To jesen mi je gospa, ki je otroštvo in mladost preživela v Bezuljaku, poslala slike s svoje zlate poroke in zraven je priložila še molitev V čast sveti Družini. Molitev zna in jo tudi moli od svojega otroštva, saj so jo na Menišiji redno molili po vseh družinah, ki so se posvetile Jezusovemu in Marijinemu srcu. Želela je, da jo molijo tudi ob njeni zlati poroki pri maši.
Ta molitev se glasi:
O preljubeznivi Jezus, ki si na zemlji izvoljeno Družino posvetil z neizrekljivimi čednostmi in zgledi svojega domačega življenja, ozri se milostno na to našo družino, ki, kleče pred teboj, prosi tvoje milosti.
Spomni se, da je ta družina tvoja, ker se je tebi posebno posvetila in darovala. Varuj jo milostno, reši jo nevarnosti, pridi ji na pomoč, da v posnemanju tvoje svete Družine ostane stanovitna, tako da ti bo na zemlji zvesto služila in te ljubila, potem pa v nebesih večno hvalila.
O Marija, presladka Mati, prosimo te, varuj nas, ki trdno zaupamo, da bo tvoj edinorojeni Sin uslišal tvoje prošnje.
In tudi ti, častitljivi očak sveti Jožef, pridi nam na pomoč s svojim mogočnim varstvom in izroči naše prošnje po Mariji Jezusu.
Jezus, Marija, Jožef, razsvetljujte nas, pomagajte nam, rešite nas!
Jezus, Marija, Jožef, pridite nam na pomoč v naši zadnji uri!
Jezus, Marija, Jožef, v vaše roke izročamo naše uboge duše!
Zraven je pripisala: »To molitev je z vso gorečnostjo molil oče misijonarja Petra Opeka, ko je junija leta 1945 bežal z morišča na Hrastniškem hribu. Prepričan je bil, da mu je prav molitev pomagala, da se je rešil. To je povedal, ko je po letu 1991 (op. p. oktobra 1992, prim. Tine Velikonja, Stari Hrastnik, Zaveza, št. 46) prišel iz Argentine na obisk v domače kraje.«
Ta pripis je povzročil, da sem začela razmišljati o ljudeh, ki so v to molitev tako zelo zaupali. V pogovoru mi je gospa povedala, da je bil Lojze Opeka, doma iz Topola pri Begunjah, zvezan skupaj z Jožetom Turšičem, po domače Kocjanovim (roj. 1905 v Bezuljaku, št. 20), ko so gnali domobrance na morišče na Stari Hrastnik. Sotrpina Jožeta Turšiča omenja tudi Lojze Opeka v citiranem Velikonjevem članku. Jože Turšič je bil v Bezuljaku gospejin neposredni sosed, še zdaj pa je gospa v stikih z njegovo sestro Ano, por. Korenč (roj. 1920), živečo v Logatcu, in hčerjo Minko, por. Križaj, stanujočo v Postojni. Omogočila mi je srečanje z obema in ogled doma Turšičevih in Opekovih.
