Orlando Figes, Šepetalci

O

O dogajanju v Sovjetski zvezi v Stalinovem obdobju je dosti napisanega, vendar nam Figesovi Šepetalci, ki so pri nas pri založbi Modrijan izšli s samo dvoletnim zamikom za prvo izdajo 2007, odpirajo bolj celosten vpogled v življenje sovjetskih družin v odvisnosti od političnega sistema v tem obdobju, ker prikazujejo tudi politično dogajanje, ki daje temu življenju okvir. Tak okvir je potreben za razumevanje posameznih usod, ki so hkrati tudi posledica tega dogajanja. O svojem življenju pripovedujejo ljudje sami ali njihovi družinski arhivi, saj je pisec z množico pomočnikov intervjuval veliko ljudi (treba je pripomniti, da je intervjuval v glavnem intelektualce, ki so se končno uspeli vključiti v sovjetski sistem), navadno dvakrat, saj se ob prvem pogovoru večkrat niso odprli. Prve zapise so nato pregledali in ločili pristne individualne spomine od tistega, kar so ljudje prevzeli od drugih. Pogosto namreč ostanejo v spominu samo nekateri prizori in doživetja, drugo vmes pa zbledi, in prav ti pristni, resnično doživeti deli so najpomembnejše pričevanje. Ljudje so neradi spregovorili o svoji preteklosti tudi zaradi strahu, sramu ali pa so do vsega ravnodušni. Ljudje, ki so uživali ugodnosti tega sistema in so bili z njim poenoteni, težko govorijo o tem, ker zaradi privilegiranosti marsičesa niso doživeli in tudi ne opazili pri drugih ali pa so sprejemali trpljenje drugih kot nekaj nujnega za dosego sovjetskih ciljev, ker so bili ideološki verniki. To tudi nam ni tuje. Pričevalcev je zaradi časovne odmaknjenosti čedalje manj, zato je tudi čedalje manj možnosti, da bi z njihovo pomočjo spoznali resnično življenje v sovjetskem sistemu. Za nas je to pomembno, ker vemo, koliko navdušenja zanj je bilo ne le med pripadniki komunistične partije, ampak tudi med levimi in liberalnimi evropskimi intelektualci, kar je vodilo do revolucij in državljanskih vojn, na nasprotni strani pa do svarjenja pred tem sistemom in odpora do njega. Vse to tudi nam ni bilo prizaneseno. Zaradi nujnosti, da čim bolje poznamo dogajanje v tej vzorčni komunistični državi, predstavljam vsebino te knjige bolj natančno, saj povsod lahko vidimo vzporednice z dogajanjem pri nas, če jih le hočemo, in bolje razumemo, kako da se metod tega sistema, zlasti laži, sprevrženosti in strašne zmuzljivosti ni mogoče rešiti. Ko se v tej knjigi soočamo z vso grozo, ki jo je preživljal sovjetski človek, nam postaja popolnoma razumljivo, da se povprečen osveščen slovenski človek, ki je sprejemal duhovne vrednote svojega rodu, za tak sistem ni mogel ogreti in da se je ob očitni usmeritvi narodnoosvobodilnega boja v tak sistem temu uprl. Tako so naredili mnogi mladi fantje, ki sem jih tudi jaz poznala, čeprav zaradi političnih okoliščin skoraj brez upa zmage. Čutim spoštovanje do njihove odločitve kljub vsemu poniževanju in zaničevanju, ki so ga bili deležni toliko let, in velik mir, ker niso bili udeleženi v veliki moriji kot rablji.

Izgnani »kulaki« Figure 1. Izgnani »kulaki« Iz knjige Orlanda Figesa Šepetalci

Obširno snov je avtor razdelil glede na valove represije po revoluciji do Stalinove smrti (1953) in odmevov po njej. Tako ima naslednja poglavja: Otroci leta 1917 (1917–1928), Veliki preobrat (1928–1932), Lov na srečo (1932–1936), Veliki teror (1937–1938), Ostanki terorja (1938–1941), Čakaj me (1941–1945), Navadni stalinisti (1945–1953), Vrnitev (1953–1956), Spomin (1956–2006). Ta čas je bil za prebivalce SZ izjemno težak in krvav. Po avtorjevih podatkih je šlo samo v letih 1928–1953 skozi represivni aparat 25 milijonov ljudi, prišteti pa je treba še žrtve revolucije, lakote in ubitih v obeh vojnah. Če upoštevamo, da so ti ljudje imeli svojce, potem je kljub dvestotim milijonom prebivalcev SZ v letu 1941 bil neposredno ali posredno prizadet skoraj vsak državljan. To je zelo huda dediščina. Lahko se menja režim, lahko tudi sistem, miselnost do konca pokorjenih, sistemu podložnih in v njegove obljube zaverovanih ljudi pa se težko ali le počasi spreminja, ker se je težko sprijazniti s praznoto in očitki ob spoznanju neutemeljenosti in nesmiselnosti svojih žrtev ali pa nemoralnosti in kriminalnosti svojega početja, napraviti samospraševanje in začeti samostojno razmišljati. Tudi potomci »družbeno sovražnega izvora« (tako imenovani kulaški otroci, potomci plemiških in meščanskih družin) so morali iz eksistenčnih razlogov, če so hoteli doseči izobrazbo ali družbeno napredovati, pa tudi zaradi neznosnosti družbene izključenosti, docela prelomiti s preteklostjo, tajiti svoj izvor »ter se idejno in čustveno poistovetiti s sovjetskim sistemom.« Če kdo tega še ni dosegel, se je čutil krivega in se je moral očiščevati. Ljudje, ki so v sebi ohranjali predsovjetsko dediščino, so svoje informacije, misli, versko prepričanje, ki jih sovjetska družba ni prenašala, pa tudi represivna dejanja nad seboj skrivali tudi pred otroki in najbližjimi, navadili so se molčati ali pa le šepetati o vsem.

Otroci leta 1917 (1917–1928)

Oktobra 1917 so Leninovi boljševiki zavzeli Zimski dvorec, odstavili začasno vlado iz zmernih socialistov in liberalcev, ki je februarja istega leta prevzela oblast do dokončanja vojne in izvedbe volitev po njej, in ob podpori revolucionarnih krajevnih odborov ( sovjetov) je prevzel oblast Lenin. Gre za obdobje vojnega komunizma. Obračunali so s političnimi nasprotniki, odpravili so privatno lastnino in napovedali vojno veri in buržoaziji, v katero so vključevali uradništvo, zemljiške posestnike, trgovce, kulake in staro inteligenco. To čiščenje naj bi pripeljalo v komunistični raj. Na milijone ljudi so pošiljali sekat les, delat ceste in železnice. Delavce so prisiljevali, da so prebivali v kasarniških bivališčih v tovarniških kompleksih, da ne bi tratili časa s hojo na delo. V resnici pa je 1921 prišlo do hude lakote. Kmetje so se upirali zaplembam pridelkov in lačni delavci so stavkali. Znan je zlasti upor kronštatskih mornarjev, ki ga je zatrl Trocki. Rezultat uporov je bil 100.000 deportiranih in 15.000 ustreljenih. Vpeljali so teror proti vsem, ki bi utegnili podpreti protirevolucijo. Zaradi katastrofe, v kateri se je znašlo sovjetsko gospodarstvo, uporov in neznosne revščine se je Lenin bal upora in na desetem partijskem kongresu marca 1921 uvedel »novo ekonomsko politiko« (NEP). Namesto zaplembe hrane kmetom so uvedli znosne dajatve, dopuščali so manjše privatne trgovine in podjetja. Malo je popustil boj proti veri, dopuščena so bila stara praznovanja. Življenje je postalo znosnejše. Vendar boljševiki v svojem boju niso popustili. Politiko NEP so imeli za izdajo revolucije. Po Leninovi smrti 1924 ga je nadomestilo kolektivno vodstvo Trocki, Buharin in Stalin. Stalin se je drugih članov kmalu otresel. Trockega so 1927 izključili iz partije in 1929 izgnali iz države, Buharina pa so 1929 izključili iz politbiroja, 1938 pa na procesu kot vohuna obsodili na smrt.

Boljševiška propaganda je bila v tem času usmerjena proti družini, ker so v njenih medsebojnih vezeh in ohranjanju tradicije videli nevarnost za svoje cilje. Pravi boljševik mora biti popolnoma na razpolago partiji, tako moške kot ženske in tudi otroke morajo dati na razpolago partiji. Zakonska zveza ni bila nekaj trajnega, ločitev je bila zelo poenostavljena. Spolno razpuščenost so imeli za osvoboditev od meščanske morale. Otroke so prepuščali starim staršem ali varuškam, sami pa zanje niso premogli ne časa ne topline. Priporočali so jim zlasti vključevanje v družbenopolitično delo, za kar sta jih pripravljali tudi pionirska organizacija in komsomol. Prav starim staršem in varuškam pa je uspelo otrokom posredovati nekaj izročila, skrivali so ikone, skrivaj vodili otroke v cerkev in jim prebirali klasično literaturo. Mnogi intervjuvanci se spominjajo tega.

