarja v žepu. Lakote ni bilo. Vsak delavec, ki je delal na železnici, je imel mesečno plačo in si je lahko tudi kaj kupil. Naenkrat torej nekdo ima premoženje, ne more pa ničesar z njim. Nad kmetijo pa je visel tudi Damoklejev meč dolgov. Konec tridesetih let je država prevzela dolgove na veliko jezo nekaterih liberalcev, lastnikov posojilnice, ki so mislili, da bodo dobili zemljo in gozdove. Tako je hiša kljub vsemu obstala in začela se je 2. svetovna vojna. V Logatec so prišli Italijani in zelo veliko jih je bilo tudi pri naši hiši.
Koliko se pa spominjate svetovnonazorskega pogleda svojega očeta? Kolikor vem, je rad veliko bral?
Moj oče je bral Tolstoja, Dostojevskega, celo Marxa, katerega pa ni razumel in je dal knjigo naprej. Oče je bil za tiste čase zelo razgledan, sicer navaden kmet, njegova formalna izobrazba je obsegala sedem razredov osnovne šole, ampak če pogledam njegove zvezke, so napisani lepše kot moji. Zanimiv je bil njegov pogled na nastanek vojne. Ko so leta 1939 Nemci napadli Poljsko, je rekel, da je bil tako živčen, da je sredi dela, ko je ob rovtarski cesti sadil hruške, pritekel domov poslušat poročila, kaj je novega na Poljskem, in potem odšel nazaj sadit hruške. To so bile moštar’ce, ki so bile naše do leta 1962 ali 1963, potem pa smo jih morali prepustiti zadrugi. Rastle so tam še do lani ali predlani, ko so jih požagali. Na tistih moštar’cah smo pridelali tudi do petdeset litrov žganja na leto in to se je kuhalo v zadružnem kotlu.
Niso se še zacelile rane prve svetovne morije, ko se je že začela 2. svetovna vojna. Žal ni obšla niti naše domovine. Kakšni so spomini na to obdobje?
Torej, prišla je 2. svetovna vojna, oče je bil doma, stara mama je bila še živa. Že v samem začetku so Logatec okupirali Italijani. In zelo veliko jih je bilo tudi pri naši hiši. Oče je bil sam na kmetiji, kar mu je prišlo prav, ko so ga hodili snubit za v partizane. K njemu je hodil tudi partizanski obveščevalec Rado Pehaček. Ob začetku vojne je bil oče star 31 let in mu je bilo vse jasno. Italijani so bili okupatorji in jih ni maral, država, ki bi ga morala braniti, je razpadla in je situacijo sprejel kot nujno zlo. Takrat je že potekala bitka za Anglijo, v kateri so Angleži otok ubranili in se je že takrat vedelo, da ne bo z Nemci nič, da se je vojna prevesila. In da ne bo dolgo trajala. Potem pa je nastala huda partizanska nadlega in v Logatcu se je osnovala vaška straža, kateri se je pridružil tudi moj oče. Izbral si je nočne termine, čeprav so bili bolj nevarni, je pa zato lahko podnevi delal na kmetiji. Ponoči je stražaril s svojo »francosko flinto«. Ob razpadu Italije so nekega jutra sklicali vojake, ki so spali pri naši hiši. Tam jim je neki oficir razložil situacijo, nakar je neki vojak snel čelado in jo vrgel ob zid kašče. In ko je ta čelada tam ob zidu zaropotala, so vsi ostali vojaki sneli čelade in jih zmetali tam na kup. Napolnili so si nahrbtnike s hrano in se porazgubili. Orožje so vse pustili, šli na cesto in se odpravili proti zahodu. Malo po tistem sta dva Nemca prignala skupino zajetih Italijanov. Kar jih je šlo po cesti, so jih polovili Nemci.
Vaša hiša je zaradi strateške lege sredi Logatca in tik ob cesti postala nastanitvena točka za vojake. Kako je to izgledalo?
Stari oče je umrl leta 1941, ne vem točnega datuma, ampak Italijani so bili že tu, tako da so šli tudi za pogrebom. Kajti, ko so se med drugo svetovno vojno Italijani razporedili po logaških hišah, so se naselili tudi v naši hiši. Ker je bila hiša z gospodarskimi objekti velika, se je v naši hiši naselilo čez dvesto italijanskih vojakov. Naredili so veliko iz desk zbitih pogradov (in so še sedaj pri hiši). Seveda so oni to tudi plačali kot odškodnino in jih nisi mogel zavrniti. Jedli pa so v stavbi poleg Dolscheinove hiše nasproti zdravstvenega doma. Pri nas so samo spali. Oče se je zato počutil varnega, saj v bližino ni bilo partizanov, po drugi strani pa se je Italijanov tudi bal, saj je bilo kasneje, ko so prišli Nemci, veliko bolje. Italijani so bili sicer v redu, prijazni, vendar so vojaki kradli jajca, lovili so ženske, skratka bili so dokaj nedisciplinirani. Dogajali so se različni incidenti, od pretepanja in klofutanja ljudi sredi ceste čisto iznenada … Torej dokaj nadležno obnašanje. Zlasti po partizanskem napadu v Cestah, ko je bilo nekaj mrtvih, je bilo zelo napeto in so se ljudje zelo bali njihovih reakcij.
Prihod Nemcev v Logatec je pustil v spominih prav poseben pečat. Kako je oče opisal ta dogodek?
Nemcev so se vsi bali. Na dvorišče je prihrumel tank Tiger, ki je trčil v kostanj, na katerem se je še dolgo potem poznala brazgotina. Oče se je bal, da se bo tanku udrlo, ker je ravno tam napravil greznico. Ni pa si upal ničesar reči. Pripeljal se je tudi nemški avto z oficirji. Njihov nastop je bil resnično strašen, saj so hodili mimo ljudi, kot da bi gledali skoznje. Vstopili so v hišo, si jo ogledali in poklicali očeta, ki pa nemško ni razumel. Tu je pri prevajanju pomagala mama, ki je pred poroko delala v Škofji Loki pri nunah v šoli za gospodinje. Pogovorila se je z oficirji, ki so zahtevali tri sobe in vsako jutro dva litra mleka in ne vem koliko jajc. Oficir je mamo nagovarjal z gospo. Rekel je: »Vojna je in v vojnem času pač ne moremo plačati, kolikor bi morali, ampak vam lahko plačamo samo toliko in toliko na dan.« In moj oče je rekel, da je bila to zelo dobra cena. O Nemcih ni ata nikoli rekel nič slabega. Ljudje so se jih sicer zelo bali in dregati vanje pač ni bilo dobro. Nekoč pa se je nekaj posebnega zgodilo, posilstvo ali nekaj takega, ne vem točno, in so nekega človeka takoj ustrelili. Nemcev nihče ni maral, vendar je bilo treba nekako preživeti in obstati. Drugače pa v Logatcu za časa Nemcev ni bilo hujših dogodkov. Več se je dogajalo pod Italijani, ki so kot povračilne ukrepe za partizanske poboje civilnih oseb, npr. horjulskega župana Bastiča in njegove družine, takoj vzeli osem talcev in jih postrelili. To so bili vojni zločini zoper civilno prebivalstvo, tako partizanski kot italijanski, za katere ni po vojni nihče odgovarjal. Oficirji, ki so to počeli, bi morali pred vojno sodišče.
Med vojno je oče skrival nekega angleškega ali ameriškega padalca, katerega so pripeljali ljudje, ki so bili povezani z domobranci, to je bilo nekje po letu 1943. Skritega je imel v svoji sobi zgoraj, kjer je imel svojo kopalnico in stranišče. Razložil mu je in on je tudi vedel, da mora imeti rolete ves čas spuščene, nobene luči itd. Nekaj noči je prespal, nakar je prišla zveza in so ga odpeljali naprej. To akcijo so izvedli ljudje desne opcije. V Logatcu je bilo kar nekaj tajno organiziranih skupin. Ko je ta vojak odšel, si je ata močno oddahnil, saj je imel polno hišo vojaščine. Po drugi strani pa je bil vojak ravno tu najbolj varen, saj ga v tej hiši ne bi nihče iskal niti pričakoval. V samem centru Logatca. Niti mama ni vedela za to. Ata je lagal, da bo večerjo jedel sam zgoraj in »si je nosil hrano gor v sobo«.
Konec vojne. Človek bi pričakoval, da je konec vsega hudega, konec tiranije, umorov, likvidacij, deportacij … Pa vendar je ravno konec vojne prinesel v naše kraje največje zlo, vsesplošne likvidacije in povojne poboje. V Logatcu se je število po vojni pomorjenih ljudi močno približalo petsto. Kako je očetu uspelo preživeti to grozljivo obdobje?
