vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 168

Sodišča merijo zgodovino

Angelika Nussberger
-
0

Preteklost se, kljub vsem naporom za njeno obvladovanje in za kulturo spominjanja, ne da ukrotiti, utišati, ograditi in omejiti. Navidez pozabljeno po desetletjih spet pride na dan in zaposluje ne samo zgodovinarje in arhivarje, ampak tudi sodišča – pa osuplo, radovedno in razčustvovano javnost. Tako so bili zločini sovjetskih partizanov na Baltiku iz leta 1944 obsojeni na novem sodnem procesu, ki se je začel 1998 v Latviji in je bil dokončno zaključen šele 2010 v Strassburgu, pri čemer so najprej stali pred sodiščem storilci, nato pa še sami sodniki. Dogodki ob zadušitvi madžarskega upora leta 1956 so predmet sodnega postopka, tudi ta vodi prav do evropskega sodišča za človekove pravice. Neizpolnjene obljube odškodnine zaradi pregona celih ljudstev se obravnavajo glede na kršitve človekovih pravic. Otroci in vnuki žrtev terjajo odškodnino od potomcev storilcev. Njihove skrbi zaposlujejo države; spori vodijo, kot v primeru ustrelitve grških talcev po SS v Distomu, prav do mednarodnega sodišča v Haagu. Evropska zgodovina se je pričela gibati in zdi se, da bo na novo izmerjena s pomočjo prava.

Nekaj podobnega se lahko doseže tudi s filmi; pomislimo samo na učinkovanje filma »Pokol v Katynu« Andrzeja Wajde, ki so ga najprej predvajali na Poljskem in v Zahodni Evropi, po letalski katastrofi v Smolensku pa tudi v Rusiji. Zgodovino lahko na novo odkrivamo tudi s pomočjo literarnih predstavitev, primer za to je avtobiografija Güntherja Grassa »Ob lupljenju čebule. (Beim Häuten der Zwiebel)«, ki povedano v »Pločevinastem bobnu« kaže v novi luči. Tudi postavljanje ali podiranje spomenikov odpira vprašanja o interpretaciji zgodovine; spor ob ponovni postavitvi doprsja Feliksa Dzeržinskega pred glavnih poslopjem tajne službe na Lubjanki v Moskvi in pa prestavitev sovjetskega vojnega spomenika iz središča Talina na neko pokopališče sta zgovorna primera.

Film, literatura, umetnost in zgodovinopisje vsak na svoj način omogočajo zopetno oživljanje zgodovine. Izbira medija ne prejudicira vrste izpovedi: enako so mogoče tako premočrtne pripovedi z dvignjenim prstom pod motom »Tako je bilo v resnici« kot tudi podrobne in razlikujoče predstavitve, ki se s Pilatom sprašujejo »Kaj je resnica?« in zavestno ostajajo brez odgovora.

K temu pisanju bi želeli dodati kratek komentar. Prof. dr. Angelika Nussberger, direktorica Instituta z vzhodno pravo na univerzi v Kölnu, je bila izvoljena za prihodnjo nemško članico Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Središčno mesto v tistem delu njenega pisanja, ki smo ga prevedli za bralce Zaveze, je po našem mnenju naslednji: »Evropska zgodovina se je začela premikati in zdi se, da bo s pomočjo pravo na novo izmerjena.« Primer tega ponovnega merjenja zgodovine je v tej številki Zaveze podrobno predstavil Anton Drobnič, nekdanji generalni državni tožilec in sedanji predsednik Nove Slovenske zaveze.

Mi pa smo na pisanje bodoče članice evropskega sodišča v Strasbourgu pokazali iz posebnega razloga. Pred kratkim smo se precej trudili, da bi nekoliko razjasnili medvojni umor neke velike slovenske družine, ne samo iz sočutja do ubogih in nesrečnih žrtev, ampak tudi zato, ker je ta partizanski umor obetal pojasniti širše ingerence boljševiškega terorja na sploh in tega posebej. Ni se nam posrečilo razkriti kaj dokončnega, nekaj pomembnih okoliščin pa vendarle. Tako izdelano besedilo smo poslali enemu od dveh preživelih članov družine. V odgovoru, ki smo ga nemudoma prejeli, nam je naslovljenec »prepovedal, da se karkoli piše o meni in moji družini v časopisih, revijah ali knjigah«. Čeprav se nam na to prepoved po mnenju ekspertnega vedenja ne bi bilo treba ozirati, smo se vendarle odločili, da spisa ne objavimo. Sočutje in spoštovanje do teh nesrečnih ljudi, ki jim je bilo na tako krut način vzeto življenje, nam ni dovoljevalo, da bi tvegali in, poleg vseh žalitev, še mi motili mir, ki je sedaj nad njimi. Še manj pa bi si želeli imeti opravka z ljudmi, ki v sedemdesetih letih niso našli v sebi toliko moči in naravne odgovornosti do svojih ljudi – kljub vsemu je vedno bilo nekaj možnosti, mar ne – da bi dognali vzroke in izvedbo zločina, ki je bil narejen nad njimi. Nismo hoteli, da bi nas ta mučna zgodba ponovno opozarjala na duhovno, moralno in politično zaostalost tolikih slovenskih ljudi. Vas, bralci Zaveze, pa le sprašujemo: Kaj bo z nami? Kaj bo s Slovenijo? Namesto da bi v spominu tolikih mučencev vzcvetela, se vedno bolj spreminja v zaprašeno postboljševiško provinco. Morda pa ni nikogar več sram! Ali bi bilo tudi to mogoče?

In memoriam Franjo Mejač

Janko Maček
-
0

V Milwaukeeju ZDA je 23. februarja letos umrl dolgoletni poverjenik Zaveze Franjo Mejač. Njegova smrt je kljub njegovim enaindevetdesetim letom prišla nepričakovano, saj je bil do konca zdrav in dejaven. Malo prej je namreč pred cerkvijo sv. Janeza Evangelista po maši še razdeljeval Zavezo naročnikom in komaj teden pred smrtjo so mu odkrili raka na pljučih.

Franjo Mejač je bil rojen ob koncu prve svetovne vojne na trdni Mejačevi kmetiji v Zalogu pri Ljubljani. Poleg njega so bili v družini še trije bratje in dve sestri. Oče je imel v mladih letih željo, da bi šel v šole in postal duhovnik, toda kot edinec je moral ostati doma na kmetiji, je pa zato omogočil šolanje svojim otrokom. Kar vsi so se šolali in sin Jožef, ki je vstopil v Misijonsko družbo, je bil ravno na cvetno nedeljo 1941 posvečen v diakona, le štirinajst dni kasneje – na belo nedeljo – je pa že pel novo mašo. Njegov brat France je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in se je po maturi in po odsluženju vojaškega roka zaposlil na pošti v Tržiču. Že kot maturant je namreč mislil na poroko, zato ni imel namena, da bi se vpisal na univerzo. V službi v Tržiču je ostal do začetka vojne leta 1941.

Mejačevi so bili verna kmečka družina, zato ni čudno, če so jih domači revolucionarji že spomladi 1942 imeli na seznamu za likvidacijo. Italijani so na Mejačevem vrtu, ne da bi bili vprašali lastnika, postavili barako in se naselili v njej. Kljub bližini italijanske postojanke so partizani nekega večera obkolili hišo. Ko je oče šel odpirat vrata, je bil prestrašen in je pomotoma pritisnil tudi stikalo za luč na dvorišču. Osvetljeno dvorišče je takoj priklicalo Italijane, saj je bila zaukazana zatemnitev, in partizani, ki niso bili pripravljeni na boj, so se umaknili. Spomladi 1942 je veliko ljudi še simpatiziralo z OF, kajti njen pravi obraz se je še skrival za videzom odpora proti okupatorju. Tako je tudi Mejačeva mati vsak teden ob peki kruha namenila hlebec za partizane, poleg kruha pa še kako klobaso ali kos prekajenega mesa in nekaj denarja. Vedno so se oglasili domači terenci in vse odnesli na določeno mesto. Po tistem »obisku« mati ni več pripravljala tedenskih prispevkov in sin France, ki je do tedaj razmišljal, da bi se kot rezervni oficir moral vključiti v »rezistenco«, je opustil to misel in kmalu odšel k vaški straži v Polju in postal celo njen poveljnik. Kot domobranec in poveljnik čete v Višnji gori je šel skozi mnoge hude boje, nazadnje pa bil v Cofovem udarnem bataljonu in z njim prišel na Koroško.

Franjo Mejač in soproga Minka ob visokem jubilejuFigure 1. Franjo Mejač in soproga Minka ob visokem jubileju

Zanimivo je, kako so trije Mejačevi v Vetrinju prišli v isto enoto in niso bili vrnjeni. Lazarist Jožef Mejač je bil eden izmed duhovnikov, ki jih je škof Rožman kot domobranske kurate uspel poslati na Gorenjsko, kjer skoraj ni bilo slovenskih duhovnikov. Ko je bil v Mengšu, je neposredno občutil, kako je gestapo nadzirala domobrance in še posebno njihove kurate. Nekoč ga je nemški orožnik prišel opozorit, naj se za nekaj časa umakne, ker je v nevarnosti zaradi gestapa. V Vetrinju je bil Jožef po reorganizaciji domobranstva v Slovensko narodno vojsko dodeljen 4. polku in bi bil z njim vrnjen že v ponedeljek 28. maja. Pa ni bilo tako. Njegov sošolec Ivan Remškar, ki je tudi opravljal službo kurata, mu je ob nekem slučajnem srečanju v vetrinjskem taborišču predlagal, da bi zamenjala službeni mesti, kajti sam bi rad prišel v 4. polk, kjer je imel več sorodnikov in znancev. Ko je zamenjavo odobril tudi glavni domobranski kurat dr. Ignacij Lenček, je Jožef Mejač prišel v Cofovo enoto, kjer sta pa bila tudi njegova brata France in Miha. Cofov polk je bil predviden za vračanje v četrtek 31. maja, toda v sredo se je vrnil zdravnik dr. Janež, ki je ušel Angležem pri Pliberku, in šele tedaj so v Vetrinju verjeli, da Angleži izročajo domobrance partizanom. Tako Mejačevi: Jožef, France in Miha naslednji dan niso šli na transport, s katerim je bilo okrog 500 domobrancev še vrnjenih v domovino in v smrt.

Treba je povedati, da so v začetku maja 1945 vsi Mejačevi odšli na Koroško, le mati, ki zaradi bolezni ni mogla na pot, je ostala doma. Najstarejši brat Izidor se je zaradi svoje družinice, ki je tudi ostala doma, in bolne matere proti koncu leta 1945 odločil za povratek. Kljub zagotovilom, da se mu ne bo nič zgodilo, saj ni bil niti pri vaški straži in ne pri domobrancih, so ga za nekaj časa zaprli. Oče Mejač, trije sinovi in dve hčeri so bili potem v begunskem taborišču v Špitalu. Franjo in njegova zaročenka Minka Jakop sta se v taborišču odločila za poroko. Poročil ju je brat Jožef in prav tako tudi sestro Kati, ki si je za življenjskega sopotnika izbrala koroškega Slovenca. Jožef je kmalu potem odšel v misijone v Južno Ameriko, oče je ostal pri hčeri na Koroškem, vsi ostali pa so odšli v ZDA in se naselili v Milwaukeeju v državi Wisconsin. Franjo in Minka sta tedaj že imela sina Janeza, potem pa so se jima rodili še Frank, Ana in Dan. Brat Jožef je prvič prišel na obisk v Milwaukee po desetih letih, ko je pa kasneje deloval v Kanadi, so bili njegovi obiski bolj pogosti. Vedno znova je občudoval njihovo medsebojno povezanost in zvestobo veri ter slovenstvu. Še danes ima pred seboj sliko, kako so pri sestri v Milwaukeeju zvečer molili rožni venec; sestra in otroci so molili slovensko, sestrin mož, ki je bil Američan in ni znal slovensko, je pa odgovarjal v angleščini. Vsi skupaj so veliko mislili na mater v Zalogu, ki se je po tisti bolezni še pozdravila in potem umrla leta 1958.

Kot vsi novonaseljenci je moral Franjo po prihodu v ZDA najprej poskrbeti za osnovne življenjske pogoje svoje družine. Zaposlil se je v tovarni in kmalu postal preddelavec. Žena je doma gospodinjila in s svojimi šiviljskimi spretnostmi dosegla, da je bila družina z razmeroma majhnimi stroški vedno lepo oblečena. Vsi otroci so obiskovali katoliške šole in si pridobili temeljito izobrazbo. Očetu nikoli ni bilo žal denarja za šolanje svojih otrok. Ko so se drug za drugim poročili in šli na svoje, so vsi ostali v Milwaukeeju in povezani z očetom in materjo, ki sta sedaj svojo skrb in pomoč razširila na vnuke. Kar deset se jih je nabralo in tudi k njihovi izobrazbi je oče veliko pripomogel. Gotovo mu je bilo v zadoščenje, ko je v zadnjih letih videl, kako tudi oni uspešno dosegajo poklicno izobrazbo in stopajo v življenje. V posebno veselje mu je seveda bilo, ko sta leta 1980 prišla na obisk v Milwaukee brat Izidor iz domovine in sestra Marija iz Avstrije. Tedaj so prvič po ločitvi v begunskem taborišču in zadnjič v življenju bili skupaj vsi bratje in sestri.

