Strip, založba Miš, Dob 2015
Živalska kmetija je v strip predelana Orwellova Živalska Farma avtorjev Andreja Rozmana Roze kot pisca besedila ter Damjana Stepančiča kot risarja. Kdo ne pozna Živalske farme, ki na tako pronicljiv način preko živali na neki kmetiji sredi Anglije lucidno oriše naravo komunizma, kakršnega smo tudi sami doživljali v prejšnjem režimu? Z veseljem smo jo brali sredi jugoslovanskega hleva, saj nam je bilo pravo veselje že samo spoznanje, da je neki tujec popolnoma razkrinkal pokvarjenost titoizma in vodilne kaste sistema, katerega jetniki smo bili. In to na način, da titoizma sploh nikoli ni doživel! Smo torej bili res otok na meji med komunističnim in kapitalističnim svetom? Orwell je ob pisanju Živalske farme sicer imel v mislih stalinizem, knjigo pa je pisal na prehodu med letoma 1943 in 1944!
Rozman-Stepančičev strip je izšel v okviru nacionalnega projekta Rastem s knjigo za leto 2015, ki ima za cilj, kot beremo v uradnem glasilu projekta, spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja, promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja, spodbujati bralno motivacijo šolarjev in njihov obisk splošnih knjižnic, motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja. Te cilje poskušajo nosilci projekta doseči s tem, da vsak dijak prvega letnika oziroma učenec sedmega razreda osnovne šole prejme na razpisu izbrano knjigo brezplačno. Gre torej za knjige, ki jih na račun davkoplačevalcev državna politika – preko ministra za kulturo – vroči našim mladim. Kakšni so njeni resnični cilji? Statistika sedmih let delovanja tega projekta kaže, da formalnih ciljev še niso dosegli. Čeprav se več in več šol vključuje v projekt Javne agencije za knjigo, je delež otrok, ki so se vpisali v javno knjižnico, še vedno enak, kot je bil ob pričetku projekta. Je torej ta projekt še en način, kako naj se slabo porabi denar, ki z muko prikaplja na Ministrstvo za kulturo?
Figure 1. —živalska kmetija
Založniki se gotovo ne bi mogli strinjati s takim mnenjem. Saj jim prinaša zagotovljen dohodek, pa tudi lažje preživetje. Okrog 22 000 osnovnošolskih izvodov in enako število knjig, namenjenih srednješolcem, letno ni mačji kašelj. In to kakšnih knjig! Kljub temu da naj bi še vedno veljalo, da je za otroke le najboljše komaj dovolj dobro, smo bili v preteklosti priča zares »pestremu« izboru. Lansko leto je bila recimo za srednješolce izbrana knjiga z naslovom Ime mi je Damjan. Za izbor na natečaju je bilo verjetno odločilno, da je bilo glavnemu junaku Damjanu v resnici ime Vesna. S spolom pa Vesna ni bila zadovoljna … Gotovo je to vredna vsebina, ki predstavlja vrhunsko mladinsko leposlovje in ki kvalitetno oblikuje celotne generacije naših mladih. Oblikuje v kaj? Je morda tematika svobodnega odločanja o lastnem spolu eno ključnih nacionalnih vprašanj? Nadalje je prostor na knjižnih policah preko dvajset tisoč dijakov v okviru istega projekta dobila knjiga Jugoslavija, moja dežela, ki opisuje usodo otroka častnika JLA. Mar znajo slovenski avtorji mladinske literature lastnim otrokom predstaviti kakšno področje, ki bi jih utrjevalo v odnosu do lastne identitete? [Stran 095]
Figure 2. Vlogo nasilnega uveljavljanja totalitarne oblasti se skuša podtakniti osamosvajanju in demokratizaciji
Razen če ni slovenska identiteta edinole liberalna, multinacionalna ali vsaj neslovenska in skrajno levičarska!?