Ob koncu vojne se je oče dan ali dva skrival, da so šli partizani mimo, Dalmatinska brigada. Skrival se je pri sestri pri Škrlju. Ob mraku in zjutraj je hodil domov in nakrmil živino. Mama pa je vsem odgovarjala, da ne ve, kje je. Potem pa se je šel javit h Korenčanu (gostilna sredi Logatca). V komisiji so bili Sartori, Mesojedec (Tršar), še en partizan in zapisnikarica. In potem ga je vprašal partizan: »Kje si bil pa ti med vojno?« Ata mu je odvrnil, da doma in potem je partizan nadaljeval: »In kaj si počel?« Ata mu je odgovoril, da ima doma staro mamo, da je oče umrl med vojno in da je pač nekdo moral skrbeti za kmetijo. In potem seje oglasil Mesojedec in rekel: »Ta je fejst fant.« Zapisnikarica je dala številko in so mu rekli, da lahko gre. Sartori tudi ni nič oporekal, tako je bil moj oče rešen. Ko je prišel domov, je rekel, da mu ni čisto nič jasno. Ko je bil zaslišan, ga je bilo neznansko strah, saj je bila očetova sestra poročena z Gosarjem, ki je bil v stari Jugoslaviji nekaj časa celo minister in je bil politično zelo aktiven na desni strani, druga sestra pa je bila poročena z logaškim županom Oblakom, ki je bil župan tudi med vojno. Tretja sestra je bila poročena s starojugoslovanskim oficirjem, ki se je po razpadu jugoslovanske vojske skrival. Samo nekaj minut po njegovem prihodu domov pa je prišla partizanska patrulja s puškami in ga poklicala: »Ivan Mihevc.«
Odzval se je: »Ja!«
Izročili so mu listek, da je mobiliziran v vojsko. Ata je hotel še nekaj spraševati, pa so mu rekli, da naj se takoj napravi in odide z njimi. In ko je nabiral svoje nujne stvari, spodnje perilo, brivnik, nogavice, so ga budno spremljali in hodili z njim, da ne bi slučajno ušel. Pol ure po tistem, ko je pri Korenčanu dobil srečno številko, je bil že pri partizanih. In potem so ga naložili na kamion in ga odpeljali v Ljubljano v Belgijsko vojašnico.
Iz Korenčanove klavnice direktno v partizansko uniformo. Kako se je takrat počutil?
Bilo ga je zelo strah. Vse ljudi je bilo takrat strah, čisto vsi so bili prestrašeni. Potem so ga vprašali, kaj je bil v stari Jugoslaviji, in povedal jim je, da je bil veterinar pri artileriji in je skrbel za konje. Rekel je, da je to najboljša stvar, kar si lahko pri vojakih. Si pri konjih, ki morajo biti na varnem, si pri hrani in si pri miru Božjem. V Ljubljani je oče ostal še toliko časa, da je slišal Titov govor konec maja in je bil celo postavljen tja kot stražar pred govorniškim odrom. Potem pa je šel, mislim, da je bila 14. divizija, za današnjo avstrijsko mejo, v Arnež. Tam so se nastanili in rekel je, da je tam napetost popustila. Tam je šel k neki kmetiji, da bi pomagal, in ko je potrkal na vrata in vstopil, je opazil, da so ljudje dobesedno »zmrznili« od strahu. Neizmerno so se bali komunističnih partizanov. Potem pa je bila njihova vojska odpoklicana in so jih poslali v Kikindo na romunsko mejo. Bil je že junij, julij, nakar so jih dali kot stražarje po vaseh, ki so bile prazne. Nalogo so imeli čuvati prazne vasi. Opazil je, da so po hišah ostali vsi predmeti po predalih, dokumenti, osebne stvari in da ti ljudje niso imeli pet minut časa, preden so morali bežati ali pa so bili izgnani. V tistem času so se v Beogradu pripravljali na volitve, bila je nekakšna Grolova demokracija, časopis, in on je to bral. Ni vedel točno, kaj se je zgodilo, vendar so nekega dne prišli vojaki in ga aretirali. In potem je bil pol leta zaprt v zaporu v Zrenjaninu, kjer so ga redno zasliševali. In sicer preprosto tako, da so mu rekli: »Priznaj!«
»Kaj?«
»Ja, kar si naredil!«
In on enostavno ni vedel, kaj naj bi naredil. Dajali so ga tudi v samico, slišal je nočno vpitje in pretepanje in odvažanje polnih kamionov ven in vračanje praznih nazaj. Tam so ljudi metali v Tiso. Konec aprila ali v začetku maja naslednje leto pa so mu nekega dne naročili, naj se obrije, uredi in lepo obleče, da gre na proces. Tam je bil obtožen, da je povzročil izginotje nekih odej, kar pa je oče zanikal. Obsojen je bil za manjše kaznivo dejanje na šest mesecev zapora, kar pa je že odslužil v preiskovalnem zaporu. S tem je bila kazen odpravljena in je lahko odšel domov. V neki pisarni so mu dali karto za vlak in hlebec kruha. Ni vedel, ali je to res ali ne, in je na začetku šel preventivno na vlak v drugo smer. Šele ko se je prepričal, da je to res, je poiskal vlak za pravo smer. Najprej se je oglasil pri sestri v Ljubljani, ki je bila navdušena, ko je videla, da je še živ. In ko je prišel v Logatec, je najprej opazil, da je bil Logatec drugačen kot pred in med vojno. In ko je srečeval prve dni ljudi po cesti, so bile podobne reakcije, nekateri veselo: »O, Ivan! A si še živ!«
Drugi pa so ga gledali bolj s turobnim in resnim pogledom: »A si še živ??«
Oče je pripovedoval: »Logatca ni bilo več!!«
Bil je razklan za vse večne čase. V prvi vojni je bilo tudi žrtev veliko, vendar je bolečina ostajala tam zunaj, na bojiščih in kraj je ostal enoten. Medtem pa je v drugi vojni prišlo do notranjega razkola med ljudmi. Ta velika stvar se je zgodila.
Česar ni pobrala vojna, so to storili t. i. »osvoboditelji«. Življenje pa je vendarle moralo nekako steči dalje. Kako si je oče osnoval življenje po vojni?
Oče je potem živel na kmetiji, od katere je ostalo bore malo. Šla so vsa kolesa, šel je od hiše »einspanig«, šel je elektromotor, odšla je celotna knjižnica z vsemi ruskimi klasiki, Cankarjeva dela, v usnje vezane knjige, vse je šlo … Ostale so samo ena krava in nekaj kokoši. Ko je prišel nazaj, je bilo vse izpraznjeno. Prva žena mu je umrla na porodu. Potem pa se je drugič poročil, tokrat z mojo mamo, ki pa je bila dvajset let mlajša. Rodili smo se trije bratje (Martin, 1949, Andrej, 1952 in Jan, 1960). Kmetijo sta obdelovala, vendar je bilo borno. Prva leta so bila leta obvezne oddaje in tako sta z mamo nabirala maline, da sta dobila denar, s katerim sta kupila žito, ki sta ga lahko potem »oddala«. Ker sta imela kmetijo, sta pač morala oddati toliko in toliko žita. Moji prvi osebni spomini sežejo v čas, ko je bil moj oče sam na kmetiji, imel je konja in vola, nekaj krav, mama je molzla, kokoši so nosile jajca, prašiči so bili, sejali so repo. In potem sem šel z očetom in mamo pulit in pobirat repo in jo metali na voz. Nisem še niti v šolo hodil, zato sem se več igral kot pa bil v pomoč. Pobirali smo ogromne količine krompirja in tako smo počasi »štrikali« dan z dnevom. Ves čas je viselo nad nami to nelagodje, strah. Mama je po vojni izgubila tudi dva brata.
In socialistične gospodarske ideje?
Potem pa so prišla 60. leta. In tam nekje leta 1962 ali 1963 so se v Logatcu domislili, da bi postavili zadružno posestvo, vendar so potrebovali zemljo. Večina dobre zemlje med Rovtarsko in Tržaško cesto je bila v lasti Logatčanov. Večino večjih lastnikov zemlje so takrat razlastninili. Moj oče pa je sodil med manjše. Služba v tovarni je bila takrat bolj mamljiva kot pa delo na kmetiji in so nekako pregovorili lastnike, da so za plačilo dali to zemljo v zadrugo. In ko je zadruga imela določeno količino zemlje, so lahko po zakonu prisilili še druge kmete, da so oddali zemljo. V zameno so dobili nadomestno zemljo, ki pa je bila druge kvalitete, zlasti gmajne, gozdove. In naša družina je takrat izgubila večino njiv in travnikov. Vzpostavljena je bila zadruga in pri nas doma ni bilo več žganja, hrušk, njiv, pšenice, krompirja, bilo je konec kmetije. In tam, kjer so bile prej njive, so se začele pasti bele krave. Torej ni šlo za izboljševanje in večji donos, ampak smo šli nazaj. Delavci na tem posestvu pa so bili vsi iz južnih jugoslovanskih republik. Mi smo jim rekli »Bosanci«. Tu je šlo za načrtno raznarodovanje in potujčevanje Logatca. Tako intenzivnega ni bilo še nikoli v zgodovini. Dokler smo še imeli zemljo, se spominjam, da ko smo mi imeli zajtrk, je oče že prišel domov s skupnih košenj. Ko so se sosedje dobili skupaj in pokosili vsa posestva na polju. Sedaj pa tega ni bilo več. Mama je šla v službo, ni šlo več drugače. In moj najbolj grobi spomin je, ko je šel oče ves v strahu pred zavrnitvijo in ponižan, ker mora kot nekdo iz ugledne kmečke družine prositi tiste »Bosance«, če bi za pivo ali dve pokosili še našo travo. Saj so vendar imeli motorizirane kosilnice. Kot kmet si oče ni mogel privoščiti kosilnice. Seveda je bilo tudi vodenje tega posestva zelo hecno. Na travnikih so se pasle bele krave, za katere so rekli, da so lahko celo leto zunaj. Seveda so lahko, vendar v Franciji, ne pa pri nas. Tam, kjer je bolj ugodna klima. Šele potem so kupili nekakšne bale in naredili zaščito za te živali, da so jih zavarovali pred mrazom.
