Smo pred spomenikom,1na katerem piše: »Po koncu vojne izdanim in pomorjenim slovenskim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam državljanske vojne na protikomunistični strani.« Iz Borovnice je bilo 45 žrtev, iz južnih vasi od Zabočevega do Pokojišča 44, iz severnih zaselkov Pako, Breg, Dol, Laze pa 18 žrtev. Skupaj torej 107 žrtev. Nekaj v letih 1942 do 1943, velika večina pa po vojni, v času tako imenovane svobode.
To niso bile žrtve okupatorskega nasilja, ampak žrtve, kot jih je France Prešeren napovedal že sto let prej z besedami: »Slovenec že mori Slovenca, brata. Kako strašna slepota je človeka.« Le da je Prešeren takrat govoril o borbenem spopadu, saj si ni mogel predstavljati, da bi šlo za grozljiv pomor ujetih, zvezanih, ponižanih, pretepenih, sestradanih slovenskih bratov.
Tudi borovniško župnijo je prizadel apokaliptični genocid komunistične revolucije. Zato je prav, da se kdaj pa kdaj ustavimo ob tem spomeniku in posvetimo svojo misel v spomin in opomin, da se na slovenskih tleh ne bi nikoli več kaj takega zgodilo.
Povprečna starost teh 107 žrtev je bila 28 let. Poleg nekaj žensk in deklet je šlo za fante in može, ki so stali na pragu svoje najbolj ustvarjalne življenjske dobe. Koliko domačij bi obnovili in na novo zgradili, koliko družin prehranili in koliko otrok obogatili z domoljubjem in krščansko kulturo?
Tega se še danes premalo zavedamo. So se pa tega zavedali komunistični revolucionarji.
26. maja 1945, ko je na Kongresnem trgu v Ljubljani Tito napovedal povojni holokavst, je Slovenski poročevalec objavil manifest Maščevanje je strašna beseda, v katerem beremo: »Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali in zemljo, v kateri je raslo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali.« In res so uničili velik del nacionalnih korenin, ki so tisoč let prehranjevale slovenski narod s kulturno, moralno in narodnostno identiteto.
Sčasoma se rane zacelijo in korenine obrastejo, a tudi danes so te nacionalne korenine spet ogrožene. Ne samo v Sloveniji, v vsem zahodnem svetu. Če se bo ob spominu na takrat pobito mlado generacijo v naših srcih prebudila skrb za naš sedanji mladi rod, ki ga hoče danes nekdo utopiti v kulturni, moralni in spolni zmedi, potem bo zgodovinski spomin opravil svojo nalogo.
Pa še zaradi nečesa moramo ohranjati spomin na ujete, mučene in pobite sonarodnjake, sovaščane, brate. Zaradi nas samih. Zaradi sočutja, empatije, ki človeka dela človeka.
Vsa ta imena na spomeniku so imena konkretnih ljudi. Ljudi s svojo zgodovino, življenjem, skrbmi, načrti in sanjami. Kaj vse je doživljal posamezen Anton, Franc, Ivan, Jože, ko so ga brez razloga pograbili, zvezali, mučili in nazadnje ustreljenega ali živega pahnili v kraško brezno …? Ni pomembno, ali je bil kristjan, ateist, Slovenec ali tujec …, bil je človek. Komur se ta človek ne zasmili, ni človek! In če taka usoda v naših srcih prebudi sočutje, postanemo bolj človeški.
Pred mnogimi leti mi je neka gospa pripovedovala, kako je v času italijanskega taborišča peljala voz repe mimo taboriščnikov, ki so delali ob Borovniščici. Že na prvi pogled so bili sestradani in izmučeni. Kot po nerodnosti je voz skrenila, da je padlo nekaj repe na tla in nadaljevala pot. A italijanskega ujetnika, ki je pograbil repo, je paznik s puškinim kopitom zbil na tla … »Oh, kako se mi je smilil,« je zavzdihnila.
1 Objavljamo nagovor s spominske slovesnosti v Borovnici, ki je bila 4. julija 2021.
[Page 115]
Pravo sočutje ne pozna meja. Več kot šestdeset tisoč Slovencev je bilo prisilno mobiliziranih v nemško vojsko in večinoma poslanih na vzhodno fronto. Mnogi od preživelih se niso vrnili domov, ampak so kot osovraženi nemški vojaki končali v ruskih taboriščih. Bila jim je naprtena kolektivna krivda, kar je značilnost pravnega primitivizma. Kot je nacizem obsojal Jude, ker so bili Judje, in so mnoge vojske streljale ljudi, ker so nosili nepravo uniformo, tako tudi danes nekateri pozivajo k pobijanju ljudi, ker niso v pravi politični stranki.
Če kdaj, potem danes znova potrebujemo kulturo univerzalne empatije, univerzalno sočutje do človeka kot človeka, ne glede kakšne narodnosti, rase, vere ali političnega prepričanja je. Namesto klanjanja spomenikom vojnih likvidatorjev potrebujemo spoštljiv spomin do vseh, ki so bili žrtve teh likvidacij.
Pristno sočutje do žrtev nasilja in do njihovega človeškega trpljenja je treba negovati in izražati, če hočemo ostati pristno človeški in če hočemo to razsežnost duhovne kulture prenesti na mlajše rodove. Od tega so odvisne mnoge stvari v sedanji in bodoči družbi, predvsem pa pravičnost in medčloveško spoštovanje. Celo vladavina prava, ki je zadnje čase kar naprej predmet prerekanja in politikantskih očitkov, je odvisna predvsem od vladavine pristnega sočutja.
Spoštovani – pred spomenikom žrtev komunističnega nasilja.
Edini otipljiv sad, ki ga te in podobne žrtve lahko s svojim trpljenjem prebujajo med nami, v svetu živih, je pristna človeška empatija, sočutje, ki pomeni univerzalno upanje, da se nič takega ne bo nikoli več zgodilo. Sočutje, ki s tem postane priznanje in spoštljiva zahvala za njihovo trpljenje. ■
Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje tradicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.
Justin Stanovnik
[Page 116]