Že od začetka bivanja v novi domovini je Franjo dobršen del svojega časa in svojih sposobnosti namenil delu za slovensko skupnost, še v večji meri pa je bilo to možno, ko se je pri 63tih letih upokojil. V Milwaukeeju so že prejšnji slovenski izseljenci zgradili cerkev sv. Janeza Evangelista in imeli svojo župnijo. Seveda so se novi izseljenci – begunci pred komunističnim nasiljem – takoj vključili v slovensko župnijo in po najboljših močeh pomagali pri njenem delu, hkrati pa čutili potrebo, da bi poleg cerkve imeli še nek kotiček, kjer bi se lahko srečevali. Nekateri so bili mnenja, da bi v ta namen zadoščala dvoranica, ki naj bi bila po možnosti blizu cerkve, drugi pa so se ogrevali za prostor zunaj mesta, kamor bi zlasti pomladi in poleti prihajali z družinami in na čistem zraku imeli kulturne in zabavne prireditve. Zmagala je druga skupina, v kateri je bil dejaven tudi Franjo Mejač. Kupili so propadajočo kmetijo kakih 40 km od mesta in ji dali ime Triglavski park. Poleg travnika in gozda je bilo tu tudi jezero z otočkom, ki jih je spominjalo na Blejsko jezero. Že pred tem so seveda imeli slovensko društvo Triglav. S požrtvovalnim delom vseh članov – najprej so se urejanja lotile ženske s srpi in motikami, nato so poprijeli še moški – so zemljišče temeljito uredili, da je dobilo podobo pravega parka. V bližini jezera so postavili hišo, kjer imajo dvorano za prireditve, kuhinjo, jedilnico itn. Podjetni Triglavan Jože Kunovar je neke zime na obali jezera na svoje stroške in po svoji zamisli postavil kapelo, ki je pravzaprav miniaturna cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru.

Srečanje bratov in sester v Milwaukeeju leta 1980: z leve Izidor, Kati, Jožef, Marija, Miha in FranjoFigure 2. Srečanje bratov in sester v Milwaukeeju leta 1980: z leve Izidor, Kati, Jožef, Marija, Miha in Franjo

Franjo Mejač, ki je bil med ustanovitelji društva Triglav in med pobudniki zamisli o Triglavskem parku, je ostal do konca življenja dejaven tako v društvu kot v parku. Več let zaporedoma je bil upravnik parka in je za to delo žrtvoval veliko svojega časa. Kot dolgoletni predsednik društva Triglav je sodeloval tudi pri organizaciji prireditev. Ena od vsakoletnih prireditev v parku je spominska slovesnost za pomorjene domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja na Memorial day (Spominski dan), ki ga v ZDA praznujejo konec maja. Ta slovesnost se vedno začne z mašo in pridigo – navadno pride za to slovesnost med rojake dr. Jože Gole – sledi spominski kulturni program, na koncu pa še obisk simboličnega domobranskega groba v parku. O tej slovesnosti smo nekajkrat poročali tudi v Zavezi oziroma v Mi med seboj. Dobro obiskana prireditev v Triglavskem parku je tudi vsakoletni misijonski piknik. Glavni del tega piknika je vedno sv. maša, ki jo je med svojimi rojaki večkrat opravil misijonar Jožef Mejač. Misijonskega piknika so se vedno radi udeležili tudi »stari« Slovenci iz Milwaukeeja in okolice. Izkupiček, ki ob dobri udeležbi doseže več tisoč dolarjev, darujejo za misijone.

V Zalogu, kjer je nekoč bila Mejačeva domačija, je sedaj središče nove župnije; cerkev Angelov varuhov stoji prav na kraju nekdanje italijanske barake.

Cerkvica ob jezeru v Triglavskem parku je tudi spominski hram, saj so v njej na stenah obešene ploščice s sliko in podatki pokojnih članov društva Triglav. Odslej bo med njimi tudi ploščica ustanovitelja in dolgoletnega predsednika društva Triglav Franja Mejača. Tudi Nova Slovenska zaveza in uredništvo revije Zaveza se mu zahvaljuje za zvesto sodelovanje. Naj mu bo Bog bogat plačnik in naj uživa pri Njem večni mir!

Genocid nad domobranci po Slovenskem poročevalcu

Urška Eniko
-
0

Pred kratkim mi je starejši gospod razlagal dogodek, ki se je zgodil konec maja 1945. Prisegal je, kot da bi pričal pred sodiščem, da govori resnico in samo resnico. Ko sem ga vprašala, kako ima tako zanesljive podatke, saj vendar ni bil na kraju dogajanja, je odgovoril, da je prebral poročilo v časopisu Slovenski poročevalec. Verjetno se boste strinjali, da mi je bilo dovoljeno pomisliti; tako star pa tako neumen.

Ko sem iskala članek, o katerem mi je govoril modri gospod, sem ugotovila, da je v Slovenskem poročevalcu, kar vi seveda veste, polno člankov, ki prikazujejo resnico in nič drugega kot samo resnico. Med drugim je resnica Slovenskega poročevalca, temu se ne moremo čuditi (mogoče se čudi omenjeni gospod), da genocida nad domobranci ni bilo.

Ker nas je zanimalo, kakšno je bilo »resnično dogajanje« na naših tleh sredi leta 1945, smo pregledali majske, junijske in julijske številke Slovenskega poročevalca, torej tiste, ki so izhajale v dneh največjega genocida nad Slovenci, in vam posredujemo »resnico in samo resnico«. Seveda smo se omejili samo na tiste prispevke, ki omenjajo protirevolucionarje. Če bi hoteli pisati o revolucionarjih (poimenovanih osvoboditelji), bi lahko prepisali vse strani vseh omenjenih časopisov, razen rubrik zunanja politika, osmrtnice in mali oglasi.

Prva resnica, ki vam jo moramo zapisati, je, da se ni vedelo natančno, kako se je večina slovenskih protirevolucionarjev imenovala. Včasih se je kakšnemu poročevalcu celo zapisalo, da so bili to belogardisti ali domobranci, večinoma pa so poimenovani kot: bedni okupatorjevi priganjači, izdajalci, zločinci, bedni rojaki, domači izrodki človeštva, zbesneli belogardistični policaji, okupatorjevi bedni pomagači, mednarodni vojni zločinci, okupatorjevi krvniki, tolpe narodnih izdajalcev … Oton Župančič jih je poimenoval zločinski izdajalci, izgubljenci, sleparji in slepci ter klavrni poniglavci. (11. maj 1945, št. 3, str. 1)

Slovenski poročevalec je začel izhajati 9. maja 1945. Že naslednji dan je Kidrič, ki ne pozna domobrancev, ampak samo zločince, napovedal pošteno kazen za vse one, ki niso bili na strani revolucije: »Velikanski so njihovi zločini nad lastnim narodom, najhujše zločine so storili ob svojem koncu. Zato je jasno, da organizatorji in voditelji zločincev ne zaslužijo milosti. Prva narodna vlada bo pregledala vrste izdajalcev in kaznovala vse one, ki kazen zaslužijo. Ne bo pa poznala maščevanja nad zapeljanimi množicami, dala jim bo možnost, da svoje grehe popravijo z delom za obnovo dežele.« (10. maj 1945, št. 2, str.1)

V isti številki se mu pridružuje še nepodpisani novinar, ki pa je, kot lahko preberemo, že slišal za domobrance: »Ne bomo pa pozabili divjanja domobrancev, ki so v obupu razdraženosti prizadejali Ljubljančanom mnogo zla, kjerkoli so to le mogli z grožnjami in v pijani razvratnosti. In še vidimo pred seboj zapeljane deželane, ki so se s svojo borno imovino pomikali skozi Ljubljano nekam v neznano smer, namesto, da bi ostali tam, kakor jih kliče domačija. Kriminalci s policije, napojeni s sadizmom, za katerega jim obračun nikakor ne uide, so ubežali, potem ko so pokončali stroje in ostali inventar na policijski upravi. V eni puško, v drugi chiantarico, svojo staro fašistično zaveznico, ki jim je edina ostala zvesta, so se izgubljali nekam v gorenjsko smer. Zbežali so, toda ne ubegnili. Roka pravice seže daleč in jih bo za lase privlekla pred obračun.« (10. maj 1945, št. 2, str. 4)

Josip Vidmar, predsednik SNOS, za domobrance tudi še ni slišal, poznani so mu samo narodni izdajalci, za katere pa, kot pravi, ne sme biti milosti. Seveda on ne hrepeni po maščevanju, a kaj ko pravica ne dopušča milosti: »Še nekoliko besedi o tistih, ki so prav za prav vsa ta leta želi sramoto, najhujšo sramoto prav zadnje trenutke pred osvoboditvijo: o narodnih izdajalcih mislim govoriti. Spregovoriti o onih organizatorjih narodne izdaje in o tistih, ki so bili zavedeni. Mislim, da se povsem strinjate z nami, če poudarim, da za voditelje in organizatorje ne sme biti milosti. Ne sme biti milosti ne zaradi tega, ker bi mi hlepeli po maščevanju, nego zaradi tega, ker pravica ne dopušča milosti za tiste, ki so znali delati neskončne krivice, ki so znali zapirati, moriti in preganjati slovenske ljudi. Zato bo v pogledu borbe proti organizatorjem in voditeljem narodnih izdajalcev prva narodna vlada Slovenije dala vso podporo tistim organizatorjem, katerih naloga je ta borba. Po drugi strani bo dala vso možnost zapeljanim, da se vključijo v težko obnovitveno delo in da z lojalnim sodelovanjem dokažejo, da želijo popraviti storjene krivice nad lastnim narodom, nad lastnim ljudstvom.« (11. maj 1945, št. 3, str. 1)

Tisti, ki so za Vidmarja narodni izdajalci, so za pesnika Otona Župančiča kar morilci: »Velika radost je v meni. Izmerite njeno višino po globokem trpljenju, ki ste ga prebili sami, zdihujoč pod jarmom ošabnega zavojevalca in škripajoči z zobmi nad sramotnim izdajskim poniglavstvom bednih rojakov, ki niso našli smeri v velikem odločujočem času. Morilci so smeli hoditi svobodni med nami in visoko dvigati glavo, značaji so hirali in umirali po temnicah in taboriščih doma in v pregnanstvu, krivi preroki so si prilastili lepo slovensko besedo za pačenje resnice, poniževanje poštenjakov in lepšanje puhle pene svoje modrosti.« (11. maj št. 3, str. 3.)

Raziskovanje pokrajine Figure 1. Raziskovanje pokrajine Mirko Kambič

Tale citat, ki opisuje govornike na Kongresnem trgu, se ne navezuje najbolj na našo temo, a bi ga vam vseeno radi predstavili. Ko ga boste prebrali, boste že vedeli zakaj.

»Govori tovariš Kidrič. Ni samo minister, tudi tovariš je. Koliko ministrov smo že slišali, toda tako blizu kot ta ni prišel še nihče. Kakor da bi stal sredi med nami, preprost, kakor smo preprosti mi vsi. Ali ni čutiti zadrege in resnične ljubezni v njegovem glasu? Govori tovariš Kocbek. Marsikdo ga pozna osebno. Govori Leskovšek, Mikuž. Imena, ki smo jih srečevali neštetokrat, imena, ki so jih izgovarjali naši ljudje, raztreseni po vsej Evropi, po italijanskih zaporih in internacijah, po nemških taboriščih od Dachava do ruskih meja. Imena, ki smo se jih upali dolga tri leta in še več izgovarjati v Ljubljani le potihoma, v zaprtih prostorih, imena, ki so bila naš up in naša uteha. Vsi ti so zdaj pred nami. Tu stoje in govore.