Boljševikom se je za spremembo družbenega mišljenja zdela zelo pomembna šolska vzgoja. Bila je ideološko nasilna in ni dopuščala izjem. Otroke so poleg izobraževanja pripravljali za družbene aktiviste, ki imajo pregled nad dogajanjem okoli sebe in so vanj vključeni. Učili so jih iskati razredne sovražnike in jih ovajati, tudi starše in družinske člane, če so opazili kaj sumljivega. Po članstvu v komsomolu jim je bolj dostopna postala partija in odpirala se jim je pot do šolanja in boljšega položaja v družbi. Otroci »sovražnikov družbe«, obravnavani v tej knjigi, so se čutili odrinjene, izločene iz skupnosti, če niso bili sprejeti v pionirsko organizacijo. Samo en primer je, ko deklica, ki so jo zasmehovali zaradi križca, ni marala vstopiti v pionirsko organizacijo. Pretresljivo pa je doživetje deklice, ki so jo izključili, ker je šla v cerkev. »Morala sem sama stati pred brigado in vsi pionirji so me zasramovali. Otroci so kričali: ‘Glejte, kakšno sramoto je naredila celi brigadi, ko je šla v cerkev! Ni vredna, da nosi ruto!’ Obmetavali so me z nesnago. Nato so mi poskušali iztrgati rutico. Začela sem jokati. Vpila sem: ‘Ne dam vam rutke!’ Padla sem na kolena in jih prosila, naj mi ne vzamejo rutke, pa so mi jo veeno vzeli.« Sprejem v komsomol je bil težje dosegljiv in je pomenil veliko priznanje. Neka oseba se spominja: »Še danes znam na pamet vsako besedo komsomolskih pravil – tako močno so me čustveno zaznamovala … Vedno sem sanjala, da bom pripadala sovjetski eliti in dosegla nekaj pomembnega, tedaj pa so te sanje postale resničnost.«

Ta mladina se je čutila prikrajšana, ker ni mogla sodelovati v revoluciji, zato se je hotela izkazati z aktivizmom, iskanjem razrednih sovražnikov in slepim podpiranjem partijske linije. Odrekli so se družbenemu poreklu, rodbini, ki ni ustrezala sovjetskemu vzoru. Vse za cilje, ki jih je postavljala partija, poslušnost partiji je najvišja norma. Ti ljudje so bili trdna opora stalinizma in zagrizeni izvajalci vseh partijskih izmišljij. Eden od teh mladih aktivistov Mihail Bajtalski pravi o svoji generaciji: »Vsi smo bili moralno neoporečni, pripravljeni po potrebi žrtvovati življenje za komunizem.« Ko so ga kot trockista izključili iz partije in zaprli, ga je žena zapustila. Bajtalski kasneje v spominih pravi, da je lastno razumsko presojo podredila nedotakljivi avtoriteti partije. Ti ljudje so ostali zvesti merilom, ki so se izoblikovala v prvih letih revolucije. »Takšne ljudi je bilo možno celo prepričati, da morajo v dobro revolucije priznati, da so vohuni.«

Pravi boljševik je kolektivni človek, brez zasebnosti, zato so gradili kolektivna stanovanja s skupnimi prostori, v katerih se je drenjalo ogromno ljudi in je bilo vse pod nadzorom, tako zasebnosti ni moglo biti. Pravi boljševik prezira lastnino in udobje, ne pazi na svojo zunanjost in živi špartansko. Odrekanje je nujno za prihodnjo srečo ljudi. »Boljševiki so se imeli za nosilce vrlin in odgovornosti, ki so jih povzdigovale nad preostalo družbo.« Stalin je leta1924 dejal: »Mi, komunisti, smo ljudje posebnega kova … Narejeni smo iz boljše snovi. Ničesar višjega ni kot čast pripadati tej vojski.« (Str. 47.) Boljševiki so se počasi začeli vesti kot družbena elita, vendar naj bi taki bili tudi v svojem mišljenju, življenju in delu, zato so bili izpostavljeni neprestanemu preverjanju in zasliševanju na sestankih in medsebojnemu nadzorovanju. Vsak stavek, vsaka beseda lahko izda, kaj je človek v svojem mišljenju. Začelo se je ovaduštvo in pomembno je bilo držati jezik za zobmi. Osebe s plemiškim ali meščanskim poreklom so izgubile premoženje, vendar so jih potrebovali kot strokovno delovno silo. Pisec predstavlja nekatere družine, tako judovsko trgovsko družino Laskinih, ki je bila lojalna. Oče si je predvsem želel, da bi tri hčere lahko študirale, njegovo tržnico so ob koncu NEP-a z davki zatrli, njega pa zaprli. Druga družina so Simonovi. Mati Aleksandra je plemiškega porekla, mož je ostal na Poljskem, ona pa ni hotela za njim. Ponovno se je poročila. Sin Konstantin Simonov, pisatelj, pa je postal sovjetski človek in v 30-ih letih privrženec Stalina.

Veliki preobrat (1928–1932)

Stalin je do 15. partijskega kongresa dec. 1927 podpiral Buharina, ki se je zavzemal za privatno kmetijstvo, potem pa je po porazu Trockega, Zinovjeva in Kamenjeva, ki so nasprotovali popuščanju kmetom, češ da to ovira socialistično industrializacijo, spremenil svoja stališča. Ko se je znebil političnih tekmecev, je začel uveljavljati novo politiko. Izmislil si je vojno nevarnost, kar mu je omogočilo ustvariti ozračje budnosti pred sovražniki in vohuni in se tako rešil konkurentov v boju za oblast, po drugi strani pa je lahko začel tudi kampanjo proti kmetom. Dokazoval je, da se zaradi NEP prepočasi razvija oboroževalna industrija in kmetijstvo v primeru vojne ne bi moglo pridelati dovolj hrane. Odprl je fronto proti kmetom in začel s surovim preganjanjem tako imenovanih kulakov in enako brezobzirnim ustanavljanjem kolhozov. Najprej so napadli kulake, čeprav takih kmetov, ki bi obdelovali zemljo z najeto delovno silo, ni bilo. Navadno so jih določili kar aktivisti, odbrali so jih celo z žrebom.To so bili navadno bolj sposobni, garaški kmetje, ki so jih ob koncu NEP že bolj ali manj zatrli z davki. Aretirani in izgnani kmetje ter kmečke družine so predstavljali suženjsko delovno silo za uresničevanje megalomanskih načrtov Stalinovih petletk. Januarja 1930 je posebna komisija politbiroja določila kvoto 60.000 kulakov za delovna taborišča in 150.000 družin, ki naj bi jih preselili na sever v Sibirijo, na Ural ali v Kazahstan. Na teh odročnih področjih naj se zgradi tisoč naselbin za 300 tisoč kulaških družin. To je bil le del načrta, po katerem naj bi poslali v delovna taborišča okrog milijon kulaških družin. Gospodarje so zaprli, družine pa izgnali. S sabo so mogli nesti le nekaj najnujnejšega ali pa so borno imetje naložili na cizo. Po cestah so se vlekle dolge kolone teh revežev do zbirnih taborišč, od koder so jih vozili z železnico na cilj. V zbirnih taboriščih so otroci in stari ljudje zaradi slabih razmer navadno pomrli. V letih 1929 in 1932 so z domov pregnali najmanj 6 milijonov kulakov. (Str. 97.) Za temi številkami se skriva morje osebnih tragedij, uničenih družin in podrtih domov. Nekatere zgodbe pisec navaja. S tem so hoteli zastrašiti tudi druge kmete, da bi vstopili v kolhoze. Leta 1929 je Stalin objavil članek Leto velikega preobrata in začela se je tudi bitka za kolhoze. Ker kmetje v kolhoze niso vstopali prostovoljno, so jih prisiljevali z zvijačami in nasiljem. Vpoklicali so partijce in komsomolce, jih oborožili, njihove enote okrepili s krajevno policijo, specialnimi enotami vojske, oddelki OGPU, mestnimi delavci in študenti prostovoljci. Inštruktorji so jih učili: »Zapomnite si, da vas ne bomo obsojali za posamezen izgred, če pa vam ne bo uspelo, se pazite!« (Str. 94.) Aktivist Mendel Hatajevič jih je spodbujal: »Treščite svojo buržoazno človečnost skozi okno in delujte kot boljševiki, vredni tovariša Stalina … To je vojna – mi ali oni. Za vsako ceno je treba pomesti tudi s poslednjim gnilim preostankom kapitalističnega kmetijstva.« (Str. 94.) Vzporedno z bojem proti kulakom in kolektivizacijo je potekal tudi boj proti cerkvi. Duhovnike so zapirali in jih v kasnejših čistkah tudi pobijali, njihove družine izgnali, cerkve pa porušili ali jih uporabili v drug namen. Duhovnike so imeli za glavno oporo nekdanjega načina življenja na vasi. Kolektivizacija je potekala v dveh valovih. Prvi val je trajal do marca 1930, ko je Stalin v Pravdi objavil članek Vrtoglavi od uspeha. Sovjetsko kmetijstvo je bilo sesuto, zato je Stalin očital pretirano gorečnost pri kolektivizaciji. Potrebno je bilo premirje zaradi kmečkih del. Septembra je sprožil drugi val kolektivizacije. Mnogo kmetov je zbežalo v mesta, kar so poskušali zajeziti s prepustnicami in dovoljenjem za bivanje. Število kmečkega prebivalstva se je drastično zmanjšalo. V kolhozih traktorjev večinoma niso imeli, za vprežno živino so slabo skrbeli, deloma pa so jo kmetje prodali, če so mogli, preden so jih kolektivizirali. Marsikje so vlekli plug ljudje. Gospodarili so aktivisti, ki se na kmetovanje niso spoznali. Po dobri letini 1930 sta nastopili dve slabi letini, od kolhozov so zahtevali prevelike oddaje in zlasti v Ukrajini in Kazahstanu je nastopila huda lakota. Oblast jo je skušala prikriti tako, da je preprečevala beg iz uničenih pokrajin. Lev Kopeljev, ki je sodeloval pri rekviziciji žita, se spominja »otroških krikov in kmetov – prestrašenih, moledujočih, sovražnih, mračno negibnih, ugaslih v obupu ali vzplamtelih v napol blaznem neustrašenem besu … Nisem si smel dovoliti, da me oslabi usmiljenje. Izvrševali smo zgodovinsko nalogo. Izpolnjevali smo svojo revolucionarno dolžnost. Zbirali smo žito za svojo socialistično domovino, za petletni plan.« Kmetje so ostali brez vsega in od lakote je na teh dveh področjih umrlo od pet do osem milijonov ljudi. Točnih podatkov ni mogoče dobiti, ker smrti niso zapisovali. Velik problem so bili otroci. Aretirani ali pobegli kmetje so jih puščali pri drugih ljudeh, pri sorodnikih, prijateljih, znancih. V času lakote so jih matere puščale pred tujim pragom ali jih predajale sovjetskim uradom. Strpali so jih v sirotišnice, poboljševalnice in delovna taborišča, kjer so bile obupne razmere. Kazensko odgovornost so znižali na dvanajst let. Veliko jih je zašlo v kriminal.

