Pogovor z Lidijo Drobnič
V slovenski javnosti gospa Lidija Drobnič medijsko morda ni toliko poznana kot njen mož Anton, toda to ne pomeni, da njena življenjska zgodba ni prav tako izjemno zanimiva. Zaradi tega smo veseli, da ji lahko v tokratnem Zavezinem pogovoru prisluhnemo. Čeprav bo maja dopolnila 85 let, je gospa Lidija še vedno energična, jasnih mislih in odločna, ko gre za vprašanje spoštovanja vladavine prava in demokratičnih načel. Toda še predno res začnemo pogovor z njo, nekaj besed o njenem dolgoletnem javnem delovanju. Bila je članica SKD. Skupaj z dr. Andrejem Bajukom, Lojzetom Peterletom in nekaterimi mladimi je soustanavljala stranko NSi krščanski demokrati. Še pred državnozborskimi volitvami leta 2000 je ustanovila vse občinske odbore NSi v notranjski regiji, kasneje tudi drugod. Sama ob tem vedno izpostavi izjemno nesebično pomoč Franceta Voleka iz Borovnice, ki ji je takrat v vsakem trenutku priskočil na pomoč in jo z avtom vozil, kamor je bilo potrebno. Istega leta je na listi NSi kandidirala za poslanko Državnega zbora RS, pri čemer ji je do izvolitve zmanjkalo le nekaj glasov. Dolga leta je bila predsednica nekdanjih oratorijank in gojenk sester hčera Marije Pomočnice za Slovenijo in Hrvaško. V letu 1995 je ustanovila Združenje univerzitetnih izobraženk, ki je včlanjeno v evropsko in svetovno organizacijo IUFW. Danes je njegova podpredsednica. Ustanovila je tudi Žensko zvezo NSi krščanski demokrati ter bila dolga leta njena predsednica, danes pa je njena častna predsednica. Je članica Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic, bila pa je tudi pobudnica ocene ustavnosti odloka o poimenovanju Titove ceste.
[Page 061]
Da ne boste mislili, da smo s tem prišli do konca vseh njenih aktivnosti. Kje pa. Gospa Lidija je danes še vedno dejavna na različnih področjih, ki bi si prav tako zaslužila našo pozornost. Ker pa je prostor vendarle omejen, smo se odločili, da tokrat z njo spregovorimo predvsem o najbolj tragičnem času slovenskega naroda ter o njenem življenju v ženskem taborišču v Verdrengu, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. V tistih mesecih, kot pravi sama, je dokončno dozorela.
Gospa Lidija, morda za začetek nekaj besed o vaših otroških letih …
Rojena sem v Ljubljani na Poljanski cesti 43, v hiški, v kateri sta stanovala moja babica in dedek po materini strani. Takrat smo živeli v Sanatoriju za pljučne bolezni na Golniku. Moja starejša in mlajša sestra ter brat so bili rojeni doma, prva dva v Križevniški ulici v Ljubljani, v stanovanju Eme Pesjak, sestre znane pesnice in slikarke Luise Pesjak, mlajša sestra pa na Golniku. Le jaz imam rojstno hišo, na kar sem zelo ponosna.
Rodila sem se v času, ko je že kazala zobe svetovna gospodarska kriza, ki je nekaj let kasneje izbruhnila z vso silovitostjo in prinesla na oblast zagovornike despotizma in terorja.
Rekli ste, da ste živeli v sanatoriju na Golniku. Kako to? Nam lahko morda malo več poveste o življenju vaše družine v 30-ih letih?
Oče je kmalu po rojstvu brata, ki je bil rojen 1924, zbolel za tuberkulozo. Bil je Maistrov borec in ko se je vojska vračala iz Avstrije v Slovenijo, so morali preplavati ledeno mrzlo reko Dravo in posledica je bila tuberkuloza, ki ga je skoraj pokopala. Menda je bil videti tako slab, da so mami rekli, naj zbira denar za vence. Oče pa je imel močno voljo in je ozdravel. Med zdravljenjem se je spoznal z mnogimi zdravniki, ki so ga po ozdravitvi sprejeli v službo v Sanatorij Golnik. Družina je preživela na Golniku osem let. Mislim, da je bilo leta 1934 ali 1935, ko smo se preselili v Ljubljano. Takrat smo bili rojeni vsi štirje otroci. Naselili smo se v Dravljah, blizu opekarne. Oče je vedno moral opravljati po tri službe, če je hotel preživeti svojo družino, poleg tega pa je hranil denar, saj je nameraval po vrnitvi z Golnika v Ljubljani kupiti enodružinsko hišo. Tako je delal v administraciji Dravske banovine, bil je lektor pri enem izmed časopisov ter tajnik pri dentistični zbornici. Gospodarska kriza je za seboj potegnila padec vrednosti dinarja. Oče in mnogi drugi so izgubili več kot polovico vrednosti prihrankov. Tako smo se v Dravljah lahko naselili v spodnji del manjše vile kot podnajemniki. Za hišo je bil vrt in oče, ki ni bil vešč sajenja, je svoj del vrta obdeloval ponoči. Uspelo mu je in njegov vrt je bil daleč naokoli najlepši. V to obdobje mi sežeta tudi dva drobna spomina, ki živita z menoj. Nekega dne smo pritekli k mami v hišo in kričali: »Cigani gredo«. Cigani so bili takrat za otroke nekaj nenavadnega. Drugi spomin je povezan s sv. Miklavžem. Pred Miklavževim večerom kar nisem mogla zaspati. Imela sem štiri ali pet let, zadišalo je v spalnico. Radovednost mi ni dala miru. Okoli polnoči sem vstala, odprla vrata v kuhinjo in videla, kako mama peče piškote in jih zlaga na krožnike z našimi pismi Miklavžu.
Iz Dravelj smo se nato preselili na Šišensko ulico v Ljubljani. Tudi na ta dom me vežejo zanimivi spomini. Skrivali smo se okoli hiše. Z nami se je zelo rad igral mlajši učitelj iz iste stanovanjske hiše. Nekoč mi je pri igri noga zdrsnila v jašek za meteorno vodo in ko sem nameravala svoje skrivališče spremeniti in sem nogo potegnila iz spodnje cevi, mi zgornja cev ni dovolila potegniti noge iz jaška. Dobila sem globoko ureznino na desni nogi. Oče je vse nezgode in bolezni zdravil doma kar sam. Moram reči, kar uspešno. Tako zdravnika skoraj nismo videli.
Ko se je začela druga svetovna vojna, ste bili stari skoraj deset let. Kako ste kot otrok doživljali tiste mesece pred vojno in prve mesece po njenem začetku?
Povedati moram, da smo imeli otroci v naši družini zelo trdo vzgojo. Očetova osnovna izobrazba je bila vojaška. Boril se je v prvi svetovni vojni in bil Maistrov borec prostovoljec ter zaključil vojaško kariero kot kapetan prve klase. Iz stanovanja smo lahko šli skoraj samo v šolo k pouku. Toda mama, po poklicu izučena modistka, je bila bolj blage narave in nam je dovolila izhode, a domov smo se morali vrniti še pred očetovim prihodom.
