V začetku leta 2016 …
V začetku leta 2016 je »raziskovalec« Roman Leljak začel z reklamo za svojo novo knjigo Špiclji Udbe. Za vabljivo senzacijo je razglasil odkritje tajnih dokumentov, ki naj bi dokazovali, da sta bila profesor Justin Stanovnik, četrtstoletni urednik in temeljni pisec revije Zaveza, in Anton Drobnič, dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze, »aktivna sodelavca Udbe«, kar naj bi postala iz koristoljubja.
Tega prispevka vendar ne pišem v odgovor na Leljakove zmedene in protislovne navedbe, o katerih sem tudi doslej molčal, ker na tako nizki ravni resen pogovor ni mogoč – pa še denar je vmes. Rad bi opozoril in pojasnil bolj nevaren pojav, ki je od prvega dne spremljal Leljakov obračun z mano.
Leljak je svojo akcijo začel z javno objavo tajne listine »Obveza« z dne 27. 7. 1949, ki naj bi jo našel med mikrofilmi v udbovskem arhivu. Bistvo te listine je tako opisal:»Danes vemo, da je Drobnič 27. junija 1949 lastnoročno podpisal izjavo, da bo delal za Udbo, …«
O tem Leljakovem poročilu je poldrugi mesec pisalo ali razpravljalo kar nekaj novinarjev in drugih piscev. Izjavljali so se meni v dobro ali v slabo, o veljavnosti ali ničnosti podpisa. Nihče pa se ni spotaknil ob sami trditvi, da sem izjavo »lastnoročno podpisal«. Nihče ni vprašal, kje na objavljeni udbovski listini je ta lastnoročni podpis in kakšen je tedaj bil moj osebni podpis, kje bi ga lahko videl in primerjal.
Navedba o mojem lastnoročnem podpisu izjave z dne 27. 7. 1949 je ostala nedotaknjena vse doslej. Jaz sem molčal in čakal, kdo se bo oglasil in priznal, da Leljakove listine sploh ni prebral in ne videl, pa o njej vendar vse ve, kar je treba. Ali pa se bo našel kdo, ki je listino videl – gledal in gledano mislil – in bo končno kot Andersenov deček le zakričal: »Cesar je nag!« Na Leljakovi udbovski listini ni nobenega lastnoročnega podpisa!
Vprašanje o resničnosti Leljakove trditve o »lastnoročnem podpisu« je sedaj javno sprožil šele Peter Sušnik v izjavi Nove Slovenske zaveze. Čestitam jim! Njim je v čast, drugim v jedek opomin! Sam pa lahko prekinem čakajoči molk.
Listine, ki jo je objavil Leljak, kljub udbovskemu nasilju nisem hotel podpisati in je nikoli nisem podpisal. Na tej listini ni mojega osebnega podpisa, ni sploh nobenega lastnoročnega podpisa. Na njej je samo kaligrafski zapis mojega imena. Ni vse podpis, kar je zapisano pod besedilom. Bistvene dejanske in pravne razlike med zapisom pod besedilom in lastnoročnim podpisom mislečim ni treba razlagati.
Prijateljem in vsem mislečim v pomoč pa prilagam dva moja primerjalna podpisa iz tistega časa. Oba sta nastala na uradnih listinah v začetku septembra 1948, torej slabo leto pred »lastnoročnim podpisom« po Leljaku. Naj vidi, kdor gleda!