Tako je šlo domače kmetijstvo navzdol, k sreči pa se je začel turizem. Oče je kmalu ugotovil, da je tu več denarja kot na kmetiji, in smo naredili turistične sobe. Hiša je bila velika in solidno grajena. Najprej smo imeli eno sobo in na koncu smo imeli od osem do devet postelj. To je bilo nekje po letu 1965. Ko je bila sezona in so bile sobe polne, je bilo dosti denarja. Takrat smo kupili tudi pralni stroj, kar je bila velika novost. Ženske so bile z njim silno razbremenjene. Niso bile še sicer vajene njegove uporabe, saj jim ni bilo jasno, zakaj se kakšne cunje tudi med pranjem raztrgajo. Niso vedele, da pač zaradi tega, ker so bile tudi cunje že stare. Kot prvi turisti so začeli hoditi Nemci. In to je bilo dvajset let po tistem, ko je bila Nemčija stolčena v prah. Dajali so nam razna darila, svinčnike, slikali so nas … Zanimalo jih je vse o naši kmetiji, ki je bila urejena. Ogledovali so si krave, konja. Mama je prišla iz službe domov, oprala in zlikala cunje. Bila je močna in hitra ženska. Oče pa je sprejemal turiste. Malo je »lomil« nemško, malo italijansko. Te turiste smo nekako razporedili po sobah, zjutraj smo morali otroci pobrati cunje, preobleči postelje, pobrisati prah, pomesti. To smo naredili nekako v uri in pol do dveh, potem pa smo bili prosti. To je bilo naše počitniško delo. Takrat je zopet začel prihajati denar k hiši in ata ga je imel tudi dejansko v rokah, da je lahko kaj investiral. To je šlo odlično do leta 1972, ko so zgradili avtocesto. In potem je bilo konec s turizmom. Kasneje smo imeli nastanjene neke oficirje, ki so gradili vojaško bazo v Logatcu. Še pozneje tudi delavce.
Pa so ljudje mirno sprejeli nove ideje? Saj je bilo vendarle skregano z zdravo kmečko logiko?
Ko se je delala državna posest, se je oče skupaj z nekaj kmeti organiziral in so šli na Vrhniko, kjer so najeli advokata, da bi jih zastopal pred sodiščem, ker so nasprotovali, da bi se jim odvzela zemlja. Dejali so, da brez zemlje pač ne morejo biti kmetje. Kmetje so se dogovorili, da bodo odvetnika plačali v enakih deležih. Muscov oče je enega od sinov poslal okoli kmetov, ki so mu dali vsak svoj delež denarja. In tega fanta, ki je bil star enajst ali dvanajst let, je sredi vasi ustavil miličnik in ga vprašal, kaj nosi. Ko mu je povedal, mu je denar vzel, vsi kmetje pa so bili obtoženi protipravnega združevanja in zbiranja denarja. In oče je dobil takrat nekaj denarne kazni ali pa dva meseca zapora. Odločil se je, da se da zapreti, nakar pa je prišel neki sorodnik iz Ljubljane, pravnik, in ga opozoril, naj se ne da zapreti, saj je velika verjetnost, da bo v zaporu prišlo do provokacije. Dejstvo je bilo, da je bila namera kmetov izdana. Izdajalci so bili povsod, nikomur niso mogli zaupati. Najbolj žalostno je, da so našo zemljo odtlej upravljali ljudje, ki so prihajali iz drugih republik, brez kakršnegakoli odnosa do zemlje. Resnično grenek priokus.
Za sistem so bili največji sovražniki tisti, ki so imeli posesti in so od tega poskušali tudi živeti …
Odtlej je življenje teklo monotono. Mama je hodila v službo, ata je delal na preostanku kmetije, mi smo hodili v vrtec. Vedno smo se dobili pri večerji, te so bile zame zakon, ata si je ocvrl dve jajci … Hrana je bila, nismo bili lačni, družina pa je bila povezana, ne glede na to kdaj smo bili skupaj. Znotraj družine in sorodstva je bilo vse v redu. Okoli leta 1970 se je mama odločila, da bo kupila »fičota«, ata pa je imel pomisleke.
»Kaj pa nam bo?«
Mama pa je vztrajala, saj je lahko takrat vzela kredit, in ga je kupila. Kasneje se je tudi ata sprijaznil in je z veseljem šel kam z njim. Ata pa je tri leta pred tem kupil moped in bi moral narediti izpit. Ko je tega opravil, so mu rekli, da če hoče še izpit za avto, naj samo doplača en kolek, pa ga bo dobil. Pa ga ni hotel, saj ni slutil, da ga bo čez tri leta potreboval. No, mama je fička vseeno kupila in takrat je bil to zelo velik napredek.
Takrat se je začel čutiti tudi obrat Jugoslavije od Sovjetske zveze, zdomci so začeli prinašati denar domov in začutil se je nekakšen »napredek«. In ko je bila mama vsa navdušena nad krediti, je ata hotel kupiti traktor. In ko se je šel pogovarjat za nakup, so mu dali neke obrazce, kjer je moral zapisati svoj poklic kmet, takrat pa so mu rekli: »To pa ne bo šlo, saj nimate jamstva!«
»Ja, kako nimam jamstva? Saj imam hišo, gozdove?«
»Ne, to ne bo dovolj!«
Če si bil v službi vratar, si pa zlahka dobil kredit. No, in tako ga ni dobil. Je pa prišlo leto 1975, ko je ata zbral denar brez kredita in je lahko kupil traktor. To je bila velika stvar, samo ata je bil star že 65 let. Šel je še delat izpit za traktor, ker ga ni imel, vozil ga je še kakšna tri leta, potem pa je postal prepočasen in je sam ugotovil, da ne zmore več. Tako da sem se traktor potem navadil voziti jaz, ampak seveda je bilo vse vezano tudi na dohodek, tega pa na naši kmetiji nisi mogel več doseči. Tako je prišlo do zatona kmetije; imeli smo še seno, ki smo ga prodajali. Dokler sem bil študent, sem to še počel, potem zaradi mojega študija ni šlo več. Bratje smo šli vsi študirat, Martin ekonomijo, jaz sem končal geografijo, Jan pa je končal gimnazijo in se je odločil, da bo šel za šoferja kamiona, kar je bil takrat dober poklic. Vsi smo si pomagali nekako od doma k svojemu kruhu, od kmetije se ni dalo več živeti. Bila je premajhna za preživetje.
Zelo zanimiva zgodba. Kako pa je potekala zgodovina po mamini strani. Kolikor vem, je bilo tudi pestro? V tej hiši danes tudi živite?
Mamina zgodba. Moj stari oče je prevzel hišo nekje okoli leta 1930 od svojih staršev. To je hiša pr Matac. Ta hiša je bila zgrajena po letu 1820. To je bajtarska hiša, ki je imela nekaj sveta, enega prašiča, kravo in kokoši. Tu je živela družina, dohodek pa je moral prihajati od drugod. Starega očeta oče je bil mizar pa čebelar, stari oče pa je s 16 leti šel delat k železnici, kjer je bil uspešen in je napredoval zelo visoko. Torej je imel dobro službo. Zadnja leta je bil železničar v Postojni, kjer je vračal jugoslovanske vagone nazaj. Imel je delo s papirji in ni bil več fizični delavec. In ker je bil pri železnici, so ga kar nekaj let pošiljali po Sloveniji. Nekaj let je bil v Celju, nekaj pa v Ljubljani. Tik pred vojno se je preselil v Ljubljano, ob njenem začetku pa se je preselil v Logatec. Ta čas je v tej hiši stanovala samo njegova mama, cela hiša pa je bila dana v najem nekemu Žitku. On je bil pa komunist, ki pa naj bi v tem času v tej hiši ustanovil OF.
V tej hiši naj bi bila ustanovljena logaška OF?
S poudarkom: »Naj bi!« Torej on je bil organizator. Jaz z nobenim od teh ljudi nisem govoril in tudi nimam namena. Žitko je zbežal v partizane, njegovo ženo pa so Italijani poslali v internacijo na Rab. Hiša je bila potem prazna. Stari oče in družina pa so živeli pri ženinih starših nedaleč stran, ker so hišo dali v najem. Ko so pa Žitkovi odšli, so se hitro preselili sem, ker so slišali, da se ima namen v hišo naseliti italijanska komanda. Tako so se na »vrat na nos« naložili na koleselj s cunjami vred in se zvečer na hitro vselili nazaj v hišo kljub policijski uri, ki je takrat veljala v Logatcu. Zjutraj so prišli Italijani, da bi vselili poveljstvo, pa so bili čisto presenečeni. Materin oče je moral z njimi na komando, kjer so se mu opravičili, češ da niso vedeli, da je hiša naseljena. V tistem času, ko je bil tu Žitko, je bil v hiši še en podnajemnik s Štajerske, uslužbenec pri železnici. Ta fant se je kasneje preselil drugam. Bil je tudi pri domobrancih in je tam tudi končal. Žal pa se je izgubilo njegovo ime.
Žitko je umrl v partizanih, žena se je vrnila iz internacije in se je kasneje poročila z Vilarjem (hiša zadaj za Kljukcem – slaščičarna). Moja mama je imela dva brata, ki sta oba končala na Teharjah. Stari oče in stara mama sta tu živela, stari oče je umrl okrog 1962. leta, mama pa okrog 1979. leta. In ko je stara mama še bila, na začetku 70. let, je zaslišala nekega dne ropotanje na fasadi hiše. Šla je pogledat in zunaj so občinski delavci vrtali luknje v zid. Na vprašanje, kaj počno, so odgovorili, da bodo montirali na hišo spominsko ploščo za ustanovitev OF.
