Ob tridesetletnici države je prav spregovoriti o ljudeh, ki so tlakovali njeno samostojnost. Njeni izvori niso od danes niti ne od leta 1987, torej od izida Slovenskega nacionalnega programa, kot je zapisal na spletu zgodovinar, ki zagovarja bivši režim celo tako daleč, da mu pripisuje pomen za samostojno državo Slovenijo. Vemo, da so zgodovinska dejstva drugačna. Kdor pozna delovanje komunistične partije pred vojno, med njo in po njej, ve, da ji je šlo le za taktične poteze prilagajanja nacionalnega interesa za potrebe revolucije in ustvarjanja sovjetske Slovenije. Ne glede na leporečje vodilnih partijcev, so se komunisti vedno podrejali internacionalizmu in diktatom Kominterne, na kar je Slovence stalno opozarjal Lambert Ehrlich. Le redki so tako jasno kot on dojemali to taktiko. Poleg njega še Andrej Gosar, ki je kot Ehrlich pognal globoke duhovne korenine ter imel jasen pogled na družbeno dogajanje. To potrjuje tudi pogled na vojaške zadeve znotraj OF. Partija se je znebila TIGR-a, zgodovinskega utemeljitelja boja proti fašizmu. Izkoristila je njegov potencial na Primorskem za razvoj delovanja oboroženega upora fašizmu in nacizmu. Dalje je počistila vse uporne sopotnike, še posebej vojaške poveljnike, in z VOS-ovskim terorjem prevzemala oblast znotraj in zunaj OF. Jugoslovanska partija je vsilila svoje vojaške strokovnjake, da so omejili razvoj slovenskih vojaških enot, ter ob koncu vojne ustvarila internacionalno vojsko. Skladno s to diktatorsko logiko je vsako razmišljanje o samostojni Sloveniji padlo v vodo, kar potrjujejo Kavčičevi poskusi osamosvajanja Slovenije znotraj partijskega okvira. Zanimivo, da je v tem času vstopil v ta proces tudi Ehrlichov vplivni učenec in sodelavec Ciril Žebot.
V nadaljevanju si bomo ogledali Ehrlichove zasnove slovenstva in odnosa do naroda in krščanstva. »Korenine ideje o neodvisni slovenski državi najdemo v Akademskem klubu Straža, ki ga je … leta 1932 ustanovil in vodil dr. Lambert Ehrlich,« je zapisala Helena Janežič k odlično pripravljeni spletni razstavi v NUK-u o slovenski državniški ideji od leta 1848 do 1991, ki se seli v Državni zbor. Janez Hladnik, dušni pastir Slovencev in posrednik pri argentinski vladi za sprejem slovenskih beguncev po revoluciji, pa: »Mož z ‚velenemškim‘ priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi … Njegovo mladostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.«
Njegova izredna skrb za Slovence je dobila na pariški mirovni konferenci organizacijska krila in diplomatsko spretnost. Kot profesor na ljubljanski univerzi je to poglabljal in razvijal v državniške razsežnosti in v njih utrjeval svoje sodelavce, kolege in študente. Slovenci nismo bili uspešni na konferenci, ker nas svet ni dovolj poznal in ker se je politika sukala po svoje. Stalno ozaveščanje Slovencev, posebej mladih, za narodove ideale in cilje in seznanjanje drugih narodov z našim položajem je utrjeval prek univerzitetnih, misijonskih in organizacijskih povezav. Leta 1933 je oznanil višarski nacionalni program Slovenije kot duhovnega križišča Slovanov, Romanov in Germanov.
Ob vrnitvi iz Črne gore poleti 1941 je dr. Natlačenu predlagal ustanovitev podtalne vlade, saj je jugoslovanska razpadla in odšla v tujino. Slovenci moramo vzeti usodo v svoje roke, a politiki temu zaradi vključenosti v konzulto, neenotnosti in pomanjkanja smelosti niso sledili. Zato je v težkih razmerah okupacije 14. novembra 1941 napisal Slovenski problem, ki daje smernice za slovensko samostojnost in državnost. Besedilo je poslal dr. Mihi Kreku v London, doma so stražarji v podtalnem glasilu s pomenljivim naslovom Slovenija in Evroparazčlenjevali vidike Slovenije v Evropi. Gre za osvoboditev in združitev vseh Slovencev
[Page 119]
v eni državni enoti, bodisi da bo ta samostojna ali v konfederaciji z več drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami, glede na Atlantsko izjavo, ki zagotavlja samostojnost vsakega naroda. Skupna enota naj bo organizirana po zgledu angleške skupnosti narodov, tj. po zahodnem merilu. Bistveno je njeno duhovno krščansko jedro, ki ga je Ehrlich predvidel in izgovoril že na srečanju z mladimi poleti 1933 na Višarjah. Slovenija naj se urejuje in organizira po katoliških načelih, ki šele prav zagotavljajo in varujejo njeno narodno bit in ji omogočajo ustrezno odprtost do drugih. Obsega naj bodisi vse slovenske pokrajine v samostojni Sloveniji, bodisi naj se razširja v zvezo držav, ki sega od Baltika do Egeja, s Slovenijo v središču. Sorodna razmišljanja zasledimo pri politikih predvidenih držav.