Iz Šišenske ulice smo se malo pred mojim vpisom v prvi razred ljudske šole preselili v večje stanovanje v dvonadstropni hiši nasproti cerkve svetega Jakoba in osnovne šole svetega Jakoba v Ljubljani. Teden dni pred okupacijo, točno prvega aprila 1941, se je poročila moja najstarejša sestra in se preselila k možu na Privoz. To je ulica, ki pelje od Karlovške ceste proti reki Ljubljanici. Ta predel smo imenovali Špica. Območje, v katerega sta spadali ulici Privoz in Špica, se še danes imenuje Prule. Na Špici smo imeli mladi svoje posebno veselje. Bil je to kraj, kjer smo se [Page 062]dnevno zbirali. Po okupaciji je bila okolica pred samo Špico ograjena z žično ograjo in če si želel priti do Špice in s tem do reke Ljubljanice, si se moral splaziti pod žico. In če to zmorejo fantje, sem si mislila, se bom tudi jaz splazila pod žično oviro. Posledica – bodeča žica me je globoko ranila v desnem predelu trebuha. To sem seveda staršem zamolčala in rana se je, hvala Bogu, zacelila kar sama od sebe. Ko smo se hodili kopat na Špico, je bilo med mladimi čutiti nekakšno napetost. Takrat nismo prav razumeli zakaj, ampak tudi tam ob Ljubljanici smo se mladi na nek način »grupirali« glede na to, ali je družina podpirala domobransko ali partizansko stran.
Imate morda še kakšen spomin na čas med vojno?
Leta 1942 smo se na Privoz preselili tudi mi, mami, oče, brat in midve z mlajšo sestro. Preselitev na Privoz je vplivala na moje kasnejše življenje. Nasproti hiše, v kateri smo stanovali, je bil dijaški dom sester hčera Marije Pomočnice iz salezijanske družine. Z mojo mlajšo sestro sva bili dnevno v njihovem oratoriju in še mnoga druga dekleta. Sestre so nam poleg poučevanja klavirja, igranja v raznih igricah, dajale tudi duhovno podporo in pomoč v osebnih stiskah, kar mi je kasneje pomagalo prestati strahote koncentracijskega ženskega taborišča Verdreng. Ker so Italijani zasedli prostore poljanske gimnazije, sem začela hoditi v gimnazijo v Lichtenturn. Spominjam se, da ko je bil dan alarm za bombni napad, sem vedno takoj tekla domov, nikoli nisem počakala v šoli.
To je bil tudi čas, ko so v Ljubljani padale prve žrtve atentatov, ki so jih na ukaz komunistične partije izvajali zagrizeni privrženci VOS-a. Ljudje so se zapirali sami vase, tudi ženske. Le najpogumnejše so se organizirale in predvsem po šolah opisovale grozodejstva, ki jih je nad slovenskimi ljudmi izvajala brezčutna partija. Pisatelj Narte Velikonja je začutil stisko družin in ustanovil Zimsko pomoč, ki je pomagala predvsem družinam z otroki. Kasneje se je organizacija Zimska pomoč preimenovala v Socialno pomoč in delovala do konca druge svetovne vojne. K ustanovitvi in delu v tej organizaciji je Narte Velikonja pritegnil tudi mojega očeta. Oče je bil tedaj v službi na Dravski banovini kot šef administracije in je enako delo prevzel na Zimski oziroma Socialni pomoči. Mi otroci pa smo pomagali pri prodaji knjig, katerih izkupiček je namenila organizacija za pomoč družinam brez dohodkov. Narte Velikonja je bil za svojo dobrodelno dejavnost in ker je napisal knjigo Malikovanje zločina med prvimi po tako imenovani osvoboditvi obsojen na smrt. Obsodba je bila izvršena. Danes je ta veliki človekoljub devetnajst let po vložitvi izrednega pravnega sredstva oproščen vsake obtožbe. O oprostitvi od vseh očitanih kaznivih dejanj vlada medijski molk. O tem sta pisali le reviji Demokracija in Reporter.
Angela Vode v svoji knjigi organizaciji Zimska pomoč očita, da je bila to predvsem akcija klerikalne stranke, da so tam dobili pomoč le tisti, ki so se izkazali »vredne«, to pa naj bi povedali župniki. Vodetova zapiše celo, da »dvomi, da je bilo veliko tistih, ki so kaj dobili«. Hud očitek …
To nikakor ne drži. Z gotovostjo trdim, da Narteju Velikonji ni bilo pomembno, kateremu ideološkemu nazoru je kdo pripadal. Njemu so bili pomembni otroci in ne, ali so se njihovi očetje borili pri domobrancih ali pri partizanih, zanj je bila pomembna družina v stiski.
Kako je čas vojne zaznamoval vašo družino? Ste se tudi vi znašli v »viharju revolucije«?
Moj brat se je pridružil OF, tako kot mnogi fantje in možje, v prepričanju, da je glavni in edini cilj OF osvoboditev izpod jarma treh okupatorjev, ki so zasedli našo domovino: Italijanov, Nemcev in Madžarov. Doživel je strašno razočaranje. Pod streli političnih komisarjev in članov tajne komunistične organizacije VOS, ki so izvrševali sklep, da edino partijsko vodstvo odloča o uporu zoper okupatorja, so padale civilne, neoborožene žrtve: možje, žene, fantje, dekleta, celo otroci in dojenčki. Vsakega, ki bi boj proti okupatorju vodil mimo njihove skupine, pa je čakala smrt. To je bila najbolj jasna in najbolj kruta odločitev proti svobodi Slovencev, to je bila napoved revolucije in poboja nedolžnih žrtev.
V Ljubljani sta najbolj odmevala umora bana Marka Natlačena in duhovnika Lamberta Ehrlicha. Po teh umorih je brat prekinil sodelovanje z OF. Nedolgo zatem, v toplem [Page 063]
jesenskem večeru leta 1943, smo mladi klepetali pred našo hišo, iz sosednje vile je nenadoma zažvižgala krogla in za las zgrešila njegovo sence. Še isto noč se je prek triglavskega pogorja umaknil na Primorsko k primorskim domobrancem in se pomladi leta 1945, malo pred veliko nočjo, umaknil v Italijo.
S tem si je brat verjetno tudi rešil življenje, kajne? Domobrancev iz Italije niso vračali. Kaj se je kasneje zgodilo z bratom? Se je vrnil v Slovenijo?
S tem, ko se je okoli velike noči 1945 skupaj z drugimi domobranci umaknil v Italijo, si je gotovo rešil življenje. Sprva se je umaknil precej daleč na jug Italije, nekaj mesecev kasneje je odšel od tam peš do avstrijsko-italijanske meje. Sestra, ki je bila takrat že na Dunaju, mu je uredila potni list z lažnim imenom. V Avstriji je bil le kratek čas, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Jugoslavijo, saj je v Avstriji srečal prebivalce hiše na Privozu, iz katere so streljali nanj. Brat je nato odšel v Hamburg, od tam pa s tovorno ladjo odpotoval v Brazilijo. Tam pa so ga, ker je prišel iz komunistične države, imeli pa za komunista, čeprav je prav zaradi komunizma moral zapustiti svojo domovino. To ga je zelo bolelo. Umrl je star komaj 47 let. Od njegovega odhoda v Italijo ga nisem nikoli več videla in ne z njim govorila. Šele po osamosvojitvi sem imela prvič priložnost spoznati njegovega sina in hčer, svojo nečakinjo in nečaka.
