Zbrali smo se v cerkvi,6 ki je videla največjo bolečino slovenskega naroda. Najprej so se tu zbirali domobranci, ki so doživeli bridko spoznanje, da je Slovenija kljub njihovemu boju in naporu, zasužnjena od komunizma. Od tod so odhajali na svojo zadnjo pot, ki je bila (razen za prvi transport) zavestna pot v smrt. Bila je to žrtev, ki jo opeva njihova pesem »je pila kri pradedov, je pila znoj očetov, škropimo jo še mi s srčno krvjo«. Tukaj pred Kristusovim križem so sprejeli svoj križ, nedolžni in izdani, za odrešenje našega naroda in domovine. Bili so kupnina, ki jo je Anglež plačal slovenskemu tujcu, da je Južna Koroška ostala v Avstriji.
V tej cerkvi so se zbirali k molitvi tisti, ki niso izgubili le domovine in premoženja, temveč tudi svoj vodstveni položaj doma, kajti bili so hrbtenica slovenskega naroda, bili so njegovi politični, gospodarski, kulturni in verski prvaki … tu pa so bili brezdomci, nezaželeni. Na domači zemlji in vendar na tujem. Vsem odveč, morda celo samemu sebi. Tu so v solzah molili rožni venec za rožnim vencem, tu so bili pri sveti daritvi, pri kateri so iskali tolažbo in moč, da bi lahko vzdržali v tako težki preizkušnji. V tej cerkvi pa se je zgodil čudež, ki ga moramo občudovati. V tej cerkvi, dragi bratje in sestre, je molitev utopila razočaranje in bolečino, upor proti Bogu in nevero, na tem mestu je molitev utopila obup. Tukaj se je zgodil čudež, ki ga sveto pismo omenja pri večnem trpinu, vsem nam poznanem Jobu, ki ni preklel Boga, ko ga je lastna žena silila k temu, pač pa je dejal: »dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli«. Tu se je pokazala vsa veličina katoliškega Slovenca, ki ne z Jobom, ampak s Kristusom na križu vpije »moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« in potem dodaja »Oče, odpusti jim…«, čeprav točno vedo, kaj delajo, in »v tvoje roke izročam svoje življenje«, ko v Očenašu ne le izgovarja, temveč resno misli »zgodi se tvoja volja!«. Na tem kraju, v tej cerkvi, je Oče zahteval od svojih najdražjih vero, ki jo moremo le občudovati in jo je prečistil vsakršne zemeljske navezanosti in interesa. Ostala je vera, upanje proti upanju in velika ljubezen do Boga, do domovine in do naroda. Tukaj je geslo demokratičnega tabora proti komunistični revoluciji postala meso: »mati, domovina, Bog« niso bile prazne besede, temveč so meso postale in danes živijo v nas.
Za nas je spomin na tisti tragični maj, ki se je začel z okupacijo Slovenije z vojskami, ki so širile rdečo zvezdo in njen teror, izvir zaveze, ki jo moramo vedno znova ozavestiti, in dediščine, ki jo moramo vedno znova ponosno sprejemati.
Najprej se tu rojeva naša zvestoba spominu. Ne smemo pozabiti. Čeprav je spomin morda boleč, ker je težko govoriti o izgubi mož, fantov, očetov in sinov, ki so bili prodani, izdani, kruto mučeni in umorjeni, ki se je nad njimi znesel pobesneli brat, ki je svojo dušo prodal utvaram brezbožnega materializma in ki je okužil s smrtonosno boleznijo naš narod do današnjih dni, zato je težko govoriti, ker vse to še ni preteklost, ampak je naša sedanjost. In vendar, naša vera nas uči, da je potrebno krivico voljno prenašati, ko delamo za dobro, ko delamo za širjenje vere. Več kot 70 let je že minilo in zdaj lahko rečemo, »da smo Slovenijo napolnili z govorjenjem o teh dogodkih«, ki trkajo na zakopano vest morilcev in vseh, ki so se osebno okoristili v revoluciji. Nemir vesti in nemir v narodu je sad zvestobe spominu, ki zagovarja nedolžnega in skrbi morilca.
Druga naloga je prehod od bolečine k ponosu nad sposobnostjo našega naroda, da je Bogu in Cerkvi podaril tako veliko in mogočno vojsko mučencev. Bogu v dar smo darovali najboljše, kar smo imeli. Nismo prinesli kruljavih in bolnih, temveč one, ki jih še danes najbolj pogrešamo. Bodimo ponosni na to žrtev in čas je, da se zavemo in verujemo, da je prav, da se sklicujemo nanje, ko molimo za obstoj našega naroda, ki je smrtno bolan in ječi pod jarmom kulture smrti, ki terja nepopisen davek splava. Otroke, ki jih nismo imeli, zamenjujejo priseljenci, ki počasi postajajo »mi, Slovenci«, a istočasno spreminjajo to, kar smo bili. Prosimo torej za njihovo spreobrnjenje, bodimo preprosti in pogumni in prosimo, da bi postali kristjani, natančneje katoličani, da bi v veri postali naši pravi bratje in sestre. Mučence smo sicer na oltar prinesli Slovenci, ampak mučenci niso naši, so od Cerkve, so za vse. Zato prosimo, da posredujejo za vse potrebe sveta in Cerkve! Od bolečine torej k veri, ki moli in prosi, ki se sklicuje na njihove zasluge.