Figure 1. Frančiška Turšič, rojena Žnidar
Turšičeva, po domače Kocjanova, domačija v Bezuljaku je bila manjša. Oče, ki je bil tudi tesač, je še pred prvo svetovno vojno šel v Ameriko, da bi si malo opomogli. Pred odhodom v Ameriko je imel dva otroka: Jožeta (roj. 1905) in Marijo (roj. 1907). Po prvi svetovni vojni se je vrnil in rodili sta se mu še hčeri Ana (roj. 1920) in Frančiška (roj. 1923). Imel pa je smolo, da je ob zamenjavi avstroogrske valute v jugoslovansko (štiri proti ena) izgubil velik del zaslužka. Živeli so skromno in delavno kot večina drugih na meniševski planoti. Kocjanovi so si pomagali tudi s tem, da so obdelovali Mežnarjevo domačijo, last maminega brata, ki je živel v Ameriki. Dekleta so sodelovala v cerkvenem in kulturnem življenju v Begunjah. Ana se spominja učiteljice Anice Drobničeve, ki je bila duša vsega, pa tudi tega, da so molili molitvico k sveti Družini. Ob birmi 1943. leta, še pred kapitulacijo Italije, je bila Ana izbrana, da je nagovorila škofa Rožmana. Bila je bistro in lepo dekle, ki se je priučila za šiviljo. Nagovor škofa ob birmi so ji šteli v tak prestopek, da so jo partizani nameravali likvidirati. Neke nedelje, že po kapitulaciji Italije, jo je dohitel terenec, ko je šla od maše, in za njo zašepetal, naj se umakne, ker so sklenili, da jo bodo ubili. Zabičal ji je, da ga ne sme izdati, ker bi lahko ubili njega. Takoj se je umaknila na Rakek, potem pa šla služit v Ljubljano in preživela vojno in povojno morijo. Že starejša se je poročila s kovačem Korenčem iz Logatca in kmalu ovdovela. Ostal ji je sin, pri katerem živi.
Vojna je v Bezuljaku marsikaj spremenila. Sprva so Meniševci z odporom soglašali, kmalu pa so začeli v njem prepoznavati revolucijo. Stane Okoliš v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem pravi, da so na odločitve ljudi vplivali nazorska in politična opredelitev, revolucionarni značaj gibanja, pritisk na žagarske in druge dejavnosti, ki so jih partizani s sabotažami onemogočali, in politično motivirani oboroženi napadi partizanov na italijanske vojake, pri katerih jim je šlo zlasti za politični učinek in ne toliko za vojaški uspeh, pri čemer pa je veliko trpelo civilno prebivalstvo, kar se vidi tudi iz njegovega prikaza števila žrtev do novembra 1943. Prvi partizanski napad je bil na Lož 19. oktobra 1941 ob 6. uri zvečer. Italijani v okoliških krajih in tudi v Bezuljaku so bili v stanju pripravljenosti. Po polnoči napada niso več pričakovali. Ob treh ponoči, torej že 20. okt., pa je Borovniška partizanska četa napadla italijanske vojake v Bezuljaku. Ti so stanovali v prazni Mežnarjevi hiši in rušili utrdbe nekdanje jugoslovanske obrambne linije zaradi jekla, ki je bilo vgrajeno vanje. Razstrelivo so hranili v gasilskem domu. Partizani so napadli Mežnarjevo hišo in ubili v spopadu dva italijanska vojaka in stražarja pri gasilskem domu. Gasilski dom so razstrelili in pri tem je zaradi razstreliva prišlo do zelo hude eksplozije, tako da so popokale okenske šipe v vasi in je bilo uničenih tudi nekaj streh, sam dom pa je razdejalo do skale, na kateri je stal. Italijani, prišli so tudi fašisti, so polovili več moških, večinoma iz Bezuljaka, jih zasliševali in zadržali v Urbanovi hiši, po domovih pa delali preiskave. Trideset so jih odpeljali v Ljubljano v zapor. Zanje se je zavzel begunjski župnik. Zaradi pomanjkanja dokazov so jih po šestih tednih izpustili. Takrat še niso streljali talcev ali vozili ljudi v internacijo. (Prim. tudi J. Maček, Boj Meniševcev za golo preživetje, Zaveza, št. 68.) Po tem napadu so se italijanski vojaki iz Menišije umaknili v Cerknico. Tako so bili ljudje brez vsake zaščite in prepuščeni partizanom. Decembra 1941 je neki partizan ustrelil dijaka Marjana Pregeljca, ki je imel brata duhovnika. Maja 1942 so partizani ubili Mira Koširja iz Bezuljaka, v začetku junija pa so pobili pri Krimski jami 12 rešencev z vlaka internirancev, ki so ga napadli pri Verdu. V drugi polovici julija istega leta so pobili nekaj deklet iz širšega območja pri Krimski jami, češ da so izdajale. Med italijansko ofenzivo, poleti 1942, pa je prišlo tudi do hudih okupatorskih represalij, npr. do poboja dvajsetih otavskih moških pri Stražišču, enainpetdesetih mož pri Sv. Vidu, do požiga Kožljeka. Temu so sledile še partizanske likvidacije, npr. poboj dveh Hitijevih fantov v Begunjah, kar je ljudi spravilo v tak obup, da so se javili za prostovoljno internacijo, nato pa sprejeli od Italijanov orožje za samoobrambo. (Prim. še Stane Okoliš, Ali se ne bi smeli upreti, Zaveza, št. 26.) Tako so nastale vaške straže po vaseh na Menišiji.