Vaša sestra se je skupaj s svojim možem še med vojno preselila na Dunaj …
Svak, ki je bil po materi po rodu Dunajčan, po očetu pa Dalmatinec, je ob morijah in izživljanju partizanov nad nedolžnim prebivalstvom zaslutil, da bo po koncu vojne pri nas zavladalo nasilje. Zato se je z družino ob koncu leta 1944 preselil na Dunaj in tam ostal.
Mnogi fantje in možje so se v boju proti komunistični revoluciji, ki je že med vojno povzročila toliko gorja med slovenskimi ljudmi, pridružili naprej vaškim stražarjem, nato pa domobrancem. Kako pa so se odločale ženske? Na kakšen način so se one uprle revolucionarni strani? Mnoge matere so verjetno trpele, ko so gledale svoje sinove, morda celo enega na eni, drugega na drugi strani.
Slovenske kristjanke, dekleta in žene, so se zbirale v Marijinih družbah, v dijaških domovih redovnih sester, zbirale pa so se tudi v telovadnih društvih Orel in Sokol. Malo katera je nastopala v javnosti. Drugače je bilo z ženami, ki so delovale v okviru AFŽ (antifašistična fronta žensk), te so bile prave aktivistke, ki so sodelovale tudi v bojih in bile dostikrat še bolj krute do žrtev od moških soborcev.
[Page 064]
Kaj pa konec vojne? Kako ste ga doživljali? Kakšno je bilo takrat vzdušje? Kakšni so bili prvi meseci v »novi domovini«?
Takoj po tako imenovani »osvoboditvi« in koncu druge svetovne vojne so se v Sloveniji dogajale stvari, ki jih človeški um komaj razume in sprejme v svoje zavedanje. Pred sodno palačo so se dnevno zbirali ljudje, ki so kričali vse mogoče grožnje in psovali ljudi, proti katerim so tekli različni kazenski postopki. Za ljudi, ki so bili obravnavani pred sodiščem kot vojni zločinci, je večina zbranih pred sodno palačo zahtevala smrtno obsodbo. Še danes se vprašujem, v imenu katerega ljudstva so takrat izdajali sodbe. Med obsojenci za »težke zločine« proti komunistični diktaturi je bil tudi Narte Velikonja. Še danes vidim njegovo ženo, ki je šla od jutranje maše v stolnici vsa objokana in strta. Tisti dan so izvršili smrtno obsodbo nad njenim možem.
Se morda spominjate odhoda slovenske narodne vojske in več tisoč civilistov na Koroško?
Bilo je prve dni maja leta 1945. Vsi prebivalci Karlovške ceste, centra Ljubljane, Celovške ceste in okoliških ulic so lahko spremljali množico beguncev, ki je bila namenjena proti Gorenjski. Nepopisno nasilje partizanov, ko je pod njihovimi streli obležalo na stotine nedolžnih ljudi, je sprožilo umik, eksodus mnogih, ki so hoteli ohraniti golo življenje.
Spominjam se, kako smo skozi kuhinjsko okno opazovali Karlovško cesto, po kateri so se valile množice ljudi: posamezniki, družine z otroki na kmečkih vozovih, na kolesih. Resnih in žalostnih obrazov. Zapuščali so svoje domove in domovino. Šli so v neznano, ne vedoč za koliko časa in kaj jih čaka. Vmes je bilo slišati trušč tovornjakov, težkega topništva in vojakov nemških okupacijskih enot. Po nekajurni grozljivi tišini je čez Karlovški most vkorakala v Ljubljano »zmagovita armada«.
Posebno globoko čustveno doživetje je v meni pustila tragedija družine iz sosednjega stanovanja na Privozu. Ponoči s 7. na 8. maj se je družina pridružila skupini beguncev. Mož je odšel s posebno skupino, žena in dva majhna otroka pa so se stisnili k drugim beguncem na vozu. Že po nekaj metrih vožnje pa so morali mati in oba otroka oditi z voza, ker na njem ni bilo prostora. Vsi trije so okoli štirih zjutraj prijokali domov in ostali tu, medtem ko se oče ni nikoli več vrnil.
Konec vojne in dogajanje v naslednjih mesecih predstavlja za slovenski narod največjo tragedijo v celotnem njegovem obstoju. O povojnih pobojih so Slovenci v domovini prvič lahko prebrali šele v sedemdesetih letih v reviji Zaliv. Toda, ali je bila to res tako velika skrivnost? Ali pa je šlo zgolj za strah, vedoč, da lahko »izgineš v noč«, če preveč veš … ?
Mnogi so vedeli za zverinsko pomorjeno Slovensko narodno vojsko in pomorjene mnoge civiliste, duhovnike, redovnike in redovnice. Tako kot midva z očetom so tudi prebivalci krajev ob železniški progi Ljubljana–Kočevje videli voziti vlake z živinskimi vagoni, ki so imeli z bodečo žico zamrežena okna. V njih ni bila živina, bili so ljudje, ki niso vedeli, kam jih vozijo. Opazili so tudi nešteto kamionov, ki so vozili proti Kočevskemu rogu. Vendar se je o teh dogodkih le šepetalo, nihče si ni upal povedati na glas, kaj je videl, saj je bilo vse strah, da bi tudi oni »izginili v noč«.
Torej se je vedelo, da v teh vagonih ne vozijo živine …
Oče me je konec maja ali v začetku junija 1945, opozorjen na čudne prevoze ljudi, peljal proti Golovcu. Ustavila sva se na njegovem vznožju in imela sva kaj videti. Od klavnice na Poljanah mimo Domobranske vojašnice proti novemu mostu čez Gruberjev prekop se je vila množica moških, mlajših in srednjih let. Med potjo so vojaki neštetokrat s puškinimi kopiti udarjali po njih in mnogi so zato padali po tleh. Na noge so jim pomagali drugi. Namestili so jih v železniške vagone, ki so jih že čakali in so imeli okna zamrežena z bodečo žico. Ko sem se približala vagonom, sem videla le neme obraze z vdrtimi očmi, ki so prazno strmele vame. Potrjene so bile govorice, da z živinskim vagoni vozijo proti Kočevju vrnjeno Slovensko narodno vojsko.
Ali je vrnitev domobrancev in njihov izvensodni pomor osebno prizadel tudi vašo družino?
Ne, naše družine izvensodni pomor ni prizadel.
