Slovenska matica 2012
Potem ko je s spomini na vznemirljive čase svojega otroštva in mladosti, ki jih je popisal v Utrinkih ugaslih sanj, nagovoril in navdušilširok krog bralcev, se je na prigovarjanje mnogih vendarle odločil, da bo zapisal spomine še na leta, ki so sledila. Kajetan Gantar je prvo knjigo zakoličil z dvema mejnikoma – z doktoratom (ki velja za nekakšen mejnik na znanstveni poti) in poroko (prelomnico na zasebni poti), v knjigi Zasilni pristanek, ki je izšla 2011 pri Slovenski matici, pa je osrednjo pozornost namenil epizodam, ki osvetljujejo predvsem vlogo in usodo naše klasične filologije v povojnih časih. Čeprav se je pisanja lotil s strahom, da bo bralce razočaral, saj da se bodo ti spomini težko kosali z razgibanostjo in dramatičnostjo mladostnih iz prve knjige, se mu je vendarle zdelo prav, da se tudi ta leta zabeležijo kot dokument časa in razmer, v katerih so – on in njemu podobni – kljubovali in vztrajali, včasih pa tudi padli in »zasilno pristajali na trdih tleh«.
Ko se je loteval pisanja, se je spotoma kritično oziral nazaj in ugotavljal, da se mu je pri pisanju prve knjige marsikakšen dogodek ali izmuznil ali takrat zdel manj pomemben, je pa v resnici še kako pomemben za razumevanje kasnejših družbenih razmer ter tudi njegovih osebnih odločitev v zrelejših letih. Ravno zato se je odločil, da bo kak tak, včasih samo čisto majhen, obroben in komaj opazen dogodek popisal tudi za nazaj. Tako se je na primer spomnil dogodka iz Celja, ko je kot mlad fantič v vaški gostilni slišal za atentat na kralja Aleksandra, kar je bila pravzaprav novica, ki je pomenljivo zaznamovala usodo njegove družine v letih, ki so sledila. Nanizal je tudi nekaj dogodkov, ki so že v zgodnjem otroštvu nakazovali njegovo poklicno pot: predavanje dr. Valterja Bohinca o antični Grčiji, ki ga je poslušal še kot osnovnošolec, strmoglavljenje letala na NUK in izguba mnogih dragocenih knjig s področja klasične filologije, prvi prevajalski podvig v begunskem taborišču, sodelovanje v nočni akciji na Poljanski gimnaziji, ko je pomagal pri reševanju latinskih in nabožnih knjig pred uničenjem …
V osrednjem delu spominov nam precej stvarno in brez olepševanja predstavi leta »poniževalnega privajanja« na povojni režim, ko se je poleg borb povsem eksistencialne narave globoko v sebi spopadal tudi z
Figure 1.
intimno borbo, da s kakim dejanjem ne bo zatajil samega sebe in svojih vrednot. V knjigi med drugim spremljamo nastajanje nekaterih njegovih začetnih in kasnejših prevodov, študijski obisk Pariza, potovanje v Grčijo in bizantološki kongres v Ohridu, nepopisne težave pri iskanju zaposlitve, delo in ozračje v uradniški službi, naposled pa po dolgih letih čakanja in neuspešnih poskusov vendarle tudi imenovanje na mesto asistenta na oddelku za klasično filologijo. Tedaj so se začeli neustavljivi boji s premnogimi, ki so na njemu tako ljubo stroko gledali kot na nepotrebno, odvečno navlako, na element preživelosti, »na coklo razvoja ob socialistični preobrazbi izobraževalnega sistema«. V njej so videli nekakšnega razrednega sovražnika in leglo intelektualne opozicije. Ob tem spremljamo poročanje o skrbno premišljenih, od režimskih ideologov načrtovanih političnih in ideoloških pritiskih proti posameznikom, ki za režim tako ali drugače niso bili sprejemljivi (na primer odstranitev Antona Slodnjaka z univerze). Opiše tudi svoje sodelovanje z Mohorjevo družbo, smrt in (takrat nezaželeni) cerkveni pogreb Antona Sovreta, njemu posvečene spominske večere in odkup njegove knjižnice, s katerim si je seminar oddelka za klasično filologijo precej opomogel …
Čeprav avtor že v uvodu napove svojo odločitev, da se bo tokrat izognil kronološkemu popisu osebnih dogodkov in se posvetil samo [Stran 093]vlogi in usodi klasične filologije v povojnih časih, pa mu to ni povsem uspelo. Razumljivo, saj je bil tudi njegov intimni vsakdanjik neločljivo povezan s poklicno potjo in ukvarjanjem z antiko. Brez podpore najbližjih bi najbrž težko kljuboval pritiskom in zdržal na poti, ki ni bila niti lahka niti zaželena. Še enkrat nam predstavi čas snubitve in poroke, ki jo je, kakor pravi, prvič »odpravil preveč na kratko«. Spremljamo stanovanjsko kalvarijo mladih zakoncev, rojstvo njune prve hčerke Celine, težko pridobljeno prvo lastno stanovanje in selitev … Velikokrat se mu kaj zapiše tudi o očetu, slavistu, ki dolga leta kljub doktoratu ni smel poučevati slovenščine. Prav z očetovo smrtjo (leta 1965), ki ga je pretresla kot dotlej malo katera stvar, Gantar pisanje spominovtudi zaključi.
Knjiga Zasilni pristanek ni čisto navadno nadaljevanje mladostnih spominov. Z njo je eden največjih slovenskih filologov postavil zares veličasten spomenik vedi o antiki – njeni usodi in razvoju v slovenskem prostoru. V izročilu antike, iz katerega se on osebno in poklicno napaja, pa vidi tudi kontrapunkt vsemu tistemu, kar se je dogajalo v totalitarni Jugoslaviji. Še več, nekje pod površjem vsega tega brbota tudi sedanje slovensko stanje. Knjiga je na primer ena tistih, v kateri bralec lahko zasluti, kje tičijo vzroki za zaskrbljujoče stanje v slovenskem vzgojnem in izobraževalnem sistemu ter za vso kulturno škodo in intelektualno revščino, ki se je razbohotila in ugnezdila v generacijah. Čeprav zaradi osebnoizpovednega pristopa marsikakšna gnusoba režimskega početja v pripovedi ni izražena povsem eksplicitno, pa se Gantar tokrat na več mestih postavi nad vlogo običajnega kronista in jasno zavzame stališče do dogajanja, ki je najusodneje zaznamovalo slovenski prostor (kot je zapisano v recenzijiUtrinkov ugaslih sanj, objavljeni v prejšnji številki Zaveze, se je pri pisanju prve knjige v tem smislu zdel čisto preveč zadržan). Zasilni pristanek je torej še en tekst, ki je bil potreben za slovenski prostor. Bere se »na mah«, za nameček pa je tudi jezikovno in slogovno dovršen.