»Tega pa jaz ne dovolim!« je dejala mama, žal je nihče ni upošteval. Potem je prišel Franc Jerina (znan kot Tenente) in pojasnil, da nimajo kaj in da bo takrat in takrat odkritje plošče. »Dajte na okno kakšno rožo, da bo lepo!« Stara mama je pa vzela potni list in odšla k sestri v Trst. Potegnila je rolete dol in odšla. Ni si pa upala nadalje nasprotovati. Potem sem to hišo dobil jaz, in ko sva se z ženo preselila sem (približno leta 1982), sem se nekega dne zaradi renovacije lotil dati to ploščo dol. Neko popoldne sem odvil matice in jo snel. Ko sem med snemanjem plošče šel še po dodatno orodje in sem se vračal nazaj iz drvarnice, se je čez klanec pripeljal policijski avto. Tu, pri nas niso vozili leta in leta, takrat pa »slučajno«. Oba miličnika sta zelo očitno upočasnila in opazovala našo hišo. Medtem se je s kolesom pripeljal brat Jan in mi pomagal dokončati delo. Po tem dogodku so me člani zveze borcev nekajkrat prosili, če bi jim to ploščo dal. Bili so celo pri meni na vratih. Ker pa sem takrat videl tiste miličnike, sem vedel, da se moram na to malo pripraviti. Po vseh uradih za varstvo kulturne dediščine sem spraševal in na občini, ali imajo seznam, ali vedo, kdo je lastnik, kdo je ploščo postavil. Hotel sem dobiti dokumente. Vedel sem, da mora biti med dokumenti tudi soglasje lastnika, za katerega pa sem vedel, da ga ni bilo. Vrstili so se obiski in pritiski, da postavim ploščo nazaj ali pa naj jim jo izročim. Jaz pa sem se delal popolnoma nevednega. No, in ko sem se »nekako spomnil«, sem jih vprašal, če so oni lastniki. Kasneje sem dobil celo uradni dopis od zveze borcev, na katerega pa sem odgovoril, da potrebujem uradno potrdilo, da je plošča njihova in da so jo postavili v soglasju z lastniki. Tega pa ni bilo. Tako je ta plošča obtičala v drvarnici.
Ena od zgodovinskih laži manj. Bilo je pa še nekaj pridnih, bistrih, domoljubnih mož v vaši rodbini in veliko trpljenja zaradi tega.
Oče maminega starega očeta je bil mizar in čebelar in je imel tri sinove, Franceta, Toneta in Martina, ki je bil moj stari oče. Stric Franc je bil bister fant, šolo je končal pred letom 1900. Bil je tako bister, da mu je župnik priskrbel pomoč, da je lahko doštudiral pravo. Bil je prvi bajtarski otrok v Logatcu, ki je dokončal študij prava. Drugi pa je bil Gosar. Tone se je šel učit za trgovskega pomočnika, potem pa za mizarja, bil je tudi zelo sposoben možakar in je imel že takrat motorje. Imel je sina in hčer. Sin je bil domobranec in je šel v Teharje, hči pa je pobegnila v Ameriko. Stric Franc se je poročil v Ljubljani z nekim dekletom, ki je bila takrat daleč naokrog najlepša ženska in z neke premožne kmetije v Ljubljani. Od njih sta tudi dobila parcelo, na kateri sta sezidala hišo. Tudi stric Franc je imel sina, ki je bil pri domobrancih in je bil tudi umorjen na Teharjah. Drugi sin pa je bil zaprt še nekaj let po vojni. Ta rod je zelo trpel. Moj oče pa je bil ravno v takih letih in je skozi igro naključij srečno preživel. Pri tej hiši se je živelo skromno, preprosto. Bili pa so zelo aktivni v kulturnih društvih. Polovica gledaliških igralcev, ki so delovali v društvu, je bila iz te hiše. Bili so zelo pomembni v društvenem življenju. Od obeh sinov, ki sta živela tu, je eden hodil v gimnazijo, eden pa na strojno šolo. Ker se je bilo nevarno voziti v Ljubljano, saj so partizani streljali na vlake, in ker je bilo daleč, sta oba stanovala pri stricu Francu v Ljubljani. In nekega dne so Italijani zaprli cel kvadrat na Njegoševi cesti nasproti poliklinike in so polovili vse moške ter jih poslali v internacijo v Gonars. Tam so bili dve leti, nato pa sta se srečno vrnila. Ob vračanju sta najprej potovala skupaj, potem pa sta se ob neki hajki ločila in sta hodila vsak zase. Martin je šel čez most čez Sočo v Kanalu. In ko je čez Brda prišel do tja, se je tam ustavil, ker se je bal, kako priti čez. Opazil je, da tam stoji neki človek. In da je ta človek kar hodil sem ter tja čez most in da je kar pospremil človeka čezenj. Videl pa je tudi, da so ti ljudje podobno kot on razcapani in umazani. In ko je ta človek prišel še do njega, ga je vprašal: »Ali si mogoče iz Gonarsa?« In dejansko ga je ta dobri človek pospremil na drugo stran mostu. Z vsakim je šel čez, da so bili čimbolj samozavestni, da so klepetali in da so bili čim manj vpadljivi, ko so šli mimo straže. In ko je prišel srečno prek, je kasneje potoval čez Banjščice, kjer so ga dobili partizani, ki so ga mobilizirali in vključili medse. Nekaj dni je bil partizan in je bil priča, kako so pri neki hiši pobili nedolžne ljudi. Zaradi tega je takoj dezertiral. Bil je čisto šokiran. Potem se je priklatil in prišel nazaj do Logatca. Drugi brat pa je ubral drugo pot in se je tudi srečno vrnil. Oba sta odšla nazaj v Ljubljano, kjer sta nadaljevala študij. Tam pa so jih aktivirali v domobrance. Nista bila ravno navdušena, ampak nekam sta se morala opredeliti, da sta pripadala neki varni skupini. In ker sta bila študenta, sta v glavnem stražarila po Ljubljani. O tem veliko več ne vemo, kajti skupaj z domobranci sta se umaknila na Koroško in bila z njimi izročena partizanom in odpeljana na Teharje. V Celju so jih še videli neki znanci.
Stari oče je po vojni takoj izgubil službo pri železnici kot oče sovražnikovih vojakov. Nekaj časa je bil brezposeln, kasneje pa je dobil službo kot sekač na Snežniku. Čez teden je sekal, ob koncu tedna pa je peš hodil domov v Logatec. Izgubil je dva otroka; to ga je čisto uničilo. Bil sem star deset let, ko je umrl. Spominjam se ga na biciklu, ko me je vozil na »štangi«. Ni sicer jokal, bolj je jokala stara mama, ko je nanesel spomin na sinove. In ko sem začel hoditi po jamah, me je vedno spraševala, če smo kaj videli. In vedno sem rekel, da ne. Nisem hotel prilivati gorja na bolečino. S Teharij pa so spustili neke Logatčane, ki še niso bili polnoletni. In eden od njih je kasneje prišel povedat, naj naših ne čakajo. So jih odpeljali. V spominu imam, da je bilo rečeno za 5. junij. S kamionom zvečer, ponoči. Ni rekel, da so jih ubili, enostavno si te besede ljudje niso upali izgovarjati. Bila je preveč dokončna. Rekli so samo: »Ne jih čakat!« Ampak stara mama je upala do konca. In potem je ostala samo še moja mama, ki je bila rojena leta 1930. Moj oče je bil pa »lump«. Bil je sicer »cerkven«, imel pa je močne zadržke. Dejal je: »Bližje oltarja ko si, manj je tam vere.« Bil je zelo kritičen. Ampak to so osebne zadeve, o veri sami pa ni nikoli rekel nič slabega. Tam pred vojno, ko je bila kriza in je bil mladenič dvajsetih let, ni razmišljal o poroki. Ko pa je bilo konec krize, je bil že proti tridesetemu letu, bi se pa moral poročiti, a se je začela vojna. Imel je sicer dekle nekje pri Železnikih, ampak je zaradi vojne ni videl štiri leta in se je zveza končala. Nazadnje je bil star 38 let, ko se je poročil. Dobil pa je luštno, 18 let staro dekle, se z njo poročil in je moja mama. In tako je šlo življenje dalje.
Spoštovanje in ljubezen do knjig pa sta med temeljnimi vrednotami, ki vam jih je zapustil oče. Že prej ste omenili, da je bilo v vaši hiši vedno veliko dobrih knjig. Kakšen je bil vaš vstop v svet knjig, informacij?
Ko sem bil majhen, so bili časopisi tiskani na WC-papirju, brezbarvnem. Druge knjige pa so bile čudovite, barvne slike in tisk. In jaz sem to gledal in občudoval. Pri nas je bilo vedno veliko knjig, vendar se otroci nismo smeli igrati z njimi. Če si npr. hotel gledati Sveto pismo, si ga lahko gledal samo v dnevni sobi na čisti mizi, nikakor ne v kuhinji, kjer je bila vedno polita kava. Pa obvezno smo si morali prej umiti roke. In to je bil zelo resen ukaz. Knjige so veljale v naši družini za zelo dragocene.
Oče pa vas je seznanil tudi z nevarnimi, adrenalinskimi rečmi. Kako je bilo?