Figure 2. Jože Turšič (1905–1945)
Po italijanski kapitulaciji so se vaške straže na Menišiji deloma umaknile ali predale. Najhuje je bilo v Begunjah. Po padcu te postojanke vaških straž 15. sept. 1943 so župnika Turka, Anico Drobničevo, trgovca Matičiča in poveljnika ing. Vojska odpeljali v Kočevje, tam so jih zasliševali (odgovori so navedeni v omenjenem Okoliševem članku) in na moriščih kočevskega procesa pobili. Niso pa odpeljali samo teh, ampak še nekatere druge, iz Bezuljaka na primer Žnidaršiča Toneta in Žnidaršiča Janeza, vendar so te pobili kar na tihem.
Jože Turšič Kocjanov se je v začetku 1942 poročil. Delal je v destilarni smrekovega olja v Dolenji vasi pri Cerknici. To je bil takrat privilegij, ker je imel stalni zaslužek. Bil je zelo delaven, miren in molčeč fant. Na delo je hodil uro in pol peš, dokler ni zaslužil za kolo. Mišljeno je bilo, da bo prevzel domačijo, ki jo je s svojim zaslužkom podpiral. Po italijanski kapitulaciji je bil mobiliziran v partizansko vojsko, vendar je takoj pobegnil, ker so mu ukazali, da mora nekoga ubiti. To je bilo popolnoma proti njegovi naravi in nazorom. Večkrat je rekel, da kdor za meč prime, je z mečem pokončan. S svojo družino (1942. leta se mu je rodila hči Minka) se je umaknil na Rakek pod zaščito, kot so takrat rekli. Pridružil se je domobrancem in bil ves čas kuhar na postojanki pri železniški postaji. Na Rakeku je bilo več Meniševcev, med drugimi Lojze Opeka, s katerim sta bila tudi prijatelja. Z domobranci je ob koncu vojne odšel v Vetrinj, bil je vrnjen in pri vsem tem preživel enake tegobe, kot jih omenja v svoji pripovedi Opeka. Zgodilo pa se je, da sta šla skupaj zvezana tudi na zadnjo pot na morišče. (Tine Velikonja, Stari Hrastnik, Zaveza, št. 46.) Blizu morišča se je Lojzetu Opeku uspelo razvezati in pobegniti, kar opisuje zelo napeto. »Padlo je povelje, da moramo vstati. Šele takrat so opazili, da sem se spet razvezal. Stražarja sta me stisnila in vrgla na tla, me tolkla po kolenih, jaz pa sem se jima upiral. Ker sta me trdo držala, rok nista imela prostih in me nista mogla tolči po glavi. Zdržal sem, snel štrike, vezi. Bil sem prost. Zaklical sem prijatelju: »Jože, skoči!« Roki je imel sicer zvezani, mene pa je bil rešen. Samo stal je, kot da bi bil kamen v njem … « Tako je bil Jože Turšič umorjen na Starem Hrastniku v noči med 7. in 8. junijem. Verjetno ni imel dovolj moči za beg, saj že deset dni niso dobili jesti, samo pili so in tudi pretepali so jih. Bil je že starejši in ni bil bojevite narave. Gotovo so bili domobranci na tej poti tudi duševno uničeni in osredotočeni na poslednje reči, svojo smrt in domače. Kako zelo so bili uničeni, nam kaže Petkovškovo pričevanje v omenjenem Velikonjevem članku. Ta pripoveduje o Opeku, ki se je po prihodu domov pred odhodom v Italijo skrival z drugimi, sledeče.