Kdaj se je še kak naš minister boril za svoj narod? Kdaj se je že kak minister skrival po gozdovih ko divja zver, da nekoč prinese svojemu narodu težko pridobljeno svobodo? Slovenci takih ljudi doslej še nismo poznali. A zdaj so tu, prav takšni kakršne smo si zmerom predstavljali: močni in neomajni v ljubezni do svojega naroda, do nas vseh … « (15. maj 1945, št. 19, str. 3)

Od 16. maja naprej se redno pojavljajo različni pozivi za ugotavljanje vojnih zločinov, ki se praviloma nanašajo na protirevolucionarje, imenovane okupatorjevi pomagači:

»Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev za Slovenijo poziva s tem vsakogar, ki so mu znani zločini okupatorjev (Italijanov, Nemcev in Madžarov) in njih pomagačev med našim narodom, da ji podatke o teh zločinih nemudoma prijavi in tako omogoči izsleditev in kaznovanje vseh zločincev«. (16. maj 1945, leto VI, št 20)

Da se pa ljudje slučajno ne bi bali, da bi koga po krivem obtožili, dr. Metod Mikuž zagotavlja naslednje: »Preljubi, dobri ljudje, zavedajte se samo tega: mi nismo okupatorji in naša sodišča so poštena. Osnovno naše načelo je: če ni bil kriv, ne bo kaznovan, ker ne more in ne sme biti. Zato je vsaka prošnja odveč in prav brez vsake potrebe. In če je zaprt »po nedolžnem«, kakor vsakdo pravi, naj si zapomni, da bo tudi, če je to res, za to poplačan s pošteno ceno.« (19. maj 1945, št. 23, str 2)

Tudi Josip Vidmar je na na slovesu od »zadnjih mučencev in junakov, žrtev belogardistov, ki so jih pobili, preden so strahopetno zbežali s svojimi gospodarji«, ugotovil podobno. Povedal je namreč: »da mu je na ustih strašna beseda – maščevanje, toda ne slepo, brezumno, bestialno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strašnega in nizkotnega zločina. Ne, takega maščevanja mi nismo poznali in ne poznamo, pač pa je predsednik v imenu vsega naroda obljubil žrtvam, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega ter pozval zaveznike, da nam pomagajo najti te zločince«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)

O tem, kakšno mora biti maščevanje, se je razpisal tudi Tone Seliškar: »Vsa reakcija pri nas in po svetu se je skrila za krinko lažnega protifašizma in krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v malhah le-teh nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zabosti v hrbet.« In: »Vidite, in zato je maščevanje potrebno, da preprečimo reakciji spet dvigniti se iz svojih zločinov. Nikdar in nikoli se ne sme to več ponoviti. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Če pa bi se ne maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla med narod, sovraštvo in bratomorstvo. In le z maščevanjem bomo to preprečili. Izdajalci slovenskega naroda in krvniki reakcije so napisali na svoj ščit ubijanje in poklicno morjenje kot program, kot vsebino svojega početja. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Mi ne bomo divjali, ker nismo zločinci. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata čast in ponos naše veličastne borbe. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata pravičnost in poštenje, toda maščevali bomo, kajti slabiči bi bili in te naše svetle zmage nevredni, če bi v to našo, s tolikšno krvjo priborjeno svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«. (26. maj 1945, št. 30, str. 1)

Prva vest o tem, da se domobranska vojska umika na Koroško, seveda zato, da bo tam nadaljevala izdajalsko delo, je bila objavljena 17. maja pod naslovom Leon Rupnik in škof Rožman na begu: »Mnogi slovenski belogardisti, domobranci so se v preteklih dneh pomikali skozi Celovec. Po še nepotrjenih vesteh sta se skozi Celovec peljala izdajalski petokolonaški general, nemški deželni predsednik Leon Rupnik in ljubljanski škof Rožman. Ti mednarodni vojni zločinci upajo, da bodo našli zaslombo pri svetovni reakciji in da bodo iz inozemstva nadaljevali svoje izdajalsko razdiralsko delo, toda sklepi teheranske konference so povsem nedvoumni in trdni ter se bo moral sleherni vojni zločinec zagovarjati pred narodnim sodiščem, pa naj bi se skril kjer koli«. (17. maj 1945, št. 21, str. 3)

Dan kasneje je dr. Marjan Brecelj, podpredsednik Narodne vlade Slovenije, govoril po radiu »Svobodna Ljubljana« in zagotovil, da: »je doživel klerikalizem, ki je v predaprilski Jugoslaviji dajal politični, socialni in kulturni ton našemu javnemu življenju, polom na vsej črti: politični, socialni, kulturni in moralni. Do tega je moralo priti in hvala Bogu, da je prišlo.« (18. maj 1945, št. 22, str. 1)

Da domobrance vračajo iz Koroške, so bralci lahko izvedeli samo v kratkem članku, dne 2. junija. »Te dni je prispel iz Celovca v Kranj transport 1550 belogardistov, katere so zavezniške vojaške oblasti izročile kot ujetnike našim oblastem. To je v dveh dneh že drugi transport, napovedani pa so

še novi. V prvi skupini, ki je prispela v Škofjo Loko, so bili povečini belogardisti iz gorenjskih postojank, v drugi pa so povečini notranjski pa tudi dolenjski izdajalci. Med njimi je tudi nekaj Ljubljančanov in civilistov.« In: »Na pločnikih so se zbirali številni opazovalci in z neskončnim prezirom zrli žalostno kolono. Izdajalci, sram vas bodi. Kdo bo obudil mrtve, ki ste jih pobili, so vzklikali. Partizani, ki so spremljali izdajalce z dostojanstvenim mirom, so želi splošno občudovanje. Slišali pa so se tudi mnogi vzkliki užaljenih: Ali zaslužijo, da tako lepo ravnate z njimi? Nismo fašisti, je odločno odgovoril partizan.« (2. junij 1945, št. 35, str. 3)

Temu, kaj se je z vrnjenimi domobranci in civilisti zgodilo, ko so prišli nazaj domov, novinarji niso prišli na sled!!!

Nekateri so se dokopali le do namigov: »Tisti, ki so nekoč resnici in pravici zavezovali oči in jima mašili usta, tisti so danes v rokah pravice. Ne bo jim pila krvi, ne bo jim iztikala oči, ne bo jih pobijala s kamenjem, ne bo jih živih zažgala. Njena sodba bo pravična, njihova kazen zaslužena, ker pravica je plemenita in njena beseda je ostra«. (8. junij 1945, št. 41, str. 3)

Iz pisarne javnega tožilca Slovenije pa je prišla naslednja vest: »V bližnjih dneh bo stopila pred naša vojaška sodišča velika skupina krvnikov slovenskega naroda. Za svoja nečloveška dejanja, za napad na življenje slovenskega naroda, na človeško civilizacijo in na ideale demokracije bo prejela zasluženo kazen zločinska svojat, ki je v času naše največje preizkušnje v zgodovini izživljala svoje nizke instinkte in pognala na morišča in v taborišča najboljše slovenske može in žene. Za svoja dejanja bodo polagali račun hitlerjanski in fašistični vojni zločinci ter njihovi pomagači, domači izdajalci«. (14. junij 1945, št. 17, str. 2)

Oglasil se je tudi Tone Seliškar, ki je ugotovil, da »mi pa v teh dneh nismo prežeti od strasti slepega maščevanja, ampak usmiljenje mora biti stvar srca, toda izdajalci so pozabili na srce in na vsa tista plemenita človeška čustva, ki bi lahko danes, ko se pričakuje sojenje, zanje govorila. Vsi svobodoljubni narodi na svetu so zaprli pred temi izrodki vse stezice, ki vodijo v kamrico srčnega usmiljenja. Enkrat za vselej je treba obračunati z vsemi, ki so na kakršen koli način pomagali fašizmu, da je z njihovo pomočjo pretvoril Evropo v eno samo mučilnico in klavnico. Naš narod je prečiščen. Ne gre in ne more dovoliti, da se bo gnusoba ob njegovem izmučenem in zato prekaljenem telesu spet razrasla po njem samem«. In: »Vse zlo in vsa ta pokvarjenost izvira iz strastne sebičnosti in pohlepa po samogoltnem gospostvu, brezobzirnem samoljubju, ki ne pozna ne pojma domovine ne pojma naroda ne pojma svobode«. (22. junij 1945, št. 54, str. 4)

Oblikovanje – tudi preteklosti – je odgovorno delo Figure 2. Oblikovanje – tudi preteklosti – je odgovorno delo Mirko Kambič

Dr. Metod Mikuž je tudi ob tej priliki prispeval svoje misli o »zločincih« in kar jasno nakazal, da jih ni več med živimi: »Poštenim ljudem pa samo tole: povejte in javno razglasite imena vseh teh skrivačev – zločincev. Plačali jim bomo, a za vas in zase tudi vzeli. In to ne bo ne rop, ne tatvina. Delo naše poštene partizanske pameti in dobrega in nesebičnega srca bo«. In: »Vendar tu ne gre le za sodni postopek, za zagovor, obrambo in kazen. Gre za veliko več, gre za človeka, za njegovo čast, za njegovo pravo podobo. In vse tiste, ki so veljali za umetnike, pa so se pregrešili in niso do kraja spregledali in ničesar spoznali, temveč ostali gluhi in slepi in nemi, je že doletela najtežja kazen vseh kazni: samo njih brezdušna telesa še strašijo po svetu in odmrli so za svoj narod in človeštvo«. (11. julij 1945, št. 70, str 2–3)

V juniju sledi kar nekaj poročil o sojenju posameznih protirevolucionarjev pod naslednjimi naslovi: Narodni izdajalci prejemajo zasluženo kazen, Obsodbe narodnih izdajalcev, Proces proti gestapovskim zločincem …

Kot primer navajamo sodbo, s katero je bil med drugimi obsojen tudi Narte Velikonja: »Sodba je izrečena. Zločinci in veleizdajalci svojega naroda, svoje domovine in svoje države so obsojeni. Doletela jih je skupna in enaka kazen, kakor je bilo tudi njihovo grdo delo skupno in enako. Rdeča nit premišljenega se vleče od časa nemške vojske do nizkotnega klavca, ki je mrzlo izjavil: ‘Izvrševal sem samo povelja propagandistov’. Prav ta mrzla izjava glasno obtožuje, hkrati pa jasno osvetljuje vlogo, ki so jo odigrali tisti, ki niso grešili z nožem, temveč s peresom. Greh peresa pa je velik greh, posebno velik greh pri nas, kjer je pero naših velikih duhov, svetlo in neomadeževano pero Prešerna, Levstika in Cankarja, slovenskemu ljudstvu začrtalo pot dostojanstva do narodne zavesti, do državne neodvisnosti«. (26. junij 1945, št. 57, str. 1)

Kako je izgledalo, ko so ujeli »skrivače in morilce«, opiše naslednji citat: »In zdaj zro te klavrne postave topo predse, njihovi pogledi so pogledi takih, čijih edini pomen je klanje ljudi. Nekdo od naših dvigne roko, pa mu roka omahne: Brata so mi ubili, udaril bi, a se mi preveč gabi … Drugi pripomni: Po svojih peklenskih zločinih in blaznem sovraštvu do partizanov so prekašali okupatorja samega«. (29. junij 1945, št. 60, str. 2)

Bralci Slovenskega poročevalca so imeli možnost, da se na različnih mestih seznanijo z domobranskimi zločini. Nekateri članki opisujejo domobranska grozodejstva (kje, kdaj, kako in koga so umorili; ponekod so priložene celo slike), drugi pa ostajajo bolj na moralni ravni:

» … , in končno, kdor ve za koristi, ki so jih okupatorski krvniki imeli od slovenskih izdajalcev, temu mora biti jasno, kakšno edino pravo stališče smo nekoč in moramo tudi danes zavzeti do narodnih izdajalcev: nič popuščanja, samo pravičnost pri presoji njihove krivde in kazni. Narodne izdajalce je treba takoj in dosledno kaznovati. To zahteva od nas pravica naše narodne časti in skrb za zdrav procvit osvobojene domovine. Jasno, da nas pri tem ne sme in nas tudi ne bo vodila brezobzirna maščevalnost. Borili smo se za novega človeka, za pravico in ponos, zato kljub strašnim in neizmernim žrtvam, ki smo jih dali, ne bomo maščevalni.« (6. junij 1945, št. 39, str. 1)

»Ne bojte se, nismo pozabili! Nismo pozabili zločincev in izdajalcev, nismo pozabili njihovih strašnih dejanj. Samo govoriti nismo hoteli o njih, ker nismo hoteli kaliti največjih in najbolj sočnih dni v naši zgodovini: dni naše zmage. Nismo hoteli kaliti teh dni z besedo o izrodkih, o ljudeh, ki so se sprevrgli v zver, postali okupatorjevi krvniki ter hlapci in orodje mednarodne reakcije, ki ji je trn v peti naša zmaga in naša svoboda, ki smo si jo priborili s potoki naše najdražje, najžlahtnejše krvi.« In: »Ne bomo jih pozabili. Poiskali jih bomo, pa če bi se umaknili na konec sveta. Ljudstvo jih bo sodilo po njihovih delih. Toda ali so morilci samo tisti, ki so vihteli nože, pobijali in streljali? Poznamo še hujše. Kdo je večji zločinec, tisti, ki je moril, ali oni, ki so umor ukazali, ki so umore organizirali?« In še »Ljudstvo bo na to pravilno odgovorilo. Nikoli ne bo pozabilo, da je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v pastirskih pismih pozival na boj proti partizanom, na boj proti ljudski in narodni slovenski vojski. Nikoli ne bomo pozabili, da je blagoslavljal orožje, s katerim so belogardisti pobijali naše ljudi. Ljudstvo danes ve, da je ljubljanski škof z ostalimi izdajalci vred, moralno odgovoren za vse neštevilne žrtve, ki so umirale pod rokami bestialnih morilcev«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)