Ja. Ko sem kot otrok tudi veliko stikal po grmovjih, me je ata naučil tudi razdirati stare naboje – patrone. Ata je vedel, da je tega polno, in me je naučil varnega rokovanja s temi rečmi. Zame pa je to predstavljalo višek adrenalina, ko smo lahko na koncu zakurili smodnik. Opozoril me pa je na nevarne barvne naboje, t. i. dumdumke. Delati to z očetom je bilo zelo luštno. Poznal pa sem nekega fanta, ki je živel na drugi strani griča, kjer pa so demontirali granate, njihove glave pa so metali na kup v grmovje. Meni je bilo to grozno všeč in sem začel take glave tudi zbirati. Imel sem že lepo zbirko, ko je oče nekega dne to našel. »Jezus Kristus! Če tole raznese, bo zgorela cela hiša!« je rekel. »To je treba odpeljati stran! Je zelo nevarno!«
In vse zbrane stvari je vrgel v gnojnico. Tam je to ležalo dvajset do trideset let. Bil sem zelo razočaran. Ni me udaril, ni me okregal, bil je samo jezen in odločen, da tega ne sme biti pri hiši. Meni se pa to ni zdelo tako nevarno, sem pa bil razočaran. In ta »manko«, travmo sem imel vse do sedmega razreda. Takrat pa mi je povedal neki sošolec, Silvo Slabe, da hodi z bratranci po jamah. In da je tam polno eksploziva. To je bilo pa seveda takoj zame. Takoj sem se pridružil jamarjem. Samo zato, da bi šel v Šemonovo brezno, ki je bilo polno eksplozivnih sredstev. In ti fantje so vedeli, da nekaj skrivam, da nisem čisto čist, in me ravno zaradi tega dolgo niso spustili vanj. Oni so sicer šli notri, jaz pa sem moral ostajati zunaj. Varovati in podobno. In tako sem zašel v jamarstvo. »Še vedno rad pogledam kakšno granato.« (Smeh). Vem za brezna na Banjščicah, ki so še vedno polna eksplozivnih sredstev, od granat naprej, tudi do tristokilogramskih.
Dobro, da se ni zgodilo kaj hujšega in da se danes imam s kom pogovarjati. Kaj pa je sledilo po otroških letih? Kako ste iskali svojo smer v šolanju?
Potem sem šel v gimnazijo. Zelo me je zanimala biologija. Naročen sem bil na revijo Proteus. In tam je pisalo o vseh vrst žužkih. V osnovni šoli sem zbiral tudi metulje, imel sem tudi zelo lepo zbirko. Je pa z njimi križ, saj jih radi požrejo molji. Ali pa mi jih je uničil maček (smeh). Potem smo pa v gimnaziji nekega dne obiskali fakulteto, kjer so delali poskuse na žabah. In so imeli tam žabe odprte in z buciko napete, pa drobovje, srce … Pa sem si mislil, saj vendar ne bom mučil ubogih živali.
Delo pri jamarjih pa je začrtalo tudi vašo življenjsko pot. Nam lahko opišete, kako se je začelo?
Jamarsko društvo Logatec je bilo ustanovljeno l. 1957, jaz pa sem se včlanil konec šestdesetih let, torej ko je bilo društvo staro že deset let. Prva generacija je že odhajala, mi smo bili druga generacija. Društvo je vodil Janko Petkovšek. Gre za to, da hoče vsak jamar najti novo, večjo, daljšo, lepšo … jamo. Bistveno pa je, da jamo izmeriš in narediš njen načrt. Šele ko ga narediš, si »lastnik«, avtor jame. Najprej smo delali tu okrog Logatca, potem pa tudi na širšem območju, v Trnovskem gozdu, v okolici Divače. Potem pa se nam je zapletlo, ker smo v Kačni jami našli nadaljevanje, ki nam je vzelo kar nekaj let dela. Druga večja jama pa je bila Velika ledena jama v Paradani, ki je sedaj globoka nekaj čez osemsto metrov. Logaško društvo je zelo močno društvo po kvaliteti dela. Poleg teh dveh jam imamo še kar nekaj večjih odkritij: nov dostop do Ljubljanice v Vetrovni jami, Gašpinova jama v Logatcu, ki je dolga nekaj kilometrov, jama pri Sv. Treh Kraljih (dolga skoraj kilometer), Logaška jama … Trenutno pa delajo pri Hotedršici, kjer so že raziskali šeststo do sedemsto metrov jame. Nekajkrat smo se odpravili tudi v tujino.
Ko sem končal študij geografije, sem dobil službo na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni. Bil sem eden redkih, ki so izpolnjevali pogoje, imel izobrazbo in obvladal sem teren jam. Delal sem pri projektih, obenem pa sem imel svojo orientacijo. Moja težava je bila, da me je hkrati zanimalo preveč, različne smeri krasoslovja. Poleg fizičnega tudi znanstveno raziskovanje jam, iskanje mehanizmov, kako stvari nastanejo, zakaj, kdaj …
Torej jamarstva niste jemal kot športni izziv, bolj kot znanstveni raziskovalni projekt?
Tako je. Jamarski dosežki se dopolnjujejo, in to skozi stoletja. Mi ne tekmujemo z dosežki, temveč se spodbujamo in spoštujemo dosežke drugih, jih dopolnjujemo. Je že lepo, če najdeš novo jamo, lepšo, daljšo, ni pa to osnova. Tu ni adrenalina. Ležati v ozkem rovu, prepoten, privezan, in počasi klesati kamen, širiti rov za nadaljnjo pot nikakor ne more biti adrenalinsko delo. Tipičen primer je Vetrovna jama pri Lazah, eno večjih odkritij našega društva v zadnjih letih. Pozimi je z neke luknje močno pihal topel zrak. To je znak, da je spodaj večja jama, in so zato začeli to luknjo širiti in kopati v ožini. In to je trajalo več kot eno leto. Tu gre zgolj za živčno žilavost, trmo, vztrajnost. In potem se je odprlo in so našli dostop do Ljubljanice. Jama pri Sv. Treh Kraljih je dolga 960 metrov. Ekipa društva je zmerila to jamo. Na uro smo izmerili 24 metrov, to je hitrost merjenja. Vendar to smo merili nekaj let po odsekih. In potem pride tu še računanje, risanje načrta. Kar ponosen sem na našo srčno žilavost in da sem imel tako dobre kolege, da so me podpirali in smo se skupaj mučili. Ekipa je tista, ki šteje. To nikakor ni adrenalinska stvar. Kačno jamo smo izmerili do dolžine 13 kilometrov. Koliko ur je tam notri, ni mogel izračunati nihče, ker tak projekt traja več let po fazah. In to mi, jamarji, cenimo pri svojih kolegih, koliko napora, časa je vloženega, ne kako globoko, daleč se je kdo spustil. Tu ni tekmovanja, samo rečeš: »Kapo dol! Dobri ste!«
Ko sem prišel v službo, je bil način dela drugačen. Tu ne gre več za dolžino, globino, velikost jame, temveč gre za logos, besedo, znanost. Torej opisati jamo. Zakaj je tu, kako je nastala, katera voda jo je naredila, kako gre naprej, ali je v njej še kaj zanimivega s tega vidika. Začel sem se torej ukvarjati s speleologijo, potem pa sem videl, da to ni dovolj. Videl sem, da sem prišel do konca, do določenih spoznanj, kjer pa ni bilo več poti naprej, zato sem moral nadaljevati drugače. Takrat sem delal magisterij pri profesorju Gamsu na temo »kontaktni kras«. To pa je tisti kras, ki nastane na stiku krasa s površinskimi rekami, ponikalnicami. Zato sem moral vključiti v proučevanje jam še površje tako na krasu kot v sosednjem rečnem reliefu.
Včasih pa vas do velikih odkritij pripeljejo tudi naključja ob večjih gradbenih delih. Verjetno vas kdaj presenečeni gradbinci pokličejo, ko naletijo na zanimiva odkritja?
Leta 1996 so me poklicali ob gradnji primorske avtoceste od Divače proti Sežani. Naleteli so namreč na, tako so si pač razlagali, osušeno kraško rečno strugo. Včasih so si krasoslovci razlagali, da so nekoč po krasu tekle reke po površju in jim je šele sčasoma uspelo narediti spodaj jame in so se tako »prestavile« v podzemlje. Odšel sem si ogledat to odkritje. Takoj sem ugotovil, da je bila to nekoč kraška jama, ki jo je ponikalnica popolnoma zapolnila s prodi, peščenimi nanosi. Tako je bila jama nekako naravno zaplombirana. Površje nad jamo se je spreminjalo, pod vplivom padavin se je raztapljalo in zniževalo ter končno doseglo jamo. Izračun kaže, da se kraški teren niža zaradi raztapljanja kamnine nekje od dvajset do petdeset metrov na milijon let. In ko se nad jamo raztopi kamnina, strop take jame nenadoma postale del površja. Delavci in novinarji so mislili, da vidijo korito reke, so pa dejansko videli ostanke kraške jame. Jaz sem na terenu našel tudi kapnike, prilepljene na stenah. Takrat sem videl, da je bila to velika jama, dolga od štiristo do petsto metrov. Danes leži pod avtocesto pri počivališču Povir. Nenadoma sem se zamislil, da sem videl veliko sige že na površju in da gre za iste zadeve. Torej: zniževanje površja je ujelo neko jamo. Prva misel je seveda bila: če smo prišli do ene take jame, je prav gotovo še več podobnih. Povezal sem do sedaj znane podatke o podobnih najdbah in ugotovil, da je takih primerov kar veliko. Do takrat je veljalo, da se je pri takih jamah strop podrl, vendar to ni res. Strop se je dobesedno skozi milijone let topil in tako smo prišli do »brezstropih« jam, ki jih je na Krasu kar veliko. Na podlagi teh podatkov smo lahko tudi izračunali starost tej jam in smo bili popolnoma zmedeni, saj so se dejanski izračun starosti tudi za do desetkrat povečali.
Še ena zanimivost, ki je do sedaj tudi nisem poznal. Jame tudi potujejo?
