Čas kljub raznim tež …
Čas kljub raznim težavam – tudi takim, kot je pandemija – hitro beži. Prihodnje leto bo 80 let, odkar je bila v Šentjoštu ustanovljena vaška straža in že po nekaj dneh doživela nadmočen partizanski napad ter ga vzdržala in tako postala zgled slovenske samoobrambe. Pred leti je v Clevelandu umrl še zadnji od 34 takratnih branilcev – Viktor Tominec. Naša revija Zaveza, ki je začela izhajati leta 1991, je že v prvih številkah objavljala poročilo o spominskih slovesnostih v ZDA in Argentini. Kako je prišlo do tega? Po odhodu italijanskih in nemških okupatorjev maja 1945 je v Sloveniji za skoraj pol stoletja nastopila doba komunističnega totalitarizma in za uvod v to nenavadno so novi oblastniki v Kočevskem Rogu ter po drugih množičnih moriščih pobili več kot deset tisoč domobrancev, svobodo tedaj že vojakov slovenske narodne vojske, ki so se sicer umaknili k Angležem na Koroško, ti pa so jih – razorožene – s prevaro vrnili v roke morilcev. O tem nerazumljivem zločinu je bilo v Sloveniji prepovedano govoriti ali pisati. Tisoči mladih fantov so tedaj izginili v breznih in na drugih moriščih, pa zvonovi niso zvonili in matere, žene ter sestre si niso nadele črnih rut, da bi žalovale za njimi. Celega pol stoletja so javni spomin nanje ohranjali samo tisti, ki se jim je uspelo pred totalitarizmom umakniti v svobodni svet. Naši zdomci, ki so si po letih avstrijskih in italijanskih taborišč uredili nov dom v Clevelandu, so se tedaj vsako leto zbirali na Orlovem vrhu ob kapelici Brezjanske Marije k obletni maši in molitvi za med vojno, zlasti pa po njej pobite tovariše in svojce. Naj takoj dodamo, da je Clevelandski Orlov vrh prav blizu Slovenske pristave, kjer so se letos zbrali Šentjoščani. Verjetno so ga tako imenovali ob spominu na Orlov vrh na Ljubljanskem gradu, kjer je bilo zadnja leta vojne domobransko pokopališče. Spominu na pomorjene in
prošnjam zanje ter njihove morilce je bilo namenjeno tudi marsikatero srečanje pri Lurški Mariji v Euclidu ali pri Mariji Pomagaj v Lemontu. Vemo, da preživelih domobrancev, ki so nekoč v povorki s slovensko in ameriško zastavo na čelu, prihajali na taka srečanja oziroma romanja, ni več. Oni so sami doživeli težo upora proti revoluciji – za svoj dom in rod, kot pravi neka pesem. Da, med njimi so bili celo taki, ki so se rešili iz brezna smrti in prišli v Novi svet. Njihovi spomini in razgovori ob srečanjih so gotovo bili drugačni kot na primer razgovori udeležencev letošnjega šentjoškega srečanja, ki so bili morda celo tu rojeni, šli skozi tukajšnje šole in popolnoma drugače nabirali vedenje o domovini svojih staršev in prednikov.
