Totalitarizem komuni …
Totalitarizem komunističnega tipa prizadene narod, ki si ga je podredil, tako ali drugače na vseh področjih njegovega obstajanja.[1] Ker je življenje po naravi pestro in mnogotero, je totalitarizem nujno nasilje nad vsemi njegovimi deli. Celota človeškega življenja dobi oblike, ki jim je skupno to, da so nenormalne. Ko pritisk totalitarne volje popusti in začneta človek in njegova kultura po naravnem vzgonu rasti v normalne oblike, pride, ko se stare oblike lomijo in se ustvarja novo, do mučnega in negotovega stanja. V procesu tega prerajanja prihaja tudi do raznih spoznanj. Vedno bolj postaja na primer jasno, da nas je komunizem prizadel bolj, kot smo bili mislili. Stvari so torej bolj zapletene, kot se je predvidevalo. Pot v normalnost bo težja in daljša, morda bomo od tistih, ki totalitarne izkušnje niso imeli, drugačni za celo zgodovinsko dobo. Izkazalo se je tudi, da težave, ki spremljajo prehod, niso v prvi vrsti tiste, ki smo jih predvidevali. Vedeli smo na primer, da totalitarna oblast generira v ljudeh globinski strah, ki se bo na različne načine pojavljal še potem, ko zanj neposrednih razlogov ne bo več. Vedeli smo, da bo uveljavljanje normalnega stanja na področju lastnine, ki ga je komunistični družbeni inženiring razobličil do neprepoznavnosti, stalo pred neslutenimi ovirami. Vse to se je vedelo, a nam je danes le bolj in bolj jasno, da bistvo problema leži drugod. Bistvo problema je v tem, da ni bilo nobenega pravega konca in nobenega pravega začetka. Ko je bil nad preteklim sistemom oklican bankrot in je postalo jasno, da ne more nositi življenja, se niso hkrati izpisali nad deželo stavki, ki bi izražali globinsko vrednost o tem, kaj je ta sistem bil, kaj ga je rodilo in kaj ga je nosilo. In ker teh stavkov ni bilo, tudi pravega konca ni bilo. Doba, ki so ji dajali pečat ljudje, ki so za uveljavitev svojega projekta bili pripravljeni žrtvovati kakršnokoli količino človeških življenj, ljudje, ki so obvladovali najbolj rafinirano tehniko rokovanja s človekovo pametjo, ki so jim bile zadeve resnice in neresnice samo postavke v velikem izračunu, ki so imeli pogum, da so z umitimi obrazi izrekali evidentne laži: ta nenavadna doba je minila, ne da bi o njej bila izrečena temeljna misel. Izgubila se je, s svojim čudaštvom in krutostjo, v somraku zgodovinske neprisebnosti. In ker se ta misel ni oblikovala, ker ni bila izrečena sodba – etična, estetska, politična – v katero bi se ta misel nujno iztekla, so nosilci te dobe, sledeč talentu, ki jih je od nekdaj klical in navdihoval, začeli delati osnovo za nov projekt, še preden se je stari končal. Drugi konec dejstva, da misel o preteklosti ni bila dognana in izrečena, pa je ta, da se ni mogla izoblikovati misel o tem, kar naj bi prišlo. Ker se nismo ovedeli, od kod prihajamo, nismo mogli niti hoteli določneje povedati, kam gremo. Zato pravimo, da ni bilo ne pravega konca ne pravega začetka. Naš problem je v tem, da se, kot pravijo ljudje, nič ni spremenilo. Lotili smo se nečesa, kar ima vse znake neizvedljivega početja: začenjamo novo dobo, ne da bi končali prejšnjo, čeprav se nejasno zavedamo, da se med seboj izključujeta. Pravimo, da hočemo izoblikovati demokratično prihodnost, a pri tem naivno mislimo, da bo to mogoče, ne da bi izšli iz nedemokratične preteklosti. Nimamo moralnega in intelektualnega poguma, da bi naredili določene zaključke iz dejstva, da nekatere stvari ne morejo soobstajati. Izhod iz totalitarnega komunizma, ki bi ga lahko, kot smo rekli, opisali kot vračanje k normalnosti ali vračanje k sebi, bi bil v vsakem primeru težak. Ker ne bi šlo brez splošne disci 1 Tekst Justina Stanovnika je bil objavljen v Zavezi št. 13, junija 1994.