Fotografija, namenjena materi v taborišču Figure 2. Fotografija, namenjena materi v taborišču Iz knjige Orlanda Figesa Šepetalci

Taborišča, v katera so prišli izgnanci, so bila zelo slaba. Na hitro narejene barake, delati so jih morali tudi sami, so bile zelo natlačene, prebivali so tudi v zemljankah. Hrane ni bilo, prepuščeni so bili sami sebi in veliko jih je pomrlo. Taborišča – gulagi so bila vir suženjske delovne sile, s katero so z nepredstavljivim izkoriščanjem gradili industrijske objekte, kot Magnitogorsk, Dnjeprostroj, Belomorski prekop in prekop Moskva –Volga, s katerimi se je sovjetska oblast postavljala, in začeli izkoriščati rudna bogastva na polarnem področju.

Tudi v tem poglavju pisec navaja več pričevanj, kako so postopali s posameznimi družinami, ko so jih izgnali. Pri Golovinovih v Obuhovem so najprej zaprli kot kulaka očeta, umrl je pri gradnji Belomorskega prekopa. Širša družina in sorodstvo se je razbežalo. Mater in otroke so čez zimo še pustili v domači hiši, ni pa se smela vključiti v kolhoz in bili so popolnoma izolirani. Potem je prišel ukaz za deportacijo. V eni uri so se morali odpraviti. »Mama je ostala mirna. Oblekla nas je v najtoplejša oblačila. Štirje smo bili: mama in trije otroci … Mama se je priklonila in se pokrižala pred družinskimi ikonami in nas odpeljala skozi vrata … Spominjam se sive stene ljudi, ki so gledali, kako gremo k vozu. Nihče se ni premaknil ali kaj rekel …, bali so se vojakov, ki so nas vodili k vozu … Mama se je poslovila od množice: Odpustite mi, ženske, če sem katero kdaj užalila, je rekla, se priklonila in naredila znamenje križa.« Golovinove so peljali v zbirno taborišče, nato so jih šest tednov vozili v tovornih vagonih v Sibirijo v prehodno taborišče v Kmerovem. Tam so jih imeli mesec dni za bodečo žico pod milim nebom, potem pa so jih prepeljali v Šaltir v posebno kolonijo za kulake. Kolonija je obsegala pet barak na rečnem bregu. Prvo zimo je bilo dosti snega, ni bilo dovoza hrane. Dosti jih je zbolelo za tifusom. Spravili so jih v eno barako in jih prepustili samim sebi. Vseh mrličev niso mogli pokopati. Pustili so jih zmrzniti in spomladi so jih zmetali v reko. Drugo zimo je bila strašna lakota. Spomladi pa so dobili semenski krompir. Posadili so ga in dosti pridelali, tako da naslednjo zimo ni bilo lakote. Imeli pa so srečo, da so otroci lahko šli v šolo. Najmlajša Antonina se je vneto učila. V šoli so učitelji kulaške otroke zapostavljali. Nekoč je učiteljica kričala nanjo, »da so sovražniki ljudstva, bedni kulaki! Nedvomno ste si zaslužili, da so vas izgnali. Upam, da so tukaj že do kraja počistili z vami!« Ta krivica je bila odločilna zanjo. Bila je besna, vendar je bil strah zaradi kulaškega izvora močnejši. »Nenadoma sem globoko v sebi začutila, da smo kulaki drugačni od drugih, da smo zločinci in da so nam mnoge stvari prepovedane. Sedaj mi je jasno, da sem imela manjvrednostni kompleks; polastil se me je v obliki nekakšne bojazni, strahu, da nam lahko režim, ker smo kulaki, prizadene karkoli, da nimamo nobenih pravic in da moramo molče trpeti.« (Str. 144.) Antonina se je zakopala v učenje in sprejeta je bila celo v komsomol. V vprašalnike ni več vpisovala kulaškega porekla, prevzela je drugo identiteto in skrbno pazila, da se ne bi izdala. Bila je zdravnica in imela je dva moža, pa ni nobenemu nič povedala o svoji preteklosti, šele hčeri jo je razkrila že v obdobju glasnosti. Zanimiv je tudi primer pisatelja Aleksandra Tvardovskega. Njegov oče je bil kovač in kmet. Aleksander je bil prepričan komunist in komsomolec. Ločil se je od družine in šel v Smolensk, kjer je študiral na pedagoškem inštitutu in zaslovel kot pesnik ter delal pri časopisu, vendar mu kot kulaškemu sinu niso zaupali. S svojo družino, ki so jo deportirali na Ural, ni maral imeti stikov. Ko ga je oče z najmlajšim bratom skrivaj obiskal, ga je celo izdal. Brat Ivan je kasneje skušal razumeti njegov odnos. »Moral sem priznati, da je bil že od dvajsetih let dalje iskreno predan komsomolec … Nedvomno si je stvari utemeljeval takole: Vsak kulak je nekomu oče in njegovi otroci so nekomu bratje in sestre. Po čem se moja družina razlikuje od drugih? Bodi pogumen in močan, ne predajaj se abstraktnemu humanizmu in drugim čustvom, ki nimajo ničesar opraviti z razrednimi interesi … Če podpiraš kolektivizacijo, podpiraš tudi likvidacijo kulakov kot razreda, torej nimaš moralne pravice, da bi zahteval, naj bo tvoj oče izvzet.« (str.136–) Sovjetski tisk je napadal te nove proletarce omadeževanega porekla, ki so se začeli uvrščati v politično elito, zdeli so se nezanesljivi in so postali zlasti v drugi polovici tridesetih let tarča čistk.

Lov na srečo (1932–1936)

Stalin je s suženjsko delovno silo gradil velika industrijska podjetja, začel z rudarstvom nad severnim tečajnikom in gradil dva velika prekopa. V tridesetih letih je prišla na vrsto obnova Moskve. Stalin je podpisal gradbeni načrt in začeli so graditi podzemno železnico, kanalizacijo, široke avenije in prestižne nove stavbe, zaradi katerih so podrli mnogo starih stavb. Zaradi previsokih norm je bil velik pritisk na inženirje, ki so jih zapirali kot saboterje in pošiljali v delovna taborišča. Svoje velike dosežke so tudi razkazovali. Avgusta 1933 so peljali brigado pisateljev gledat Belomorski prekop. Delavce so lahko gledali le od daleč in niso videli njihovega trpljenja. Pisatelj Simonov je bil navdušen in je pisal o »perekovki«, Mihail Bulgakov pa se ekskurzije ni maral udeležiti. Posebno nalogo je imel režimu vdani Ilija Slavin, pravnik, ki so ga poslali v Leningrad na pravni oddelek Komunistične akademije, da bi naredil čistko med profesorji, in je napisal Sabotaža na fronti sovjetskega kazenskega prava. Pisati bi moral o vzgojnem pomenu Belomorskega prekopa, zato je prekop tudi večkrat obiskal. Kar je tam videl, je povzročilo njegov zlom, izgubil je vero v komunistične ideale in ob čistkah bil tudi sam ubit.