Res dober primer je Snežna jama na Raduhi. Dolga je približno kilometer in pol in leži v gorah. Vsi pravijo: »Gore so stare.« Ni res! Na podlagi proda, najdenega v tej jami, je jamo nekoč naredila reka ponikalnica, ki je tekla po vulkanskih kamninah pra-Smrekovca, nato poniknila v pra-Raduho in skoznjo tekla v izvire v dolini pra-Savinje. Ta ponikalnica je v jami odlagala prode, peske in gline, iz njihove velikosti pa sklepamo, da je ta reka tekla po nizkem, blagem, uravnanem površju. Poplavne vode so v jamo zanesle tudi kosti malih sesalcev. Danes je jama v gorah, pod vrhom Raduhe, kilometer višje od reke Savinje. Kako je to mogoče? V grobem je razlaga takšna: po nastanku jame se je celotno ozemlje začelo dvigovati. Reka si je našla drugo, nižjo pot in jamo zapustila. Zaradi dviga se je povečala erozija in vrezovanje rek. Nastale so globoke doline, ki so nekdanjo blago pokrajino razrezale in razdelile v posamezne gore, jamo pa je z vsemi kapniki in naplavinami vred dvignilo v sedanjo višino. Šele dvig je ustvaril gore, sama jama pa je veliko starejša od gor. V tej jami smo skopali štiri metre globok profil skozi sedimente in v njem jemali vzorce za datacije. Našli smo zobe malih sesalcev, med njimi zob hrčka, ki je živel približno pet milijonov let nazaj. Starost smo potrdili še z paleomagnetno datacijo in datacijo s pomočjo kozmičnih nuklidov v kremenovih prodnikih. Datirali smo tudi kapnike, ki so pokrili naplavine ponikalnice v jami. Tako smo določili čas tega zaporedja dogodkov: jama je starejša od 6 Ma (Ma – milijon let). Naplavljanje je prenehalo pred okrog 1,7 Ma, sledil je tektonski dvig, ki je ustvaril Kamniške Alpe. Jama pa je veliko starejša. Po v jami ohranjenih sedimentih smo dejansko določili starost gora. Slovenski kras je v svetovnem merilu dobro obdelan in raziskan.
Kako pa je bilo z načinom raziskovalno dejavnostjo v bivši Jugoslaviji in kasneje po osamosvojitvi Slovenije. Se čuti razlika?
V Sloveniji je tako rekoč sedež klasičnega krasa. To pa za nas pomeni dolžnost, da to ime in slavo vzdržujemo in promoviramo. Znanstveniki, če hočemo kaj odkriti, se moramo pogovarjati med seboj, sodelovati. Kar naprej mora tvoje ideje nekdo rušiti in naskakovati in na koncu potrjevati. Zato moraš biti v stalnem stiku. Stalno moraš tudi spremljati odkritja drugih. V Jugoslaviji je bilo to relativno težko. Niso bili ugodni časi, pravzaprav zoprno je bilo. Že prej smo bili slovenski jamarji gonilna sila v jugoslovanskem prostoru. Tako smo leta 1965 organizirali IV. Mednarodni speleološki kongres. Bilo je zelo veliko ljudi, kajti sem so lahko prišli ljudje z vzhoda in zahoda. Smo bili edina točka, kjer se je dalo to narediti. Od takrat naprej zasedamo zelo pomembno mesto v svetovnem prostoru. Tu sta pomembna tako inštitut kot jamarska zveza. Po osamosvojitvi pa je ministrstvo dalo napotek, da mora nova država promovirati svoje znanje. Tudi finančno podporo so namenili v ta namen.
V kakšno obliko znanstvene promocije ste se usmerili?
Naš Inštitut za raziskovanje krasa in jamarska zveza sta že tradicionalno dobro sodelovala. Zato smo takoj po osamosvojitvi ustanovili nekakšno mednarodno krasoslovno šolo z naslovom Klasični kras. To je bilo leta 1993. Prišlo je nekaj čez trideset krasoslovcev. Več kot pol je bilo tujcev. Vsi so bili navdušeni in bilo je zelo lepo. Ta šola se je z leti nadaljevala in smo ji dali nekakšno obliko. Osnovna tema je bila Klasični kras, potem pa so bili še podnaslovi. Enkrat so bile doline, enkrat vrtače, pa polja, datacije jamskih sedimentov … Šola je uveljavljena še danes in vsako leto je prihajalo tudi več ljudi s celega sveta. Skratka, sčasoma smo ugotovili, da je to po številu najmočnejše redno srečanje krasoslovcev na svetu. Sedaj smo morali omejiti na približno sto ljudi na leto, kar je zgornja meja obvladljivosti. Sam sem bil udeležen pri večini teh šol. In danes kamorkoli po svetu grem, mi rečejo »živjo« in se vsi poznamo. Vseh udeležencev do sedaj je bilo okoli štiri tisoč. Naš prostor je še tolikanj bolj edinstven, saj nikjer na svetu ni toliko kraških značilnosti na tako kratkih razdaljah. Zelo dobro sodelujemo s Postojnsko jamo, ki nam omogoča zastonj oglede, in vsakdo, tudi če je bil že desetkrat notri, gre rad vedno znova, ker je jama velika in lepa. Prav tako je s Škocjanskimi jamami. Kdor to vidi, ne more reči slabe besede o srečanju. Hkrati je to edinstvena turistična promocija našega Krasa. Smo edini Inštitut na svetu, ki ima jamo na dveh kilometrih, ki ima vrtačo na kilometru razdalje, ki ima Škocjanske jame, ki so pod Unescovo dediščino, dvajset kilometrov stran, ki ima kraška polja petnajst minut vožnje stran. Vse je na dlani. Dopoldne imamo predavanja, popoldne pa lahko obiščemo katerokoli od teh znamenitosti. Sedaj smo kar nekako postali talci te šole. Če bi jo ukinili, bi bilo narobe, res bi bil greh. Nekoč fantje, ki jim še brki niso rasli, danes pa prihajajo kot bradati gospodje, profesorji, ki pripeljejo svoje študente. Res luštna stvar. Veliko se smejemo.
Prav zaradi te šole in same geopolitične lege Slovenije je prišlo še do neke pomembne odločitve oziroma vam je bila dodeljena posebna čast. Tudi to bi bilo zelo zanimivo za naše bralce. Nam lahko poveste tudi nekaj tudi o tej časti?
V našo državo so prihajali lahko tako ljudje z vzhoda (Čehi, Rusi …) kot zahoda. In ko so ljudje videli, da smo normalna država, da sprejemamo evropske zadeve, normative, je vodstvo Mednarodne speleološke zveze začelo razmišljati, da bi preneslo sedež zveze v Slovenijo. Leta 1999 so mi predlagali, da bi postal pomožni tajnik Mednarodne speleološke zveze. To pomeni veliko hoditi po svetu, nekajkrat na leto iti na drug kontinent, v druge države … Bil sem zelo počaščen. Hkrati so me zaprosili, pravzaprav moja naloga je bila, da bi registriral Mednarodno speleološko zvezo pri nas, v Sloveniji. Namreč, Mednarodna speleološka zveza je bila ustanovljena na kongresu v Ljubljani, ni pa bila registrirana na enem mestu. Vedno je bil nosilec zveze glavni tajnik in sedež se je tako selil z menjavo tajnika. Zaradi tega pa tudi zveza ni nikoli imela bančnega računa. To so sedaj hoteli urediti in tako smo dobili sedež k nam, v Slovenijo, jaz pa sem leta 2001 postal tajnik. Vsi so bili zadovoljni, za nas pa je bila to izjemna čast! Zveza je sedaj za vse večne čase v Sloveniji. Vse to je tudi rezultat šole.
Zelo zgodaj ste se tudi srečali s sledovi krutih povojnih pobojev. Kako je to izgledalo?
Moj prvi stik s sledovi povojnih pobojev po kraških breznih je bil, ko so se jamarji jamarskega društva iz Logatca spustili v brezno na Košovcu. V jami je bilo veliko človeških kosti. Spustili so se noter, brat enega od jamarjev pa je bil miličnik in se je to seveda hitro izvedelo. Tudi sicer niso ničesar skrivali. Kmalu so predsednika jamarskega društva Viktorja Verbiča poklicali na policijsko postajo na pogovore; ker ni imel česa skrivati, jim je pač povedal, kaj so videli. Je pa bil Viktor Verbič udeležen pri prekopu pri Grčaricah. On je izkopaval tamkajšnje posmrtne ostanke žrtev. Tudi Viktor je bil v domobranskih enotah, vendar mu je predpostavljeni pred odhodom na Koroško naročil, naj se gre najprej poslovit domov od staršev. Šel je domov in se na ta način rešil odhoda na Koroško in gotove smrti. Ostal je doma. Jaz pa sem prvič videl kosti okrog leta 1968 v isti jami, v breznu na Košovcu. Potem sem jih pa še večkrat videl v Trnovskem gozdu pa v Kačni jami, potem pa so bile kar na vsake toliko časa v kakšni jami kakšne kosti. Vedeli smo, da bo to prej ali slej prišlo na dan. Hodili smo tudi merit Šemonovo brezno. Bil sem še začetnik in sem moral zunaj varovati z vrvmi. Pa se je hitro pripeljal policist na motorju. Spomnim se, da je bil oblečen v usnje. Kdo jim je povedal za naše delo? Z glavne ceste se nas prav gotovo ni videlo. In tudi ko so prišli, so bila vprašanja popolnoma usmerjena. Torej jih je moral obveščati nekdo od jamarjev. Vedno so bili v društvu ljudje, za katere nisi mogel dati roke v ogenj. Česar nisi hotel, pač nisi povedal in tisto je ostalo skrivnost. Sledov pobojev pa se ni dalo skriti in se je razvedelo naokoli. Da bi jaz vedel, ni bilo nikoli večjih problemov.
Niso pa brezna polna trupel samo po Sloveniji. Zanimivo je, če bi človek takrat pač več vedel in zmogel, glede na dano situacijo?