Ob pokopu zadnjih belogardističnih žrtev, kot je navedeno v naslovu članka, se je oglasil tudi dr. Anton Trstenjak z naslednjimi mislimi: »Najsramotnejše in obenem najstrahotnejše poglavje okupatorske oblasti zadnjih let je bilo delovanje belogardistične policije, ki je spravila na tisoče idealno mislečih Slovencev in Slovenk v muke polne ječe, v izgnanstvo, v neizmerno trpljenje in smrt. Zlasti pa je vse to bolelo resnično, iskreno čuteče kristjane, ki so morali z nepopisno muko in grozo v srcu pri vsem tem poslušati bogokletne izjave, češ da gre pri tem za rešitev vere in krščanstva na Slovenskem.« In: »Z občečloveškega in krščanskega etičnega stališča pa moramo podčrtati v zvezi s tem zlasti tri stvari, ki nam umor teh poslednjih žrtev prikazujejo v prav posebni, nečloveški, protinarodni in nekrščanski luč. Prvič so se ti ljudje znesli nad prvoboritelji za slovensko svobodo in boljšo bodočnost v dneh, ko je bila vlada maršala Tita več mesecev prej doma in v tujini mednarodno priznana. Kdor se je torej še v teh dneh boril proti političnim in vojaškim sodelavcem Osvobodilne fronte, ta se je boril proti zakoniti jugoslovanki oblasti in se je zato kot Slovenec in Jugoslovan po vseh božjih in človeških postavah pregrešil zoper lastni narod in državo. Če bi bil kdo prej, dokler Titova vlada ni bila pred svetom priznana, poskušal svojo bratomorno delo opravičevati s kakimi izgovori, mu to sedaj z nobenim sofizmom ni bilo več možno. Tu se popolnoma ujemata občečloveška in krščanska etika. Samo mimogrede bodi omenjeno, da se ravno v tej zvezi najjasneje vidi, kako usodno se je motil škof Rožman, ko je svojim vernikom zabičal, da je sodelovanje z Osvobodilno fronto smrtni greh.« In še: »Drugič pa daje temu zločinu nad lastnimi narodnjaki poseben pečat okoliščina, da so ti ljudje storili to v zadnjih trenutkih svojega razdiralnega dela, tik preden so z okupatorjem vred strahopetno zbežali v tujino. Preden so se strahopetno umaknili, so se hoteli še znesti nad svojimi nasprotniki, kakor da bi hoteli reči: Če že mi ne bomo uživali narodne svobode, je tudi vi ne boste!« In: »Mi bomo že srečno pete odnesli, kaj pa bo z drugimi, ki smo jih mi zavedli v ta brezupni protinarodno boj, nas nič ne briga. Tisoči in tisoči preprostih ljudi sedaj razočarani in obupano zro, kam so jih privedli laživodniki s svojimi obljubami. Prav v tem pa je poseben znak moralne otopelosti in cinizma. To smemo s polno pravico pribiti zlasti tisti, ki smo se neštetokrat trudili, da bi od osebe do osebe, z razlogi naravne in krščanske etike, s pridigovanjem in grožnjo skušali vplivati na mišljenje in delo teh ljudi, in ki smo se trudili, da bi vsaj od primera do primera varovali dragoceno življenje posameznih trpinov, a vse delo, vse besede in vsi razlogi – vse je bilo zaman. Človek je nehal biti človek človeku, postal mu je hijena in volk, da o kristjanih v njem molčimo. Ravno zato pa moramo pribiti še tretje dejstvo: materialist je ubijal idealista. Dasi je na zunaj kazalo, kakor da se pristaš idealističnega svetovnega nazora bori proti prvoboritelju materializma. Saj se je eden izmed teh policistov na primer ob zasliševanju Nede Geržiničeve izrazil nekako takole: Priznati moram, da imam respekt pred to žensko. Ona ve, za kaj se bori, ona je res pravi apostol za svoje ideale, o katerih je globoko prepričana. Ona je idealistka, jaz pa sem materialist, kaj bi hlinil.« (20. maj 1945, št. 24, st. 2)

Namesto drugega Figure 3. Namesto drugega Tomaž Perko

Metod Mikuž, ki smo ga že citirali, se je kar pogosto oglašal in razmišljal predvsem o katolištvu, o »tolpah narodnih izdajalcev« in tudi o škofu Rožmanu. »S tem v zvezi pa je treba omeniti še nekaj skrajno neprijetnega in žalostnega v prvi vrsti za katoličane in zlasti za katoliško duhovščino. Krivda zaradi napačne in nenarodne vzgoje, strašanski madež nad posiljevanjem človekove svobode in svobodne volje, neverjetna zloraba in potvarjanje resnic in nauka živega Boga, vse to je danes razgaljeno v svoji najstrahotnejši luči in v nepopravljivih posledicah«. (20. maj 1945, št. 24, str. 4)

»Tolpam narodnih izdajalcev, ki se še skrivajo po gozdovih, se obeta skorajšnji konec. Ljudstvo jih povsod, kjer se pojavijo, samo preganja«. (23. maj 1945, št. 27, str. 4)

»Da je soditi pobeglega škofa dolžnost in pravica osvobojenega ljudstva, in to predvsem tistega, ki je v vsej babilonski zmedi klerikalistično in fašistično pobarvane in popačene vere ohranil še pravi in čisti Kristusov nauk«. In: »Močno se smejimo partizani vsemu in vsakemu, ki bi kakor koli skušal opravičevati veleizdajsko početje ljubljanskega škofa«. Ter: »Nekaj je vedel škof Rožman in prav tako so vedeli vsi begunci in vedo današnji predstavniki katoliške cerkve na Slovenskem. Kaj smo in kaj hočemo partizani, kaj je Osvobodilna fronta, kdo in kaj okupator in strahotna izdaja lastne krvi. In za to svoje pravo vedenje, a potem kljub temu napačnemu ravnanju, bodo njega in vse, ki so z njim, klicali Slovenci na pošten in temeljit odgovor. Njegovo početje nam partizanom v bistvu sicer ni škodovalo, prelilo pa je – in to je prestrašna resnica – potoke nedolžne krvi. In te madeže je treba izprati!« (31. maj 1945, št. 34, str. 6) Besedilu so priložene še tri slike z naslovi Rokovanje škofa Rožmana in generala Rösenerja, Zločinci si stiskajo roko in Domobranski teror v Novem mestu.

Mikuž je bralcem ponudil tudi odgovor, zakaj v Ljubljani o binkoštih ni bilo birme: »Vsega tega ni bilo, ker ni bilo škofa. In nismo ga pregnali mi in ne ubili, kakor je vedno trdil in se bal, temveč je bežal in zbežal sam. Pognala ga je težka vest in ne propaganda, ne strahotne laži o nas.« (23. maj 1945, št. 27, str. 4)

Kot vam je vsem znano, je bil Tito 27. maja v Ljubljani, kjer je izrekel besede, ki se pogosto citirajo: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas«. (27. maj 1945, št. 31)

Verjetno pa vam ni znano, kako je Tone Seliškar ob tej priložnosti opeval Tita: »Tito je naše trpljenje, Tito je naša bolečina, Tito je naše veselje, Tito je naša rana, Tito je naša borba, Tito je naša zmaga, Tito je naše vse«. In: » Ko je danes stal med nami, ga je naključje postavilo med nas v taki podobi, kakršen je ves čas naše borbe hodil med nami: v dežju in snegu, v gromu in blisku, med ognjem in smrtjo – vedno miren, veder in odločen. In zato mu zaupamo. Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom, naša srca pa so ga sprejela z viharjem, ki ga sprosti le ljubezen, kadar zagori s plamenom«. (27. maj 1945, št. 31, str. 3)

Šestega julija je imel minister Tone Fajfar govor na ljubljanskem radiu, kjer je podal zgodovino »izdajalske dejavnosti« na Slovenskem. Njegove zgodovinske ugotovitve nosijo naslov Kajnovsko razdobje v katoliški cerkvi: »Izdajalsko dejavnost belogardističnih zločincev smo začutili že v poletju 1941. Najbolj fašistične skupine v klerikalnem taboru (akademsko društvo Straža z Ehrlichom na čelu in Mladci) so začele z organizacijo vohunstva proti Osvobodilni fronti. Obenem so prišli prvi nastopi proti OF v raznih cerkvenih društvih. Začeli so padati očitki komunizmu in nevarnosti za vero. Župnišča in samostani so postali središča prve skrivne dejavnosti, od koder se je prenašala v organizacije Katoliške akcije. Iz mesta se je dejavnost porajajoče se bele garde prenesla na deželo.« In: »Med tem so se začele v klerikalnem taboru že zbirati prve teroristične skupine, ki so si nadele nalogo, da napadejo vodilnejše pripadnike OF. V to delo je bila duhovščina že močno vpletena«. In: »Belogardisti, misleč, da je partizanstvo v razpadu, so začeli loviti, izročati Italijanom in pobijati kakor zverjad vse zveste Slovence. Sestavljali so sezname ljudi, ki naj jih Italijani zapro ali izženejo v internacijo. Belogardistična besnost je pripravila v nesrečo tisoče Slovencev in njihovih družin«. In spet: »Izdajalska duhovščina je izdajalsko delo podpirala do zadnjega dne. S škofom na čelu je dajala potuho narodnemu izdajstvu in kajnovskemu bratomorstvu, organizirala procesije, devetdnevnice, posvetitve itd., vse z namenom, da čimveč vernikom pritegne v protinarodno zločinstvo«. (8. julij 1945, št. 68, str. 4)

Slika, ki jo mora vsak Slovenec nositi v očeh Figure 4. Slika, ki jo mora vsak Slovenec nositi v očeh Mirko Kambič

Sredi julija sta bila objavljena še dva zanimiva članka. Prvi govori o OF in Cerkvi na Slovenskem, drugi pa je pismo vodstva kristjanov OF dr. Gregoriju Rožmanu. Oba članka ugotavljata, da duhovniki nosijo velik del krivde pri nastanku protirevolucije.

»Če se je velik del vernega slovenskega ljudstva odločil za neizprosen boj proti okupatorju, je pomenilo to neko neskladje med duhovščino in narodom. Ljudstvo ni bilo zaradi tega nič manj verno. Torej je morala biti napaka na strani duhovnikov. Razumljivo, velik del slovenske duhovščine že davno ni bil več to, kar bi moral biti. Ljudje, ki so bili posvečeni za delo v cerkvi in za versko delo v narodu, so si iz volje do moči in iz želje po udobnem življenju izbrali za svoj delokrog gospodarska podjetja, politične pisarne in strankine odbore. Skratka: izneverili so se ljudstvu, izgubili so stik in so v usodnem času narodne stiske za ceno osebnih koristi narod izdali in onečastili krščanstvo z brezobzirno zlorabo vere in cerkve«. In: »Za tako številnimi krepostmi, ki so jih navajali ti duhovniki s škofom na čelu v zagovor svojih stališč, so se skrivale nečednosti. Obvezovali so ljudi v poslušnost cerkveni avtoriteti. Da, toda ta poslušnost ni imela obveznosti v krščanski dolžnosti, ampak je temeljila v slabosti nemoči, v zavestni volji umakniti se težavam in žrtvam. V nevarnosti je bila vera, da toda vera iz slabosti, vera iz volje, da si ustvarijo in zagotovijo osebno varnost v strahotnem boju za življenje in smrt naroda«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)

Takole pa piše vodstvo kristjanov v OF dr. Gregoriju Rožmanu: »Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodno osvobodilnem boju popolnoma enotno. Na ta način je bela garda sprožila to, česar osvobodilna fronta nikoli ni hotela in proti čemur se je z vso odločnostjo borila: državljansko vojno. Kaj pomeni to dejstvo za naš že itak težko prizadeti narod, tega se mora zavedati vsakdo, ki čuti v sebi le še nekaj slovenske krvi. Kaj pomeni to dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso strahoto pred vaše oči, Prevzvišeni«. In: »Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se je zaradi Vašega ravnanja začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem v roki zoperstavlja brata bratu. Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se to ne bi nikoli zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari. S svojo neodločnostjo ste nedvomno podprli postojanke tistih, ki so v obrambi svojih reakcionarnih in klikarskih interesov ter za ceno najsramotnejših izdajstev ogrozili narod in vero. Vaša neodločnost je omogočila snovanje belogardistične vojaške organizacije med slovenskimi katoličani. Vaša neodločnost je dopustila to snovanje po katoliških zavodih, cerkvenih hišah in samostanih. Vaša neodločnost je pospešila sramotno zvezo bele garde z okupatorji«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)

Komentar tokrat prepuščamo vam.

Vsem tistim, ki niste vedeli, kaj je bila OF, za srečen konec ponujamo citat iz »prve roke«, iz govora Edvarda Kardelja: » … je globoko demokratična, globoko ljudska, globoko svobodoljubna in napredna v svoji idejni vsebini«. (11. junij 1954, št. 44, str. 2) Verjetno se strinjate, da nimamo nobenega razloga, da govorcu ne bi verjeli, prav tako, kot ne moremo dvomiti poročilom Slovenskega poročevalca.