V tem času je zelo narasel upravni aparat iz novih malo izobraženih aktivistov, ki so bili iz strahu za svoj položaj vdani partiji in Stalinu. Taki tako imenovani vydviženci so bili tudi Gromiko, Kosigin in Brežnjev. Ti niso imeli svojega mnenja in so vneto ponavljali partijska gesla, ki jih je rojeval Stalin. Močno je naraslo tudi število partijcev. V tem obdobju so vladni birokrati dobivali že boljša stanovanja, dače, pravico do posebnih letovanj. Imeli so svoje trgovine in druge ugodnosti. Ti niso cenili nekdanjega partijskega špartanstva, hoteli so biti nova buržoazija. Takih družin je bilo nad 50 tisoč, večinoma so bile v Moskvi. Začela se je poudarjati osebna urejenost in zopet so v ospredje postavljali pomen družine, saj je prejšnje razsulo prišlo do kritične točke. Žene funkcionarjev naj bi ostale doma in skrbele za otroke. Seveda to udobje ni bilo dostopno navadnim ljudem, ki so se še naprej stiskali v komunalnih stanovanjih, če so sploh prišli do njih, in tudi druge dobrine jim niso bile dosegljive. V novih industrijskih središčih, npr. v Magnitogorsku, so mnogi živeli še v zemljankah (bivališčih, vkopanih v zemljo). V tem času je NKVD zgradil ovaduško mrežo za skoraj popoln nadzor. Iskali so nasprotnike Stalina in izganjali ostanke plemstva, meščanstva in kulakov. Preganjanje je bilo zlasti hudo v Leningradu po atentatu na starega komunista, člana politbiroja CK in sekretja VKPb Kirova 1934, ki je imel v Leningradu velik ugled, česar Stalin ni trpel, in je bil že zato lahko prav on naročnik tega. Ta dogodek je uporabil za veliko čistko v Leningradu in se je tako rešil nezaželenih tekmecev v partiji in možnih oporečnikov med intelektualci, zlasti Nerusi. Takrat so 1935 izgnali npr. tudi vse tri tete pisatelja Simonova, ki so bile plemiškega porekla, iz Leningrada v Orenburg. Na začetku velikega terorja 1937 so dve aretirali, eno so ustrelili, druga pa je umrla v delovnem taborišču. Vsi ti po izvoru omadeževani ljudje so se bali, da bi jih razkrinkali, zato so spreminjali podatke o rojstvu, starših, in se poročali, da bi zakrili identiteto. Po eni strani so sovjetski režim sovražili, po drugi strani pa so se z izkazovanjem predanosti sovjetski stvari hoteli rešiti zaznamovanosti. Podoba, ki so jo kazali v javnosti, je pogoltnila njihovo osebnost. Nekdo se spominja: »Začutil sem, da postajam oseba, ki jo igram.« Podobna zgodba se je ponovila konec štiridesetih let.

Veliki teror (1937–1938)

Teror je bil značilen za celo Stalinovo obdobje, vendar se ni toliko pobijalo kot v tem času. Po mnenju avtorja je to povzročil Stalinov strah pred napadom nacistične Nemčije (1936 zasedli Porenje) in Japonske (zasedli Mandžurijo), bal se je, da bi ostal sam v spopadu z nacistično Nemčijo, zato si je prizadeval okrepiti zveze z zahodnimi demokracijami. Leta 1934 je Sovjetska zveza vstopila v Zvezo narodov, ki jo je prej razglašala za imperialistično zaroto. Tej politiki so podredili delovanje Kominterne. Pod vodstvom novega sekretarja Georgija Dimitrova so si komunisti prizadevali za zavezništvo s socialisti, ki naj bi s sredinskimi strankami preprečili prevlado fašizma. V Španiji in Franciji so 1936 res dobili levičarsko vlado. Mnogi v Kominterni, npr. vodja organizacijskega oddelka Osip Pjatnicki, pa tudi levo usmerjeni trockisti in desno usmerjeni pristaši Rikova in Buharina so dopuščali le sodelovanje s socialisti in so tiho izražali nezadovoljstvo s tako Stalinovo politiko. Pred očmi so imeli svetovno revolucijo. V španski državljanski vojni so kritizirali Stalinovo nezadostno podporo komunistom, po njegovem mnenju pa so leve sile izgubile zaradi neenotnosti med njimi in zaradi frakcijskih spopadov med komunisti.

Da bi dosegel enotnost doma in da ne bi prišlo do uporov v zaledju v primeru vojne, je dal povelje za odstranitev vseh svojih tudi le potencialnih nasprotnikov ter možnih petokolonašev in vohunov v morebitnem spopadu. Najprej so začeli z aretacijami v Leningradu po umoru Kirova. Tako so aretirali nekdanja partijska voditelja Zinovjeva in Kamenjeva in tisoč zinovjevcev. Oba so obsodili na več let ječe, druge pa izgnali. Takrat jih še niso streljali. V letih 1937–1938 pa je bilo izrečenih 90 procentov vseh smrtnih obsodb od 1921–1940. Ubijali pa so tudi take, ki so bili prej obsojeni na zaporne kazni. Častniki ENKVD so oklevali pred aretacijami partiji zvestih kadrov, zato je Stalin načelnika NKVD Jagoda zamenjal z Ježovom, »zverinskim rabljem brez kakršnihkoli moralnih zadržkov«. Ta si je vsepovsod izmišljal vohunske mreže in zarote in začele so se množične aretacije, zrežirani procesi in usmrtitve. Ponovili so proces proti Zinovjevu in Kamenjevu, oba in še 160 drugih, ki naj bi bili z njima povezani, so obsodili na smrt. Očistili so Kominterno. Zaprli so vodja organizacijskega oddelka Kominterne Vladimirja Platnickega, ki je na junijskem plenumu centralnega komiteja 1937 pogumno obtožil NKVD, da ponareja dokaze, in zahteval ustanovitev posebne partijske komisije za nadzor nad delom NKVD. Kaganovič, Molotov in Vorošilov so ga hoteli prepričati, naj umakne svoje trditve, on pa je vztrajal. Potem zanj ni bilo več rešitve, zaprli so tudi njegovo ženo, ki je umrla v taborišču na zmrznjenih tleh v ovčji ogradi. Zaprli so tudi več tisoč uradnikov Kominterne in tujih komunistov. »Nemško, poljsko, jugoslovansko in baltske partije so dobesedno zbrisali s sveta.« (Str. 218.) Obtoževali so jih vohunstva.V glavnem štabu Kominterne v hotelu Lux je zavladala panika, eden od funkcionarjev je povedal: »Vsi po vrsti smo bili napol nori od stalnega strahu in nezmožni za kakršnokoli delo.« (Str. 218.).

Na drugem zrežiranem procesu so za vohunstvo v industriji sodili ljudskemu komisarju za težko industrijo Georgiju Pjatakovu, Karlu Radeku in petnajstim nekdanjih pristašem Trockega. Aprila in maja 1937 so zaprli in hudo mučili osem najvišjih vojaških poveljnikov. Na zadnjem takem procesu so obsodili Buharina, Rikova in Jagoda in trinajst drugih visokih partijskih funkcionarjev. Vse obsojene na teh procesih so ustrelili. V obdobju 1937–1938 so popolnoma prečesali poveljniški kader Rdeče armade. Od 767 visokih častnikov od brigadnih poveljnikov navzgor so jih 412 usmrtili, 29 jih je umrlo v zaporu, trije so naredili samomor, 59 jih je ostalo v ječi. (Str. 225.) Enako so prečesali tudi partijo: usmrtili ali zaprli so 116.885 članov, ustrelili 102 člana od 139 članov centralnega komiteja, izvoljenih na partijskem kongresu 1934 in zaprli 56 odstotkov delegatov tega kongresa. Ko so zaprli kakega funkcionarja, so navadno zaprli tudi vse ljudi, s katerimi je prihajal v stik. Stalin je bil pripravljen zapreti tisoče, da bi ujel enega vohuna. Zapirali so tudi sorodnike aretiranih in mnoge ubili, nekatere družine so kar iztrebili, npr. sorodnike Trockega, Kamenjeva, Zinovjeva in drugih. Molotov je 1986 rekel: »Velika čistka je bila po njegovem varnostna operacija – nujno sredstvo, s katerim je vodstvo izsledilo omahljivce, karieriste in skrivne sovražnike.« (Str. 225.) Najobsežnejša je bila »kulaška operacija«, v kateri so zajeli približno 670.000 kulakov (mnogih niso evidentirali), ki so se po prestani kazni vrnili iz delovnih taborišč in posebnih naselbin. Bali so se njihovega maščevanja v primeru vojne. Več kot polovico so jih pobili. V velikem obsegu so izvajali tudi »narodnostne operacije«, ki pomenijo iztrebljanje in deportacije pripadnikov narodnih manjšin, ki bi v primeru vojne lahko pomenile peto kolono. Zaprli so tudi veliko intelektualcev. Črne marice so cele noči rohnele po mestih in ljudje so kar naprej trepetali, kdaj potrkajo pri njih. Starši so dajali otrokom navodila, h komu naj gredo, če jih bodo aretirali. Sorodniki in znanci so jih sprejemali ali pa tudi ne. Ljudje so se bali ovaduhov in skoraj niso govorili med seboj. Niso marali stikov s sorodniki aretiranih. Povsod je bilo dosti ovaduhov, prostovoljnih in prisilnih, ki so ovajali iz najrazličnejših razlogov. Najbolj zagrizeni so bili ovaduhi z omadeževanim življenjepisom, ker so hoteli dokazati, da so pravi sovjetski državljani. Vsako napredovanje je bilo plačano s podrepništvom in izdajanjem. Pri tako imenovani kulaški in narodnostni operaciji pa so imeli sezname že vnaprej pripravljene, ker so vodili evidenco o njih že od prejšnjih preganjanj.

