Srečna s Teboj, očka …
Očka – tako sem Te klicala, tako so Te iskale moje misli in se ob Tebi ustavljale moje želje. Spominjam se, kako smo Te čakali … dolgo, prisluškovali, da ne bi zgrešili Tvojih korakov, se spraševali, če je morda danes tisti dan, ko prideš domov. Pa Te ni bilo. Nikoli. Naš dom je žaloval za očetom, možem, sinom; kmetija je pogrešala gospodarja. Vse breme je padlo na mamina ramena, saj je morala skrbeti za naju s sestro, Tvojo ostarelo mamo in Tvojega strica, ki je bil slep in gluhonem. Zemljo smo obdelovali dobesedno z golimi rokami, saj so nam vse pobrali, ne samo živino in pridelke, ampak tudi veliko orodja. Pa zaplembe in obvezne oddaje! Še zdaj si ne morem predstavljati, kako je mama na izropani kmetiji nahranila pet ljudi. In kako je zdržala vsa poniževanja in nenehna zasliševanja. Strah je bil v našem domu dolga leta stalen gost. Skozi mladostna leta sva šli s sestro zapostavljeni, zaznamovani v šoli in službi. Kako smo Te pogrešali! Ves čas smo v srcih nosili Tvojo podobo, čeprav se s sestro nisva spominjali Tvojega obraza. Šepetaje so se širile govorice, kaj se je dogajalo po vojni. Rane so spet zakrvavele. Velikokrat nisem mogla zaspati, ko sem v tihih nočeh mislila nate, kje so Te ubili, Ti v najlepših letih vzeli življenje. Kakšna je bila Tvoja zadnja ura? So Te poniževali, Te zvezanega tepli? Je Tvoj zadnji pogled videl gozd, kjer se ni nič videlo, nič slišalo? So Te vrgli v jamo in je Tvoj krik odmeval od skal? Si umiral dolgo, pod trupli sotrpinov? Si zadnjič na svetu videl razbeljeno puškino cev in podivjan ubijalčev obraz? Ali si v Teharjah postal odpadek? Si ostal na Hrastniškem hribu ali so Te zazidali v Hudi jami? Je Tvoja zadnja misel poiskala mamo, mene, sestro ali Boga? Toliko vprašanj je bilo, toliko krutih predstav, preveč za otroka in nikoli nobenega odgovora. Včasih sem opazila v maminih očeh solze, ki so med večnim delom in skrbmi tiho in skrito tekle naravnost v srce. In veš, očka, kaj vse so govorili, kaj vse smo morali poslušati! Ampak Tvoje podobe v naših srcih niso nikoli umazali. Mama je govorila, da si imel rad dom in družino, da si bil dober gospodar, da si bil domoljub in ne bi nikdar zatajil svojega rodu, da si bil nepogrešljiv pri pevskih zborih in gledaliških igrah. Na kakšni proslavi bi najraje zavpila, tako je butalo v prsih, pa smo samo molčali. In molili. Kako smo molili! Samo Bog je videl bolečino Tvoje mame, ki ni nikoli izvedela, kje si obležal, samo Bog je vedel za obup mlade žene, ki so ji s Teboj ubili sanje o ljubezni in srečni družini. Moja draga, svetniška mama! Nikoli ni nikogar obtoževala, nikoli je nisem slišala o kom govoriti slabo. Nobenega sovraštva ni bilo v srcu, samo strah, s katerim smo živeli, in bolečina, nepopisna, neizmerna, ki je svet ni videl, ki je nismo mogli nikjer izpovedati; vsak zase jo je nosil skozi čas.
Bile smo zelo povezane, mama in medve s sestro. Veliko smo se pogovarjale, mnogo seveda o Tebi, dragi očka. Pozimi na peči, ko smo šivale in pletle ali prebirale knjige, pri ličkanju koruze, pa še pri kakem drugem delu smo tudi prepevale – veliko narodnih in domoljubnih pesmi je naju naučila in tolikokrat je rekla: »To pesem je očka posebno rad pel.« Vidiš, vedno si bil z nami.
Zdaj je Tvoje ime napisano med 176 imeni na spominski farni plošči doma na Krki. Mama tega ni dočakala. Sicer si napisan tudi na našem domačem grobu, pa se je marsikdo čudil, da si je mama upala to napraviti. Ja, očka, mama je bila vedno tako pogumna in pokončna!
Veš, očka, tako rada pa bi vedela, kje so Te ubili – ne kdo, ne kako – samo kje, da bi poromala na mučeniški kraj Tvoje smrti, Ti povedala, kako smo Te pogrešali, tam izjokala nakopičeno bolečino, odvrgala breme, odložila travme. Tako pa romam od enega morišča do drugega, prižigam sveče in se sprašujem: »Morda pa tu leži moj očka?« Z menoj pride družina, Tvoji vnuki in pravnuki. Oni Te poznajo, oni vedo za resnico.
Moj dragi očka, lučke, ki jih prižigam, so košček ljubezni, ki Te nosi v srcu in spominu.