Kako so se žene, matere takrat soočale z bolečino ob izgubi? Ko niso smele javno žalovati, svojih dragih pa tudi ne pokopati. Nekatere ženske so po vojni izgubile moža, več sinov …
[Page 065]
Mnoge žene in matere so bolečino ob izgubi moža in otrok zakopale globoko v srce, tolažbo so poiskale v molitvah in prošnjah k Vsemogočnemu, naj se njihovi dragi vrnejo domov. Leta so tekla in bolečina ni bila z leti nič manjša, ampak celo močnejša, saj so bile oropane družinske sreče. Neštetokrat v svojih govorih poudarjam, da nikoli, prav nikoli ne smemo pozabiti na tiste žene in matere, ki so na oltar domovine položile življenja svojih najdražjih in da končno le doumemo, da njihova žrtev ni bila zaman.
Prvi meseci po vojni so zaznamovali tudi vašo družino. Omenili ste sovražno vzdušje do vaše družine.
Ker je bil brat pri domobrancih, oče pa je med vojno pomagal pri Zimski pomoči, so se do nas obnašali zelo sovražno. Če sva se s sestro pojavili na cesti, so naju ženske napadale z zelo grdimi in žaljivimi izrazi ter v naju pljuvale.
V juniju 1945 nas je zadela nova nesreča. Nekega večera so prišli po očeta in ga odpeljali. Nihče ni vedel, kam. Šele pred letom ali dvema mi je neki gospod, ki je raziskoval povojne poboje, povedal, da je bil oče zaveden med tistimi, ki so bili v Škofovih zavodih. Od tam je bil kasneje prepeljan v zapor na Miklošičevo.
Oče je iz zapora pisal domov in prosil, da naj Lička (tako so me klicali doma) uredi stvari zanj. 14 let stara sem tako šla k odvetniku na Miklošičevo, da bi pomagal zaprtemu očetu. Takrat sem tudi lahko videla, kaj se dogaja pred sodiščem. Šla sem tudi k tožilcu, vendar nisem bila uspešna. Major Mitja je zoper njega vložil obtožnico in ga označil za najhujšega sovražnika pridobitev NOB in zahteval sojenje pred vojaškim sodiščem. V takih primerih je sledila obsodilna sodba, kazen pa smrt. Hvala Bogu, se to ni zgodilo in oče je po dobrem letu zapora prišel domov, oproščen vsake krivde. Sodnik ga je oprostil, vendar je takoj zatem izgubil službo.
Je oče kdaj govoril o tem, kaj vse je moral prestati v tistem letu, ki ga je preživel v zaporu?
Ne, nikoli. Ko je prišel nazaj, o tem, kaj je tam doživel, ni nikoli govoril. Kar vem, sem izvedela kasneje od drugih. Tudi sama, ko [Page 066]sem prišla iz taborišča, doma nisem o svoji izkušnji govorila.
Izkušnja ženskega taborišča v Verdrengu je močno zaznamovala vaše povojno življenje. Danes nasledniki komunističnega totalitarnega režima zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Pravijo celo, da ste bile takrat na svežem zraku in da vam ni bilo hudega.
Vsakodnevno poniževanje in telesno trpljenje sta me močno zaznamovala. Od doma sem odšla kot dekletce, vrnila sem se kot zrel človek. Nikoli mi ni bilo žal za to preizkušnjo, naredila me je močnejšo in odločnejšo v prepričanju, da sem na pravi poti, na poti resnice in pravice, na poti, ki vodi v demokracijo.
Zaradi izjav mnogih zagovornikov komunističnega totalitarnega režima, da smo bile ženske na prevzgojo poslane na deželo, na čist zrak, sem se v enem od svojih govorov na vsakoletnem srečanju v Verdrengu vprašala, ali so bili »podganji grad«, »kurja lakota« in druge podrtije brez vode in stranišč morda hoteli. Da ne omenim, da so po nas ponoči skakale podgane …
Predstavniki strank z levo usmeritvijo trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije in da bi morali upoštevati specifičnost totalitarnih režimov v vsaki državi posebej. Zatrjujejo, da je bil naš komunistični režim blag v primerjavi z drugimi. Zato resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 poslanci v Državnem zboru niso sprejeli.
Zanikajo tudi obstoj povojnih delovnih in koncentracijskih taborišč …
Obstoj delovnih taborišč je časovno sovpadal z obdobjem najhujšega terorja komunistične oblasti, ki je trajalo od konca vojne leta 1945 pa do začetka petdesetih let. Takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher je 7. julija 1949 izdal odločbo o ustanovitvi delovnih skupin za izvrševanje prisilnega dela, za javnost olepšanega z imenom »družbeno koristno delo«. Istega dne je izdal tudi odločbo o ustanovitvi ženske delovne skupine za prevzgojo v socialističnem duhu v Rajndolu pri Kočevju. V resnici smo bile poslane v koncentracijsko taborišče v Verdreng. V 14 dneh so ga napolnili s skoraj 800 dekleti, ženami in materami iz vse Slovenije, med njimi je bilo tu najmanj 40 redovnih sester in okoli 10 % kriminalk.
Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948, je prepovedala prisilno delo. Jugoslavija, ki je bila ustanovna članica Združenih narodov, se za to prepoved prisilnega dela in mučenja ni zmenila. Kot vedno je navzven kazala lepo lice, v skritih krajih pa je za ohranitev komunistične diktature uporabila najbolj zavržena sredstva, tudi prisilno, pravo suženjsko delo, mučenje, preganjanja in zaničevanja.
Ko so vas odpeljali v Verdreng, ste imeli 18 let. Kako je potekala aretacija? Ste pred tem slutili, kaj vas čaka? Česa so vas pravzaprav obtoževali?
Bilo je v začetku julija 1949. Vrnila sem se iz mesta in doma sta me čakala dva civilista, ki sta se predstavila kot delavca OZNE. Aretacije nisem pričakovala. Povedati moram, da smo takrat stanovali na Poljanski cesti pri stari mami po materini strani. Po vrnitvi očeta iz zapora smo se morali čez noč izseliti iz stanovanja na Privozu, v katerem smo imeli le še eno sobo s souporabo kuhinje, drugo sobo je zasedel narodni heroj Kovačič, kabinet pa uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve. Peš smo korakali mimo Domobranske vojašnice proti Karlovški, kjer je v eni od vil domovala OZNA. V čakalnici sem spoznala brivca iz soseščine, nisva pa govorila. Vsebine pogovora z delavci OZNE se več ne spominjam. Od tam so me poslali v Centralne zapore na Povšetovi. Neko viharno noč, treskalo je in grmelo, deževalo je z vso močjo, bilo je pravo neurje, so me poklicali na zaslišanje. Spominjam se kričanja, groženj in da sem kot otrpla stala pred nekimi ljudmi, ki so mi proti jutru dovolili oditi v sobo, v kateri se je trlo žensk, tako da smo nekatere morale ležati na tleh. Po približno enem tednu ali desetih dneh, 13. julija 1949, so me odpeljali na sodišče na Miklošičevo cesto. Na hodniku sodišča je že stala večja skupina žensk na eni strani, na drugi strani pa večja skupina moških, med katerimi sem spoznala prof. Justina Stanovnika. Pozdravila sva se brez besed, le s pogledom.
