Demos v Žireh

Demos v Žireh

V prvem letu Demosa, ko se je pogrezalo kraljestvo Partije in so širom dežele pognale celice Demosa, smo v Loki dobili pošiljko iz Ljubljane – debelo rolo lepakov z nalogo, da jih razpečamo po svojem okolišu. Razdelili smo letake, nabavili lepilo in čopiče ter šli na delo. Prevzel sem Poljansko dolino do Žirov. Na videz je bila akcija malo tvegana, saj še nismo imeli pluralnega parlamenta, ki bi nam dajal pobudo in zaščito.

V Žireh sem se ustavil pri starih znancih, a moram povedati, da sem bil kar razočaran. Duh Partije je še obvladoval žirovsko sosesko.

Sedim pri razgledanem znancu, ki mi je takoj povedal, da je ideološko že oddan, česar mu seveda nisem zameril – petinštirideset let je svoje naredilo! So pa Žiri veljale za močno oporišče NOB. Pred vojno so imele Sokola in Orla in vzorno kulturno življenje. K tej tradiciji dodam še zgodbo izpred I. svetovne vojne. Leta 1912 je iz Trsta – verjetno po posredovanju Idrije – bila poslana ekipa tržaške Social demokratske stranke Avstrije s ciljem ustanovitve stranke v Žireh. Odposlance je prevzel moj ded po mamini strani, ki se je leto prej vrnil iz Amerike – tja je odšel kot pobožni Tomaž Oblak, vračal se je kot socialdemokrat.

Ko je gostilničar Katrnik zaradi župnikove grožnje odpovedal prostor za zborovanje, je ded na kratko rešil zadrego: »Gremo pa kar k nam domov!« – sprejel goste in vaščane pod svojo streho.

Otročad se je morala po maši stisniti v kamro, v kateri sem bil rojen devet let kasneje. Francka, moja bodoča mama, je v radovednosti vprašalo svojo mater: »Kdo pa so gospodje v hiši?«

»Ja, veš, to so gospodje iz Trsta,« se je glasil odgovor. Eden je bil Edbin Kristan, drugi s Kranjskega pa Ivan Cankar.

No, naj Vam ta vložek iz daljnih let malo pomaga razumeti utrip starih Žirov.

Anton Mlakar, maj 2008

Profesorji

Mislim, da je najtežja uganka naših premišljevanj o II. svetovni vojni in z njo povezani usodi slovenskega naroda ta – kako je bilo mogoče zgodovini komuniste speljati na oder zmage.

[Stran 110]

– Prva stvar je nedvomno okupacija. Že sama po sebi, travmatična izguba domovine, časti, iluzij in premoženj. Sprojektirana že v času nekdanje Avstrije, zrafinirana do peklenskih oblik in vsebine.

– Drugo: z okupatorjem so stopili na dan njegovi pomagači; le deset dni je bilo treba in v Sarajevu je bila podpisana vojaška predaja – generali in divizije zapuščajo peš zgubljeno državo.

– Tretjič: Komunistična partija Jugoslavije je mukoma s sovjetsko pomočjo preživela obdobje Obznane. Preganjana doma, okregana pred Kominterno, a v dokaz pravovernosti pošlje mlade člane v Španijo. Španske revolucije ni rešila, a od tam se vračajo kadri za revolucijo doma.

Napetost v Evropi ob Hitlerjevih gromovnih govorih narašča, a tedanja jugoslovanska družba z dvorom na čelu (neporavnani računi zaradi carja) ni dozorela do tolerance, da bi črtala zakon Obznane, da bi sprejela pluralizem. Obznana nikoli ni bila preklicana, a Partija se ob novem vodstvu (prihaja Valter) ponovno krepi, presegajoč stara načela Kominteme in dočaka res trenutek, ki ga ni smela zamuditi. Čeprav v neprijetni zadregi (paket Hitler–Stalin), stopi aprila na plan z novo platformo: OF.

Sredi vojnih dni smo, Wermacht se umika na vseh frontah, vojna sreča se smehlja zavezniškemu orožju. Pomoč vlade Združenih držav botruje zmagam v Evropi, Afriki in Aziji. Stalin v Kremlju se čuti dolžnega, hvaležnega Ameriki in tako milostno dovoli intervju z ameriškim novinarjem in vstop v posvečeni Kremelj.

V osrednji voj. Tehniki DK. Korpusa na Cerkljanskem se izteka delovni dan – fantje več ali manj vlečejo na ušesa poročila RSJ in Radio London. Sedim na klopi ob krušni peči, a na njej je po večerji lenaril dopisnik Partizanskega dnevnika Martin Kokolj. Od njega dnevnik ni imel veliko gradiva, kasneje sem pogruntal, da je bil poslan v našo sredo bolj kot OZNA, da bi bedel nad klimo v tehniki. Kasneje pomladi l. 1945je padel kot mnogo drugih iz naše srede na Vojskem.