« Ta Lojz je prišel tak, da nismo vedeli, kaj bi počeli z njim. Zdaj je družinski oče, devet otrok ima, ampak v tistem trenutku, ko je bil z nami, je bil, po pravici povedano, zmešan. Ponoči, ko smo stražili, on je spal, je v trenutku skočil sredi noči in začel kričati: Bežimo, bežimo, bežimo! Skušali smo ga pomiriti, pa je bil čisto divji, nor.«
Figure 3. Ana Turšič, poročena Korenč, in hči Jožeta Turšiča, Marija, poročena Križaj, slikano oktobra 2010
Turšičeva žena Frančiška, roj. Kocjančič, je ostala sama z dvema otrokoma Minko in Jožkom. Sin Jožko se je rodil malo pred očetovim odhodom. Bil je bolehen dojenček in je še isto poletje umrl. Mama je mrtvega dojenčka zavila in ga peš nesla z Rakeka po bližnjici skozi gozd domov k Tetnim, kot se je pri njenih reklo. V gozdu jo je srečala znanka in ji rekla, naj ji pokaže otroka. Mama pa je odgovorila, da ji ga ne more, ker tako trdno spi. Hčerki Minki je ostalo v spominu, kako je ležal na parah na maminem domu. Rekli so ji, naj ga pokropi, pa ni hotela, ker se ji je zdel kot kipec. Spomni se tudi mame, ki je obupana hodila po hiši zdaj v črni zdaj v rjavi obleki, ker se za dojenčkom menda ne sme nositi črno. To so ji verjetno povedali kasneje.
Z Rakeka sta se vrnili v Bezuljak in živeli nekaj časa na moževem oziroma očetovem domu pri Kocjanovih, nato pa na maminem pri Tetnih. Gospodinjila je ostarelemu očetu in nato bratom. Ko je onemogla, je našla zavetje pri hčerki na Rakeku. Dolgo je upala, da bo mož še prišel od nekod. Morda je le kje zaprt, se je tolažila. Tako so si mislile tudi druge, saj si niso mogle predstavljati, da bi kar vse pobili. Malo pred letom 1960 pa je šla naročit mašo za pogrešanega moža in župnik ji je obzirno povedal, da ni več živ. Takrat je upanje ugasnilo.
Očeta se Minka ne spominja in o njem ne ve kaj dosti, saj o njem iz strahu niso govorili in tudi sama je očetovo smrt nosila kot skrivnost, za katero drugi ne smejo izvedeti. Ko je šla mama na okraj prosit, da bi priporočili njeno hčer za kolonijo, je povedala, da je bil njen mož domobranec. Uradnica je vrgla papirje v koš in iz kolonije ni bilo nič. Ni čudno, da se je zaradi vsega tega čutila zapostavljeno. Kljub težavam je prišla do poklica in s pomočjo sorodnikov dobila službo pri železnici. Poročila se je in s pridnostjo sta si z možem uredila dom na Rakeku. Dom njenega očeta pa je zapuščen, le občasno kdo preživi kak dan v njem.
Jožetova mama Frančiška Turšič je zelo žalovala in skrbela, če je sin umrl spravljen z Bogom. Te njene skrbi se Minka spominja. Take so bile tedaj meniševske mame, mislile so na večno življenje otrok in imele to za najpomembnejše.