Brez poprejšnjega zaslišanja so mi v roke potisnili dve odločbi mestnega ljudskega odbora. Izrečena mi je bila kazen treh mesecev prisilnega in 24 mesecev prevzgojnega dela. Na odločbi je pisalo, da sem ljudi zavajala z neresničnimi izjavami, protestirala zaradi izključitve sošolcev iz političnih razlogov, da [Page 067]
sem odvračala dijake od udarniškega dela in da sem delala po navodilih zaprtega Drobniča, mojega sedanjega moža.
Torej vas niso obsodili, dobili ste »le« odločbo?
Zaradi zavajanja domače in mednarodne javnosti so krajevni ljudski odbori in mestni ljudski odbori izdajali odločbe o prekrških zoper javni red in mir. Kot prekršek so bili navedeni na primer: članstvo v Marijini družbi, delomrznost (čeprav so ženske aretirali na delovnem mestu), nesodelovanje v brigadah, dopisovanje s pobeglimi sorodniki v tujini, znanstvo z angleškimi oficirji in drugo. Ovajali so terenci po vaseh in mestih, sodelavci v službah, in tovarnah, sošolci. Razlogi so bili različni: osebno sovraštvo, politični interesi, premoženjska korist …
Pa je bila katera od teh navedb, ki so vam jih očitali, resnična? Zlahka si predstavljam, da ste se postavili v bran po krivem izključenim sošolcem …
To je bilo pa vse res! Jaz sem bila vedno odkrita. Če sem videla, da se dela krivica, sem to takoj jasno povedala. Nisem pa delala po nalogu zaprtega Drobniča!
Kakšen je bil »sprejem« v taborišču? Verjetno je kmalu postal dan enak dnevu? Kakšno je bilo to življenje?
Tja so nas peljali v živinskih vagonih. Okna so bila zaprta z bodečo žico. V zgodnjih jutranjih urah 14. julija 1949 je vlak obstal. Ob izstopu iz vlaka sem ugotovila, da smo na postaji Kočevje. V hipu me je spreletelo. Pošiljajo nas v smrt, kot brate pred nami. Deloma peš, deloma s kamioni so nas pripeljali v manjšo vasico, imenovano Verdreng, danes Podlesje. Pogled na kraj je bil strašljiv. Z bodečo žico ograjena vasica, z nekaj manjšimi kmečkimi hišami, ženske, ki za ograjo čepe ali kleče mrkih, trpečih obrazov, molče pulijo travo iz tal. Opazovalni stolpi, miličnice in miličniki na konjih ali peš, kričanje, pehanje skozi vrata v žičnati ograji na ograjen prostor v taborišču. V prvem trenutku nedoumljivo. Strah, ki se naseli v tvojo dušo in ostaja tvoj »vsakodnevni prijatelj«. In ta strah in neznanje, kaj bodo z nami storili, so me pripeljali do tega, da sem nekega dne, ko smo gradile lesene barake, na neko letev napisala svoje ime in priimek in letev odvrgla v grmovje z mislijo, da bodo domači vedeli, kje smo pokopane.
[Page 068]
Koliko obsojenih je prišlo takrat z vami? Rekli ste, da ste šle del poti od postaje v Kočevju tudi peš. Ste ob tem morda srečali kakšne domačine? Kakšen je bil njihov odziv? So vedeli, kam vas peljejo?
Kot sem že omenila, nismo bile obsojene. Imele smo odločbe rajonskih skupnosti o kršenju reda in miru, in so nam določili tri mesece prisilnega dela in 24 mesecev prevzgoje, vendar so to takrat oboje kar združili in nas že prvi dan, ko smo dobile odločbe, odpeljali v taborišča. Da bi prikrili, da gre za koncentracijska taborišča, so to poimenovali kot center za družbenokoristno delo.
Skupaj z mano je prišlo takrat v taborišče zagotovo vsaj sto žensk. Na naši poti iz Kočevja do taborišča nismo srečali skoraj nikogar, saj je bilo to zgodaj zjutraj. O tem, da je bilo tam taborišče, mnogi, tudi domačini, dolgo časa niso vedeli. Tudi danes o tem ljudje ne vedo dosti. O moških taboriščih pri nas morda še, o ženskih pa skoraj nič.
Omenili ste, da ste na letev napisali svoje ime in jo odvrgli v grmovje z mislijo, da bodo domači vedeli, kje ste pokopani. Ali to pomeni, da družina ni vedela, kam so vas odpeljali?
Ne, doma dolgo časa niso vedeli, kje sem. Kasneje mi je sicer uspelo enemu od fantov, ki so bili zaprti v bližini, v Rajndolu, in so prihajali kosit okolico, predati listič, s katerim sem želela domačim sporočiti, da sem še živa. Bala sem se, da se bo mami zmešalo od hudega, ker ne ve, kje sem. Ti fantje, ki so bili zaprti v Rajndolu, so namreč lahko vsake štirinajst dni šli domov. Toda ko je fant prinesel listek domov, mu moj oče ni verjel, da sem ga poslala jaz, temveč je bil prepričan, da je vohun in da ga skušajo oblasti provocirati. Šele ko sem nekajkrat zapored poslala sporočilce, je oče vendarle verjel, da sem ga napisala jaz in mi v taborišče poslal paket z obleko. To obleko sem potem podarila eni od sojetnic, saj je imela svojo popolnoma uničeno, da je lahko šla vsaj dostojno oblečena domov, ko so jo izpustili.
Kako je potekalo vsakodnevno življenje v taborišču?
Razdeljene smo bile po brigadah in nikoli nisi vedel, v kateri brigadi boš pristal. Večino časa sem sedela ob vaški poti, ki vodi iz Rajndola v Verdreng, in z drugimi taboriščnicami tolkla kamen ob kamen, da je nastal drobir za posipanje cest. Nekaj časa sem bila v brigadi, ki je morala podreti hrib in zasuti z dobljenim materialom jamo pod njim, ali nakladati drva, pripravljena v gozdu za odvoz (kdo je pripravil drva, nismo nikoli izvedele), prenašati težke skale iz enega kraja na drugi in nazaj. Potem smo včasih grabile seno, sodelovale pri uničenju notranjosti cerkve na Verderbu, popolnoma izravnale pokopališče, kot da na tem prostoru niso nikoli živeli ljudje. Vsakodnevna zabava miličnikov in miličnic, ki so bili večinoma po kazni poslani v naše taborišče, je bilo izživljanje nad starejšimi in nemočnimi. Kazen nas je doletela za vsak napačen korak: če nismo zmogle nositi pretežkih bremen, če smo po njihovem mnenju prepočasi delale, če smo med seboj izmenjale besedo ali dve (veljala je prepoved medsebojnega pogovora). Kazni so bile: večurno klečanje sredi taborišča, striženje na golo, preživeti dan ali noč ali več dni in noči v bunkerju, polnem vode … V bližini bunkerja je imel svoj prostor politkomisar.