Potem smo bili pod polstoletno boljševiško okupacijo

Justin Stanovnik
-
0

Konfin, petek, 25. junij 2010

Spoštovani gospod dekan, cenjeni gospod župnik, gospodje somaševalci, mladi pevci in pevke, ki ste tudi letos, kakor vsako leto sklenili, da počastite spomin nekih ljudi s tem, kar jim pač človek lahko dá, vi vsi, gospe in gospodje, ki ste s tem, da ste prišli, potrdili – da vam ni vseeno, kako deluje ta svet – in s tem ponovno potrdili upanje, naše in vaše, da človeka ni mogoče uničiti in dotolči, kljub vsemu ne. Zahvaljeni za to.

Katere misli bi bilo primerno, da nastajajo na tem kraju, za katere besede bi bilo prav, da se tukaj izgovorijo. Kako naj torej začnem?

Vsi ste gotovo že slišali za grško dramo. Za staro grško tragedijo. O čem govorijo te drame? Za Antigono veste, da se je odločila, da bo pokopala brata, čeprav je kralj pod smrtno kaznijo to prepovedal. Ko gledate igro, veste, kaj se bo zgodilo: da bo Antigona nazadnje brata res pokopala in potem tudi prestala kazen, ki ji je bila zagrožena. Ko gledamo Ojdipa, kako se zapleta v nemogoče družinske razmere, vemo že vnaprej, da se bo končalo z veliko katastrofo. Ko je učeni Aristotel kako stoletje za tem, ko so bile te drame pisane in igrane, razmišljal o tem, kakšno vlogo igrajo v kulturnem ali duhovnem obstajanju naroda, recimo atenskega ljudstva, je zagledal dvoje. Najprej je videl, da gledalci ob gledanju napetega dogajanja na odru ne ostajajo ravnodušni, ampak jih napolnjuje, kot se je sam izrazil, strah in usmiljenje – éleos kaì fóbos – strah in usmiljenje. To se je temu premišljevalcu najglobljih človeških reči zdelo izredno pomembno: da ljudje, ne kot zasebniki ampak kot skupnost, ob nekem dogajanju, ki ni samo pretresljivo, ampak tudi estetsko, se pravi, lepo in vzvišeno, z drugo besedo, nevsakdanje, doživljajo, ko jih napolnjuje strah in usmiljenje, svojo človeškost ali preprosto, občutijo da so ljudje. Aristotel je pri tem spoznal še nekaj. Videl je, da doživljanje strahu in usmiljenja pripelje do katarze ali očiščenja.

Gotovo čutite, da imamo na mestu, kjer smo, pravico govoriti o strahu in usmiljenju. V noči na 25. junij 1945 so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu nalagali domobranske ranjence na tovornjake in na avtobus. Bilo je ena po polnoči, zato tam, razumljivo, ni bilo prič, razen tistih, ki so bili v operacijo vpleteni. Nekateri domobranci so imeli hude, še odprte rane. Poleg tega je bilo že najmanj 14 dni, odkar so jih iz bolnice premestili v te zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo. Kaj se je dogajalo, ko so jih seganjali in metali na avtobus in tovornjake, seveda ne vemo, predstavljamo pa si nekoliko le lahko. Čez nekaj ur, šele proti jutru, so ta avtobus in te tovornjake zagledali ljudje iz vasi Rakitnica, ki leži na poti od Dolenje vasi do Grčaric. Potem ko so se čez kak dan oglasile eksplozije iz smeri Grčaric, pa tudi bolj od daleč, od Kočevskega roga, je morda kdo od njih povezal tisto grmenje s tistim avtobusom in tistimi tovornjaki. Govori se še o neki ženski, ki je nekaj dni zatem šla po cesti mimo Konfina proti Glažuti in tam kakih 100 metrov pod cesto opazila dogorevajoče ognje in okoli njih še cele opornice in druge ranocelniške pripomočke. Kaj pa se je z ranjenci zgodilo, nam je na tem mestu pred leti povedala Anica Benčina: »Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili«.

Kar se je dogajalo potem, govori za to, da je velikim bolečinam usojeno, da so same. Ko pa so oktobra 2006 spravili na dan kosti 81 ranjencev, je to bilo nekaj, ob čemer bi se v Sloveniji moral ustaviti čas. Toda, ali se je sploh kaj zgodilo? Duhovna elita v središču Slovenije, ki v svojih antenah lovi najfinejše vzgibe časa, je bila tiho, kakor da ne bi bilo nič, in še naprej rutinsko gnala svoj kulturni biznis. Doktor Boris A. Novak je napisal tragično igro o lipicancih, ki je potem nastopila pot po slovenskih gledališčih. Napisal jo je, citiram, »iz skrajnega gneva in iz etike, ki je v osrčju moje poetike.« To je človek, ki, kakor sam pravi, ne bi pisal, »če se ne bi hkrati angažiral za cilje, za katere se mi zdi vredno izpostaviti«. Za tistih 81 trpinčenih ranjencev se mu ni zdelo vredno. Premiere te drame v Mestnem gledališču se je udeležil tudi dr. France Bučar in tako izrazil »svoj osebni javni protest« zoper vse, kar se dogaja z lipicanci. Potem torej, ko se je brezno odprlo, ni moglo spregovoriti, ker mu ljudje niso hoteli posoditi glasu.

Potem pa je prišel incident z Romi. Pisatelji in pesniki so 8. novembra 2006 napisali protestno pismo, ki se mu pozna, katere roke so ga sestavile: da ravnanje z Romi »pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in socialnih norm; da je bilo reševanje romske družine Strojan »skrajno brutalno, cinično in rasistično ravnanje«; za domobranske ranjence pri Konfinu niso imeli teh besedi. Veliko ogorčenja in fine žalosti se je prebudilo tudi v novinarjih, ko so videli, kaj se zgodilo v gozdu pri Ambrusu. Eni so bili tako prizadeti, da so pozabili, da je ena od zahtev dostojnega novinarstva takoimenovana celostna informacija. Vesna Milek (Ona, 14. november) tako pravilno ugotavlja, da so bili »Romi, tako kot Židi, žrtve nacizma, vendar niso dobili opravičila svetovne javnosti«, a pri tem iz bogve kakšnih razlogov pozablja povedati, da so v dveh pomladnih mesecih leta 1942 slovenski partizani pobili najmanj 160 Romov, predvsem žensk in otrok na zelo krut in razuzdan način, kot pravijo viri. Veličina Konfina se še ni srečala s slovensko občutljivostjo. Mogoče je pa ni? Mogoče je pa kam šla?

Tako ljudje, katerih kosti so 61 let ležale v nekem Dolenjskem breznu, ne da bi se kdo zanje zanimal, tudi po tem, ko so na dramatičen način obvestili javnost, da obstajajo, niso pritegnili nobene pozornosti.

Posebno akutno obliko je to novodobno barbarstvo dobilo ob srečanju, če smemo tako reči, Konfina z bolnico Franja. Do Konfina je bila bolnica Franja upravičeno ena od najbolj čaščenih slovenskih partizanskih ikon. Franja je bila za večino Slovencev predvsem bolnica, in čeprav so boljševiki ujete ranjence množično pobijali že prej, so ti umori – deloma zaradi zgodovinske oddaljenosti – nanjo sicer metali senco, a bistveno ji vendar niso mogli škodovati. Odkritje pri Konfinu pa je ta grozoviti pokol postavilo v sredo našega časa. Prvo, na kar smo pomislili, je bila moralna in estetska nesoobstojnost Franje in Konfina. In ker je bil Konfin tu in ga nikakor ni bilo mogoče zbrisati s sveta, je postalo jasno, na mah je postalo jasno, da bo Franja sedaj morala iti. Prizadeta je bila namreč ena od tistih začetnih in globinskih reči, ki jim pravimo okus.

Okus je osnovna norma, ki se ji ni treba vedno znova dokazovati in utemeljevati, ampak je v nas zgodovinsko in se uveljavlja spontano kot del naše človeške biti. Proti temu, kakor nas določa okus, ne moremo nič. Poljski disident pesnik Zbignew Herbert pravi v pesmi, ki ji je dal naslovOkus tudi tole: »Okus mi ne dovoljuje, da bi se udeleževal vaših zlih obredov.« Ne šele kaka teorija ali kaka filozofija, že okus mi ne dovoli, da bi hodil z vami.

Skratka, po Konfinu bi številni slovenski navdušenci za kolesarski šport svoje vsakoletne prireditve morali poimenovati po kom drugem. Toda ne. Zdi se, da so organizatorji po odkritju tega, kar so boljševiki naredili pri Konfinu, dela na Maratonu Franji samo intenzivirali. Tri leta po odkritju Konfina, leta 2009, so poročila govorila, že o 6000 udeležencih, letos enako. Najbolj pomembno in za boljševiško tradicijo najbolj značilno pa je to, da z interpretacijo, kam ime Maraton Franja postavlja to mogočno kolesarsko manifestacijo, ne pretiravajo. Kakor da bi hoteli biti v vsakem trenutku, s preprostim priključkom v stanju aktivirati to skrbno grajeno in negovano silo za poljubne naloge. Tako so med vojno gradili t. i. osvobodilno fronto: ljudje so mislili (ne vsi seveda, mnogi pa kljub vsemu le, pa naj se še tako čudimo), da se bojujejo za narodovo svobodo, končno pa so se prebudili v boljševiški okupaciji. Danes seveda ne gre za boljševiški totalitarizem, ampak za postboljševiško demokracijo –tempora mutantur.

Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari takrat, med boljševiško revolucijo, potekale in po vsem videzu potekajo še danes. Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari delovale in kako po vsem videzu na rafiniran in komaj opazen način delujejo še danes. Junija 1942 so se na Tisovcu v Suhi krajini sestali partizanski zdravniki. Kaj so se tam med drugim tudi dogovorili, je bralcem dela pred dvema letoma, natanko 6. septembra 2008, v posebnem pismu sporočila dr. Zora Konjajev. Dogovorili so se, navajam, »za strogo spoštovanje mednarodnih konvencij za ravnanje s sovražnikovimi ranjenci, ki morajo biti deležni enakega zdravljenja kot partizani«. Sedaj pa primerjajte te besede s tem, kar se je dogajalo tu. Spet smo pri Kolakowskem, ki je boljševiško prakso jedrnato združil v naslednji stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Kaj se je tu dogajalo ali v kaj se je spremenila Hipokratova prisega s Tisovca v boljševiški redakciji, nam je, kot sem vam povedal, to razložila ga. Anica Benčina.

Tu smo sedaj sredi posebnega ravnanja z ljudmi, s posamezniki, s skupinami, s celimi narodi: smo sredi manipulacije. Ali naj vam preberem izjavo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, takoimenovanega, ki govori o tem, kaj si je NOG, »globoko demokratično in pristno človečansko«, zapisalo na svoj prapor. Poslušajte, kaj tam stoji: »zakonitost, svoboda vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še mnogo drugih reči. Podpisali pa so to izjavo Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic, Janez Stanovnik. Potem pa so, brž ko je to »globoko demokratično in pristno človečansko« gibanje zmagalo, zaplenili državo in sami postali država in, da so mogli biti država, zaplenili tudi človekove pravice.

Tako so šle, vidite, te reči. In kaj nam jamči, da ne gredo, mutatis mutandis, tudi danes? Kaj naj bi pomenile pripombe in komentarji, ki so padali med letošnjim Maratonom Franja, in ki jih je bilo ravno toliko, da ni ostalo nobenega dvoma, kam ljudje, ki so se ga udeleževali, spadajo, in ravno toliko, da se nihče ni mogel vznemiriti. Govorile so te pripombe o »predanosti, požrtvovalnosti in iznajdljivosti partizanov«; da je ta maraton »izjemno odmeven, ker nosi ime po partizanski zdravnici«, o tem, da ga je bilo treba znova obuditi, »ker je začela bledeti partizanska idilika«; pa tudi direktno, da nas »maraton spominja na narodnoosvobodilni boj, svobodo, človekoljubnost in solidarnost«.

Ne smemo jim zaupati, si pravimo, ko vse to preberemo, ne smemo biti neumni. Kar pa meji že na tragičnost, je to, da jim ne bomo mogli verjeti, tudi če nam bodo hoteli kdaj povedati kaj resničnega. Sicer pa nam vsak dan dajejo še druge dokaze, da jim ni mogoče zaupati.

Če se še spomnite, smo na začetku govorili o grški tragediji. Tam smo rekli, da so ljudje hodili v gledališča, ker so čutili, mogoče sploh ne zavestno in v glavi, ampak v neki osnovni človeški percepciji, da tam postajajo boljši ljudje: da vstopa vanje strah in usmiljenje, da tako dosegajo očiščenje, in kot smo rekli, postajajo boljši ljudje.

Vidite, to so delali stari Grki. Kakor obstajajo različni ljudje, tako obstajajo različni narodi. Grki so hodili v gledališča gledat Ajshilove, Sofoklejeve in Evripidove drame; Rimljani pa so hodili v Kolosej gledat, kako se gladiatorji pobijajo med sabo in kako zveri trgajo nemočne ljudi, v poznejših časih zlasti kristjane. Kakšni pa smo Slovenci? Kakšna tretja varianta mogoče? Katera?