Ob spomenici in v težavah vojne je Ehrlich predstavljal stališča do naroda in krščanstva stražarjem na počitniškem tečaju na začetku leta 1942. Narodnost je na prvem mestu in je podlaga krščanski veri: »Nositelj krščanstva je narod! Ne kak sloj, ne kak posameznik kot posameznik, ne država, ne kaka druga družba, marveč narod.«1Zato moramo najprej govoriti o narodu, nato o krščanstvu. Če je človek narodnjak, bo tudi kristjan. Narodnost pa ima dve osnovi: snovno-biološko: »podlaga narodnosti je kri«, in duhovno-miselno: »brez narodne zavesti ni narodnosti«. Narodna zavest dela šele narode, saj se zgolj po krvi lahko človek odtuji narodnosti: »Tako dela narodna zavest iz človeških skupin prave narode. Mišljenje pa spada v območje svobodne volje …«2Narodnost potrebuje zato globlje utemeljitve, ki jo ponuja krščanstvo s svojo zapovedjo ljubezni do Boga in bližnjega. Tako se vključujemo v skupnost, zavzemamo za druge in si delimo življenje. Jezus nam je zgled ljubezni do naroda. Narodno dolžnost sicer lahko spoznava človek brez krščanstva, a nas vera občestva spodbuja k ljubezni do naroda. Sveto pismo ponuja zglede te ljubezni, npr. knjiga preroka Daniela (poglavja 10, 13, 20): Bog pošilja varuhe svojemu narodu. Ta globlja, duhovna in dolžnostna vez posameznikov je dovolj močna za uresničevanje narodnostne povezanosti. Izvira iz ljubezni do naroda in je čista, brez skrajnosti. V zahtevnih časih je ključna povezanost vseh: »Straža, ki v najhujšem zgodovinskem viharju čuva slovenski narod in njegove svetinje, ne sme prezreti najnujnejšega vprašanja današnjega časa: kako privabiti v Očetovo hišo izgubljene sinove in iz razdvojenih rojakov ustvariti zopet složno Slovensko družino.«3
Še bolj odraža Ehrlicha kot državnika spomenica Razvoj situacije v Ljubljanski provinci1. aprila 1942 oziroma očitki (Gravimina) italijanskim oblastem. V njej neustrašeno, odločno in kritično ocenjuje italijansko in komunistično nasilje nad Slovenci, zahteva od okupatorjev, da preprečijo teroristično delovanje OF, opustijo maščevanje – streljanje talcev, ki so iste narodne žrtve. Namesto tega bi morala italijanska vojska zagotoviti red in mir nemočnemu prebivalstvu. Ehrlich to označuje kot pravico naroda: »Vsak narod ima v nekem smislu svojo narodno dušo. Ta duša noče umreti in slovenski narod, ki je po velikanski večini soliden, trezen, pošten in bogaboječ, prosi dnevno Vsemogočnega, da ga obvaruje uničenja in razsula.«
Vse to Ehrlicha odlikuje kot odločilnega narodnega voditelja, oblikovalca slovenske države in neustrašenega borca za pravice slovenskega človeka. Ob 30-letnici samostojne Slovenije utemeljeno čakamo, da bo imel ne le znamenje na Teološki fakulteti in na Žalah, pač pa da bomo lahko dostojno pokopali njegove kosti ter mu pred hramom demokracije in v srcu slehernega Slovenca postavili dostojen spomenik. ■
1 Stražarski arhiv/zaveza, F Ehrlich, (SA/Z, F E[enako dalje]), Počitniški tečaj, str. 1
2 SA/Z, F E, str. 1
3 SA/Z, F E, str. 6
[Page 120]