Navaja več primerov ovadb in aretacij. Ko so zaprli Jevgenijo Ginzburg, so jo mnogi prijatelji izdali, med njimi tudi njen sodelavec pri časopisu Volodja, ki je izjavil, da je članica kontrarevolucionarne teroristične skupine. »Volodja, mu mirno rečem, to je laž! Vi niste nič podobnega rekli. Če to podpišete, boste ubili mnoge ljudi, svoje tovariše, ki so bili dobri z vami. Ovnovske oči Bikčentajeva so splezale na njegovo čelo. Kako si dovoljujete izvajati pritisk na pričo! Takoj vas bom poslal v spodnjo samico! A vi, Djakonov, ali niste včeraj vse to podpisali, ko ste bili sami tukaj? … Takoj bom zapovedal, da vas aretirajo zaradi lažnega pričevanja. In res se navidez nagne k zvoncu, s katerim kličejo stražarja. Volodja pa kakor zajček pred pogledom udava podpisuje kakor omrtvičen …« (Str. 252.) Ječe so bile polne boljševikov, ki so še naprej verjeli, da je partija vir pravice, in podpisovali priznanja. Po pričevanju zapornika nekomunista glavni vzrok vdaje ni bilo mučenje, ampak to, »da so morali predani komunisti za vsako ceno ohraniti vero v Sovjetsko zvezo. Odreči se ji, bi presegalo moči večine od njih. V določenih okoliščinah potrebuje človek veliko moralno trdnost, da se odpove dolgoletnemu, globoko zakoreninjenemu prepričanju, čeprav ga očitno ni več mogoče zagovarjati.« (Str. 253.) Mladi so zaradi propagande povsod videli sovražnike ljudstva. Verjeli so v pravičnost Stalina, ki ga sovražniki ljudstva varajo, zato naj bi šlo v mnogih primerih le za pomoto.

Decembra 1938 je Stalin odstavil Ježova, glavni nasprotniki so bili že pobiti. Trdil je, da je samo nepreverjena ovadba premalo, stvar je šla čez rob in vso odgovornost je prevalil na Ježova. Proglasili ga za sovražnika ljudstva in ustrelili. Njegov naslednik Berija je napovedal revizijo obtoženih. Leta 1940 so rešili 1,5 milijona primerov, 30 tisoč ljudi izpustili iz ječe, 450 tisoč obsodb razveljavili in nad 300.000 ljudi so odpustili iz taborišč. Tako naj bi izbrisali vsak dvom v Stalina in sovjetsko sodstvo. Toda vzrok za vse to je bil drugje: spremenjena zunanjepolitična situacija in zaposlenost NKVD s čistkami v zasedenih deželah.

Ostanki terorja (1938–1941)

V tem poglavju so obravnavane usode otrok in žena aretiranih in ustreljenih ali izgnanih do 1949. Starši jih ob aretaciji praviloma niso mogli vzeti s seboj. Zanje so poskrbeli stari starši, sorodniki ali pa so jih poslali v sirotišnico, samo v kulaških kolonijah so otroci ostali tudi pri starših. Če je bilo več otrok, so jih dali v ločene sirotišnice. Zlasti majhne otroke so tudi preimenovali. Navaja več primerov.

Izgnanci v »posebni naselbini« v Sibiriji 1933 Figure 3. Izgnanci v »posebni naselbini« v Sibiriji 1933 Iz knjige Orlanda Figesa Šepetalci

Zinaida Bušujeva je bila aretirana julija 1938, prejšnje leto so že aretirali njenega moža, živela je v Permu skupaj z materjo. Z njo so odpeljali tudi njene tri otroke. Ko se je stara mati vrnila z opravkov v mestu, jih preprosto ni bilo več. Deklici so dali v ločeni sirotišnici, dojenčka, ki je bil bolan, pa je smela mati obdržati pri sebi. Tri tedne je preždela v jetniški celici, potem so jih odgnali na trg, kjer so pripravljeni na transport klečali na tleh. Tam jo je opazila njena mati in videla, kaj se je z njo zgodilo. Odpeljali so jo v delovno taborišče za žene izdajalcev domovine (ALŽIR) v Akmolinsku, ki je bilo del taboriškega kompleksa v Karagandi v Kazahstanu. Vzeli so ji dojenčka in ga dali v sirotišnico. Pet let ga ni videla. Stari materi je uspelo najti obe deklici. Mlajša se ni več spominjala matere. Zanju je kljub lakoti in revščini skrbela babica, dokler ni mogla mati po omilitvi taboriškega režima med vojno pisati babici, da jih je ta zaradi obupne lakote pripeljala k njej. Babica je reševala njeno družino. V drugem primeru so sestrama Nataliji in Jeleni očeta ustrelili, mater pa obsodili na osem let prisilnega dela v taborišču pri Magadanu. Babica je šla z njima celo v izgnanstvo, ker ju je samo pod tem pogojem lahko rešila sirotišnice. Natalija meni, da samo zaradi nje ni popustila pritiskom v pionirski organizaciji in komsomolu, naj se odreče staršem – sovražnikom ljudstva. »Moja stara mati je vse to že poznala in nič je ni moglo premakniti: ko je prišla revolucija, ji je bilo skoraj štirideset let.« Stare matere so opravile neprecenljivo vlogo pri reševanju vnukov in njihovi vzgoji. Večkrat so morali starejši otroci skrbeti za mlajše. Ini Gajster je bilo dvanajst let, ko so aretirali starše. Imela je dve mlajši sestrici in bratranca ter staro mater. Uspelo ji je rešiti nekaj družinskih predmetov za preživetje. Vrgli so jih iz družinskega stanovanja in jim dodelili 20 kvadratnih metrov veliko sobo, kjer so živeli še z osmimi bratranci, ki so v času velikega terorja izgubili starše. Deklica je prala, pomagala stari materi, hodila v šolo, si prizadevala kaj zaslužiti in še pošiljala pakete materi v delovno taborišče v Akmolinsku. To so še srečni primeri. Mnogi otroci pa so odraščali po sirotišnicah. Tako se nekateri spominjajo: »Tam so bile strahotne razmere – še na stranišče nisem mogla, tla so bila prekrita s tekočim blatom, ki je segalo do gležnjev … Direktorica zavoda mi je zmeraj govorila: Kar spomni se, kdo so tvoji starši. Nobenih težav ne delaj, samo pri miru sedi in nikamor ne vtikaj nosu.« (Str. 306.) »Nobeden od nas, ki so nam zaprli starše, si ni upal niti omeniti svoje družine. Pravili so nam trockisti in nas zmeraj tlačili skupaj … Drugi otroci so nas obmetavali s kamenjem in nas zmerjali, zato smo tičali skupaj, da bi se zaščitili.« »Sirotišnica je bila pretres, ki ga ne bom nikoli prebolela. Sedaj sem o tem prvič spregovorila s komerkoli. V tistih letih sem odraščala, potrebovala sem mater, mater in očeta. Ko sem spoznala, da sta mrtva, se je ta izguba zarezala vame … Bila sem sama na svetu. Edina v celi skupini, ki so ji ustrelili mater. In bilo mi je bridko pri srcu.« (Str. 307.) »Šel sem tja (v kuhinjo) in kuharice so rekle: »Poglej, Kolja gre!« Pobožale so me po laseh in mi dale kos kruha. Sedel sem na najnižjo stopnico in pojedel kruh, da me ne bi nihče videl z njim. Takrat smo bili vsi lačni – bal sem se za svoj kos kruha. Kuharice so bile preproste ženske iz okolice. Žal jim je bilo za nas sirote in so nam skušale pomagati.« (Str. 308.) Ti otroci so bili še bolj pod vplivom propagande, saj jim nihče ni povedal nič drugega. Tako so občudovali Pavlika Morozova, ki je izdal kulaškega očeta, in verjeli, da je Stalin zanje najboljši očka. »Ker nismo ničesar vedeli o družini in nismo imeli prave predstave o tem, kaj pomeni oče, nismo pripisovali nobenega pomena dejstvu, da je Pavlik izdal očeta. Štelo je samo to, da je ujel kulaka, pripadnika buržoazije, kar ga je v naših očeh naredilo za junaka.« (Str. 310.) »V katerikoli drugi deželi bi umrli od lakote in mraza – tako so nam govorili … Seveda smo verjeli vsako besedo. Življenje smo spoznavali v sirotišnici, tam smo se učili misliti in čutiti – ali bolje, naučili smo se, da nismo mislili in čutili, temveč smo kot sveto resnico sprejemali, kar so nam govorili. Vse naše predstave o svetu je oblikovala sovjetska oblast.« (Str. 310.) »Dejstvo, da so nas hranili in oblačili, da smo se lahko šolali, da smo hodili v pionirske tabore, celo to, da smo imeli novoletno jelko – prepričan sem bil, da je vse to zasluga tovariša Stalina.« (Str. 311.)