V 20. stoletju smo šli Slovenci skozi tako zgodovino, kot mnogim drugim narodom ni bilo treba iti. Skozi tako zgodovino, kot je tudi sami še nismo imeli. In sedaj je pred nami naslednje: če bi premislili to zgodovino, če bi jo premislili kot narod, bi po tej poti lahko prišli do sebe, se pravi, da bi lahko zvedeli o sebi nekatere bistvene reči. In če hočemo kot narod živeti in če hočemo postaviti državo, moramo delati v tej smeri, da bomo ustvarili take duhovne in kulturne razmere, da bomo lahko to samorefleksijo naredili.

Do sedaj tega nismo mogli in tudi sedaj tega ne moremo narediti. To je zato, ker smo bili pod polstoletno boljševiško okupacijo in smo, če natančno pogledamo, v nekem specifičnem pomenu, še vedno. Preprosto povedano, nismo še svobodni. Niti tega dovolj dobro ne vemo, kakšne posledice nam je ta okupacija pustila.

Kaj bi n. pr. izvedeli, ko bi v spominu še enkrat napravili z domobranskimi ranjenci pot na Gorenjsko? Kaj bi videli na Lescah, kjer se je vlak moral ustaviti? Tam se je pokazalo, kaj smo ljudje. Eni so pustili vse, vlak in ranjence in se sami reševali čez Ljubelj. Nobenih imen ne bomo tu uporabljali, ker sami ne vemo, kaj bi storili. Šlo je za življenje. A junaki niso bili. Drugi pa so ostali, čeprav so, vsaj nekateri, natanko vedeli, kaj jih čaka. Z ranjenci so ostali kurat Janez Jenko, trije bogoslovci, Franc Mekinda, Marjan Pavlovčič, Feliks Zajc; dve poklicni bolniški sestri, ki sta bili tako rekoč uradno pri ranjencih, Marija Popit in Anica Kožar; potem pa dve dekleti, ki sta iz čiste prijaznosti že na vlaku priskočili na pomoč ranjencem, sestri Krista in Jelka Mrak. Kurat in dva bogoslovca so svojo odločitev plačali z življenjem, obe Mrakovi sestri pa sta dolga leta preživeli po jugoslovanskih socialističnih gradbiščih in slovenskih ječah. Ali pa to, da je bil vlak z ranjenci brez vojaškega spremstva! Takega vlaka domobranski štab ne bi smel pustiti samega. Za spremstvo bi mu bil moral določiti enega od elitnih bataljonov, ki so bili na razpolago v okolici Ljubljane. Zakaj se to ni zgodilo? Tudi tu bi nekaj zvedeli o sebi. V sedanji državi imamo 10.000 malih, srednjih in velikih ustanov. Kakšni ljudje jih vodijo? Kaj se sploh pravi, voditi? Državo, če hočete, da obstaja, mora imeti voditeljsko izučene ljudi ali voditeljske značaje vseh rangov. Bistvo voditeljskega značaja pa je tista duhovna prvina, ki ji pravimo skrb. Slava voditeljskega človeka se ne izraža z govorniško storitvijo pred mikrofonom, ampak z uspehom skupine ali ustanove, ki jo vodi.

In ko so 8. junija premestili iz bolnice na OZNO 65 ranjencev, bi se gotovo srečali z uradno listino, ki je šla z njimi. Na tej listini so stala imena ranjencev, pod njimi pa pripomba, da sta za oskrbo teh 65 ranjencev dovolj dve sestri. Podpisal je to listino šef interne klinike dr. Igor Tavčar. Dve sestri za 65 komaj pokretnih bolnikov! Zdravnik, ki je to podpisal, je moral vedeti, kaj se bo končno zgodilo s temi ljudmi. Ali je mogoče, da ob srečanju s to listino in tem besedilom ne bi pomislili na vlogo intelektualne in strokovne elite v narodu. Z elito je tako, da je lahko samo eno od dvojega: ali je ustvarjalna, sol naroda, nosilec avtonomnega uma, promotor narodovega duhovnega obstajanja v zgodovini; ali pa je izkoriščevalska in parazitska. Takšna je tudi, če molči. In slovenska elita je v celoti molčala ob Barbarinem rovu, ki je tako velik udarec na človekovo vest, da skoraj fizično ne more molčati. In tako dalje, in tako dalje. Končno se vprašamo: kakšno elito pa imamo? In, ali bomo brez avtentične elite sploh lahko obstajali?

Neke nedelje nam v Cerkvi preberejo tudi zgodbo, v kateri nastopa sintagma »čas obiskanja«, z dopolnilom, da je čas obiskanja treba registrirati. V 20. stoletju smo Slovenci šli skozi skrajnosti, na kakršne nikoli prej nihče niti pomislil ni. Če bi te skrajnosti premislili in si poskušali povedati, kaj so od nas zahtevale, za kakšne smo se v njih izkazali, za kakšen narod smo se izkazali da smo: tedaj bi lahko rekli, da smo prišli do sebe, do tega, kar po naravi smo, pa tudi do tega, kaj bi morali biti. Razumeli bi čas obiskanja. Ne bi bili več na obodu, na periferiji biti, kakor so tisti, ki pritiskajo pedale za interese organizatorjev Maratona Franja. Tam, pri sebi, bi slednjič našli besede, s katerimi bi mogli tudi tem povedati, da se to ne izplača.

V eni od knjig, ki govori o Konfinu – mislim da je to Šturmova knjiga Brez milosti – je tudi naslednji prizor: tovornjaki, mogoče tudi avtobus, se na poti od Konfina v Ljubljano ustavijo v Dolenji vasi ali Rakitnici in partizanke si pri vaškem koritu umivajo roke. Med umivanjem se zadovoljno pogovarjajo: »Opravili smo z zadnjimi belčki.« Kadar sem pozneje pomislil na ta prizor, mi je vedno stopil pred oči, kot po kakšni zakonitosti, še prizor iz 5. dejanja Shakespearove drame Macbeth. Prizor je že bolj na koncu igre, ko sta zakonca Macbeth za utrjevanje svoje oblasti napravila že toliko zločinov, da se je Lady Macbeth že nekoliko omračil um. Sedaj jo vidimo, kako prihaja sama na prazen oder, gleda pred seboj svoje roke in pravi:

Še je vonj po krvi tu:

Arabije dišave vse

ne spravijo ga več s te male roke.

Ta primer sem navedel s posebnim namenom. Danes sem povedal že dva ali tri stavke o usmiljenju. Sedaj na koncu bi še enkrat rad poudaril, kako važna beseda je to. Danes namreč od vseh strani postaja vedno bolj glasna neka druga beseda: solidarnost. A solidarnost je zelo drugačna od usmiljenja. Solidarnost je potrebna reč, a je sama po sebi nekaj pravnega, pravniškega ali celo političnega, torej zunanjega. Usmiljenje pa je v celoti notranje in duhovno. Tudi niso zanj nujni zunanji dokazi. Vse, kar mu pripada, je v njem, v usmiljenju. Tudi je samo »usmiljenje« izvorno »krščansko »in ne solidarnost. Samarijan s tistim nesrečnikom, ki je padel med razbojnike, ni bil solidaren, ampak se mu je, kot beremo, vsrce zasmilil. Predvsem pa smo, z našim zgoraj opisanim primerom v mislih, hoteli predvsem povedati to, da ima usmiljenje to v sebi, da vključuje vse. Da ne izključuje nikogar. Če bi namreč usmiljenje koga izključevalo, to ne bi bilo več usmiljenje, ampak njegova karikatura.

Obletna spominska sv. maša pri Konfinu

Anica Benčina
-
0

Prvo spominsko sv. mašo je daroval župnik iz Dolenje vasi gospod Branko Potočnik s somaševalci leta 2001. Od leta 2004 pa je na Dan državnosti 25. junija vsako leto maša s kulturnim programom. Tako je bilo tudi letos.

Mašo je vodil arhidiakon Anton Markelj, somaševali pa so župnik iz Dolenje vasi Branko Potočnik, Anton Masnik, župnik iz Velikih Poljan, in Janez Rihar, župnik v Podbrezju. Organist in zborovodja je bil Feliks Podgorelec, ki vsako leto z mladimi poskrbi za kulturni program. Slavnostni govornik je bil prof. Justin Stanovnik.

Prvo leto je bilo malo ljudi, deloval je še strah in zaradi prikrivanja tudi nevednost. Sedaj pa je vsako leto več ljudi vseh starosti.

Konfin je obcestni kamen, mejnik med nekdanjim gozdom grofov Auerspergov in gozdom v posesti kmetov bližnjih vasi. Konfin je tudi ledinsko ime za dolino, ki leži ob cesti od Grčaric proti Glažuti. Tu se je zgodil v času od 21. do 24. aprila 1945 najhujši zločin. Potem, ko je utihnilo orožje, ko so odložili orožje, ko se niso mogli braniti, saj so bili večinoma težki ranjenci, ki so jih komunistični osvoboditelji pripeljali iz Centralnih zaporov ozne, iz Splošne bolnišnice in drugih sanatorijev, so jih pri obeh breznih pri Konfinu zverinsko mučili in pobili. Obleko, ki so jo morali sleči, povoje, mavec in druge ortopedske pripomočke so zažgali, vendar ni vse zgorelo in so ljudje še kasneje videli ostanke.

Komunistična oblast je organizirano in sistematično iztrebljala slovenske pripadnike poražene strani brez sodbe in brez milosti. Vse do osamosvojitve so o pobojih pri teh breznih vedeli le redki, saj so bila na ozemlju, ki je bilo zaprto in posebej varovano. Državnim voditeljem se tudi sedaj ne zdi primerno, da bi obsodili ta strahoviti zločin.

Vsi ti mladi fantje so ljubili svojo domovino, saj so soglašali z Ivanom Cankarjem, ki je rekel: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.«

Kapelica Marije Pomagaj na Slovenski Pristavi

Mira Kosem
-
0

Obletnice Vetrinjske tragedije doživljajo svoje ponovitve v Clevelandu na Slovenski Pristavi pri kapelici Brezjanske Marije Pomagaj, že 45 let. Najznačilnejša je bila verjetno proslava leta 1965, ob 20 letnici Vetrinjske tragedije. V soboto zvečer je bila učinkovita bakljada, ki se je zaključila z molitvami pred kapelico, h nedeljski maši pa je iz Clevelanda pripeljal sprevod več kot 200 avtomobilov.

Kapelica je bila postavljena kot eden prvih objektov na takrat kupljeni Slovenski Pristavi in škofija v Youngstownu, pristojna za tisti okraj, je takoj dovolila maševanje v njej.

Prostor pred kapelico na vzpetini nad glavnim zemljiščem, je krstil za »Orlov vrh« monsignor Matija Škerbec. On je bil tudi sicer eden vodilnih takratnih Slovencev, ki so si prizadevali za organizacijo in razvoj Slovenske pristave. Žal je sam prej umrl, predno bi mogel maševati v kapelici. Enako velja za škofa, dr. Gregorija Rožmana.

Ob celotnem zemljišču pred kapelico, kjer je prostora za nekaj sto ljudi, je bilo takoj zasajeno okrasno drevje in grmičevje, kar vse se danes, po tolikih letih bogato obrestuje.

Nekaj let kasneje je bila na zunanjo steno kapelice pritrjena tudi bronasta spominska plaketa, na kateri stoji zapisan namen kapelice: ohranjati spomin na Slovence, ki so izgubili življenja med in po komunistični revoluciji v letih 1941–1945.

V teku let je bila postavljena še »bela stena« s seznamom vseh morišč, kjer so umirali slovenski domobranci, postavljeni so bili drogovi za državne in slovenske zastave in visok »evharistični križ«. Pod njim leži tudi grob »neznanega domobranca«, prav v zadnjih letih pa je bil na drevju, obkrožajočem celoten kompleks, nameščen »domač« Križev pot. Občasno, zlasti ob proslavah, pa so ob kapelici nameščene tudi sohe generala Rupnika, škofa Rožmana in domobranskega vojaka.

»Domobransko mašo« na Orlovem vrhu Slovenske pristave je opravljala cela vrsta slovenskih duhovnikov, domačih in obiskovalcev, zadnja leta pa je to skrb prevzel č. g.Franci Kosem, sicer župnik v mestu Elyria na zahodni strani Clevelanda. Franci Kosem je sam v slovenskem holokavstu izgubil brata Lojzeta. Dolga leta pa so se teh maš udeleževali tudi vsi trije »rešenci« iz Kočevskega Roga: France Dejak, France Kozina in Milan Zajec.

Kapelica Marije Pomagaj, je ob vsem tem, primerno ločena od spodnjega »zabaviščnega prostora« Slovenske Pristave in tako nudi obiskovalcu primeren kraj in čas, da se v miru božje narave preda spominom na fante, vaške stražarje, slovenske domobrance in četnike, ki so darovali svoja življenja na oltar domovine.

Petinšestdeseta spominska slovesnost za pomorjeno slovensko domobransko vojsko na Orlovem vrhu v ClevelanduFigure 1. Petinšestdeseta spominska slovesnost za pomorjeno slovensko domobransko vojsko na Orlovem vrhu v Clevelandu

Začelo se je v Šentjoštu

Justin Stanovnik
-
0

Dragi prijatelji!

