Videl sem tvoje cvetoče ravnine,
videl v njih lepe, prijazne vasi,
videl sem s snegom pokrite planine,
hribčke in gričke in strme rebri.
V polju zoreče je žito šumelo,
cvetje krasilo zelene travé,
v drevju, grmičju vse glasno je pelo,
s hribov so vriskale bele cerkvé.
Sveta si zemlja, ti blagoslovljena
si od Najvišjega, Kralja neba;
ti z mojih dedov krvjo napojena,
tebi vsa moja ljubezen velja.
Tebi živeti in zate umreti,
draga Slovenija, srčno želim;
ko ti še lepih dni zarja zasveti,
v tvojih naj svetih tleh grob svoj dobim.
[Stran 48]