Glas iz radij. aparata opozori na Stalinov intervju, pa postanemo bolj pozorni. Ob koncu pogovora smo slišali nekako takole: »Dobro – vaša država je na ateistični doktrini, a v tej vojni ste partner z demokratičnim svetom; ali kaj mislite na urejanje odnosov z Vatikanom … «

»Da,« odgovori Stalin »tudi o tem že razmišljamo!«

V izbi tišina, nakar se s peči oglasi Martin in zatuli: »Kurba, Stalin!«

Jaz takrat še nisem bil posvečen v ideološki svet boljševizma, a sem v hipu dojel: Poglejte, celo Stalin nas bo prodal. Da, Stalin – prej s Hitlerjem, nakar s plutokracijo, sedaj pa še Vatikan …

Kdo je bil M. Kokolj? No, eden mnogih profesorjev ljubljanskih srednjih šol, ki so bili dodatno še kulturniki (Kozaki, Kocbeki, Vidmar), tudi kavarniški levi, ki so srkali marksistično učenost; poleti 1941 stopijo v OF, pomladi 1942 že ustanavljajo za Krimom boljševistično oblast – pa gredo tako daleč, da jih sam Bevc (Kardelj) pred veliko poletno ofenzivo okrega: »Ne prehitevajte!«

Po koncu vojne jih nihče ne ovira, da služijo veliki stvari socializma, dokler nekateri od njih ne pristanejo na Golem otoku; spet kruta izdaja evangelija – kar naenkrat smo izenačeni. Namreč: pred Udbo, v slovenskih zaporih, kjer čakamo sodbo. Vidim jih, smilijo se mi – pred Udbo izenačeni s kulaki,frajerji, farji, cigani, markosovci, vidalijevci in skesanimi partizani (moja species).

Mimo mene so tekom poletja in jeseni v centralnih zaporih UDV 1949 šli zastopniki kmečkega in meščanskega stanu, baptistični škof, cigani ter bojevnild italijanske, grške in francoske partije in skesani partizani.

In danes, kje so? Ja, med nami, pod novimi simboli in prapori, v sanjah in spominih, stari bojevniki, menjajoč se v vrsti, da pokleknejo pred usodo, ali pa pred tronom Najvišjega.

Anton Mlakar, avg. 2000

Vojna se začenja

Moreči vonj vojne je napolnil Slovenijo in našo širšo domovino Jugoslavijo. Kolesje države se ustavlja in vsak čas bo tu nekaj novega, neznanega – a gotovo ne dobrega.

Na veliki petek popoldne okrog 3h se skozi dolino do Žirov vali množica vojakov – divizija Macerata oprezno napreduje in zaseda našo dolino. V naši vasi se manjši oddelek pehote ustavi in napoti čez Soro na tratarsko stran, zasede šolo in se zabije med zidove. Glavnina prodira proti

Loki in Kranju, kamor dospejo še istega dne zvečer.

Do same velike noči jih skoraj ni bilo čutiti. Samo praznovanje je bilo sicer močno skaljeno, a ne spomnim se več, ali je župnik pridigal mimo sprejetje dejstev ali se je držal običajne liturgije.

[Stran 111]

Na vel. ponedeljek, bilo je ravno med kosilom, se zatresejo šipe v oknih, vstanem od mize in pogledam proti cesti, kaj se dogaja. Večja kolona tovornjakov sivo zelene barve Wehrmachta ropota proti mostu, zapelje čezenj proti šoli. Gotovo so zapeli telefoni med italijansko in nemško komando, rezultat pa je bil tak: Nemci ostanejo, Italijani se dvignejo in peš odkorakajo proti Ljubljani.

Istega dne je v sosednjih Poljanah po maši sedela v gostilni »Na kamnu« družba žejnih pivcev in komentirala dogodke tedna vojne. Prav tedaj je skozi vas hrumela ista kolona tovornjakov, pivci stegnejo vratove proti oknom – pa se sliši glas: »Janez – poglej jih!« »Ja, kaj vendar?« odgovori sosed. »Ja, Janez – ti pa so naši vendar!«

»Aaaa, ja … «

Kolona zdrdra proti naši vasi, pivska družba utihne, se dvigne in se počasi poslovi od omizja.

Nekdo ali marsikdo je bil zadovoljen …

In kdo je bil ta vaščan, ki je Janeza dvignil, da je pogledal skozi okno? Bil je mož, ki se je zvesto držal navodil Kominterne – Hitler in Stalin v bratskem objemu sanjata o delitvi Evrope – a teh sanj bo samo še dva meseca.

Janezov kamerad postane še tisto poletje močna partijska živina.

