ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
BUENOS AIRES
Ramon L. Falcon
NJEGOVI SVETOSTI
PAPEŽU PAVLU VI.
V a t i k a n
Sveti Oče,
z vero in zaupanjem v Vašo pravično dobrotnost in očetovsko uvidevnost se v stiski pietetnih čustev in bolečine ter v krščanskem usmiljenju do rajnih sinov, očetov, bratov, zakoncev, sorodnikov, rojakov zatekamo k Vam, sveti oče, v prepričanju, da bo po Vašem blagem prizadevanju in razumevajočem posredovanju moglo biti zadoščeno četrtstoletni krivici, zagrešeni nad množico mrtvih sinov našega malega, mučeniškega slovenskega naroda.
To našo narodno tragedijo povzemamo le v glavnih obrisih, saj vemo, da ste po svoji vsestranski zavzetosti za usode vseh ljudstev Zemlje poučeni tudi o usodnosti, ki je ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 zadela okrog dvanajst tisoč slovenskih protikomunističnih borcev, vojščakov za obrambo krščanske vere, svoje domovine in svojine, organiziranih v domobranskih in četniških vojaških formacijah.
V te obrambne odrede so se povezali naši sinovi potlej, ko so v Jugoslaviji (katere sestavni del tvori naša ožja domovina Slovenija) komunistične partizanske enote započele pod krinko upora proti okupatorju borbo za nadoblast brezbožne in protibožne vladavine. V ta namen so sprožile bratomorno preganjanje rojakov, ki so ostajali zvesti svoji veri in idealističnim življenjskim nazorom.
Ob koncu vojne se je glavnina protikomunističnih borcev umaknila na Koroško – to je starodavna slovenska dežela, priključena s sklepom mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni Avstrijski republiki. Tam so se v dobri veri zatekli pod zaščito angleških okupacijskih čet. Po nerazumljivem postopku ali nemara zaradi netočne poučenosti je ta vojaška komanda izročila in brezpogojno predala večino omenjenih slovenskih borcev kot ujetnike Titovim zmagovitim partizanskim odredom.
Tako prevzete protikomunistične vojščake in še nekaj na domačih tleh zajetih so potlej z redkimi izjemami – ponovno poudarjamo že po končani vojni – razorožene, brez zakonitih ali kakršnihkoli sodnih postopkov, po predhodnem mučenju in po večini z žico povezane – masovno pomorili. Trupla pobitih so omahnila ali so jih pometali v naravna brezna, v kraške in druge jame, jih ponekod razstrelili in povsod zasuli ter zravnali z zemljo, da ni ostalo sledu za grobovi.
Nekaj takih žrtev izmed tistih, ki so le ranjeni in ne do smrti zadeti popadali v omenjene skupne grobove, nad katerimi so se usmrtitve vršile, so se po milosti božji utegnili v noči, preden so jih zasuli, rešiti in se pred preganjanjem umakniti v tujino. Tu žive skupaj z ostalimi ideološkimi emigranti. Še več živečih prič je najti v domovini, kjer pa so obsojeni na molk. O podrobnosti dejanj in krajev obstaja že nekaj pričevalne literature, izdane – iz razumljivih vzrokov – v tujini. Za neobjavljene primere se še zbira podatke.
Vse navedeno pa so že dopolnjena, nespremenljiva dejanja, o katerih sodbo prepuščamo z naše strani Bogu in zgodovini. Gornje vrstice imajo le namen obuditi Vam, sveti oče, v spominu ta drobec žalostne zgodovine naših dni, tragedijo našega malo znanega, a nič manj krutega slovenskega Katyna, da Vam bo laže razumeti namen naših želja in hotenj.
Letos mineva 25 let, odkar nas spremlja ne samo bolečina žalovanja za izgubljenimi svojci in rojaki, čemur ni več človeške pomoči, temveč nas muči tudi trpka zavest, da leže kosti njih, ki so se žrtvovali mučeniške smrti za vero in svobodo domovine, še vedno zavržene, zaničevane kot ostanki izvržkov človeške družbe in v neblagoslovljeni zemlji.
Ostajajo, kamor so padali krivično pomorjeni, kamor so jih namesto molitev spremljale v poslednji pozdrav le kletve, namesto rešnjega blagoslova dinamit in granate in so jih škropili curki lastne krvi v zameno za kaplje očiščevalne blagoslovljene vode.
Tam ostajajo zasuti – in z njimi prekletje, ne da bi jih kdaj lahko kdo preložil na božjo njivo, ne da bi jim kdaj kdo lahko blagoslovil njih poslednje zemsko domovanje, ne da bi kdaj kdo mogel zasaditi vsaj skromen križ nad njihova brezimna ležišča.
In ne da bi jim doslej kdaj priznal zmagoviti brat vsaj svojstvo premaganega nasprotnika in jim kot takim izkazal posmrtno čast, kakršna gre junakom – ne zločincem! – čeprav premaganim.
Težko je prenašati spoznanje, da ne opravimo naše krščanske in pietetne dolžnosti za mučeniške svojce in rojake; še težje je odhajati s tega sveta materam, ženam, hčeram, sestram v zavesti, da niso mogle in znale doseči blagoslovljenega mirnega pokoja za svojce.
V taki stiski se obračamo na Vas, sveti oče, s prošnjo za posredovanje in pomoč. Iz poročil posnamemo, da je v Vaših namerah sprejeti v avdienco sedanjega predsednika Jugoslovanske socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza – Tita, ko bo le–ta vrnil obisk predsedniku Italijanske republike. Z zaupanjem in vdano si upamo prositi Vas, sveti oče, da ga ob tej priliki opozorite na gori opisano stanje in s tem v zvezi na človečansko dolžnost, ki ga veže kot sedanjega državnega mogočnika – tem bolj po sklenjenem konkordatu – da ukrene potrebno, kar bi vsaj v mali meri izravnalo dolga leta trajajoče krivično in grešno stanje.
Uvidevamo, da je ponekod tehnično nemogoče dvigniti kosti – npr. iz globin kraških brezen – in jih prenesti na krščanska pokopališča. Ne vidimo pa nikakršnih ovir za ljudi dobre volje, da ne bi mogla biti dana taka možnost, kjer je to izvedljivo, omogočiti naknadna verska opravila nad grobovi, kjer je prekop stvarno nemogoč ter postaviti na takih mestih križno ali kako drugačno znamenje rajnim v čast in spomin.
To, sveti oče, je naša prošnja in srčna želja. Prepričane smo, da bomo pri Vas našle razumevanje, v Vas pa najboljšega, najprimernejšega in avtoritativnega zagovornika naših hotenj.
Zaradi lažjega in neposrednejšega sporazumevanja dodajamo temu originalnemu tekstu v našem slovenskem – še veren prevod v Vašem italijanskem materinem jeziku.
Zahvaljujemo se Vam za vso dobrohotnost, ki jo bomo od Vaše svetosti deležne v tej naši nuji in Vas prosimo apostolskega blagoslova za nas in naše družine. Me pa bomo v naših molitvah prosile Vsemogočnega, naj Vas obdarja v Vaši težki in odgovorni pastirski dejavnosti s posebno milostjo modrosti, da bo moglo človeštvo po Vaših preudarnih sklepih lažje premagovati blodnje naših viharnih dni.
Odbornice, članice in somišljenke ZVEZE SLOVENSKIHMATER IN ŽENA v BUENOS AIRESU, Argentina, v predstavništvu vseh prizadetih slovenskih mater, žena in deklet v domovini in tujini.
V Buenos Airesu, na Vernih duš dan 1970