O pomorjenih se ni smelo javno govoriti in tragedija je ostala bolj ali manj zaklenjena v srcih ljudi. Jožetova sestra Ana je povedala, da je nekoč prišla k hiši neka knjiga, ki je govorila o poboju domobrancev. Brali so jo na skrivaj, samo ponoči, tako zelo so bili zastrašeni. Anin sin je pripomnil, da mama celo sedaj skriva revijo Zaveza pred ljudmi. Tudi mladoletni fantje, ki so imeli to srečo, da so se vrnili iz teharskega ali kakega drugega pekla, niso o tem pripovedovali ali pa samo zelo zaupnim ljudem. Tisti mladoletni, ki so se peljali do Rakeka in nato šli domov po bližnjici skozi gozd, namreč niso nikoli videli doma. Lovec, ki je slučajno videl, kako so jih pobijali, se ni mogel rešiti groze.Vso to grozo in strah in molk bomo razumeli, če upoštevamo, da je na farni spominski plošči samo iz Bezuljaka 41 imen pobitih, večina ima letnico 1945. Kjer začneš pogovor, povsod same rane.
Figure 4. Zapuščena hiša Jožeta Turšiča
Obiskali smo še dom Lojzeta Opeka v Topolu, tudi ta je prazen. Novi lastniki so ga kupili od zdaj že pokojnega Lojzetovega brata Franceta 1963. leta. France je živel v Ljubljani, na domu pa je do tega leta še živel očetov brat Tone. Novi lastniki so si zraven zgradili novo hišo in Lojzetov dom, ki je za svoje čase bil kar velik, zdaj propada. Opekovi so v tej vojni veliko pretrpeli. Preseneti nas, da je po vojni šla v begunstvo cela družina, saj sta bila starša že v letih. Razumljiveje postane, če vemo, da so partizani družino izgnali. Na Menišiji po italijanski kapitulaciji ni bilo domobranske postojanke in ljudje so bili zopet prepuščeni partizanski samovolji. Lojze Opeka je pripovedoval svojim otrokom, da so prišli zvečer v hišo partizani in očetu ukazali, da morajo dom zapustiti, drugače jih bodo pobili. (Pričevanje hčere Bernarde por. Ziherl.) Tako so se umaknili pod zaščito na Rakek in ni čudno, da je šla cela družina ob koncu vojne iz strahu pred partizani na Koroško v Vetrinj. V domovini je ostal le France, ki je bil v službi na železnici in je že med vojno stanoval v Ljubljani. Imeli so kar štiri žrtve. (Prim. Lojze Opeka, Prva žrtev na Menišiji v Begunjah, Zaveza, št. 30 in citirani Velikonjev članek.) 20. maja 1942 so Italijani ubili Lojzetovega brata Ivana. S Teharja so odpeljali na Hrastniški hrib in ubili njegovo sestro Marijo in mater Jožefo, v Teharju samem pa so po strahotnem mučenju umorili njegovega brata Antona, ki se mu pobeg ni posrečil. Oče se je vrnil s Teharja tako bolan, da so morali ponj z vozom na Rakek in je še isto poletje umrl. Res po čudežu se je rešil le Lojze, ki je za strašno usodo svojih vedel, in ni čudno, da si je tako zelo prizadeval preživeti. Z drugimi skrivači mu je uspelo priti v Italijo in od tam v Argentino. V novi deželi si je ustvaril družino. Opomogel si je z delom, ki se ga je doma priučil kot zidarski strežnik – maltar. V hvaležen spomin na ta čudež, (Nenavadno moč, da se je v takih okoliščinah razvezal, se iztrgal dvema partizanoma in trezno presojal okoliščine, najbrž lahko imenujemo tako.) za katerega je med potjo na morišče, razvezovanjem in begom goreče molil molitev k sv. Družini pa stoji na Madagaskarju kapela sv. Družine, in sicer v naselju, kjer njegov sin, misijonar Peter, vrača najrevnejšim človeško dostojanstvo s trdim delom in ljubeznijo. Lojze Opeka se je namreč v stiski, ko se je reševal, zaobljubil, da bo obnovil porušeno kapelico, ki jo je videl ob poti na morišče, če bo rešen. Ker te obljube ni mogel izpolniti, so kapelico postavili na Madagaskarju. Takšna so božja pota. Pa še nekaj nam pripoveduje ta zgodba. Ljudje, ki so molili k sv. Družini, so spoštovali tudi svoje družine in niso imeli tako zmešanih pojmov o družini, kot jih je prinesel povojni in današnji čas.
