Mohorjeva družba 2015
S polic izbiram jestvine, ki sem jih prišel kupit. Polglasno brundam popevko, ki se oglaša iz očem skritega zvočnika. Kar prehitro je je že konec. Oglasi se napovedovalčev glas. Pogledam na listek in s seznama v mislih črtam že najdene stvari ter precejam še tiste, ki jih moram še poiskati. Že se začenja naslednja pesem, ko se šele zavem vsebine napovedovalčevega govorjenja. Ameriški predsednik Obama je v svojem kabinetu zaposlil prvo transseksualko. Organizacija LGBT je z radostjo pozdravila to odločitev, tudi mi se radostno pridružujemo veselju, je zaključil radio. Glasba se vrti, pesem mi ne zveni več. Sprašujem se o razlogih, da bi se vsesplošni radosti pridružil tudi sam. Kaj bi pravzaprav radi lastniki medijev s tem stalnim nadlegovanjem uporabnikov? Zakaj se dejansko čreda poslušalcev nekritično pridružuje vsakršni radosti, ki jo na bolj ali manj posrečen način razsipajo po širnem svetu? Zakaj se takega vala navdušenja nikakor ne da zajeziti?
V ukrajinske nacionalne barve ovit, privlačen ponatis knjižice iz leta 1940 lahko prištevamo med zgodovinsko literaturo. Njen original, prva izdaja, pa je takrat sodila v propagando. Temu pritrjuje tudi na naslovnico natisnjeno: Poštnina plačana v gotovini. Torej je šlo tudi v širšem smislu za razširjanje, propagiranje resnice. Za ponatis se je letos odločila celjska Mohorjeva. Vzrok izdaje je verjetno letošnja obletnica konca druge svetovne vojne. Kaj želi založba s ponatisom v petsto izvodih sporočiti našemu kulturnemu okolju? Kaj širi vsebina knjige danes?
Ob kakšnem krožniku različnega peciva sem vedno presenečen, ko ženske med seboj kar tekmujejo v razpoznavanju sestavin v različnih vrstah slaščic. Ker mi je kuhinja kar precej tuj prostor, si niti v sanjah ne znam predstavljati, kako bi lahko sam ugotovil, ali je v testu maslo ali mleko. Nekako podobno sem se počutil po branju knjige Ukrajina joka avtorja Aleksija Polipenka. V ustih mi je ostal prav poseben okus, ki ga dolgo časa nisem znal enostavno razložiti. Občasno me je prevzemal odpor do knjige, kasneje pa zopet čudenje nad vsebino, avtorjem, prevajalcem,
Figure 1.
slovenskim izdajateljem … Zares mešanih občutkov sem se kar malo ustrašil in ob tem tehtal uspešnost sodobnega medijskega pranja možganov.
Knjižico uvaja nekoliko nenavadna oblika predgovora. Videz je, kot bi se založnik znašel v časovni stiski in bi ga na deset let zaokrožena obletnica sredi načrtovanja presenetila. Tako se na mestu uvoda v knjižico nespremenjeno pojavi sicer izjemno delo prof. dr. Marijana Smolika, ki ga je ta izjemni poznavalec napisal leta 2011 za 74. številko revije Zaveza. V tistem članku je dr. Smolik v poljudnem jeziku opisal okoliščine izhajanja zbirke Za resnico, ki jo je v obliki cenenih zvezkov izdajal katoliški tednik Domoljub. Zbirka Za resnico je namreč začela izhajati proti koncu leta 1939 in debelejši šesti zvezek z naslovom Ukrajina joka so natisnili že naslednje leto. Izseke iz tega uvodnega Smolikovega besedila sem ob iskanju različnih mnenj opazil domala pri vseh omembah izida naše knjižice, kar dodatno potrjuje vrednost objavljenega besedila. V nadaljevanju sledi shematičen prelet vsebine celotne zbirke sedmih zvezkov Za resnico. Kot je videti, je bila povod za začetek izdajanja omenjene zbirke želja, da se [Stran 090]vsebino in razlago okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris »O brezbožnem komunizmu« razširi med množice.
O avtorju je znanih le nekaj dejstev. Bil je ukrajinski vojaški duhovnik do zloma carske armade. Kasneje je ob oskrbovanju podeželske župnije na lastne oči videl boljševiške grozovitosti. Osebno je poznal glavna junaka naše povesti. Po zedinjenju s Katoliško cerkvijo je med bivanjem v Nemčiji resnične dogodke le s spremenjenimi imeni samo prelil v povest. Kasneje je po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika odšel v Argentino in tam postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.