Preden v imenu Nove Slovenske zaveze preberem spominsko besedilo ob petnajstletnici posvetitve te kapele, imenovane kapela mučencev, želim vse pozdraviti. Najprej gospoda dr. Janeza Juhanta, ki je bral to slovesno sveto mašo, in nato gospode, ki so mu stali ob strani pri tem najsvetejšem opravilu, ki ga zmore krščanska vera, nato pa vse, ki skrbite za politično in družbeno organiziranost Šentjošta in vasi, ki gravitirajo v to starodavno središče, in nazadnje, pa ne na zadnjem mestu, vas vse, ki s skrbno in zvesto roko gojite človeško podobo teh njiv, travnikov in gozdov, vasi in potov med njimi in do zadnjih hiš pod robovi gozdov. Bodite vsi prisrčno pozdravljeni! Pozdrav tudi vsem tistim, ki ste prišli na ta dan iz drugih krajev, ker ste slišali in veste, kako nenavadne stvari so se nekoč dogajale v teh krajih in kako pomembno, da ne rečem zgodovinsko vlogo so njihovi ljudje igrali. Pozdravljeni vsi!

Kakor vedno me tudi v tem trenutku skrbi, ali bom našel besede, ki bi se s tega mesta danes smele in morale slišati. Nekaj, kar bi bilo najprej tako spoštljivo, da ne bi žalilo spominov nobenega od nosilcev stodevetintridesetih imen v tej kapeli; in kar bi bilo hkrati tako resnično, da bi veljalo tudi za Slovenijo v letu Gospodovem 2010. To čutimo, da mora biti sedaj naša stvar: kakor so ljudje teh krajev naredili to, kar je od njih zahtevala Slovenija, kakršna je bila leta 1942, tako moramo, če hočemo biti celi ljudje, mi narediti to, kar zahteva naša sedanja Slovenija. To je logika, h kateri nas zavezuje ta kraj.

Obletna slovesnost pri Kapeli mučencev – Govori urednik Zaveze Justin StanovnikFigure 1. Obletna slovesnost pri Kapeli mučencev – Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Kakšna je bila Slovenija poleti 1942? To je bila Slovenija, v kateri je tedaj že eno leto divjal teror kot zagonsko dejanje boljševiške revolucije. Žrtve tega strahovanja so bili katoličani. Tisti, ki smo doživeli tisto Slovenijo, vemo, da je nad njo visel poseben vonj, ki je bil vonj po ognju, dimu in pepelu, poleg tega pa še vonj, ki ga do takrat nobeden od nas ni poznal in je prihajal od strahu, ki je ovijal svet. To je bil predokus tistega vonja, ki je bil osrednja substanca tega, kar je pozneje viselo nad Teharjami. Poznal sem dekle, ki se je s kolesom peljala kropit župana Bastiča in njegovo ženo dan po umoru. Šla je skozi tri vasi in nikjer ni bilo nikogar, vsa vrata zaprta, vsa polkna zapahnjena, vsa dvorišča in vsa pota prazna, kakor da ljudi ne bi bilo več. In naslednji dan na pogrebu si nihče od cerkvenega zbora ni upal sodelovati, čeprav sta tako župan kot njegova žena bila oba njegova dolgoletna člana. Vse sta morala opraviti župnik in cerkovnik. Tako je vstopil v Slovenijo strah. Iz česa je bil izdelan, boste razumeli, če pomislite, da se v resnici ni izselil do današnjega dne. Proizvedli so ga boljševiki, ki so tudi pokazali, kaj so, s tem, da so še sedaj tu, čeprav so uprizarjali stvari, zaradi katerih jih že zdavnaj ne bi bilo smelo biti in čeprav so se ena za drugo pojavljale stvari, ki so jim nedvoumno dajale vedeti, naj odidejo: se pravi, čeprav jih je zgodovina odslovila, čeprav so morali napovedati politični bankrot, čeprav se je skoraj do vrha dvignila zavesa in se je pokazala vsa pokrajina smrti in nasilja in družbenega in duhovnega razdejanja, ki so ga ustvarjali s človeka presegajočo voljo in talentiranostjo.

Kako, da so boljševiki to zmogli? To so zmogli zato, ker so izšli iz zadnjega upora – iz upora proti Bogu. Ljudje, ki so se uresničili iz besedil francoskega jakobinizma in ruskega anarhizma, so mislili, da bodo na koncu postali bogovi. Bogovi niso mogli postati, a jim je od tistega vzpona na nebo ostala zavest,da jim je vse dovoljeno. Če pa se človeka polasti zavratna misel, da mu je vse dovoljeno, je že na poti, da se odreče zadnjim rečem, ki ga delajo človeka.

Proti takšnim ljudem so se prebivalci teh krajev uprli. Prav lahko si predstavljamo, da takrat, ko so hoteli zagospodariti nad njimi, niso prav dobro vedeli, kdo so. To so izvedeli šele takrat, ko so jih gole in zvezane podili po strmini proti Hrastniškemu hribu in jih zazidavali v rove Hude jame. Tedaj se je tistim med njimi, ki so še mogli misliti, razkrila zadnja resnica o ljudeh, s katerimi so se nekoč bojevali.

A so se vendarle uprli. Razmere, horizont duhovne, moralne in politične izbire je bil takšen, da je dal njihovemu uporu zgodovinski značaj. Uprli so se brez dvoma deloma gotovo tudi zato, ker so bili neposredno ogroženi, predvsem pa je njihovemu uporu dajalo vzgon dejstvo, da je bil v nevarnosti duhovni svet, ki jih je človeško utemeljeval. Da so napadalci res hoteli razrušiti ta duhovni svet, nam dokazujeta tista dva stavka, v katera se je reševal in s katerima se je tolažil promotor boljševiškega projekta v naših krajih dr. Cene Logar. Hotel si je dopovedati, potem ko se mu je vse podrlo, da vse le ni bilo zastonj. Njegove besede jemljem iz knjige Janka Mačka o Šentjoštu: »Da sedaj ti ljudje na življenje in na politiko ne gledajo več skozi religiozna očala, pač pa skozi osebne interese, da danes ti ljudje ne bi več umirali za Kristusa kralja in za boga in za vero, to je uspeh tega boja.«

Druga svetovna vojna je bila vojna za civilizacijo. Prvo svetovno vojno je povzročila nadutost evropskih narodov in ni imela nobenega zgodovinskega smisla. Povzročila je dvajset milijonov mrtvih, ki niso vedeli, zakaj so umrli. Druga svetovna vojna pa je bila nekaj povsem drugega. Bila je vojna za civilizacijo, kakor se je oblikovala v zgodovini. Bila je evropska državljanska vojna. Začela se je 1. septembra 1939 in se je končala 11. novembra 1989. Trajala je skoraj natanko petdeset let. Njen konec je dosegel upor narodov, s katerimi so zavezniki plačali sovjetske boljševike za to, da so stopili v vojno s konkurenčnim totalitarizmom nacističnega tipa. (Kar je bilo, v oklepaju povedano, nepotrebno, saj so bili od njega napadeni.) To zadnjo zmago je torej dosegel upor narodov, ki niso mogli prenesti, da se zanje, izročenim v novo okupacijo, vojna ni končala leta 1945. A tu je, ker smo na tem kraju, treba povedati nekaj zelo važnega: Poljaki pravijo, začelo se je na Poljskem, začelo se je v Gdansku. Vsa čast Poljakom, a je resnica drugačna. Začelo se je v Sloveniji in ta kraj tukaj je eden od krajev, kjer se je začelo. Boj proti boljševikom se je začel v Sloveniji. Ni se začel zato, ker so bili napadeni. A to, da so se napadu uprli, je bila njihova in samo njihova stvar. Lahko se namreč ne bi. Na nobeni olimpiadi to ne bo razglašeno, a imamo in bomo za zmerom imeli Slovenci to prednost, da se je začelo v Sloveniji. Ko bomo vzgojili zgodovinarje, ki bodo pisali knjige o naši avtentični zgodovini, ne dvomimo, da bodo seznanili Evropo in svet o tem odličnim prvenstvom. Začelo se je v Sloveniji in to tukaj ali predvsem tukaj.

Takšna je bila Slovenija leta 1942 in tako smo se Slovenci na stanje, v katerem se je domovina znašla, odzvali. Vse, kar smo storili, je bilo častno, nobenega madeža ne vidim nikjer. Da pa se je naš upor tako končal, kakor se je, za to je bil kriv tuji meč. Ta meč je držala britanska roka. Če bodo naši potomci kaj vredni, jim bodo za to izstavili račun. Toliko časa bodo s tem računom hodili za njimi, da se bodo končno morali ozreti. In tedaj bodo v tistem računu, kakor v ogledalu, zagledali svojo pravo podobo. Ne bodo je veseli.

A na začetku smo rekli, da bomo, spodbujeni od neke velike preteklosti, govorili tudi o adekvatnosti našega obstajanja v današnji Sloveniji. Mogoče je celo tako, da bi morali govoriti predvsem o tej Sloveniji. A je ne bi razumeli, če ne bi razumeli najprej one.

Slovenija je v letu Gospodovem 2010 v zelo nezavidljivem položaju. Tudi v primerjavi z drugimi nekdanjimi boljševiškimi državami. Trenutno je tako, da je celo Romunija z Basescujevo vlado pred nami. Za nami so mogoče samo še Kambodža in Kuba. Katoliška Poljska se je z konservativnim liberalcem Donaldom Tuskom vzpela takorekoč v evropski vrh. Ko je v začetku maja Tusk v Aachenu prevzel prestižno nagrado Karla Velikega, je čutil, da lahko deli nauke tistim, ki so še pred kratkim govorili o »poljskem gospodarstvu«, če so hoteli koga žaliti. Poljaki, katoliški Poljaki so nam pokazali, kaj je mogoče narediti.

Kaj moramo postaviti na program, da jim bomo lahko sledili? Tri stvari: Za začetek moramo premisliti slovensko 20. stoletje. Premisliti moramo sebe, narediti moramo samopremislek, da bomo vedeli, kaj smo kot narod. Ali lahko nase računamo? Razmislek o sebi mora steči v dveh stvareh: Prvič, kako to, da se je iz slovenske substance, iz slovenske snovi, zgodilo boljševiško jedro s tako visoko atomsko številko, s tako visokim ideološkim nabojem, da so največjo narodovo nesrečo mogli izkoristiti za izvedbo svojega ideološkega projekta. Od kod ta strašna arogantnost, saj so bili vendar oni kljub vsemu Slovenci? Na kateri dieti pa so morali biti, da so se oblikovali v tako snov? O tem ne vemo ničesar. Še vedno nimamo knjige o Kardelju. Pomislite, deset inštitutov imamo, ki bi bili morali to vprašanje vzeti za svoje, pa še ne vemo, kdo je bil Kardelj, ki je bil boljševik vrhunskega formata. Kdo od Slovencev pa je že kot Alexis de Tocqueville, francoski diplomat, intelektualec in zgodovinar, tožil, »da se mu duh izčrpava«, ko hoče razumeti ta »virus nove in neznane vrste« – mislil je s tem jakobinsko prvino francoske revolucije. Kdo od Slovencev je že kdaj izrazil tako duhovno stisko ob nemoči, da bi razumel genezo, nastanek in notranjo strukturo slovenskih boljševikov? A dokler ne bomo rešili boljševiške enigme – dokler ne bomo vedeli, kaj so brali, kakšne učitelje so imeli, kako to, da se niso še pravi čas ustavili, ko so opazili, v kaj se spreminjajo – vse do tedaj ne bomo vedeli, kaj smo tudi mi in kako bomo lahko našli zanesljivo pot v prihodnost.

In druga reč. Zakaj se je ravno v Sloveniji toliko ljudi odločilo, da tem »nosilcem virusa neznane vrste« pomaga, da razširijo svojo bolezen po narodovi citadeli in jo osvojijo. Zakaj so ravno slovenski liberalci tako nonšalantno podprli boljševike, zakaj so ravno slovenski liberalci pokazali toliko veselja, ko so se pojavili ljudje, ki so dali vedeti, da imajo moč in voljo, da razrušijo stavbo narodove kulture, ki je bila skoraj v celoti krščanska? Kakšen je bil ali kakšen je slovenski liberalizem? Ali drugače: Kakšni pa smo Slovenci? Kako to, da nas je na Koroškem v enem stoletju od sto tisoč ostalo samo deset tisoč? Kako pa je to mogoče? Kaj pa Edvard Kocbek? Kako to, da je po vseh nesmislih in protislovjih, ki jih je razširjal po svojih dnevnikih, njegovih trditvah, ki se ne rimajo z osnovno pametjo, še vedno slovenska ikona? Če človek pokaže na katero od njih, priredijo intelektualci vsenarodni jok, Barbarin rov pa jim je, kakor vemo, deveta briga!