Utrujene, lačne, žejne, nepočesane in neumite, v istih oblekah in spodnjem perilu, ki smo ga nosile na dan aretacije, smo pozno zvečer legle k počitku, na gola tla, brez odej. Ponoči so svoj ples uprizarjale podgane, velike kot male mačke. Skakale so po nas, nas grizle po obrazu ali drugih delih telesa, da smo se jih komaj obranile. Ker to ni bilo dovolj, so nas skoraj vsako noč, včasih tudi na pol ure, klicali v zbor. In ko smo pritekle pred hiše, so se v noč razlegala prava vojaška povelja: »Lezi, diži se!« Sredi najhujše vročine smo morale stati sredi taborišča, pred nas so pripeljali poln sod vode in jo, ne da bi nam je dali vsaj požirek, izlili na tla.
V spominu mi ostaja tudi naslednji dogodek. Bil je izjemno vroč poletni dan. Sredi dneva kličejo pazniki v zbor. Prispel je »visok« obisk. Stojimo na žgočem soncu, »gospoda« pa sedi pred nami na manjši vzpetini. Ženske so žejne, sestradane, utrujene od težkega dela padale v nezavest. Obiskovalci pa so pred nami sedeli ter jedli kruh in druge dobrote ter pili vino kot v posmeh. Ta dan so nas obiskali zdravnik dr. Jože Beniger, Mitja Ribičič, Turnšek in Boris Kraigher.
Kakšni so bili odnosi med sojetnicami? Ob takem fizičnem in psihičnem nasilju [Page 069]
verjetno pride do izraza vse dobro pa tudi vse slabo, ki ga nosi človek v sebi …
Saj odnosov sploh nismo smele imeti! Še govoriti nismo smele med seboj! Toda kljub temu smo se bodrile. Ko smo hodile druga mimo druge, smo si šepetale: »Zdrži, saj bomo šle jutri domov«. Če so te videli, da si spregovoril, so sledile izredno hude kazni. Še posebej radi so se izživljali nad starejšimi.
Fizično, predvsem pa psihično nasilje je tisto, ki človeka na koncu zlomi. Kako človek sploh zdrži v takšnih razmerah? Od kod črpa moč, da ne znori? Da ne obupa.
Prepričana sem, da nas je varovalo nešteto angelov varuhov, božja milost in varstvo matere vseh mater, Marije Pomočnice. Hočem reči, da so nam komunistični mogotci vzeli dostojanstvo, niso nam pa zlomili duha. Le močna vera v božjo Previdnost nas je ohranjala močne in zavest, da naša dejanja niso zavržna.
Moram pa reči, da bolj ko so dogodki odmaknjeni, če verjamete ali ne, bolj se spomnim vsega nasilja, izživljanja, ki smo ga morale tam preživeti. Toda ne glede na vse to nisem nikoli slišala niti ene zapornice, ki bi zahtevala kaznovanje tistih, ki so nam povzročili tako zlo, ali da bi se hotele maščevati, »revanširati« za to, kot nam to še danes očitajo.
V svoji knjigi Vodetova omenja tudi zlorabe, ki so se dogajale v taborišču. Kdo so bili ti pazniki, kakšen je bil njihov odnos do mladih deklet. V šoli smo se vedno učili le o tem, kako so se nacisti in fašisti znašali nad mladimi dekleti. O tem, da bi se to dogajalo v komunistični Sloveniji, celo po vojni, niti besede …
Pred nekaj leti je na vsakoletno srečanje v Verdreng prišel sin ene od pokojnih taboriščnic. Zaupal mi je, da mame ob vrnitvi iz taborišča niso prepoznali. Bila je popolnoma spremenjena, imela je suh, zguban obraz, nesigurno hojo in govorico, kot bi domov prišla prikazen. [Page 070]Ta fant mi je omenil, naj bi ponoči iz hiše, to je bila nekdanja vaška šola, odpeljali dekleta, ki so se vrnila vsa okrvavljena, kar naj bi pomenilo, da so se pazniki nad njimi izživljali in jih onečaščali. Žal o tem nimam drugih dokazov, saj nobena od taboriščnic tega ni omenjala.
Po nekaj mesecih so vas iz Verdrenga prestavili drugam …
Koncentracijsko taborišče Verdreng smo vse taboriščnice zapustile 31. oktobra 1949. Bilo je že temno, deževalo je, bil je pravi naliv. Postavili so nas po štiri ali šest v vrsto in nas gnali peš proti Kočevju. Vso pot so nas zmerjali in nam grozili, da bodo streljali na vsako, ki bo izstopila iz vrste. Bil je z grozo napolnjen večer. Z živinskimi vagoni so nas odpeljali in ob izstopu iz vlaka sem razbrala, da smo v Škofji Loki. S kamioni so nas odpeljali na grad.
Če se ne motim, ste bili na škofjeloškem gradu zaprti še nekaj mesecev.
Tu sem bila zaprta še skoraj pet mesecev. V Škofjo Loko so nas prestavili, ker se je približevala zima in je bilo treba zagotoviti za zimski čas ustreznejše prostore za bivanje. V katerem dnevu leta 1949 smo prišle v Škofjo Loko, smo ugotovile takoj, ko smo videle na grobovih na bližjem pokopališču prižganih ogromno svečk. Bil je večer pred praznikom vseh svetih.
Življenje na gradu je bilo sicer znosnejše, saj je bila že hrana, ki smo jo zapornice prejemale, neprimerno boljša kot v Verdrengu. Tudi tu smo morale delati. Ene so izdelovale volilne kroglice, druge smo skrbele za okolico. Nadziral nas je politkomisar, ki pa je bil večina dni pod vplivom alkohola in je ves čas kričal, znašal pa se je predvsem nad neko ženo. Kadar sem bila zaprta v bunkerju (temu je bil namenjen manjši prostor v stolpu gradu ali ogromen prazen prostor na gradu), sem bila ves čas, zlasti ponoči, v strahu, kdaj bo vstopil v prostor, kjer sem bila zaprta, in me fizično napadel. To je bil grozljiv psihični pritisk na vsako taboriščnico, tudi zame.
Od tu sem bila predčasno izpuščena 17. marca 1950 z utemeljitvijo, da je prevzgojni ukrep dosegel svoj cilj. Nekatere sotrpinke so iz Škofje Loke odšle še v Rajhenburg in odslužile celotno dveletno kazen.
Bi se strinjali, da je vzgojni ukrep dosegel svoj cilj?
Ah, kje pa! Niti malo me niso prevzgojili! Sem vedno rekla, da smo lahko ponosne na to, da so nam poskušali ubiti duha, da so nas duhovno in telesno mučili, vendar smo ostale zveste krščanskim moralnim vrednotam in upanju, da bo tudi v Sloveniji zavladal demokratični pravni red po zgledu zahodnoevropskih držav. Pravzaprav smo prišle ven take, kot smo šle noter.
Ali so vas ob odhodu zavezali k molčečnosti?
Seveda. Ob izpustu je morala vsaka zapornica podpisati izjavo, da ne bo nikoli nič govorila o tem, kaj se je dogajalo na »družbenokoristnem delu«.