pline in odrekanja, bi nujno prihajalo do nezadovoljstva. Ob tem bi začetna »lepota visokega namena« marsikomu izginila izpred oči. Marsikdo bi se zasačil pri misli, ki bi spraševala, če navsezadnje ni bilo bolje pri egiptovskih loncih, čeprav varljivih. A ko bi se ona doba končala tako, kot bi se bila morala: ko bi se v času totalitarnega nasilja zgostila v ljudeh tako velika volja po svobodi in tako brezpogojna zahteva, da se v deželi uveljavijo znamenja svobodnega človeka, spoštovanje, čast, dostojanstvo; ko bi bila energija te volje in teh zahtev tako velika, da bi se bili nosilci nekdanjega sveta morali pokoriti obsodbi, ki jo je nad njimi izrekla najprej zgodovina, nato pa še živi, sedanji ljudje, in oditi v recesijo in se tam zaposliti z edinim opravilom, ki jim je sedaj še ostalo: soočiti se s kompleksno naravo ideološke zablode, ki so se ji najprej vdajali in jo potem samo še izkoriščali; ko bi se vse to zgodilo, bi bilo postavljeno dovolj jasno ločilo na koncu neke dobe. Oni tam, v recesiji, pa bi morda, prisiljeni, da si postavljajo vprašanja, ki jim jih sedaj ni treba, začeli zoreti v ljudi, ki bi jih obnavljajoča se demokracija lahko brez strahu sprejela za kompetentne in zanesljive oblikovalce svoje kulture. A ravno to se ni zgodilo in zato ni bilo pravega konca ne pravega začetka. Oni vzgon k svobodi ni bil tolikšen, da bi nas dvignil v jasno politično misel. Tisti pa, ki jim je čas potekel, so bili že tako pohujšani od uspešnosti svoje igre, da so sklenili nadaljevati jo »ob spremembah, ki jih je treba narediti«. Arogantnost, s katero so se hkrati brutalno in pretkano dvignili nad sočloveka, jim je pomagala in jih obenem kaznovala; kaznovala zato, ker se je tako v njih razgradil eden od vitalnih senzorjev človeškosti: izgubili so občutek za sram, ki je v bistvu spoznanje, da se je človek znašel v prostoru, v katerega ne spada. To se jim je pripetilo zato, ker je prostor izgubil svojo avtonomnost in ni več deloval. Postali so prva žrtev svojega novega prostora. Človek se dvigne nad sočloveka, kar totali tarizem v bistvu je, šele potem, ko pozabi, kaj je. Ko ne vidi več izpisanega onega ukaza iz Delfov: Spoznaj samega sebe! Ob spoznanju samega sebe – že na začetku, ko se je vprašanje komaj sprožilo – pa je totalitarni vzpon nad sočloveka neznosen, ker je ali oduren ali smešen. Tudi politik stopi naprej in se ponudi, da prevzame vodstvo – a mu ni treba pozabiti sebe; tudi pesnik vstane sam in po svoji volji, da izreka besede za druge – a to lahko stori šele po najglobljem možnem spoznanju samega sebe; tudi duhovnik je dvignjen iz množice, da zase in zanjo opravlja sveta dejanja – a lahko kljub svojemu visokemu mestu to dela prav le, če ve za svojo človeško vezanost. V tem je torej osnovni defekt totalitarizma: ne more dopuščati človekovega spraševanja po sebi. Ob tolikšni odsotnosti pa je končno prizadeto vsako drugo človeško spoznanje. Eno od teh spoznanj je tudi to, da bi komunisti ob vsem, kar so storili, morali oditi. Toda, ker se niso zagledali takšne, kot so, so ostali in so tu. V tem dejstvu je, kot smo rekli na začetku, treba iskati osnovno zapletenost postsocialističnega sveta. Po mestu hodijo ljudje, ki se zaklinjajo na demokracijo in nastopajo po tribunah v civilnih kostumih, a nam spomin ne dovoljuje, da ne bi videli njihove tujosti. Po vsem, kar smo povedali, je mogoče bolj jasno, zakaj je za postsocialistični čas najbolj značilna njegova nepreglednost. To je svet, v katerem se kar naprej sprašujemo, kaj je za videzom. To je svet, ki zahteva predvsem interpretacijo. Pri vsem pa ne moremo pozabiti na temeljno okoliščino, da so sile, okoli katerih kroži naše nezaupanje, tako močne, da pomenijo resno nevarnost za dosego tiste normalnosti, ki ji v politiki pravimo demokracija. Ta moč je politična, kar dokazuje število sedežev v skupščini; ta moč raste tudi iz institucij civilne družbe, ki so jih te sile z vsemi instrumenti totalitarne oblasti zasedle tako rekoč neprodušno. A preden se vprašamo, kaj stanje, kakršnega smo opisali, terja od kulturnih in političnih