Tretja naloga je, da prispevamo svoj delež pri osvobajanju Slovenije in našega naroda izpod oblasti »gošarjev«. Komunizem, ki je bil pred 70 leti v vseh ozirih in pogledih tujek v našem narodu, je v tem času postal večinska sila. Postal je naš običajen vsakdan. Ne mislim samo na to, da nam nenehno vlada kontinuiteta, temveč bolj na to, da smo izgubili krščanski smisel za moralo, za prav in narobe, za krepost in resnico, za vero in poštenje, za življenje in smrt … Komunizem je resnično uspel spremeniti značaj našega naroda. Najbolj tragično pa je, da prav ti, ki so spremembo hoteli, zdaj niso zadovoljni nad lastnim uspehom. Vse polno je govorjenja o korupciji, o krajah, o nepoštenosti… prešuštvo in splav pa smo sprejeli kot nekaj povsem normalnega, da si ju niti obsoditi ne upamo več.
Tukaj so nam naši vzorniki pokazali, da je vredno umreti za svoje prepričanje, umreti, ko ni možno nič drugega, ko umik pred zlom ni več mogoč. Mi pa smo na bojnem polju in ni razlogov za umik. Preganjajo nas sicer in zapostavljajo, ampak ne ubijajo in ne razlaščajo. Kakor njim tudi nam jemljejo dobro ime in nas zaničujejo, ampak lahko se še borimo. Boj pa pomeni, da bomo polni ran, tudi zaradi naših padcev, naveličanosti, obupavanja in porazov. Pa saj ni važno, ali zmagamo ali ne, naša dolžnost je le, da se borimo. Zmaguje Bog! Pravzaprav je na križu izgubil in z vstajenjem zmagal. Zato moramo mi le opraviti svojo dolžnost, tukaj in zdaj. Brez izgovorov in strahu.
Tukaj se, dragi bratje in sestre, obnavlja ljubezen, ki vse prenese, ki vse potrpi, ker ve, da vse premaga. In naša zmaga mora biti Božja. Bog pa je čudovit v tem, da zna iz sovražnika narediti prijatelja. To je njegovo maščevanje, da iz mučitelja naredi svetnika in da mučenec s svojim mučiteljem večno slavi Boga v nebesih. Zato se mora tu roditi zavest, da moramo delati za spreobrnjenje in odrešenje vseh tistih, ki so povzročili našemu narodu in našim družinam toliko zla. Moliti moramo za sovražnike, da bi se spreobrnili in se pri tem sklicevati na naše mučence, to je najvišja naša dolžnost. In kako bi se Bog mogel upreti taki molitvi, taki ljubeči prošnji? Ne more se! Ker jo sam hoče, ker bo Kristus dodal tej molitvi vso težo svojega odrešenjskega križa in ker se bomo mi razodevali kot resnični Božji otroci. Na tem kraju, kjer se je začela zadnja pot v trpljenje in smrt tolikih tisočev, tukaj se moramo napiti duha, ki jih je prešinjal. Tukaj se hočemo sklicevati nanje, ki so brez sovraštva umirali za svoje ideale. Tukaj moramo prerasti zemeljsko gledanje in okrepiti našo molitev za spreobrnjenje ne le mučiteljev, pač pa tudi vsega naroda: naši mučenci, prosite, da bi se uresničilo Božje maščevanje; prosite, da bi se krvniki spreobrnili in zveličali. Mi vam kličemo, prosite skupaj z nami, da bi vsi rešili svojo dušo! Mi in oni, da bomo skupaj kot eno peli Bogu večno slavo in čast, ker nas je rešil in se skazal milostljivega. To je naša najsvetejša naloga, ki presega vse ostale. A da bi to zmogli, moramo izpolniti vse ostale: biti moramo zvesti spominu, ga ohranjati in širiti, boriti se moramo za resnico in pravico in delati, da se bo to zlo končalo, in vendar vedno moliti in prositi, da bi zarja zveličanja zajela zakrknjena srca, polna sovraštva. Namesto sovraštva naj se rodi ljubezen, ki premaga vsako zlo, ki iz sovražnika dela prijatelja.
Bogu hvala, da nam je odprl ta vrata in so nam naši mučenci pokazali pot. Pojdimo po njej vstajenju naproti!