Ta dva sklopa problemov bi morali torej Slovenci narediti za predmet intenzivne raziskave. Če ustanove, ki so za to poklicane – in plačane – tega zaradi totalitarne poškodovanosti ne zmorejo, potem ne ostane drugo, kot da tisti brezimni Slovenci, ki še znajo brati, izkoristijo to svojo zmožnost in poizkusijo priti sami stvari do dna. Po trahison des clercs – po izdaji intelektualcev – ki jo je molk po Barbarinem rovu tako prepričljivo dokazal, je to ultima ratio – edino, kar nam je ostalo, da postane naša preteklost predmet vsenarodnega razmisleka. V resnici vse to pomeni samo eno reč: vrnitev k navadni pameti. Vsi, od pastirja pod Triglavom pa do člana akademije znanosti in umetnosti, vemo, kaj je pamet. Samo odločiti se je treba zanjo! Zakaj tega ne zmoremo? Zakaj?

Otroci prinašajo šentjoškim mučencem bele marjetkeFigure 2. Otroci prinašajo šentjoškim mučencem bele marjetke

Morda je čas – ali celo skrajni čas – da vsi začnemo razmišljati o sebi. To, kar se sedaj dogaja z nami, dobiva vse bolj določne poteze narodovega samomora. Na vsak način moramo priti k sebi, preden ta proces pride v stanje nepovratnosti. Preden bo tako, da ne bo mogoče nazaj! Saj vidite, da je že mogoče reči karkoli. Jezik skoraj ne zavpije več. Če je jezik zdrav, potem se ob nekaterih izjavah samodejno sprožijo določeni mehanizmi in takšno izjavo izvržejo. Ko jih tisti, ki si take izjave privoščijo – sedaj se spreminjajo že v večino in njihova nesramnost nima več meja – dobijo – če je jezik zdrav, kot smo rekli – po zobeh, se počasi naučijo jezik rešpektirati. A jezik, kakor je videti, teh energij nima več. Zato mu je treba, kako naj rečemo, pomagati. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da varujemo svojo normalnost, da si ne damo vzeti normalnosti, da zavestno pazimo na to. Da če kdo govori tako, da je dve krat dve tri ali pet, to povemo. Da je skozi točko zunaj pravice mogoče potegniti več vzporednic, to povemo.

Druga stvar pa je politična. Vsi – iz že navedenih razlogov že spet prav vsi – moramo začeti delati za nov družbeni dogovor. Kar ta pojem preprosto pomeni, je sprejetje države. Ljudje boljševiške tradicije države ne marajo. Prvič so boljševiki državo vedno razumeli kot instrument nasilja – tudi svojega. Posebej pa sedanjo državo sovražijo zato, ker jih neprestano spominja na njihov zgodovinski poraz. Politična sterilnost , ki jo trenutno nonšalantno razkazujejo, izhaja iz te osnovne antipatije. Novi družbeni dogovor bodo lahko sklenili samo tisti, ki so v posesti takih zgodovinskih in etičnih izhodišč, da bodo državo lahko sprejeli kot državljani, kar pomeni, da ji bodo izkazovali skrb – ne samo tiste, ki jo predpisujejo zakoni, ampak tudi tisto, ki je zakoni ne morejo ne registrirati ne predpisati.To pomeni novi družbeni dogovor. Mislim, da imamo Slovenci tako gledanje na državo v sebi, da imamo za to v resnici celo talent, samo poklicati nas mora kdo, samo pohujševati nas ne smejo kar naprej. Tradicija tega kraja to zahteva.

Vse moramo poklicati k delu za novi družbeni dogovor, posebej pa velja, da moramo poklicati mladino. Mladi imajo svoje pomanjkljivosti: za mnoge reči na primer ne vejo, poleg tega so jih hudobni učitelji oblikovali po svoji podobi, a imajo vendar to izjemno prednost, da so čisti. V Sloveniji se med vojno ni kolaboriralo, gotovo manj kot kjerkoli drugod po Evropi. Po vojni, ko je bila večina odporne sile pomorjena, ostali del pa se je po taboriščih zunaj pripravljal, da si v tujini zgradi nadomestne domovine – pomislite na Argentino – tedaj se je v domovini zgodila velika vdaja: morali smo molčati. Pomislite, kaj se zgodi z narodom, ki mora pol stoletja molčati. Mladini je bilo to milostno prihranjeno. Poleg tega pa so mladi pač mladi, kar pomeni, da imajo primarno veselje do življenja. Vsaka generacija naredi kaj posebnega: naj sedanja mladina postavi temelje za nov družbeni dogovor. Naj s tem dejanjem gre v zgodovino, naj si pridobi pravico do tega imena, do te slave. Pokličite jih in videli boste, da bodo prišli.

Da pa bo mogoče uresničiti nov družbeni dogovor, bo treba še naprej zagotoviti neko malenkost. Pri nekih prihodnjih državnozborskih volitvah bodo izvorno demokratske stranke morale dobiti dvotretjinsko večino in spremeniti ustavo. Bistvena drugačnost te nove ustave bo v tem, da bo vsebovala besedilo mirovne pogodbe po državljanski vojni. Ko sem temu dosežku dal ime malenkost, sem to storil zato, da bi izmenično še bolj poudaril, kako težko bo to doseči. Težko, a ne nemogoče. Predvsem zato ne, ker je nujno. Ker je nujno, če hočemo živeti.

Toda ali je res tako težko, skoraj nemogoče, demokratičnim silam doseči dvotretjinsko večino v skupščini? Ali je to res skoraj nemogoče? Pomislite nekoliko! Pomislite naslednje. Kaj pa v resnici pomeni voliti katero od strank boljševiške kontinuitete? Vidite, v zadnji analizi pomeni to glasovati za krimsko jamo, za Kočevski rog, za Barbarin rov. Čudno se to sliši samo zato, ker je del naše totalitarne poškodovanosti tudi to, da ne znamo več zgodovinsko misliti. Toda tisti, ki odda glas kateri od strank boljševiškega izvora, jim poleg drugih nedopustnih reči, da tudi odvezo za največje zločine ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in morda na svetu. Te zločine takorekoč potrdipost factum. Kako to morejo! Kako je to človeško sploh mogoče! Glasovati za Barbarin rov! Toda ali se niso opravičili? Mogoče je res kdaj kateri od prvakov stisnil skozi zobe kako besedo, ki so jo njihove medijske agenture potem skušale prodajati za opravičilo. Na primer ko je predsednik aktualne slovenske vlade gospod Borut Pahor prišel preteklo nedeljo v Kočevski rog, je to storil kot predsednik stranke, ki ima v prtljagi, v kateri so njeni identitetni dokumenti, vse tri kategorije zločinov, ki jih je registriralo mednarodno vojno pravo. Prvič: etc. … In kaj je storil Pahor? Vso to strašljivo tradicijo je kontriral z dvajsetimi praznimi stavki! Čakajte malo, ali se šalijo? Ali smo res že tako daleč, da se z nami lahko šalijo? A kar hočemo povedati, je to, da demokratom, če si bodo le nabavili malo močnejše svetilke, ne bo težko presvetliti slovenski politični somrak in ustvariti pogoje za nov družbeni dogovor. Kaj potrebujemo, sta pogum in pamet. Resnica je na naši strani, zgodovina je na naši strani! Ko bomo to zares vedeli, bomo tudi vedeli, kaj je treba narediti. In kako. Ljudje, ki so uprizorili Barbarin rov, pa ne morejo voditi in oblikovati države slovenskega naroda.

Spet upanje

Janez Juhant
-
0

Današnjega človeka bi lahko označili kot je zapisal pesnik A. Gradnik:

“Ne znam skleniti trudnih rok, stopiti v zlati krog, ki vanj prihaja med oblaki Bog.” Ta nova doba se je začela z gospodarskim napredkom in revolucionarnim bojem. A večina teh, ki se jih spominjamo danes, je še z zadnjimi močmi dvignila svoje roke k Stvarniku in v kruti usodi stopala v zadnji Božji krog z molitvijo in odpuščanjem. Franc Pediček, ki je preživel teharsko morišče, je v svojih spominih zapisal: »Ne vem, ali se je na Slovenskem še kdaj toliko molilo, kakor se je maja in junija petinštiridesetega leta … Kdor ni doživel Turjaka, Kočevja, Vetrinja in Teharij, ne ve kaj pomeni moliti … « Nikjer se ni toliko molilo kot v krajih trpljenja in smrti. Molitev je odpirala pota miru in resnice, pokojni so v molitvi izklicali svojo spravo z Bogom in ljudmi, celo s svojimi rablji in vdani odšli v večni mir.

Brez pogovora ni resnice, ni miru in ni sprave. Ker so si novi pohodniki na oblast v Sloveniji privzeli popolno besedo, je zamrl dialog, je utihnila beseda, ljudje so onemeli in do danes nismo svobodni, da bi izkričali svoje bolečine, odprli grobove in si dopovedali resnico, zato med nami ne more biti miru. Nekatere preživele judovske žrtve niso hotele obremenjevati svojih otrok z doživetimi strahotami. Kljub temu so nastale pri otrocih travmatične posledice, kar pomeni, da so se travme staršev brez besed usedale v duše njihovih otrok in enkrat jih je bilo potrebno izgovoriti. Koliko zatrte resnice leži še v slovenskih dušah in še vedno ne more na dan! In vendar resnici ni mogoče uiti, odkriva pa jo beseda, dobrohotna, potrpežljiva, ljubeča, skratka, človeška beseda. Ali smo še ljudje? Ne le žrtve, tudi rablji so obremenjeni s prikrito, neizgovorjeno, z neobdelano resnico. Kdaj si jo bomo lahko neobremenjeno, brez strahu in odkrito povedali, da nas bo resnica osvobodila?

Resnico iščemo le v zaupnem ozračju, ki odpira pota za neobremenjene pogovore. Slovenski človek je bil v preteklosti navajen pogovorov, dogovorov kljub razlikam, ki so vladale med ljudmi tudi takrat, in zato tudi iskanja dogovornih rešitev. Revolucionarni sistem je slovenskemu izročilu vzel veliko, najbolj tragična pa je odsotnost pravice do govora in pogovora. Ljudje, vajeni človeških odnosov, niso mogli verjeti: »Saj nisem ničesar storil,« je med vojno dejal Bradeškov oče, ko ga je mati pregovarjala naj pred partizani z družino zbežijo v gozd. Ta nova revolucionarna odrezavost in surovost je presenetila in utišala vse. Pogovor je zamrl, zavladala je nasilna logika, kot je označil revolucionarni čas Nikolaj Berdjajev. Ravno to je postalo tako usodno in nepredvidljivo. Nobenih pogovorov več, en sam vihar je zavladal deželi in strah je onemel srca. In še danes ni pogovora.

Šentjošt, 11. julija pri Kapeli mučencev – Govori Janez JuhantFigure 1. Šentjošt, 11. julija pri Kapeli mučencev – Govori Janez Juhant

Verni smo kljub stiski imeli prednost: ohranili smo pogovor, in če ni bil mogoč noben drug pogovor, je ostala molitev, tihi pogovor z Bogom, ki ni zamrl niti na ustnicah tisočerih na poti v slovensko Kalvarijo: V tem zadnjem pogovoru na zemlji so umirali mučeniki. V pogovoru z Bogom in v tihoti tudi med seboj so se zgrinjali zastrašeni svojci v zaprte povojne izbe in izlivali tiho žalost na bregove večnosti. Kljub terorju so bili zadnji v prednosti, kajti molitev jih je osvobajala za odpuščanje in krepila njihove ranjene duše.

Kaj pa je ostalo njihovim krvnikom? Nočne more samotnih ur, osvetljenih z nočnimi svetilkami in zalitih z ljubeznijo svojcev, ki velikokrat niti vedeli niso za pekel svojih najbližjih. »Vsakokrat, ko me prijazno pozdravi otrok, mi njegove oči prikličejo vpričo njega ubita starša,« je ponavljal nesrečni krvnik. Mnogo jih je že odšlo, ne da bi spregovorili besedo. Kdo bo presegel to zaroto molka, da bodo iz podzavesti na dan prišle skrite osebne in narodove rane? A so nekateri v zadnjem trenutku slovesa s sveta le spregovorili in svojcem sporočili v zemljo zabito skrivnost.

A tudi mrtvi sami nam kar naprej govorijo iz brezen in hudih jam in prosijo za naklonjenost, da bi končno narod spregovoril besedo sprave, odpuščanja in bi vsak prevzel svoj del odgovornosti, da bi se začelo normalno življenje.

Pokojni, ki se jih spominjamo, so našli svoj večni mir. So pa pomembne te slovesnosti, ker smo dolžni ohranjati spomin in pripovedovati zgodbe pokojnih, dokler se ne bodo usedle v narodovo dušo in nas odvezale za prihodnost.

Benedikt, oče molitve, njegov god obhajamo danes, je poleg pogovora svoje menihe učil tudi pogovora med seboj. Vsak dan menihov se je končal z medsebojnim priznanjem napak in bremen, ki jih je pustila teža dneva.

Kako dolgo bo čiščenje, če sproti ne kidamo. In prav pri nas so našli živali, do kolen pogreznjene v gnoju. