Gospod, kako mu je tam? Ne spusti ga z oči, da ga um ne zapusti, med golimi stenami ječe. Bolečino mu zbriši z obraza, pred obupom ga brani, da bo z jasnim licem, za naju oba, pred svetom stal. Dvigam čašo. Naj se zgodi Tvoja volja! Vidiš: mirne so roke, ne tresejo se, ko jih dvigam visoko. Utrdi mu dušo z belo emulzijo bitja pred porogom drhali. Pri meni je svetleje kot pri njem, moja pot je lahka. Zdrsana od kolikih! Vsak kamenček v spominu nekoga! Meni ni težko na njej – le poglej! A ob njem stoj v izgubljenih zakotjih blaznic, med znamenji pajkov! Roke mu ne jemlji z ramena, ne pusti ga brez pomoči. Tvoje moči! In skuje verigo za najino bolečino, iz nesmrtne spojine zvestobe in ponosa jo skuje. In ko bova skupaj stala pred Teboj, Te ne bova prosila ničesar. Kaj je več kot to, da sva skupaj tako, da naju nož več ne loči ne trobenta angelska. Ne bova umikala oči, pripravljena na Tvoja vprašanja.
(Prevod Justin Stanovnik)
Figure 1. Med golimi stenami ječe Mirko Kambič