Povest sama govori o župniku Nikandru in njegovi vasi, ki doživlja prihod rdečih vojakov. Opisuje odvzemanje zemlje kmetom in (ne)organiziranje novih družbenih razmer. Edina nova organizacija, ki deluje brez zatikanja, je represivni aparat. Polja so odvzeta, dodeljena novi oblasti in tako prepuščena sama sebi. V jesenskem času pa oblast zahteva »obvezno oddajo«. Istočasno pride tako do lakote kot do stopnjevanega nasilja, zapiranja, mučenja … Zapirajo mlado in staro, od dojenčkov, deklic, pa do ostarelih duhovnikov. Ob neredu je teren kot pripravljen za razrast vseh možnih zlorab in prevar, ki jih posamezniki vsak po svojih potrebah izkoriščajo. Običajen državljan pa strada, trpi in umira. Židje začnejo s črno trgovino, zasliševalci izsiljujejo in zlorabljajo do komaj predstavljivih skrajnosti. Ob spolnih zlorabah in brezvestnem pobijanju se človeku obrača želodec, da se bralec sprašuje o smiselnosti branja. Vse je pač podvrženo izpolnitvi zahteve po oddaji žita. Človeško življenje ni vredno niti počenega groša več. Človekovo dostojanstvo preprosto ne obstaja. Na potezi je z močjo zaslepljena horda, pripravljena za svojega voditelja narediti prav vse. Kakšne vzgoje so bili le-ti deležni? Kakšen radio so poslušali? Kakšne krivice so doživeli, da so bili sposobni takega opravila? Kakšna zloraba vleče ljudi v taka dejanja? Taka vprašanja mi še vedno ostajajo neodgovorjena.
Pri besedilu Ukrajina joka gre za »uvožene« Črne bukve. Gre torej za branje, ob katerem se je pričakovala streznitev, razsvetljenje. Besedilo, ki odpira spoznanje, kaj s seboj prinaša upanje na boljši svet. Knjižica, ki je poročilo o resničnih dogodkih, je razpolagala z golimi dejstvi. Lahko bi jo uvrstili v dokumentarno uredništvo namišljene ukrajinske televizije. Že 1937. leta je preko meja oznanjala, kaj se godi v za nekatere obljubljeni deželi Sovjetski zvezi. Tako bi ob slovenski osamosvojitvi napisal takratni minister za informiranje Jelko Kacin. In zakaj se ob resnici človeku ne odprejo oči? Zakaj med množicami (pre)vlada navdušenje ob prihajajoči nevihti? Trudim se razumeti čas. Prelistavam Koledar Cankarjeve družbe iz leta 1934. Molitev rudarske žene, Francoska revolucija, Imperializem, Zakaj je pojem pravična mezda nesmisel in podobni naslovi se vrstijo med reklamami za milo in špagete. Vedno so bili privlačnejši in enostavnejši v prednosti. Obljuba trdega dela in odrekanja pa ni žela uspeha, pa če je bila še tako resnična. Na koncu mi prihaja na misel le še ena beseda: usoda. Ali pa organiziranost, učinkovitost, vizija – pa naj bo še tako zlagana.
Župnika Nikandra usoda v povesti pripelje do obsodbe na smrt. Ker na že nacionaliziranih župnijskih njivah v novi ureditvi ni zraslo nič, se oblast v zameno za izpad dohodka pohlepno začne ozirati za župnijskimi svetimi posodami. Nikander jih skrije in jih nikakor ni pripravljen izročiti oblastem. Uspe mu zasliševalce preslepiti v njihovem pohlepu po svetih posodah. Duhovnik s figo v žepu obljubi, da bo nagovoril farane, naj pokorno izročijo dragocenosti. Iz zapora ga odpeljejo v domačo cerkev, kjer zbrani množici govori o četrti božji zapovedi. Spoznal je namreč, da je v svoji dolgoletni pastoralni praksi domačim ljudem premalo približal ljubezen do domovine. S svojim nastopom razburka množico in vpričo oblasti sproži vstajo. Na ozemlju vstaje vlada upanje po pravični družbi in Ukrajinci se uspešno upirajo tuji (ruski) vojaški sili. Nove in nove ruske enote padajo v zanke, ki jim jih pripravljajo. Voditelj upora Komar odgovorno vrača uporne kmete nazaj na njihove domove, sam pa vztraja kot vedno bolj izurjen rokovnjač. Ker je dotok ruskih enot brezkončen, se tudi sam znajde obkoljen. Ko je tujcev okrog njega čedalje več, se končno sproži vnaprej pripravljen eksploziv, ki vse skupaj požene v nebo.