sil, ki vstopajo v javni prostor na strani demokracije, poglejmo še, ali obstaja kak razlog, ki onstran vsakega dvoma upravičuje naše nezaupanje do nosilcev nekdanjega sistema. Prvič je povsem gotovo, da so ti ljudje v poglavitnih smereh svojega poseganja v narodovo zgodovino eno govorili in drugo delali. To so počeli tako dosledno, celostno in velikopotezno, da so nam s tem pokazali svoj habitus ali drugo naravo. To spoznanje ne dopušča nobene druge drže, tu ima mesto samo globoko nezaupanje. Toda, ali se niso morda spremenili? Mnogi so se. To vemo zato, ker so nekateri od njih tudi javni ljudje in jih lahko slišimo. Njihov jezik ne dopušča nobenega dvoma, da so postali povsem svobodni ljudje. Toda protagonisti novega komunističnega projekta, oni sami in brezimna množica, ki jo predstavljajo, niso dali še nobenega prepričljivega dokaza, da so se spremenili. Da povemo odkrito: po vsem, kar se je bilo v tej deželi zgodilo, bi nas do kraja prepričala ena sama reč: odhod s foruma. Foruma pa ne samo da niso zapustili, ampak so ga znova zasedli in tam sedaj postavljajo in ukinjajo zakone. /…/ Naše stoletje nas je poučilo, da se nikoli nimamo pravice odpovedati upanju, pa naj se dogajajo še tako nezaslišane stvari. A moramo pri tem vseeno postaviti kategorično trditev, da je prihodnost države samo v tem, da se oblikuje trden demokratičen blok, sestavljen iz sil, ki so zrastle iz odpora proti totalitarizmu in imajo zato avtentično pravico in od zgodovine dodeljeno dolžnost, da uveljavijo politiko odgovornih in svobodnih ljudi. Glede konstitucije, politične in duhovne, tega bloka bi bilo treba povedati nekaj besed. Prvič je jasno, da ga ni mogoče učinkovito oblikovati brez krščanskih demokratov. Še več, krščanskim demokratom pri tem pripada vodilna vloga, pri čemer te vloge ni treba videti v formalnih določilih. Vodstvena poklicanost krščanske demokracije izhaja iz njene naravne povezave s tradicionalno politično organiziranostjo slovenskih katoličanov. Ta vloga je torej moralna. S to besedo hočemo pokazati na odgovornost, da do tega bloka sploh pride. Sedaj pa moramo prav zaradi izpostavljene vloge krščanskih demokratov povedati o njih nekaj besed. A še prej nekaj malega o političnih ciljih demokratskega bloka. Njegova glavna naloga bo utrjevati in širiti demokratično kulturo, dokler ne bo za njene vrednote pridobljen večinski politični prostor. Ta cilj ni nobena iluzija, če se bodo seveda prej zgodile nekatere stvari: da se v celoti uvede odprta, zanesljiva in respektabilna politična igra in da se pred volilnim korpusom demonstrira vrednost te igre; da se izkličejo kulturni in moralni instinkti, ki so nosili slovenskega človeka skozi zgodovino; da se poiščejo, odkrijejo in ponudijo začetne možnosti za ustvarjalnost pripravljenim ljudem. Predvsem pa bo naloga združenih demokratičnih sil, da spričo uvida, da se na levici v resnici odvija neokomunistični projekt, nastopa predvsem z radikalno kritiko. Poleg pozitivne vloge podpirati in razvijati demokratično kulturo v vseh vidikih bo torej tu še druga, enako važna naloga: zasledovati politično in vsako drugo dogajanje na levici in sproti izpostavljati njeno globinsko pragmatiko. V postsocialističnih družbah demokracije ni mogoče uveljaviti in zavarovati, razen tako, da se ob načinu, kakor je prehod bil izveden – izveden je bil v odsotnosti revolucije – s pozorno in dosledno kritiko prepreči travestitom, da v novih razmerah nadaljujejo oblast.
[Page 59]