[Page 92]
Kot predstavnika mlajše oziroma srednje generacije na srečanju Šentjoščanov naj omenimo Pavla Žaklja, ki je bil eden pobudnikov prireditve in je o tem tudi pisal v tedniku Slovenian American Times. Med pripravo srečanja je v listu Domoljub iz leta 1943 odkril članek Ob obletnici strahot v Šentjoštu in ga prevedel v angleščino, da bi ga razumeli tudi mlajši, ki ne znajo dobro slovensko. Poskrbel je za nalepko z napisom Proud to be from Šentjošt 2021 (ponosen, da sem iz Šentjošta), ki naj bi postala znak vsakoletnega srečanja. Ob koncu septembrskega članka, v katerem pišeta z Nado Kobal o uspešnem letošnjem srečanju, poudarja, kako pomembno je, da se Slovenci v ZDA bolje spoznajo, pritegnejo tudi mlajše in se tesneje povežejo. Vse pozdravlja z Nasvidenje prihodnje leto. Kaj Pavle Žakelj pove o sebi? Rojen je bil leta 1960 v Clevelandu. Ponosen je na to, da poleg svojega očeta Pavla pozna ali je srečal še vsaj pet drugih mož, ki so na znani sliki šentjoške vaške straže. O očetu Pavlu skromno pove, da je po vsem hudem, ki ga je doletelo, pristal v Clevelandu. Tu je spoznal Marijo Oblak, se leta 1957 z njo poročil in potem sta »v zavetju cerkve sv. Vida in Baragovega doma« vzgojila šest otrok, ki jih našteje po imenu: Ana Marija, Pavel, Stanko, Anton, Janko in Vinko. V Zavezi smo o Pavlu Žaklju (Pavlovem očetu seveda) večkrat pisali, zato bomo tukaj na kratko omenili le nekatere dogodke. Ko se je junija 1945 bos in izčrpan pridružil domačim skrivačem, jih je sprva težko prepričal, da Angleži vračajo domobrance partizanom, njemu pa je uspelo pobegniti. Septembra tistega leta je s skupino odšel čez mejo v Italijo. Naslednje leto 1946 spomladi je spet ilegalno prišel domov. S Francem Zorcem, ki ga je srečal v italijanskem taborišču, sta tedaj ob srečanju odpeljala čez mejo Milana Zajca, rešenca iz jame v Kočevskem Rogu. Najhuje je Pavleta prizadelo konec februarja 1948, ko je po običajni, naporni poti spet prišel domov, da bi ugotovil, kaj je z bratom Jakobom, Bitencem in drugimi, ki so odšli iz Gorice že novembra prejšnje leto, pa ni bilo nobenega glasu od njih. Novembrskemu potovanju se je namreč pri-
[Page 93]
družil tudi M. Bitenc. Zaradi deževja se je zavleklo in na Žakljevo domačijo v Šentjoštu so prišli šele 8. decembra zgodaj zjutraj. Bitenc je kmalu odšel v Ljubljano, kjer je čez nekaj tednov padel v roke Udbi, bolehni Pregelj se je vrnil nazaj v Italijo, v skrivališču na Žakljevem hlevu pa sta ostala samo še Božo Berlot in Jakob Žakelj. 30. januarja zjutraj je šla Žakljeva sestra Fanika v Ljubljano, da bi poiskala Bitenca. Zvečer bi se morala vrniti, toda namesto nje je prišel oddelek Udbe in obkolil hišo. Berlot in Žakelj sta se skušala rešiti iz obkolitve; Žaklju je uspelo, Berlot pa je bil pri tem težko ranjen in je 8. februarja v ljubljanski bolnišnici umrl. Žakljevo mater, Faniko in deklo Poldo so tedaj zaprli, v hiši pa je še nekaj tednov ostala Udba in zasliševala sosede ter druge iz okolice. In tedaj je nekega večera prišel Pavle. Utrujen od naporne poti se je previdno približal domači hiši; vse je bilo razsvetljeno in od daleč je bilo slišati glas radia. Kljub negotovos ti je odškrtnil vhodna vrata in takoj opazil nekaj vojaških plaščev na bližnjem obešalniku. Dih mu je zastal in pomislil je, da je konec z njim. Toda nihče ga ni opazil in tiho se je odmaknil od hiše v gozd ter se srečno vrnil nazaj v Gorico. Ni dvoma, da je na povratku skozi Trnovski gozd veliko mislil na zaprto mamo, sestro in deklo Poldo. Vemo, da je o tem tudi pisal bratu Vinku v Belgijo, ki je kmalu potem zaskrbljen prišel na obisk v Gorico. Bog ve, ali se je na tisti samotni in nevarni poti spomnil tudi razgovora s Stankom Kociprom julija 1944, po protikomunističnem zborovanju v Šentjoštu, katerega priča je naša slika, ki pa žal ne zna govoriti. Prav je, da nekaj povemo tudi o mami Mariji, ki je očitno bila najstarejša udeleženka srečanja in so ji določili osrednje mesto na skupinski sliki. Rojena je bila leta 1926 na Grabnu pri Sv. Gregorju nad Velikimi Laščami. Pri hiši