Žene obsojenih funkcionarjev so pošiljali v posebna taborišča za žene izdajalcev domovine ALŽIR. Tako taborišče je bilo, kot že rečeno, v Amolinsku v Kazahstanu. Režim je bil sprva zelo strog. Ženske, ki niso nekaj dni zapored dosegale norme, so zapirali v mrtvaške barake in jih pustili umreti. Niso smele pisati ne prejemati pošte in paketov. Po letu 1939 se je režim omilil, V taborišču so ženske tudi rodile, večinoma zaradi posilstev, nekatere so imele tudi stalnega moškega, da niso bile izpostavljene vsem. Dojenčke so morale oddati v dečji dom, kjer so zaradi slabe nege mnogi pomrli.

Leta 1939 so se politične razmere spremenile. Spomladi je nemška vojska zasedla Češko. Francija in Anglija nista hoteli skleniti vojaške zveze z Rusijo, tako sta avgusta Hitler in Stalin sklenila sporazum o nenapadanju in tudi tajni sporazum o delitvi Poljske ter priključitvi baltskih dežel Rusiji. Septembra so nemški in ruski vojaki vkorakali na Poljsko in baltske dežele so bile prisiljene pristati na rusko zasedbo. Zaradi oporišč so se zapletli v vojno s Finsko, ki se je v zimskih razmerah dobro branila, šele po štirih mesecih je bila Finska prisiljena prositi za mir, vendar so Rusi izgubili okoli 130 tisoč vojakov in še enkrat toliko je bili ranjenih. Iz zasedenih držav so deportirali nad milijon tako imenovanih protisovjetskih elementov in jih tudi dosti pobili. Znan je zlasti poboj poljskih oficirjev v Katinskem gozdu.

Čakaj me (1941–1945)

Poglavje ima naslov po pesmi pisatelja in pesnika Konstantina Simonova, namenjeni njegovi ljubici igralki Valentini Serovi. Govori o dekletovem zvestem čakanju vojaka in je bila med vojno zelo vzpodbudna in popularna.

Nemci so 22. junija 1941 napadli Sovjetsko zvezo. Rusi so bili nepripravljeni, Stalin ni upošteval obvestil o nemških pripravah na vdor in ruska vojska sprva ni bila zmožna obrambe. Poveljniški kader je bil zaradi nedavnih čistk demoraliziran. Poveljniki si niso upali sprejemati samostojnih odločitev in so čakali navodil z vrha. Nezaupanje med njimi je bilo tolikšno, da ni bilo mogoče usklajeno sodelovanje. O tem ni bilo mogoče pisati, ker so ustanovili informacijski urad, ki je vsa poročila z bojišča prilagodil, zato npr. pisatelj Simonov o tem ni mogel poročati s fronte. Med ljudmi je zavladala panika. Iz Leningrada je npr. pobegnilo pol partijcev, drugi so se počutili izdane. Ljudje so začeli kritizirati oblast in govoriti, da imajo samo Judje in komunisti vzrok za strah. Stalin je spregovoril po radiu šele 3. julija. Spremenil je ton. Ljudi je nagovoril z bratje in sestre. Ni omenjal razrednega boja, ampak je pozival ljudi, naj se združijo v boju za domovino. 20 julija je postal ljudski komisar za obrambo in prevzel nadzorstvo nad poveljstvom Rdeče armade. Nemci so obkolili Leningrad, padel je Kijev in bližali so se Moskvi. Ljudje so bežali na vzhod, tja so selili razne ustanove in začel se je paničen beg, ki ga je zaustavila Stalinova obljuba, da bo ostal v mestu. V tej stiski so se ljudje povezali in začeli sodelovati pri pripravah na obrambo. Avgusta je Stalin izdal ukaz, po katerem so izdajalci vsi, ki so se dali ujeti. Ustrelili so poveljnika armadne skupine zahod Dimitrija Pavlova in več visokih poveljnikov zahodne fronte. Že omenjeni stalinistično usmerjeni pisatelj Simonov jih je razglasil za strahopetce, ki so prejeli zasluženo kazen. Nemci so ujeli Stalinovega sina Jakova, zato so njegovo ženo poslali v taborišče.

Ruski odpor je po piščevem mnenju postal uspešnejši iz naslednjih razlogov: 1. zaradi terorja. Stalin je dal ukaz: Niti koraka nazaj in zagrozil s hudimi kaznimi. Pred zid je postavil 158 tisoč vojakov, še več so jih postrelili brez obtožb, 436 tisoč so jih zaprli, 422 tisoč jih je dobilo možnost, da se odkupijo s sodelovanjem v nevarnih operacijah; 2. pomembno je bilo sklicevanje na mater Rusijo (narodna zavest je presegla razredno delitev, ideološki pritisk je popustil) in cerkev je dobila pravico do obstoja (obesili so ikone, praznovali verske praznike), ki so ji jo 1948 spet vzeli. To je bilo kljub dolgi ideološki tiraniji vseeno nekaj drugega, bolj povezovalnega kot pa sklicevanje na partijo; 3. pomembno je bilo sovraštvo do napadalca; 4. živ je bil kult žrtvovanja za višje cilje, ki so ga gojili vse od revolucije; 5. oživelo je medsebojno zaupanje, pogovarjanje, tudi kritika, in tovarištvo med vojaki, česar pred vojno ni bilo; 6. Stalin se je končno odpovedal poveljstvu oboroženih sil in postavil za vrhovnega poveljnika strokovnjaka generala Žukova; 7. zmaga pri Stalingradu; 8. izboljšanje oborožitve. Vsa industrija je delala za vojsko. Imeli so 70-urni delavnik in suženjsko delovno silo iz prisilnih delavcev (Iz osvobojenih področij so pošiljali vse, ki so bili osumljeni kakršnegakoli sodelovanja z okupatorji.) V rudniku v Norilsku na polarnem področju na primer so delali samo prisilni delavci po enajst ur na dan tudi pri minus 45 stopinjah pozimi, ko je polarna noč trajala več mesecev. 1944 je tam delalo 100 tisoč prisilnih delavcev.

Politični pritisk je med vojno in takoj po vojni nekoliko popustil. Vpis v šole ni bil tako kontroliran in na univerzo so se vpisali celo nekateri otroci »razrednih sovražnikov«. Neki oficir, ki je videl strahote koncentracijskih taborišč, se je zavzel za odpravo taborišč v Rusiji. Vojaki, ki so prišli v zahodne dežele, so videli tam večjo urejenost kljub kapitalizmu. Med vojno so se ljudje čutili bolj sproščene in pričakovali so reforme. Bilo je še mnogo težav. Invalidi niso dobili invalidnine ali pa je bila ta zelo nizka. Družine, ki so bile iz raznih vzrokov razkropljene, so težko prišle skupaj. Vrnili so se zaporniki po prestani kazni, vendar take družine niso smele živeti v večjih mestih. Starši niso pripovedovali o svojih izkušnjah v taborišču, otroci pa tudi ne o svojih v otroških domovih. Navedenih je nekaj primerov. Marina Mazina si je zelo želela, da bi prišla mati ponjo. Mamin prihod opisuje takole. »Nekdo je prišel pote, so mi govorili vsi … Stopila sem ven. Tam je stala neznana ženska. Nisem vedela, kaj naj storim. Bala sem se, da bom kaznovana, če stečem do nje in jo objamem. Vedela sem, da skrbniki ne marajo, da otroci skačejo v objem ljudem., ki pridejo ponje, saj to meče slabo luč na sirotišnico … Nihče mi ni povedal, da je ta ženska moja mati, jaz pa tega sama tudi nisem vedela, saj je nikoli nisem videla, še na fotografiji ne. Nič več ni bila mlada. Na glavi je nosila staro ruto … Bila je revna in nesrečna na pogled, kot starka. Nič ni bila podobna materi, ki sem si jo naslikala v domišljiji … Bila sem podivjan otrok iz sirotišnice in nisem hotela govoriti. Ona pa me ni silila, ker se me je sama bala … Morda je videla v meni nekaj divjega in si je morala najprej priti na jasno, kako naj k temu pristopi … Morala sem se prisiliti, da sem jo začela klicati mama – dolgo je trajalo, preden mi je uspelo.« (Str. 404.) Pripoved drugega dekleta: Ko je mama zvedela za smrt enega od obeh sinov, je padla v depresijo. Nikoli ni spregovorila o preteklosti. »Bilo je strašno. Prav do današnjega dne ne morem doumeti. Zakaj se je tako bala govoriti? Mislim, da me ni hotela obremenjevati. Hotela je, da bi bila srečna, da ne bi z zagrenjenostjo sprejemala življenja v Sovjetski zvezi. Vedela je, da je vse, kar so storili naši družini, velika krivica, vendar ni hotela, da bi tako mislila tudi jaz.« (Str. 405.) Kljub miru so bili ljudje leta 1945 zelo ranjeni.

Navadni stalinisti (1945–1953)

Vojno opustošenje je ljudi zelo prizadelo. Mnogo je bilo porušenega in ni bilo stanovanj. Leta1945 in 1946 so imeli slabo letino in na prizadetih območjih je spet prišlo do lakote. Umrlo je okrog dva milijona ljudi, največ v Ukrajini. Vojaki se niso vrnili v vasi, ker so lahko dobili zaposlitev v industriji, tako so ostale na vasi le ženske, otroci in starci. Delavci so se upirali, primanjkovalo je vsega. V poročilu komisije centralnega komiteja o tem vprašanju piše: »Delavcem in njihovim družinam močno primanjkuje obleke, obutve in perila … Mnogi delavci so tako razcapani, da se ne morejo pokazati na javnih krajih.«(Str. 410.) Ljudje so pričakovali reforme, tudi študentska mladina je izražala nezadovoljstvo s stanjem in kritizirali so celo Stalina. Stalin pa ni držal križem rok. Oprl se je na srednji sloj iz mladih strokovnjakov, ki jih je potreboval v industriji, in jim nudil ugodnosti, kolikor je bilo mogoče, še več pa obljubljal za prihodnje. Ti strokovnjaki so pogosto imeli tako imenovano omadeževano preteklost zaradi preganjanih in umorjenih staršev in so že zaradi ranljivosti molčali. Čeprav so bili zaradi ideološke sprostitve med vojno v času študija manj obremenjeni, so bili večinoma vključeni v partijo in so do režima na zunaj kazali vdanost. To pretvarjanje je bilo tako hudo, da sčasoma niso vedeli, kateri je njihov pravi obraz. Bili so razdvojene osebe.

O reformah ni bilo govora. Gospodarstvo je bilo še kar naprej plansko. Število gulagov se je povečalo, število prisilnih delavcev pa podvojilo. Imeli so dva milijona nemških ujetnikov ter milijon vojakov drugih narodnosti, milijon pa je bilo jetnikov iz množičnih aretacij tako imenovanih nacionalistov (Ukrajincev, Poljakov, Belorusov, Litovcev itn.), nekaj deset tisoč je bilo tudi jetnikov ob raznih tekočih aferah. Uporabljali so jih zlasti pri težkih delih, v rudnikih na arktičnem področju (Norilsk), za gradnjo prekopa Volga–Don, za progo Bajkal–Amur idr. V gulagih so delali mladi moški, ki so za izpolnjevanje zahtev že postavljali pogoje. Prihajalo je tudi do uporov, zlasti ob Stalinovi smrti. Močan je bil četrtmilijonski pazniški lobi, ker so se bali, da bi v primeru razpustitve prišli ob službo. Iz teh razlogov so tudi po Stalinovi smrti jetnike odpuščali le postopoma.

V prvem pomembnejšem povojnem govoru februarja 1946 je Stalin opozoril na hladno vojno, pozval k vzpostavitvi discipline in žrtvovanju za obnovo, da bodo pripravljeni pričakali nov svetovni spopad. Poostrili so cenzuro in okrepili policijski aparat. NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve) so razdelili na MDV (Ministrstvo za notranje zadeve), ki je skrbelo za notranjo varnost in sistem gulagov, in MGB (Ministrstvo za državno varnost – predhodnica KGB), ki je bilo zadolženo za protišpijonažo in vohunsko dejavnost v tujini.

Ko si je Stalin utrdil položaj, je začel s čistko v vojski in partiji, kjer je odstranil liberalnejše člane. Vrhovnega poveljnika Žukova, ki je bil zelo priljubljen in si je pridobil dosti zaslug za zmago, je degradiral in odslej so zasluge za zmago pripisovali le Stalinu. Tako se je zgodilo tudi več drugim priljubljenim poveljnikom. Več višjih poveljnikov so med leti 1946–1948 ustrelili. Lotil se je Leningrada, ki je bil kljubovalno razpoložen do Moskve. Poslal jim je Grigorija Malenkova (1949), ki je zaprl Muzej obrambe Leningrada, ker je prikazoval junaštvo vsega ljudstva pri obrambi mesta. Mnogo dragocenega gradiva se je izgubilo. V tako imenovani leningrajski čistki je obračunal s partijskim vodstvom: aretirali so dva člana politbiroja Nikolaja Voznesenkega in Alekseja Kuznjecova ter več politično preveč samostojno mislečih funkcionarjev, med njimi je bil tudi rektor univerze. Obsodili so jih na smrt.

Stalin se je lotil tudi kulturnikov in znanstvenikov. V napadih je sodeloval Simonov, tedaj urednik Novega mira in Stalinov ljubljenec, ki se je Stalina bal in ga spoštoval hkrati. Na leningrajskem področju je v okviru leningrajske afere nastopil ob Ždanovu proti Mihailu M. Zoščenku in Anni Ahmatovi. Zaprli so Državni muzej zahodne umetnosti, dali na črno listo glasbenike Šostakoviča, Prokofjeva in Hačaturjana in obsodili knjigo Zgodovina evropske filozofije G. F. Aleksandrova, ker da je premalo upoštevala sovjetski prispevek.

V literarnem svetu se je začela protikozmopolitska gonja, ki je bila krinka za protijudovsko politiko. Zaradi hladne vojne je bil vsak stik s tujci sumljiv, hitro si bil lahko osumljen vohunjenja. Ta strah pred tujci se je usmeril proti Judom, zlasti po letu 1948, ko je bila ustanovljena judovska država, ki se kljub drugačnemu pričakovanju ni naslonila na Sovjetsko zvezo. Dva milijona Judov v Sovjetski zvezi so začeli razglašati za možno peto kolono in izkoristili že predsovjetski ruski odpor do Judov. Jeseni 1948 je prišla v Moskvo Golda Meir in Judje so jo navdušeno pozdravili, kar je bilo za Stalina znamenje judovskega »buržoaznega nacionalizma«. Tako je bilo treba uveljaviti protijudovsko usmeritev tudi v kulturi, za kar so porabili predsednika pisateljskega društva Fadejeva in Simonova, ki je nastopil na plenumu pisateljev 1949. Nekateri so se protijudovski gonji uprli, npr.predsednik akademije znanosti Sergej Vavilov (ki so mu brata genetika 1940 zaprli in ga 1943 sestradali do smrti), prav tako partijski sekretar predsedstva pisateljske zveze, ki je moral zato odstopiti z vseh funkcij.V uprizorjeni prometni nesreči so ubili ravnatelja Judovskega gledališča v Moskvi in Judovskega protifašističnega odbora (JAK) Salomona Mihoelsa. Judovsko gledališče so zaprli in aretirali so več kot sto članov JAK, jih obdolžili protisovjetske dejavnosti in nekatere obsodili na smrt, nekatere pa poslali v taborišče. (JAK je bil ustanovljen1942, da bi lahko črpali sredstva zahodnih Judov za vojne napore, judovski kulturniki in znanstveniki pa so si prizadevali uporabljati ta sredstva tudi za razvoj judovske kulture v Rusiji.) Jude so obravnavali kot potencialne vohune, zaveznike Izraela in ZDA, jih metali z univerz in služb, jih prisilno izseljevali, seveda niso povedali, da je glavni vzrok narodna pripadnost. Protijudovska gonja je dosegla višek v tako imenovani zdravniški zaroti. Leta 1950 so zaprli vodilnega diagnostika dr. Jakova Etingerja in ga z mučenjem prisilili k »priznanju«, da je judovski nacionalist in da ga ščiti načelnik MGB Viktor Abakumov. Izmislili so si mednarodno zaroto, ki naj bi povezovala Jude v zdravstvu, leningrajski partijski organizaciji, MGB in Rdeči armadi z Izraelom in ZDA. Protijudovska histerija je dosegla tako stopnjo, da so na Daljnem vzhodu začeli pripravljati taborišča, v katera bi deportirali vse Jude. Sredi te histerije je Stalina 5. 3. 1953 zadela kap. Noben zdravnik se mu ni upal pomagati, ker se je vsak zaradi protijudovske gonje v zdravstvu bal prevzeti odgovornost. Ob Stalinovi smrti je zavladala žalost. Za mnoge je bil Stalin moralni zakon in so ga občudovali, nekateri so se bali, kaj bo zdaj sledilo, če prevzame oblast Berija. Represijo so namreč povezovali z Berijo in ne s Stalinom, ki se je zmeraj znal izmuzniti kot glavni krivec. Stalinova smrt jih ni osvobodila strahu. Nekateri so jokali od sreče, pa si tega niso upali povedati. Na čelo novega, kolektivnega vodstva se je dokopal Berija, ki je razglasil zdravniško afero za režimsko izmišljijo. Bil je za revizijo obsodb, razpust gulagov in naklonjen je bil reformam.

Vrnitev (1953–1956)

V ospredje kolektivnega vodstva se je prerinil Hruščev, sekretar centralnega komiteja komunistične partije, ki je organiziral puč. Aretirali so Berija in ga decembra 1953 ustrelili. Malenkova se je rešil tako, da ga je naredil odgovornega za leningrajsko afero. Na partijskem kongresu 1961 se je rešil še Kaganoviča, Molotova in Vorošilova, podobna zgodba, kot jo je opravil Stalin pri pohodu na oblast. Za javno razkritje Stalinovih zločinov je bil odločilen 20. kongres komunistične partije februarja 1956, na katerem je imel glavni referat Hruščev. Kolektivno vodstvo je z referatom soglašalo. Zavedali so se, da če ne bodo sami spregovorili o tem, bo spregovorila javnost. Posebna komisija je namreč preučila postopke zoper člane partije v letih 1935–1940, kot da druge žrtve na štejejo nič. Hruščev je trdil, da do poročila komisije o tem niso vedeli ničesar in je vso krivdo zvalil na Stalina, tako so se on (v tem času je bil sekretar moskovske partije in na čelu partije v Ukrajini, kjer je dal zapreti 250 tisoč ljudi itn.) in drugi Stalinovi sodelavci rešili odgovornosti, zločinci so se spremenili v rešitelje.

Po Stalinovi smrti je prihajalo iz gulagov mnogo jetnikov in otrok iz dečjih domov in sirotišnic. Vračali so se brezvoljni, ubiti in se težko vživljali v nove razmere. Bili so v slabem telesnem in duševnem stanju in bi potrebovali zdravljenje. Še vedno niso mogli dobiti dela in stanovanja v večjih mestih. Nekateri so se enostavno vrnili v taboriščna naselja kot svobodni delavci. Družine so pogosto razpadle, težko so se vzpostavljale čustvene vezi in zaupnost z otroki. O svojih doživetjih so molčali zaradi ranjenosti, otopelosti in neodzivnosti, nekaterih stvari drugi niso mogli razumeti in jih tudi sami niso mogli izraziti. O stvareh iz jetniškega življenja so se lahko pogovarjali le jetniki med seboj, zato so se srečevali in si dopisovali. Nekdanji partijci so še zmeraj verovali v sovjetsko stvar, tako zelo so bili ideološko obdelani. V vsakdanjem življenju pa so se srečevali tudi s svojimi rablji in ovaduhi. Nekateri od teh so naredili samomor, npr. pisatelj Fadejev, večinoma pa so se izgovarjali, da so opravljali samo svojo dolžnost, in niso čutili nikakršne krivde. Nekatere žrtve so jim odpustile iz verskih razlogov, pa tudi iz spoznanja, da lahko zločinski pritisk NKVD iz vsakogar naredi ovaduha.

Spomin (1956–2006)

Govor Hruščeva je izšel v brošuri, dostopen je bil partijcem in komsomolcem, z njim so seznanili satelitske države in na neki način je prišel tudi v New York Times, vendar se je ta govor omejeval le na določeno obdobje in na partijske žrtve, ni pa dopuščal dvoma v sovjetski sistem. Leta 1962 je izšla Solženicinova zgodba En dan Ivana Denisoviča, vendar tudi po tem niso priznali, da je ta sistem povzročil na milijone žrtev in se jim tudi nihče ni opravičil. Najbrž navadne žrtve niso bile nič vredne. Otroci kaznjencev so začeli govoriti o svojih starših, tudi inteligenca je tu pa tam začela izražati dvom v sovjetski sistem, ljudske množice pa si niso upale govoriti o svojem trpljenju, ker niso vedele, koliko časa bo trajala odjuga. Z nastopom Brežnjeva 1964 se je res politični kurz zaostril. Zrežirali so proces proti A. D. Sinjavskemu, docentu za rusko književnost v Moskvi in piscu družbenokritične proze, ki je bil 1966 skupaj z J. Danielom obsojen na sedem let prisilnega dela. Ljudje so se potegnili vase in oporečnikov niso podprli. Niso več govorili o Stalinovih zločinih, spomine so potlačili vase. Niso si upali ne misliti ne govoriti ne početi nič takega, kar bi veljalo za protisovjetsko. Ko so Ino Gajster poklicali na KGB, je uničila in poskrila vso oporečniško literaturo, zbudila se ji je asociacija na vse hudo, kar so preživeli, in bila pripravljena na vse. O tem pravi: »Vse življenje sem se borila s tem strahom. Nič določenega ni. Prej gre za občutek manjvrednosti, nekakšno nejasno okrnjenost.« (Str. 534.) Bila je partijski otrok.

Pod Brežnjevom so prišli spet do veljave taki pisatelji, kot je bil Simonov. Imel je vse ugodnosti in je lahko veliko potoval. Zmotil pa ga je odnos Brežnjeva do vojne, ker je hotel ta vse zasluge za zmago pripisati partiji in tudi sebi. KGB je zasegla roman Mihaila Suslova Življenje in usoda, ki je govoril o vojni resnično. Spomin na vojno je bil nadzorovan, Simonov pa je kot vojni dopisnik vedel, kakšne so bile stvari v resnici. Prvič je začel malo bolj kritično razmišljati in se je sramoval svojega pajdašenja s Stalinom. Ljudje so se v vojni izkazali z domoljubjem in potrpežljivo vztrajnostjo, ki s politiko nista imela nobene povezave. Oblast je postavila grob neznanemu junaku v kremeljskem zidu, v nekdanjem Stalingradu pa uredila park zmage z 52 metrov visokim kipom Matere Rusije. Začeli so proslavljati dan zmage. Vse pod nadzorom partije.

Nastalo je več spominskih zapisov, ki jih hranijo v arhivu Združenja Memorial, v arhivu Moskovskega zgodovinsko-literarnega združenja in v Muzeju Andreja Saharova. V teh spominih nekdanji funkcionarji v gulagih navadno ne izražajo obžalovanja, izpolnjevali so le dolžnost, ali pa svojo vlogo olepšujejo. Pisatelj ne navaja, da bi koga poklicali na odgovornost ali celo kaznovali. Mnogi spomini zapornikov govorijo, kako so ti z duhovno močjo premagali trpljenje in zlo; kako so ohranili sovjetsko miselnost ter svoje preizkušnje in trpljenje osmišljajo z vero v komunistične ideale ali s ponosom na svoj prispevek k zmagi v vojni ali k dosežkom Sovjetske zveze. Težko je vedeti, ali je tako mišljenje resnično ali pa je prilagojeno za uradno rabo. Po drugi strani pa ne morejo pozabiti travm, strahu pred oblastjo, ki se prenaša iz roda v rod. Svojo zgodbo so zamolčevali tudi najbližjim. Ko je Antonina Golovina obiskala Šaltir, kjer so z materjo živeli v izgnanstvu, je bilo taborišče prazno. V naselju pa je srečala žensko, ki ji je mirno rekla: »Kulaška hči sem.« Tedaj je šele občutila sramoto, da je ona to zaradi svoje kariere in strahu do tistega trenutka zamolčevala.

Na koncu naj dodam spoznanje, da se je tudi pri nas zgodilo dosti podobnih zgodb, kakor jih srečamo v tej knjigi, ki ne bodo nikoli zapisane, vendar bi lepo pokazale poniglavost in ideološko motenost naših ljudi, ki tudi sedaj kar še traja. Naj povem samo dva primera. V Murski Soboti je v gimnaziji profesorica razlagala Cankarjevo črtico Sveto obhajilo, ki je bila takrat v učnem načrtu. Učenci, med katerimi je bil tudi nekdanji predsednik, so jo zatožili ravnatelju, da uči verouk, in nastal je velik halo. In drugi primer. Ravnatelju na neki šoli niso ponovili mandata, ker ni bil v partiji. Ko je obiskal ravnatelja sosednje šole, da bi se z njim posvetoval, kaj naj stori, je ta brez besed vstal od mize, ga obrnil, porinil do vrat in skozi vrata in vrata za njim zaprl. S človekom v nemilosti ni bilo dobro imeti opravka. Nič drugače kot v Sovjetski zvezi, ali ne?

Avtor Ivanka Kozlevčar