[Stran 080]
Rojen je bil 13. marca 1925 na Jesenicah. Oče Alojz Peterka je bil financar, mati Anežka, doma iz Pšebenice pri Olomoucu na Moravskem, pa kuharica. Leta 1930, ko je bil oče invalidsko upokojen, se je družina, v kateri sta bili še sestri Jarmila in Erna, preselila k sorodnikom v Domžale, kasneje pa v Ljubljano na Poljansko cesto. Odon je obiskoval gimnazijo, bil aktiven skavt in član Marijine kongregacije pri sv. Jožefu.
Za literaturo in pesnikovanje se je začel zanimati že v nižji gimnaziji, prebiral je zlasti prevode tujih pesnikov in si jih ob pomanjkanju denarja prepisoval v posebne zvezke.
Konec junija 1942 je bil komaj sedemnajstleten aretiran in odpeljan v taborišče Gonars. Ko se je na jesen tega leta vrnil v Ljubljano, se je sicer še vpisal v 7. gimnazijski razred, a ga ni končal, ker je prostovoljno odšel med domobrance. Najprej se je vojaško uril na Ljubljanskem gradu, nato pa je bil dodeljen domobranski postojanki na Grosupljem. Delal je v pisarni in opravljal tudi stražarsko službo. V tem času se je vsekakor že spoznal s pesnikom Stanetom Bračkom, sicer pa sta v isti skupini delovala še Pavle Kogej in Uroš Žitnik, ki sta se tudi zanimala za literaturo.
Pot se mu je naglo iztekala. Pred umikom na Koroško se je še oglasil doma in hotel, da bi se z njim umaknila vsa družina, toda mati se je temu uprla. Bil je vrnjen v šentviški zapor, potem pa komaj dvajsetleten omahnil v prepade kočevskih jam.
Odon Peterka je za seboj pustil obsežen literarni opus. Za življenja je objavil nekaj priložnostnih pesmi v medvojnem, posebej domobranskem časopisju, ni pa prodrl v literarne revije. Še najbolj poznan je bil kot avtor različnih parodij.
Figure 1.
Po vojni so veliko njegovih pesmi, blizu tristo enot, zbrali sestra Erna ter prijatelja Pavle Kogej in Uroš Žitnik. Iz celote je mogoče razbrati, da so Peterkove pesmi zvečine močno amorfne, da je pesnikoval iz prekipevajočega mladostnega ljubezenskega vrenja in iz prostodušnega odnosa do lastne angažiranosti v domovinski vojni. Zato je njegova poezija praviloma močno romantično vznesena, hkrati pa tudi podrejena znanim motivom in tradicionalnemu izrazu, toda v izjemnih trenutkih je znal zajeti svoje avtentično razmerje do narave in do svoje lastne usode. Zlasti pretresljiva je njegova slutnja smrti v neznani jami, kakor jo je izpovedal v pesmi Moj grob.