Za dosego cilja »spodbujanje bralne motivacije šolarjev« je letošnjim srednješolskim prvošolcem po odločitvi Javne agencije za knjigo oziroma njihovega projekta Rastem s knjigo namenjen strip. Ker so mladi čedalje bolj navezani na elektronske naprave in jim je vedno težje zbrati toliko volje, da se odrečejo neprestanim impulzom iz okolice ali z ekrana, je odločitev za strip torej logična. Tako je avtorjema že sicer kratko Orwellovo delo s 125 strani malega formata uspelo dramaturško predelati v strip na 80 straneh, ki ga tudi povprečen bralec lahko »požre« v enem sunku. Za moj okus so stripovske ilustracije pretirano revne. Ob upoštevanju visokih meril projekta Rastem s knjigo je izven pričakovanj tudi jezik, ki je mestoma kar preveč banalen. Največje presenečenje pa prinaša sporočilo bralcem, ki ga je kot uvod v strip napisal Andrej Rozman Roza. V njem opisuje svoje otroške spomine na povojno razočaranje odraslih, ki so sodelovali v partizanih. Popolnoma jih je namreč presenetilo, »kaj je po vojni nastalo iz socialne revolucije«. Takrat je bil, po njegovih besedah, prvič priča razočaranju nad revolucijo. Slovenska avtorja lahko verjetno za Orwellom ponovita, da je Živalska kmetija delo, kjer sta s polno zavestjo skušala politični in umetniški namen združiti v celoto. Enako lahko trdi tudi Javna agencija za knjigo in to že vrsto let. Orwell sam je bil sicer socialist in celo prostovoljec v španski državljanski vojni. Kljub temu ali morda ravno zato pa je opazil, da se praktične izvedbe komunizma vedno razvijejo v totalitarizem. To mu je uspelo zaznati tudi med samo svetovno vojno, ko je velik del demokratičnega zahoda v Stalinu videl veliko upanje in močnega zaveznika. Kritike na njegov račun so bile nezaželene in poskusi objave Živalske farme (celo v Veliki Britaniji) do konca vojne neuspešni. Kakšno diametralno razhajanje je torej med partizanstvom in Orwellovim pogledom na revolucijo! Taka so tudi razhajanja med originalom in slovensko kopijo Farme. Orwell zagotavlja, da je »vsako vrsto resnega pisateljevanja po letu 1936 direktno ali indirektno napisal proti totalitarizmu«. Kritika totalitarizma je torej bistvo vsakršnega razumevanja te sodobne [Stran 096]in morda najučinkovitejše, predvsem pa najbolj prepoznavne basni v sodobnem svetu. Poleg dela z naslovom 1984 je prav Živalska farma sinonim za Orwellovo literaturo. Rozman-Stepančičevo delo pa pogled bralca (pre)usmerja v že izdelane klišeje, ki vladajo v našem javnem prostoru. Še iz šolskih dni se spominjam avtomatiziranih reakcij učencev. Ko se je zaslišalo ime Stane, je nezavedno in nehoteno prišlo na jezik še preostanek: Dolanc, France Popit. In tako naprej. Kaj naj pride na misel mladim ob besedi Upor? Jasno: proti okupatorju, sodobneje pa lahko tudi: proti nosilcem kapitala. Če je morda to namen Rozmanovega pisanja, je seveda učinek dosežen. Bralci kar naenkrat postajajo ovce, ki vneto blejajo velikemu Vodji. In Živalska farma pri nas znova zaživi. Mimogrede v besedilu opazimo še kakšno manjšo humorno zamenjavo. Izgleda, kot da bi bila narejena po pomoti. Vsem znane besede: „Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,“ sta slovenska ustvarjalca položila v usta osla Benjamina, čeprav bi morale po vsej logiki pripadati vodilnemu merjascu. Ali recimo malenkost, da se besedi upor mestoma dodaja pridevnik osamosvojitveni. Tako poskušata avtorja in preko njiju Javna agencija za knjigo v mladih utrditi zavestno zavajanje, da je v temelje našega naroda položeno upiranje. Najprej verjetno proti nekemu tujemu plemstvu (za te