Najprej prav lepo pozdravljam vse danes tukaj zbrane v imenu društva Nova Slovenska Zaveza.
Kot vsako leto smo se tudi danes zbrali na tej jasi, da počastimo spomin in hkrati izkažemo čast vsem tistim fantom, članom Slovenskega domobranstva, ki so padli v boju in bili nato tu pokopani. Pokopališče je služilo svojemu namenu vse do konca meseca aprila 1945. Tu naj bi bilo pokopano okoli 180 padlih vojakov.
Ko govorimo o tej številki, se nam lahko le-ta na prvi pogled zdi ne ravno pretirano visoka, vedoč, da so šle žrtve komunistične revolucije na Slovenskem med 2.svetovno vojno in takoj po njej v desettisoče. Če pa se malce globlje zamislimo oz. gremo vase, se nam pred očmi prikaže 180 mladih fantov, ki so komajda začeli živeti, pa so že morali oditi v večnost, smrtno zadeti od kosa svinca ali krogle, sprožene s strani krvnega brata, zaslepljenega s sovraštvom do vsega, kar je dotlej ohranjalo slovenski narod pri življenju in ga hkrati uvrščalo v skupino civiliziranih evropskih narodov. Vsak izmed teh fantov je imel doma očeta, mamo, morda sestro, brata ali dekle, v srcu pa želje, ideale in načrte za prihodnost.
Človek se ob vsem tem vpraša: »Čemu«? Čemu vse te popolnoma nepotrebne žrtve in toliko njih? Samo in zgolj zato, ker si je peščica sicer izredno sposobnih ljudi, ki pa so bili hkrati brez kakršnihkoli moralnih ali etičnih zadržkov oz. notranjih zavor, zamislila boljševiško Slovenijo in to nato z lažmi, prevarami, manipulacijo in predvsem s komaj verjetnimi zločini, ob neprikriti pomoči tujcev, na koncu tudi udejanila. Narod leta 1945 ni bil osvobojen, temveč pahnjen v največje suženjstvo v vsej svoji zgodovini. Novo barbarstvo in primitivizem rdeče barve sta zmagala nad dotlej zgrajeno civilizacijo.
Če se prav spominjam, se je pisalo leto 1972, ko je dobil moj oče ob slovenskem kulturnem prazniku od tedanjega političnega vrha vabilo za vso družino na slavnostno kosilo v Hotelu Radin v Radencih. Čeprav se je vse življenje ukvarjal »zgolj« s proučevanjem starih cerkva, bil je namreč umetnostni zgodovinar, si tedanja partijska vrhuška vendarle ni mogla v celoti zatisniti oči pred njegovo nesporno visoko strokovnostjo na tem področju. In smo šli. V avtomobilu smo imeli na vzvratnem ogledalu obešen ličen križ, narejen iz zvitih žebljev za pritrjevanje konjskih kopit, ki ga je oče dobil v kartuzijanskem samostanu Pleterje. Čeprav je bil oče izredno pokončen človek, ki ni pred nikomer tajil svojih prepričanj in vrednot, je križ kljub temu pred odhodom snel z ogledala, saj bi bilo to le preveliko izzivanje tovarišic in tovarišev, ki so se tako ponižali, da so ga povabili za isto mizo k skupnemu kosilu, čeprav ni bil človek po njihovi meri.
Kosilo je bilo res na nivoju. Natakarji so nas stregli spredaj in zadaj. Nič čudnega, saj sem kot 6-letni pokovec sedel za isto mizo s takšnimi nadljudmi kot so bili Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc, France Popit in mnogi drugi. Spominjam se, kako mi je tovarišica Lidija Šentjurc celo olupila banano in mi jo prijazno ponudila čez mizo. Na mamini desni strani pa je sedel Zoran Polič. Človek torej, ki je dne 12.06.1945 kot tedanji notranji minister izdal odlok, da se morajo vsa medvojna pokopališča oz. grobišča okupatorjev in njihovih hlapcev – domačih izdajalcev zravnati z zemljo. Takšna usoda je tedaj doletela tudi pokopališče na Orlovem vrhu. Še prej pa so boljševiki iz te zemlje izkopali trupla padlih domobrancev, jih prepeljali na Sv. Urha nad Dobrunjami in jih nato v jeseni ’45 tam v pravi boljševiški maniri prikazali kot pobite žrtve urhovske podivjane domobranske posadke.
V hotelu v Radencih o ljudeh, s katerimi sem sedel za isto mizo, predvsem pa o njihovem početju ter njihovi ideologiji tedaj kot otrok nisem vedel ničesar. Danes pa vem mnogo tega oz. skoraj vse. Vsaka prebrana knjiga oz. vsak pogovor s kakšnim od še živečih udeležencev teh strašnih dogodkov predstavlja zame nov kamenček v mozaiku, katerega podoba postaja z vsako njegovo dopolnitvijo grozljivejša. In ta mozaik nosi naziv »ZLOČINSKA KOMUNISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM«.
Lahko mi verjamete, da bi olupljeno banano iz rok Lidije Šentjurc danes gladko zavrnil, pa četudi bi me nato od lakote črvičilo po želodcu še ure in ure.
Hvala lepa.