Anton Mlakar, maj 2005

Škofja Loka

Že večkrat sem Vam telefonično pripovedoval, da sva po vsakem branju nove številke N. Z. popolnoma enakih misli – in to že odkar se poznava. Pravzaprav, če sem odkrit – od tedaj, ko sem leta 1945 od aprila do 12. junija ležal kot ranjen partizan v voj. bolnišnici Semirario minore – Ospedale militare v moji dragi Gorici, takrat še pod oblastjo Republike Salo.

Ob moji postelji so neko jutro položili med rjuhe ranjenca, ki je na vse pretege stokal in preklinjal, pa ne po italijansko, temveč špansko. Veste, stanje ranjencev, ki jih zdravniki za silo zaflikajo in prepustijo usmiljenkam, je poleg zdravilnega spanja, ki ga bojevniki le redko uživajo, čas za globoko razmišljanje o sebi, vojni, politiki, ljubezni in sovraštvu.

Izkaže se, da je ranjeni vojščak Frankove »Blaue division«, ki ga je partizanska krogla zadela nekje v Trnovskem gozdu. V nemški šprahi sem ga ogovoril, da mu rentačenje ne bo pomagalo, pa me vpraša: »In kaj si ti?« Pa mu odvrnem: »Poglej, kaj piše na črni tabli nad glavo.« Pa prebere: »Antonio Mlakar – ribello! Also partizan. Jawohl – no dann – hier meine Hand … siamo tutti ribelli!«

Ko je plava divizija v Donbasu doživela svojo Berezino, ji ni bil usojen zmagoviti povratek v domovino, ampak žalostna usoda Wehrmachta – ušiva taborišča, špitali, in če je šlo po sreči: repatriacija.

Srečanje tega dne s Špancemje bilo zame usodno. Ni bila to metamorfoza Savel – Pavel, saj kot šef enote IX. Korpusa NOV nisem bil partijec (edini), torej rečeno bolj svoboden kot partijci, pa sem jih kasneje vse do izbruha Informbiroja v zaporu še neštetokrat slišal: zakaj se nisi sam ustrelil?

Ja – zakaj. Zakaj je moralo biti ravno dvajseto stoletje kaznovano, ki je preseglo meje razuma: vojna od l. 1914 do 1918, pa fašizem v Italiji, nacizem v Nemčiji, komunizem v Rusiji, a vse to kronano z vojno 1939–1945.

Po dolgem premišljanju na besedo zakaj, me je preblisk popeljal k »hevreki«, v megleni spomin na pomlad l. 1941. Naenkrat – Jugoslavije ni več; tu je odslej Tretji rajh – pol Evrope mu leži pred nogami. Vaški odbor Sokola je snel s stene kraljevo sliko, tja je obesil Hitlerjevo. Na poslednji seji je bilo pod točko razno: pljuvanje v firerja. Torej – začenjajo se novi časi

Srčiko vaških fantov, ki še niso bili vojaki, sem vodil jaz – bili smo štirje – menda edini maturant v dolini. Srednji vaški sloj – kmetje, obrtniki in učiteljstvo je bil patriotično naravnan, še toliko bolj mi mladi, ki nismo poznali stare Avstrije. To poznavanje ni bilo negativno, zreli ljudje so spoštljivo govorili o starih časih, bolj pod kritiko je bilo srbsko vodstvo.

Krizna leta, politična napetost v Evropi, italijansko marširanje po Afriki, objestne grožnje hitlerjanskega rajha so zbližale vaško srenjo – a marsikomu je to stanje šlo na roke – od … ??? … do pričakovanja. A o tem nismo mi mladi prav nič vedeli; šele medvojna in povojna dogajanja so razkričala družbeno stanje tega tesnobnega časa.

Bil je junijski večer prvega vojnega leta; naša mlada družba sedi v topli pekami gostilničarja in peka S. Š. Denarja pri hiši ni manjkalo, zato nas tamladi pogosto vabi na večerne posvete in malice. Na[Stran 112]enkrat se mali S. stegne, preseka prijetno vzdušje in pravi: »Fantje, ste za to, da ubijemo Micnika!«

Nas tri je vprašanje močno presenetilo; za hip družbica onemi, med spogledovanjem pa se oglasi najmlajši V-o: »Dajmo ga!«

Ja, kaj takega še nisem doživel; med nami mladimi – pa take misli. So ja starejši od mene, ima pa le malo maturo, D-u trgovsko šolo, a V-o, nezakonski fant, le osnovno šolo, doma pa bajta za dve kravi, živi od priložnostnega dela – a osuplo je to, da je Micnik njegov nezakonski oče …

»Ne,« rečem odločno jaz in prepričam ostale, da odklonimo to dejanje, ki bi bilo takrat še brez pomena in Bog ne daj, da bi se kaj podobnega lotili. Razšli so se s sklepom, da je tako dejanje čisti umor, ne pa junaštvo.