Smo pa včasih tudi izgubili kakšno priložnost. Recimo, okrog leta 1975 smo raziskovali jame v pobrateni občini Gacko v Bosni. Pisal sem zvezi mladine v Gackem, ali vedo za kakšne jame, pa mi niso niti odgovorili. Tudi pogovori po telefonu so bili zelo medli. Tudi sami domačini nam niso bili pripravljeni pomagati z informacijami. Tako smo raziskovali popolnoma na slepo. Šele kasneje sem iz knjige Bermanov dosje izvedel, da so tam vse jame polne trupel muslimanov iz etničnega čiščenja leta 1941. Kasneje sem pisal pisma, če vedo za kakšne jame, pa mi seveda niso hoteli nič pomagati. To se mi zdi ena od zamujenih priložnosti.
Ste imeli kdaj občutek, da ste pod nadzorom sistema, državnih oblasti?
Oblast nas je imela ves čas na očeh in je točno vedela, kaj delamo. Vseh stvari pa vendarle niso mogli vedeti. Sam sem recimo zbiral ploščice nemških vojakov. Izpisal sem si njihove številke in sem jih potem pošiljal iz Trsta od moje tete v Nemčijo njihovi komisiji za grobove, vendar so mi odgovorili, da mi oni ne smejo dati podatkov. Več si pa nisem upal, ker bi se lahko kje pojavilo moje ime.
Malo laže se je zadihalo po osamosvojitvi. V začetni fazi samostojnosti je bil velik interes, da se odpre in razišče zlovešča skrivnost in bolečina našega naroda. Kaj se je dogajalo takrat na področju odkrivanja sledov pobojev po breznih?
Ko se je Slovenija osamosvojila, smo imeli simpozij na temo Človek in Kras. Za ta simpozij sem obdelal te jame, fojbe, brezna, kolikšne so bile spremembe zaradi povojnih pobojev. Šel sem skozi cel kataster jamarske zveze in sem naredil seznam 86 jam s kostmi. In ta seznam sem kasneje dal, ne spominjam se dobro, ali Pučniku ali Polajnarju, članoma komisije iz 90. let. Ta komisija je nekega dne prišla v Logatec zaradi Korenčanove klavnice. Povabili so tudi mene in sva se srečala s Pučnikom. Med pogovorom sem ga povabil, da si ogledamo tudi kakšno brezno.
»Pa se to da?« je bil presenečen.
»Seveda«, sem odgovoril in jih odpeljal do brezna na Košovcu in do Šemonovega brezna. Pučnik je takrat prvič od blizu videl brezna. Ponudil sem se njihovi komisiji v pomoč, ampak oni so tedaj pregledovali predvsem papirje. Niso bili tako kot Dežmanova komisija danes. Bili so parlamentarna komisija, niso fizično delovali, temveč politično.
Potem pa me je nekega dne leta 1999 poklicala žena vrhovnega sodnika dr. Testena in me vprašala, ali še hodim po jamah. Gospo tudi osebno poznam. Vprašala me je, če bi hotel njenemu možu razložiti nekaj o teh breznih, fojbah. Seveda sem se strinjal. In je potem ob osmih zvečer prišel k meni domov predsednik vrhovnega sodišča Testen. Bil sem zelo počaščen, saj je bil to vendar človek iz prve vrste državnih avtoritet. Kar naravnost me je vprašal, ali bi si šel ogledat neko jamo s kostmi, in dal mi je vizitko dr. Lovra Šturma. Prosil me je, če ga lahko pokličem in se dogovorim z njim. Nakar je vstal, se zahvalil in šel. Pri meni je bil pet minut. Bil sem čisto šokiran. Poklical sem Šturma in on mi je razložil, da gre za brezno pri Konfinu 1, ki se je takrat raziskovalo, da imajo bolniške knjige in ali bi šel jaz noter preverit, ali so kosti tam. Noter sem moral peljati tudi njihovega pravnika. Prišel je neki fant, pravnik, malo »bolj mehak«, bolj vajen parketa, s seboj sem vzel še jamarja Štefana Hrena, z nami je šel še neki alpinist. Sprva nismo našli ničesar, zgolj kose lesa in odpadnega materiala. Dejal sem, da bo treba malo pokopati. Šel sem v kot, kjer sem imel občutek, da se bo dalo kaj najti, in ko smo kopali deset minut, smo takoj naleteli na kosti. Takoj sem jim pokazal: »To je stegnenica, to je medenica …« skratka ostanki človeških trupel. Poslikali so odkritje in potem smo se vrnili na površje. Na osnovi tega se je leta 1999 sprožilo izkopavanje, napisana pa je bila knjiga Brez milosti.
Po jamah pa je mogoče najti najrazličnejše sledove bega pred totalitarnim režimom. Včasih prav neverjetne. Vznemirljivo je, kot da bi višja sila vodila, da so se pri odkrivanju sledov srečevali najodličnejši strokovnjaki. Celo motor se je našel?
Mesec pred osamosvojitveno vojno sem obiskal neko jamo, kjer je bilo veliko odpadkov, in notri sem našel tudi star motor s češkoslovaško registracijo. To sem si zapisal, prišla je vojna, čas je minil in sem na to malo pozabil. Čez kako leto sem se pa zopet spomnil in sem kolegom jamarjem na Češkem napisal pismo, ali bi mi lahko pomagali poiskati lastnika. Odgovorili so mi, da ne gre za češko, ampak slovaško registracijo iz Bratislave. Kako torej najti tega človeka? Pisal sem prijatelju v Bratislavo, ki je ugotovil ime lastnika, vendar pa ni bil več državljan Slovaške, saj je emigriral. Prijatelji jamarji so šli celo spraševat na njegov naslov, če kdo kaj ve o njem, vendar se ga po dvajsetih letih ni nihče več spomnil. Minilo je še 16 let, potem pa sem to zadevo omenil kriminalistu Pavlu Jamniku. To sem mu povedal v nedeljo, v torek me je že poklical in mi povedal ime lastnikovega brata. Ker sem šel ravno takrat na Slovaško, sem se ustavil spotoma in se dobil z bratom. Razložil sem mu svojo najdbo in on mi je dal naslov lastnika, svojega brata, ki je tedaj živel v Kanadi. Poklical sem nekajkrat na ta naslov, pa je vedno odgovarjal samo avtomatski odzivnik. Ker se z njim nisem mogel kaj dosti pogovoriti, sem vsakič odložil. Potem pa me je nekega dne spet poklical Pavel Jamnik in me vprašal, ali bi mu dal motor. Najprej sem se čudil, saj nisem imel občutka, da bi bil »moj«. Pa mi je rekel Jamnik: »Saj si ga vendar ti našel!« Nameraval ga je dati v policijski muzej kot ilustracijo primera prebega čez mejo. Seveda sem mu ga bil z veseljem pripravljen dati. Bila je ravno nedelja in bil sem na ekskurziji nekje v Bosni. Jamnik pa ga je hotel imeti do petka. Seveda se mi je zdelo nemogoče, pravi čas priti domov, organizirati jamarje, vitel itd. Pa mi je odgovoril, da bo on vse organiziral. In res je pripeljal posebno enoto policije in snemalno ekipo z Jožetom Možino. V sredo smo se dobili v Kozini, šli do jame, policisti so bili v polni opremi, celo oboroženi, napeli so vrvi in v zelo kratkem času res dvignili ta motor iz jame. Nazaj grede smo se ustavili še v Postojni in smo še enkrat poklicali lastnika tega motorja Štefana Miklošoviča. Bil je doma, dobili smo ga na telefon. Predstavil sem se in mu vse razložil. Vprašal sem ga, ali podari motor muzeju, in se je takoj strinjal. Pa še prosili smo ga, ali ga lahko posnamemo, in se je strinjal, tudi za objavo na TV. Razložil nam je, kako sta z ženo pobegnila čez mejo in pustila motor tam. Na koncu nam je pa celo poslal še črno-bele slike, dokumentirano zadnji dan v Jugoslaviji, prvi dan v Italiji … In resnično je bil ta motor do petka z vsemi slikami, zgodbo in drugo dokumentacijo na razstavi v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu. Takrat je imel razstavo Policijski muzej.
Počasi se sestavlja ekipa: Pavle Jamnik, Jože Možina, Jože Dežman …?
In tako sem takrat spoznal Jožeta Dežmana. Očitno je videl, da lahko kako pomagam Komisiji za raziskovanje prikritih grobišč, in me je prosil za sodelovanje. Tako smo se nekje leta 2007 ali 2008 spustili v brezno in ugotavljali dejansko stanje. Nosilec projekta je bil Bojan Vovk kot obrtnik, delali smo pa logaški jamarji. Pregledali smo glavnih pomembnih štirideset jam in napisali poročila. Malo po tistem me je Dežman predlagal za člana komisije. Sem sicer strokovnjak za jame, drugih zgodb nisem toliko spremljal. Vendar so mi domačini marsikje pokazali tudi površinska grobišča. Tam v Podgrajskem podolju pri Materiji so mi pokazali dve lokaciji. Ko smo delali pri nekem breznu, so prišli ljudje zraven in nam povedali, nas peljali tja. Bile so tri lokacije. Tudi iz teh grobišč še niso iznošeni ostanki pomorjenih, saj ta postopek poteka zelo počasi. Nosilec projekta je bil Bojan Vovk kot obrtnik, delali smo pa logaški jamarji.
Kakšen pa je občutek, ko se spuščaš v jamo, v kateri se pričakuje oziroma se ve, da v njej ležijo ostanki pomorjenih? Verjetno ni prijetno za človeško dušo? Nekje ste celo omenjali nujen črni humor.