se je po domače reklo pri Ilijevih, pisali pa so se Oblak. Ko se je leta 1942 tudi na Slemenih začela revolucija, so bili Ilijevi med tistimi, ki so se ji uprli. Marijin brat Tone je bil med pobudniki vaške straže pri Sv. Gregorju. Ilijevi so se po koncu vojne umaknili na Koroško, razen Vinka, ki se še ni vrnil iz nemške vojske. Nekako po enem letu so se vrnili domov na Graben, le Marija in Tone sta tedaj ostala v taborišču in kasneje odšla v Cleveland. – V ZDA je prišel tudi Jakob Žakelj, ki je januarja 1948 imel srečo, da se je rešil iz obkolitve v Šentjoštu. Njegovo ženo so tedaj zaprli, za pet otrok v starosti od 3 do 12 let pa so poskrbeli sosedi in sorodniki. Jakob je bil deset let starejši kot brat Pavel. Z družino je živel na posestvu blizu rojstnega doma, kamor se je priženil nekaj let pred drugo svetovno vojno. Ob okupaciji je posestvo prišlo pod Nemčijo in Nemci so Žakljeve kmalu po zasedbi izselili v Srbijo. Ker je Jakob dokazal, da je njegov rojstni dom na italijanski strani, je družina jeseni 1941 prišla v Šentjošt. Bil je poslovodja Kmetijske zadruge v Šentjoštu in med ustanovitelji tamkajšnje vaške straže. Maja 1945 ni šel na Koroško, ampak se je z nekaterimi zanesljivimi skrival v bližini doma in jeseni z njimi odšel čez mejo v Italijo, žena in otroci pa so ostali doma. Udba je Jakoba na vsak način hotela dobiti v roke. Prisilili so ženo, da mu je predlagala srečanje v Gorici, kjer so ga nameravali ugrabiti, kar pa se tudi po njeni zaslugi ni posrečilo. Zato je bila spet zaprta, otroci pa ponovno pri sosedih in sorodnikih. Ko je žena končno prišla iz zapora in je napetost nekoliko popustila, so žena in otroci šli za očetom in potem bili vsi v Clevelandu. Jakob je umrl leta 1974 ob obisku Gorice, vendar so žaro z njegovim pepelom odpeljali v ZDA in je pokopan v Clevelandu. Na skupinski sliki srečanja Jakobov sin Janez drži napis Šentjošt, poleg njega pa je sestra Mimi, brata Marjan in Gabrijel ter njihovi. Žal ne moremo poimensko našteti vseh udeležencev srečanja in o vsakem kaj povedati. Ko na hitro pogledamo fotografijo, dobimo vtis, da smo v Šentjoštu. Udeleženci na levi strani, zbrani ob napisu Smrečje, so tako ali drugače povezani s smreško sosesko in podružnico Marije Vnebovzete. Kar nekaj od njih se piše Kogovšek (Celarski, po domače), drugi pa Rus, doma z Loga pri Brezovici. Na razpolago so tudi posnetki udeležencev posamezne soseske. Zanimiva je Butajnova: Peter Dragar je sin »Gustlja« Dragarja in Marjance Tominc – Globovškarjeve. Vemo, da sta od te hiše sestri Marjanca in Anica šli na Koroško. »Varuhinji« table Butajnova sta Majda Stanonik – Lončar in Andreja Stanonik – Novak iz družine Pepce Bastarda (Kovačeve) in Janeza Stanonika. Pred odhodom na Koroško so živeli V Brodeh pri Škofji Loki. Majda se je v Clevelandu poročila s Karlom Lončarjem, Jurhcovim iz Horjula. Ivica Tominec – Monahan je hči Matevža Tominec in Podovgarškove Ivanke. Martin Tominca je sin Podovgarškovega Franceta in Pepce Stanovnik iz Butajnove. Predstavljamo si, da je bralcu to navajanje imen že dolgočasno, posebno če ljudi ne pozna, vendar bomo omenili še družino Toneta Osredkarja, Gorancovega s Planine. Tone, rojen 1909 na Planini pri Šentjoštu, se je leta 1935 poročil z Marjano Bogataj iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem. Do umika na Koroško se je doma na Planini rodilo pet otrok, potem pa še štirje. Uršula je bila rojena leta 1948 v Clevelandu in prav njo je doletela čast, da je pri fotografiranju na Pristavi držala napis Planina. Ob njej je bil tudi brat Florijan. Verjetno so oba obletavale mračne misli na dom na Planini, ki ga ni bilo več, saj je domačija prešla v tuje roke. Ob vsem tem pa sta vendar čutila zadoščenje, da sta na velikem srečanju clevelandskih Šentjoščanov predstavljala svojo rojstno vas, ki je nista pozabila. Začutila sta, da njiju in tudi druge udeležence medsebojna povezanost opogumlja in vzpodbuja tudi k večji povezanosti z domovino Slovenijo, ki je prav tiste dni praznovala tridesetletnico svoje neodvisne države.
[Page 95]