potrebe so zgodovinarji pripravljeni zatrditi, da se narodi pojavijo že precej pred letom 1848), nato proti okupatorju in njegovim sodelavcem … Orwellova kritika totalitarizma je usmerjena predvsem v poveličevanje velikega vodje in kljub sladkim obljubam sprotno prilagajanje razmer trenutnim potrebam vladajoče klike. Stalnico predstavlja neuspešno gospodarstvo ter nove in nove kraje skupnega premoženja za osebne koristi vedno širšega kroga vladajoče kaste. Plastično je z občasnim pobojem izdajalcev prikazan tudi nastanek in razvoj ter vzdrževanje strahu med živalmi, ki je conditio sine qua non za ohranitev položaja vladajočih elit. Celotne zgodbe pa sploh ne bi bilo, če ne bi bila kot trdna podstat zagotovljena naivnost in inteligenčna omejenost tihe večine. Ob tem se mi kot vzporednica nehote pojavi težava škofa Jegliča ob navajanju Slovencev na nove družbene okoliščine, ki so se pri nas pojavile ob priključitvi h Karađorđevićevi državi in uvajanju balkanske logike. V prihodnjih letih se nam namreč bliža žalostna obletnica, odkar smo pristopili v družbo narodov z bizantinskimi navadami. Že obdobje od leta 1918 do leta 1941 je bila dovolj dolga skupinska terapija, da je uspelo pripadnikom našega naroda med Slovenci izvesti revolucijo. Preveč ljudi je bilo pripravljeno nasesti obljubam, da se da storiti nemogoče. Česa vsega smo kot družba sposobni šele sedaj, ko pri nas običajna logika in to je mehanizem, kjer dejanjem sledijo logične posledice, velja za nekaj najbolj zavrženega. Tudi v strip izvedbi Živalske farme pa je pristno prikazano razmerje med poveličevanjem upora in nezmožnostjo organiziranja (novega) upora, ko je oblast formalno že v rokah živali, po Rozmanovo po osamosvojitvi. Mladi bralec lahko razume sporočilo knjige tudi kot kritiko osamosvojitvene vojne, ko je narod prešel s solidne gospodarjeve oskrbe v kremplje različnih klik, ki obvladujejo naše gospodarstvo in državo. Nad vsem pa lebdi vedno in brez izjeme, kot ljubljanska megla, velekapital in tržno gospodarstvo ter vse njegove posledice: brezposelnost, socialno dno … Vrednostno torej avtorjema uspeva utrjevati popolno zmedo v glavah mladih, saj je kritika, ki naj bi bila uperjena v totalitarizem kot tak, preusmerjena v slovenski poskus demokratizacije. Sodobni mladi namreč vidijo danes »pri koritu« tiste, ki so bili tja večinoma izvoljeni. Stanje na naši slovenski kmetiji pa je v največji meri posledica jugoslovanskega, predvsem komunističnega prevrata. Vladajoča kasta namreč še vedno in to čedalje bolj brezsramno popije večino mleka, ki nam priteka. Ob nenehnem zlorabljanju tretje veje oblasti v naši državi je zavest o neuspešnem uporu, ki se je zgodil ob osamosvojitveni vojni, vsak dan bolj jasna. In če ponovno pogledamo v knjigo Živalska farma, preberemo, da so vsi namišljeni izdajalci »totalno« pokončani. Še več, revolucionarno vodstvo prevzame vse atribute zavrženega kapitala in ime kmetije dobi stari naziv: Graščinska farma. Tovariš pa se zopet vrne nazaj v stari naziv gospod. Prav te zadnje spremembe so v Orwellovi različici obsijane veliko jasneje kljub temu, da je preobrazbo, ki smo ji priča, Orwell lahko samo predvideval v neki daljni prihodnosti, slovenska avtorja pa jo vsak dan doživljata. Prav zato bi ob zdravi pameti pričakovali od avtorjev, pa tudi privoščili našim mladim kaj drugačnega od mainstreamovskega stalnega zagotavljanja volivcev kontinuitete. Žal pa je še tisto malo, kar naši mladi preberejo, skrbno presejano na sitih vodilnih prašičev. Vodja prašičev Napoleon pa dodaja: »Branje je čista izguba časa!«