Ko hodimo jamarji v brezna, visimo sredi tistega brezna, in čeprav se ne vidi na zunaj, nas je vse vendarle strah. Vemo, da imamo pod seboj deset, dvajset, trideset, štirideset metrov praznega prostora; če pademo, vemo, da nas bo razlomilo na koščke. Ta strah je stalno prisoten. Če ta strah uporabiš in začneš premišljevati, kako so na stotine ljudi zmetali v brezna in kako so ti ljudje padali v brezna, kričali od groze, zadevali ob stene in se razbijali, dokler niso padli na dno in onemeli, če pomisliš na vse to, je za znoret. In to misel odganjaš in jo moraš odganjati, ker je pretežko, prehudo. Seveda je eden od mehanizmov črni humor. To nikakor ni nespoštljivost, to je nujna samopomoč. Nekega dne, ko smo se peljali z avtom na ogled neke jame, je na primer Jamnik dejal Dežmanu: »Jože, daj, glej malo na svoj ugled! V nekem časopisu je pisalo, da si ti šele drugi državni sovražnik po vrsti in je Janša pred teboj!«
Pa mu je odvrnil Dežman: »To je že res! Ampak Janša je politični sovražnik, jaz sem pa glavni na terenu.«
Smeh je bil nujno potreben za popuščanje napetosti. Vsa dejanska situacija, ki jo raziskujemo, je grozljiva in ni za razmišljanje. Vidim tudi odzive ljudi, ki še niso videli človeških kosti. Ko poberem v jami kost s tal in mu jo dam v roke pa me vpraša, kaj je to. Pa mu odvrnem, da je to del spodnje ali zgornje čeljusti, takrat se vsakdo zdrzne.
Zadnji projekt, pri katerem delate kot komisija, je brezno pri Macesnovi gorici. Verjetno bo to eden od najpomembnejših, saj so pričakovanja in hkrati neznanke še vedno zelo veliki?
Pri breznu pri Macesnovi gorici sem bil s strani komisije zaprošen, da pomagam pri pripravah, naj povem, kakšna jama to je, koliko je globoka, kaj lahko pričakujejo. Na osnovi znanja, pripovedi in drugih informacij sem tam poskušal rekonstruirati samo jamo. Tisti, ki so preživeli, so pričevali, da so padli na kup teles in da so morali potem splezati štiri do pet metrov, da so prilezli do zgornjega roba jame. Po številu ljudi, ki so bili vrženi, smo izračunali volumen in potem ocenili, koliko je bilo brezno globoko. Pomagala pa mi je tudi bližina spodmola, ki je verjetno del nekdanjega jamskega sistema. Izračunal sem volumen razstreljenega materiala, ki ga je bilo od petsto do sedemsto kubičnih metrov. Sedaj so ga odstranili od osemsto do devetsto kubičnih metrov. Delavci so pripravili navoz do jame, kjer so veliko tega materiala uporabili. Jaz sem govoril o kompaktni kamnini, to pa je bila sedaj razstreljena kamnina, ki ima večjo prostornino. Ti moji izračuni in informacije so pomagale komisiji izpeljati razpis in razumeti situacijo. Treba je bilo vedeti, ali bo deset tisoč kubičnih metrov ali samo tisoč, kako globoko se bo kopalo … Kopati pa je tako ali tako mogoče samo do določene globine. S sedanjim stanjem sem kar zadovoljen in mislim, da smo blizu začetka odkrivanja prvih trupel. Do tu je bil moj prispevek k delu komisije. Vključeval se bom tudi kasneje, če bo treba s stališča speleologije, prav tako arheologi s stališča arheologije.
In kakšna so vaša predvidevanja, ocena za to jamo?
Po moji oceni bo število prav gotovo preseglo dva tisoč trupel oziroma njihovih ostankov, lahko tudi krepko več. Je pa zares težko dajati ocene, saj je polno informacij in tudi dezinformacij. Namreč, vsa védenja so se prenašala od ust do ust, in še to na skrivaj. Take informacije pa niso bile nikoli čisto točne. To, da so jamo minirali že takrat ob pobojih, da so bili nekateri zasuti še živi in da so minirali tudi še kasneje, dokazuje, da je jama zelo pomembna. To pomeni, da je notri veliko ljudi. Potem pa tudi vsa ta nevednost, nespominjanje: »Ničesar ne vemo!« Tudi to ima svoj poudarek. Več je znanega o breznu pod Krenom, ker je Sime Dubaić govoril in tudi posnel intervju. On je bil vodja tiste enote, ki je delala eksekucije. Zase sicer pravi, da je ves čas sedel pred gostilno v Kočevju in pil in bil tudi stalno pijan. To naj bi bil njegov alibi. Vendar je neverjetno, da bi njegove enote delovale samostojno. Prav gotovo je bil z njimi in jim osebno poveljeval. O pobojih pri Macesnovi gorici pa ne vemo ničesar. Tu so bili pa naši ljudje. Vsi, ki so karkoli vedeli, so bili tiho. To je pa zopet nemogoče. Dobrih deset dni prevažati ljudi tja, jih pobijati, zakrivati sledi, se vračati nazaj v Kočevje, se tam prehranjevati po gostilnah, prespati tam in nikomur reči ničesar? Zdi se mi nemogoče, da ne bi nihče ničesar povedal. Ali so morda tudi njih vse pobili? Ostalo ni nič informacij o storilcih.
Se je sicer dogajanje na podlagi sledov na samem prizorišču dalo rekonstruirati?
Seveda, domačini so vedeli, da se dogaja. In ostanki pri jami, nešteto rožnih vencev, podobic …, prazni tulci od streljanja, ostanki žice, pohojen teren … Tega se ni dalo skriti. Možna pa je še vedno cela vrsta presenečenj. Izračunal sem, da naj bi bilo za okrog dvesto kubičnih metrov trupel. Ko so na ta trupla padle skale od miniranja, je že eden od pričevalcev povedal, da je teža skal rinila trupla navzdol in je grozila, da bo zaprla rov, v katerem so bili. Do tega rova še nismo prišli. Ko pa je bilo glavno miniranje v začetku šestdesetih let, ko je vrglo dol še petsto do sedemsto kubičnih metrov skalovja, je ta masa že tako stisnjena trupla verjetno popolnoma zmečkala in razrinila. Ne moremo pričakovati ene gmote trupel. In tu se postavi vprašanje, kako kopati. Na roke ne bo šlo, ampak bo moral biti spodaj manjši rovokopač, ki bo ta material pomagal izkopati. Samo izkopavanje lahko traja kar nekaj časa. Lahko tudi nekaj let. Tudi če bo strošek del okrog milijona evrov pa če bo tu okrog dva tisoč trupel, je cena na truplo okrog petsto evrov. Zato se prekop ne sme ocenjevati kot predrag. Seveda bo to za marsikaterega davkoplačevalca nerazumljivo, ko v današnjih časih vsi »tako težko živijo«. Oba veva, da takšnega standarda življenja nismo še nikoli imeli, še nikoli ni bilo takšne potrošnje. Tisti, ki tako razmišljajo, bi to morali vedeti takrat, ko so to zaminirali. Če ne bi zaminirali, bi bilo to povsem enostavno. Še bolj enostavno pa bi seveda bilo, če ne bi pobili vseh tistih nesrečnih ljudi. Če bi jih pa spustili takrat domov, bi bilo pa naravnost imenitno, saj bi ti ljudje lahko nadaljnjih štirideset let delali, si ustvarili družine in pripomogli k blaginji te države. Totalna katastrofa je, da so to storili, da so jih pobili. O ceni poprave te krivice je naravnost bolno govoriti.
Pa vendarle. Čer bi primerjal miselnost dvajset, trideset let nazaj in danes. Je narejen premik? S(m)o ljudje pripravljeni na soočenje z zgodovino, gremo v pravi smeri za spravo v narodu? Je ta možna?
Ko sem prišel h komisiji in smo začeli odkrivati ta morišča, se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bi lahko nekoč vsa ta trupla iznesli iz jam. Sama družba pa se je v tem času kljub vsemu toliko otoplila, omehčala, da smo sedaj enotnega mnenja, da je treba te ljudi pokopati. Ni več vsesplošnega vika in krika, razen nekaterih posameznikov. Tu se je ogromno spremenilo. O tem se govori, seveda še vedno premalo, ampak se. Mi izkopavamo, piše se v medijih, vse bolj to postaja del naše zgodovine. Več se pa trenutno ne da. Bog pomagaj. Ljudje so prizadeti, počutijo se ogoljufane, ne čutijo zadoščenja. Ko bodo vsi ti ljudje pokopani, bomo zmagali nad krivico. Nihče pa ne bo ničesar profitiral. Katastrofa je bila narejena leta 1945. Tega ne more nihče popraviti. Človek seveda pričakuje določena simbolna dejanja, kakor jih na primer opravlja papež, ki se, kamorkoli gre, opraviči za napake, ki so jih naredili verniki, duhovniki. Papež to resno misli, medtem ko v primeru teh pobojev simbolično opravičilo ne bi imelo teže brez iskrenega kesanja za dejanja, ki so jih storili. Resnični lopovi in kriminalci se svojih dejanj nikoli ne kesajo.
Najlepša vam hvala vam, gospod Andrej, za izjemno zanimiv pogovor. Vsekakor vam želimo pri delu še veliko uspehov. Zelo spoštujemo vaše plemenito delo, ki ga opravljate za naš narod in domovino. Tako kot strokovnjak in hkrati kot velik domoljub. Jame, ki jih tako izjemno občudujete in raziskujete že vse življenje, so bile zlorabljene v zločinske namene. Vendar ne molčijo! Počasi in brezkompromisno nam sporočajo bolečino, zarezano v usodo slovenskega naroda. Hvala vam, da pomagate pri odkrivanju njihovih skrivnosti in odkrivanju nedolžnih žrtev komunističnega genocida. Naj vas pri delu še naprej spremlja božji blagoslov.
[Stran 104]