A dogodek tega večera me je preganjal vso vojno. Torej, le nismo ljudje vsi enaki. Pa zakaj?

Naša vas je postala l. 1939 center osrednjega sektorja Rupnikove linije in prav pri sosedovih je bil ta štab. Tako sem med počitnicami spoznal glavnega akterja – izvajalca ing. Dukiča ter šefa projekta generala Rupnika. Za dolino se začenjajo novi časi. Velika utrjevalna delo so pritegnila v dolino množico delavcev, pa tudi mnogi domačini so našli dobro delo. Novi utrip dopolnjujejo enote po montažnih barakah.

V tem vrvežu se skrivajo:

– obveščevalna služba Dravske divizije

– špijonaža, predvsem italijanska

– aktivisti KPS–KPJin prav ti slednji so na vseh sektorjih!

A zakaj je bil kot žrtev nakazan mehanik Micnik? Ni skrival simpatij do nemške tehnike (hodil je v Gradec v stroj. šole); sedaj je vodil remontne delavnice vojaške baze v Škofji Loki. Očitno ga je KPS osumila dela za tujo tajno službo. V naši vasi so med tehniki in šoferji švigali aktivisti partije in po navodilih iz Ljubljane »sortirali« družbeno okolje v senci vojne nevarnosti. Tako po moji sedanji presoji S-o in V-o prideta pod neposredni vpliv Partije.

Nadaljnja usoda: Jaz in D-u sva seljena že 2. jul. 1941 v Srbijo, prav tako S-o, in to v Užice, od koder še isto leto pobegne v Slovenijo. V partizanih konča v enotah KNOJ-a (VDV brigada). V-o po dražgoški »bitki« deluje kot terenec, konča v OZNi. D-u živi kot izgnanec na Kosovem v službi rudnika svinca. Po prihodu Rdeče armade v Srbijo mobiliziran (okt. 1944). Kot Titov vojak pade pozimi l. 1945 na Sremski fronti. Ostal sem samo jaz, čeprav 30. marca 1945 težko ranjen od Nemcev, ujet naslednji dan od četnikov liškega korpusa na Vipavskem, na Veliko noč predan v ujetništvo republ. Salo v Gorici in 2. moja 1945 je Gorica »osvobojena«. S trdo voljo po dolgem celjenju ran dočakam za veliko noč 1946 srečanje s Plečnikom in tako končam ta študij.

In če se vrnem k glavni temi: po letih študija, dela pri slovenskem filmu in poslanstvu arhitekta na ledini Gorenjske, z bolestjo prenašajoč zatiranje Svobodne misli s strani Partije, ki sem ji nevede pomagal do oblasti (ne kot Kocbek), premišljujem takole: kal ideološkega sovraštva je bila ponekod zasejana že pred vojno, drugod pa med vojno, le redko kje ni vzklila. S-o sam mi je po vojni, v času tržaške krize, v pijanosti izpovedal umor kmečkega veljaka, ne vedoč, da je umorjeni bil moj sorodnik.

Prej omenjeni Micnik res ni dolgo živel; njegovo mater starko so partizani ubili, našli so jo v gozdu pri nabiranju borovnic. Bližnji kmet je moral v Gorenjo vas sporočiti sosedom, da so prišli ponjo. Ko je ležala na parah, so vaščani sporočili v Škofjo Loko sinu Lojzu Micniku, da mati ni več med živimi. Še isti večerje Micnik prišel kropit mater; ko je stopil bliže k mrtvi materi je počil strel in sin se je mrtev zgrudil ob svečah na tla. Naslednji dan so vaščani spremili na britof dve krsti, žrtvi komunističnega terorja.

Toliko spoštovani g. profesor – vzel sem si čas, da Vam s tem pismom malo pomagam pri odkrivanju in razlagi vojnih, predvojnih in povojnih časov. Nekdanji liberalci so bili enaki in dobri ljudje. Naši učitelji, pa naši profesorji na Realki (Vegova ul.) so nas usmerjali v dobroto, čast in poštenost. Tretji ljudje so hodili po svoje in res pomladi l. 1941 dočakali svoj čas; nekateri od teh čez štiri leta celo svoj triumf.

Pripis: Ker sem večino mladih let prebil v šolah, nisem imel toliko vpogleda v »katoliški tabor« naše doline. Bili smo vseskozi prijatelji, a izgnanstvo l. 1942 je pretrgalo moje tople stike s sovaščani. Pečat vojne – opredelitvi niso ušli. Tako ni čudno, da so po vojni vaščani komentirali: »Glej ga – partizan – pa gre za procesijo!«

Anton Mlakar, julij 2007