Razumem, da je branje Pelipenka ob prvi izdaji v konzervativnem slovenskem bralcu sproščalo upanje. V upornem Komarju zlahka spoznamo narodnega junaka, ki kar kliče po posnemanju. Zadnja apokaliptična eksplozija pa je v resnici dvoumna. Resda v njej s prizorišča izgine za nekaj avtobusov sovražnikov, toda samo slutimo lahko, koliko jih je režim še pripravljen zapeljati. Knjižico danes zgodovinska dejstva postavljajo prav v tragično luč. Narodnih junakov, čeprav je le eden proti tolikim, je v eksplozijah zmanjkalo. Želja po novem, ki so jo posedovali prinašalci novega reda, je prinesla lakoto, nasilje, smrt. Če [Stran 091]je novo predstavljeno na manipulativen način, teh novih in novih pripadnikov ne zmanjka. Ko se danes z nelagodjem oziramo proti Ukrajini, se nehote sprožijo različna vprašanja. Tudi v luči te knjižice. Pretresen sem ob ogorčenju nekaterih, češ da danes problem tiči v zlobnem oboroževanju Ukrajincev. Zakaj jih Zahod oborožuje? Kaj se vtikajo na območje Vzhoda … In taka mnenja so mogoča v sami Sloveniji kljub naši lastni izkušnji osamosvajanja! Ukrajina pa je v resnici uničena do tako skrajnih meja, da je ukrajinščina že skoraj popolnoma onemogočena. Kakšne manipulativne propagande je zopet deležen slovenski človek? Od kdaj so naši večinski mediji pod nadzorom ruskih manipulatorjev? Kakšen naj bo medij, da bo vplival na večino, da bo postal ali ostal večinski? Kako je možno tako tuje ideje približati nekemu kulturnemu prostoru? Ali je mogoče, po izkušnji s španskimi borci, ko je bila mobilizacija v Sloveniji relativno velika, podobno navdušenje vzpostaviti tudi za Islamsko državo? Upam, da lastniki medijev še nekaj časa ne bodo imeli tega interesa!?
Ukrajina joka s svojo literarno obliko torej lahko sproža najrazličnejša premišljevanja. Knjižica Mohorjeve ne prinaša med slovenske bralce le drobne povesti. Najprej je aktualna s svojim sporočilom o usodi Ukrajincev, kar je tudi osnovno sporočilo izdaje. Ob tem se nas lahko poloti črnogledost in dvom o zmagi dobrega. Upanje se včasih krepi in potem občasno plahni ob spremljanju dnevnih agencijskih novic o naši bližnji sosedi, v nekaterih pogledih kar dvojčici Slovenije. Samo sreča je, da za soseda nimamo kakšnega Medveda, kot ga je usoda namenila Ukrajini. Ker pa vsebuje verodostojen popis trpljenja ukrajinskega naroda v tistih ključnih letih med obema vojnama, se že, vsaj z drobnim navedkom, kot sem opazil, lahko pojavi v kakšnem znanstvenem delu. Prišteta je med okna, skozi katera je Slovenec še pred začetkom sovjetskega vpliva lahko opazoval obljubljeni raj socializma.
Vzporednice med Ukrajino in Slovenijo se vlečejo v marsikateri potezi. Knjižica Ukrajina joka bi bila morda primerna tudi za primerjalno študijo revolucij. Za tiste bolj zahtevne, predvsem pa za radovedne, je sodobna objava knjižice Ukrajina joka poenostavljena možnost, da se vživimo v ljudi in tiste čase, ko se je (tudi) po Sloveniji odvijala revolucija. Kako bi sicer lahko razumeli, recimo, spomine Franca Kovačiča, rojenega leta 1933 v vasici Rožanče v fari Sveta Trojica na Blokah? Ker sem v Kovačičevih spominih našel istočasno tudi zanimivo poročilo o pomembni vlogi te na videz nepomembne knjižice, ji prisluhnimo:
Leta 1942 smo imeli kar veliko prosa, fantov ni bilo, ker so bili v internaciji na Rabu, prišli pa so trije partizani in dečki mojih let smo bili takoj pri njih in opazovali puške. Moj ata jim je ponudil žganje, tako kot je bilo v navadi, stopil je po steklenico, ki je bila za vrati na tramu. Od treh partizanov sem poznal samo enega, bil je iz sosednje vasi, ta je rekel proti svojima tovarišema: Prasec beli, boji se nas pa nam žganje nudi. Ob tej besedi me je kar streslo in silno sem se ustrašil, da so prišli z namenom, da ga ubijejo. Kaj pomeni »belček«, sem tedaj že vedel, pa tudi od kje izhaja, saj sem že dvakrat prebral knjigo Ukrajina joka.
Takoj, ko so se pojavili prvi partizani, so začeli govoriti šepetaje, da so to komunisti. Kaj je komunizem, je vsak odrasel človek vedel, če je le hotel vedeti. Tedaj je v časopisih kar veliko pisalo o življenju v Rusiji, le v časopisu Domovina je pisalo drugače.
Tudi knjige so opisovale življenje pod komunizmom. Spomnim se, kako je mamin brat Franc Korošec prišel neki večer in moji mami na skrivaj izročil neko knjižico in to me je spodbudilo, da sem jo začel iskati in po dolgem času sem jo našel. Knjižico sem slučajno našel v seniku (skednju), ko sem šel po seno za krmljenje živine in sem opazil, da na nekem mestu slama, ki je bila kot kritina, ni normalno poravnana. Dobro sem pogledal in pazljivo odstrl slamo in zagledal sem knjižico, ki je bila tako skrivnostno izročena moji mami. Knjižico sem na skrivoma prebral z velikim zanimanjem, bral sem v skednju in v štali (hlevu) med krmljenjem živine. Po prvih partizanskih umorih v bližnji in daljni okolici, o katerih so ljudje le šepetaje govorili, sem knjižico še enkrat prebral. Ta knjižica se je imenovala Ukrajina joka. Tedaj sem tudi spoznal oziroma doumel, kaj so boljševiki, manjševiki in bela garda.