Figure 5. Zapuščena hiša Lojzeta Opeke
Ko zaključujem to pripoved, se vprašujem, ali je potrebno, da vedno znova govorimo o medvojni in povojni tragediji naših ljudi in poskušamo najti smisel njihovega trpljenja. Pred kratkim sem brala knjigo Martine Kraljič Magdalena Gornik, v kateri avtorica prva obširneje pripoveduje o tej naši mistkinji, ki je živela na Gori pri Sodražici, torej blizu tu obravnavanega območja, ki je v tej vojni imelo največ žrtev. Pretreslo me je, da ji je bilo še kot deklici naloženo tako hudo mistično trpljenje, ki ga je ob obilni Božji milosti prestajala vse življenje. Kar pa me je prizadelo, je to, da je škof Anton Alojzij Wolf, ki je veliko storil za slovensko kulturo, priporočal pristojnim duhovnikom, naj si prizadevajo, da bi odvračali pozornost javnosti in bi stvar ostala bolj skrita, zasebna. Bal se je napadov v časopisih in morebitnih ukrepov oblasti, čeprav je bil sam prepričan v pristnost mističnih pojavov pri Magdaleni. Tako je ta čudež ostal skrit pod mernikom, kot se reče, in večini Slovencev neznan. Ali nismo tudi mi umolknili ob tej strašni moriji zaradi tiranije tako imenovanih osvoboditeljev, številnih ustnih in pisnih napadov ter strahu in je mučeniško trpljenje Slovencev sto let po Magdaleni Gornik ostalo skrito v zemlji ali srcih ljudi, torej spet pod mernikom. Vendar ne sme ostati tako. Zaradi žrtev in zaradi nas se moramo vzravnati in pričevati, da spoznamo svojo preteklost in postanemo odgovornejši, boljši ljudje.
Figure 1. Oče Janez Zevnik
Figure 2. Mama Marija Zevnik, rojena Markizeti
Figure 3. Šiviljski tečaj Krekove gospodinjske šole – Druga z desne v prvi vrsti Marija, bodoča žena Janeza Zevnika
Figure 4. Zevnikova družina, Janko z lovskim klobučkom
Figure 5. Zevnikova domačija
Figure 6. Mladi Janko Zevnik z nevesto Kati
Figure 1. Jože Okorn (sedi brez klobuka) s člani škofjeloškega čebelarskega društva leta 1921
Figure 2. Okornov čebelnjak v Pungertu
Figure 3. Z banom dr. Natlačenom med narodnimi nošami
Figure 4. Jože Okorn (2. z desne) med predavatelji in gojenkami Gospodinjske šole na Mali loki
Figure 5. Jože Okorn, žena Marija, dr. Vilko Fajdiga in njegova sestra, ter Okornovi: Jože, Anton in Marjana – okrog leta 1939
Figure 6. Jože Okorn – malo pred drugo svetovno vojno
Figure 1. Poletje je sicer že davno odšlo, a rože se vedno dobijo 
Figure 2. Sedaj ima vso oblast zima 
Figure 3. Kljub belemu snegu bodo tudi temačni dnevi, a kar velja, je dih optimizma
Figure 4. Pomembno je imeti jasen cilj – kakor ta dva planinca 
Figure 5. Potem boš vedno stal visoko, kakor na primer ta grad 
Figure 6. Skupaj z drugimi, kakor ti domovi, visoko v hribih 
Figure 7. Ali kakor to božično drevo med mogočnimi gorami 
Figure 8. Kakor vse, bo tudi pomlad spet hitro tukaj 
Figure 1. Nova Slovenska zaveza – Vetrinj