Že nekaj let je v Verdrengu slovesnost v spomin na nekdanje taborišče. Kdo je dal pobudo za to, kako se je sploh začelo?
Pobudo je dal leta 1990 takratni župnik v Kočevju Božidar Metelko. Pri njem smo se oglasili glede priprav na prvo slovesnost v Kočevskem rogu. Takrat je gospod Metelko povedal, da je imel že leto prej mašo v taborišču, na kraju, kjer je včasih stala vaška cerkev. V njej je bila v času našega bivanja v Verdrengu kuhinja. Tega njegovega predloga sem se res razveselila in se v hipu odločila, da bom začela organizirati srečanja nekdanjih taboriščnic. Od leta 1990 dalje je vsako leto drugo nedeljo v septembru tam maša s kratkim kulturnim programom, zberemo se tako taboriščnice kot njihovi svojci, prijatelji in znanci.
Ste imeli morda v teh letih kakšno negativno izkušnjo pri pripravi slovesnosti? Kako javnost sploh spremlja to vsakoletno srečanje?
Negativnih izkušenj zaradi tega nisem imela, je pa res, da ne gre za dogodek, ki bi bil širše poznan. Lani je bilo izjemno leto. O 25-letnici slovesnosti je poročalo deset medijev, sicer pa o tem poroča le verski časopis Družina. Sem pa imela pred leti manj prijetno izkušnjo s katoliškim radiom. Povabilo na slovesnost sem morala plačati kot komercialno objavo, za kar sem dala enomesečno pokojnino.
[Page 071]
Tudi sicer že ves čas vse stroške, povezane s pripravo in izvedbo slovesnosti, krijem sama iz svojega žepa. Enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je del od nabirke pri maši župnik dal za pokritje stroškov ali pa da je kdo dal kakšen prostovoljni prispevek. Vendar mi ni žal. To slovesnost sem vedno pripravljala z veseljem.
Glede na to, da je bilo v Verdrengu žensko taborišče, bi pričakovali, da bi pri ozaveščanju javnosti, predvsem mladine, o trpljenju žensk, ki so bile tu zaprte, sodelovala tudi različna feministična gibanja v Sloveniji. Koliko razumevanja ste našli med njimi?
Dokler bodo obstajala različna feministična gibanja, katerih delovanje temelji na marksističnih pogledih na svet, ni pričakovati, da bi sodelovala pri ozaveščanju javnosti o trpljenju žensk v času vladavine partijskega enoumja. Je pa Ženska zveza stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati na zadnjem kongresu sprejela sklep, da bo srečanje članic vsako leto drugo nedeljo v mesecu septembru na kraju, kjer so pod komunistično strahovlado trpele dekleta, žene in matere, v edinem ženskem taborišču v Sloveniji, v Verdrengu.
Lahko poveste še nekaj besed o vašem šolanju? To bi vas pravzaprav morala vprašati že na začetku. Če se ne motim, ste doštudirali pravo ter nato svojo poklicno pot opravljali kot odvetnica? Kako se spominjate tega dela svojega življenja?
Šolanje je v mojem življenju poglavje zase. Pri babici, ki nas je po vojni dobrosrčno sprejela v svoj dom, ni bilo elektrike, sanitarij, na dvorišču je bilo gnojišče, saj je bila to nekdaj kmetijska četrt. Tako sem kar nekaj let študirala pri petrolejki, dokler ni oče napeljal elektrike. Kuhinja, v katero si vstopil naravnost z dvorišča, je bil osrednji prostor za osem ljudi, včasih celo za dvanajst, ko so prišli na obisk sorodniki iz Hrvaške. Šele okoli enajste ure zvečer, ko so vsi zaspali, sem imela kuhinjo na razpolago za učenje in se neštetokrat učila do zgodnjih jutranjih ur. Šolanje sem po zelo uspešno opravljeni osnovni šoli nadaljevala na poljanski gimnaziji, ki je imela klasični oddelek, v katerem so poučevali latinščino in v višjih razredih tudi grščino. V letu 1946 so združili dekliški razred iz poljanske gimnazije s fantovskim iz klasične gimnazije.
Ko ste bili aretirani in odpeljani v zapor, ste bili pravzaprav še dijakinja …
Aretirana in odpeljana v taborišče sem bila konec sedmega razreda. K sošolkam in sošolcem sem se vrnila šele ob koncu 8. razreda. Zanimivo, da zanje moja vrnitev ni bilo nobeno presenečenje in še danes večina še živečih sošolk in sošolcev ne ve, ali se pa dela, da ne ve, kje sem bila v času odsotnosti. Po mojem pogojnem odpustu je šel oče v šolo in povedal ravnatelju Kosmatinu, da sem se vrnila iz taborišča in da želim nadaljevati šolanje. Čeprav je bila mladinska organizacija izrecno proti, se ravnatelj na to ni oziral. Bil je komunist, toda velik poštenjak. Vsem, ki smo se vrnili iz taborišč, je dovolil nadaljevati študij na klasični gimnaziji. Nekateri profesorji so mi omogočili, da sem razredno snov v posameznih predmetih opravila izven razreda in tako 8. razred končala s sošolkami in sošolci. Maturo sem opravljala jeseni 1950 in takrat se je govorilo, da je jesenska matura arestantska matura, saj smo jo opravljali večinsko dijaki zaporniki.
Ali je to, da ste bili zaprti, kasneje vplivalo na vašo poklicno pot?
Kasneje zaradi tega nisem imela posebnih težav. Dolga leta je tlela v meni želja, da bi postala otroška zdravnica. Po težki izkušnji v taborišču sem se odločila za študij na pravni fakulteti. Zaradi težkih stanovanjskih razmer študija nisem končala istočasno kot moj mož. V letu 1955 je on odšel na služenje vojaškega roka. Namesto študija sem se začasno zaposlila, saj je za sedemčlansko družino finančno skrbel le moj oče. Tako sem se v letu 1956 poročila kot absolventka. Nato pa sem pri treh otrocih diplomirala in pri štirih opravila pravosodni izpit.
Pred odprtjem lastne odvetniške pisarne sem delala najprej v Komunalni banki, nato pa sem se zaposlila v Gospodarski banki, ki jo je ustanavljal Niko Kavčič. Takrat je ves izobražen kader iz Komunalne banke zaposlil v tej novi banki. Ker pa je kazalo, da želi Kavčič banko izločiti iz sistema jugoslovanskih bank z željo po večji samostojnosti banke v Sloveniji, so v Beogradu Gospodarsko banko ukinili. Pripojiti se je morala h Komunalni banki. Odločila sem se končati študij na pravni fakulteti. Po diplomi sem se vrnila v Komunalno banko. Takrat mi je direktor oddelka za [Page 072]odobravanje dolgoročnih kreditov dal jasno vedeti, da kljub visoki izobrazbi ne morem računati na vodilni položaj. V letu 1968 je devet uslužbencev banke z visoko izobrazbo, med njimi tudi jaz, zapustilo banko. Razlog: nemogoče razmere in zapostavljanje ljudi z izobrazbo. Sama sem odprla odvetniško pisarno. Po štirih letih samostojnega dela se mi je pridružil še mož.
V času, ko sem odvetniško pisarno vodila sama, me je nekega dopoldneva na sodnem hodniku napadel starejši kolega. Pred vložiščem je kričal, da se moj oče, ki je bil član sokolskega društva, gotovo obrača v grobu, ker sem vzela za moža bivšega domobranca. Kolegu sem z nasmehom odgovorila, da sem kar pravega človeka vzela za moža.
Ustaviva se za nekaj trenutkov v času, ko je mož postal generalni državni tožilec. Kako ste doživljali tisti čas? Mož je bil na izpostavljenem mestu, trn v peti kontinuiteti, ki je naredila vse, da bi ne bil imenovan, ter kasneje, ker so bili pri tem neuspešni, da bi ga razrešili. Kako ste vi kot žena spremljali vse te napade na moža? Verjetno je ostajal trden in zvest svojemu prepričanju tudi zaradi vaše podpore. Ali bi tudi zanj lahko rekli, da se za vsakim uspešnim moškim skriva uspešna ženska?
V času, ko so možu predlagali, da naj kandidira na mesto prvega generalnega tožilca v samostojni Sloveniji, sva bila samostojna odvetnika. Predlagatelji so se obrnili tudi name s prošnjo, naj pregovorim moža v kandidaturo. Po daljšem premisleku se je odločil in kandidaturo sprejel. To je bila trnova pot. Vse napade na moža, tudi grožnje s smrtjo, smo z otroki sprejemali mirno. Vsi smo mu stali ob strani in ga podpirali v njegovem prizadevanju za vzpostavitev državnega tožilstva in ureditev razmer na tožilstvu. Mnogi so mu v času njegovega službovanja – nekateri mu še danes – očitali, da ni storil ničesar za kaznovanje storilcev velikega zločina v času po drugi svetovni vojni, ko so bili vrnjeni vojaki Slovenske narodne vojske ter mnogi civilisti in na zverinski način umorjeni. Dokler bodo policiste, ki bi morali odkrivati zločine in zločince, obvladali nasledniki totalitarnih komunističnih voditeljev, tožilstva in sodišča pa vodili njihovi potomci, noben osumljenec genocida nad slovenskim narodom ne bo kaznovan. Ljubo Bavcon uči, da so morilci junaki, da zanje ne veljajo slovenski in mednarodni zakoni o zločinih zoper človečnost in mednarodno pravo. Ste videli, kaj se je zgodilo z ovadbo proti Mitju Ribičiču? Je komisija, ki je odkrila čez 600 množičnih grobišč, našla kakšnega morilca?
Če povprašate moža, kako je doživljal čas, ko je bil prvi generalni tožilec v samostojni Sloveniji, vam bo odgovoril, da so ga v osmih letih službovanja devet let odstavljali, vendar ne odstavili. O tem, ali za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pa bi morali povprašati moža. Meni se zdi, da je res tako.
Nikoli se pravzaprav niste rinili v prve vrste, iskali pozornosti. Pa vendar ste se kot pobudnica zelo jasno izpostavili pri ustavni presoji poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu.
Res je! Odločitev Mestne občine Ljubljana o poimenovanju ene od cest v Ljubljani po Titu me je močno prizadela. Ponovno je bilo prizadeto tudi moje dostojanstvo. Zato sem se pridružila ostalim pobudnikom iz stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati in vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana.
Odločba Ustavnega sodišča o odpravi omenjenega odloka je bila izdana na moje ime in priimek. Ustavno sodišče v svoji odločbi ugotavlja, da »v obravnavani zadevi pravni interes nedvomno izkazuje pobudnica Lidija Drobnič, ki ji je bil s sklepom Komisije Vlade Republike Slovenije priznan status bivše politične zapornice«. Soglasna odločitev sodnikov Ustavnega sodišča pomeni prelomnico v ocenjevanju časa, v katerem je vladal zločinski diktator Josip Broz Tito. Titovo ime je neločljivo povezano s časom totalitarnega komunističnega režima, v katerem so bile močno in v velikem obsegu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu bi bilo mogoče razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu, menijo v sporočilu za javnost sodniki ustavnega sodišča.
Aktivni ste bili tudi kot članica NSi. Tako v ženski zvezi kot izvršilnem odboru.
Članica izvršilnega odbora stranke NSi – krščanski demokrati sem bila od njene ustanovitve do lani, torej 15 let. Kar dolga doba. Še vedno sem članica Mestnega odbora NSi, v katerem aktivno sodelujem. Enako je z delom v Ženski zvezi. Danes sem njena častna [Page 073]
predsednica. Za svoje delo sem prejela zlato priznanje tako v stranki NSi – krščanski demokrati kot v Ženski zvezi NSi.
Delo v politiki me napolnjuje z zadovoljstvom. S svojim zgledom in besedo skušam ozavestiti ljudi, da sta resnica in pravica edina prava pot, ki vodi v pravičnejšo družbo. Da, le z razčiščenjem polpretekle zgodovine in s sprejetjem resnice o njej lahko zadihamo s polnimi pljuči in pogumno zremo v prihodnost, ki mora temeljiti na demokratičnih vrednotah, na enakosti državljanov pred zakonom.
Kako danes gledate na vodstvo NSi? Večkrat se zdi, da ne razumejo naše polpretekle zgodovine. Če samo pomislimo na vprašanje zapiranja arhivov …
Stranka ni vodstvo, ni predsednik ali predsednica ali njeni odbori. Stranka so njeni zvesti člani. To je jedro stranke, ki daje stranki signale, kaj naj v konkretnem primeru stori, da bo upoštevana tako pri njenih članih kot v javnosti. Tega ne sme nikoli zanemariti.
Za konec pa morda še nekaj besed o času, ki ga živimo danes.
V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Manjka nam poguma. Povedati, kdo smo, kaj smo in za kaj se zavzemamo. Dogaja se celo to, da je mnoge sram povedati, da so Slovenci in kristjani. Dokler ne bomo spoznali, da le na čisti preteklosti lahko gradimo sedanjost in prihodnost, da je volilni listič vstopnica za demokratično delovanje države, da se moramo odločno postaviti v bran resnici in pravici, ne moremo pričakovati sprememb ali izboljšanja razmer v državi. Žal pa je do tega spoznanja še dolga pot.
O stanju v naši državi vam bo veliko povedal dogodek, ki sem ga doživela danes, v soboto, 27. februarja 2016, ob 8.30. Kupujem različne prehranske izdelke. Ko zapustim trgovino, slišim za seboj: »Ali kaj prižigate svečke na Orlovem vrhu?« Obrnem se in pokažem, da lahko hodim le ob pomoči opornic. V tem trenutku se iz ust meni neznane ženske usuje plaz: »Prekleta belogardistka, naj te že hudič vzame!« To je večkrat ponovila. Na cesti daleč naokoli ni bilo nikogar. Odgovorila sem ji: »V čast mi je, hvala za vaše priznanje!«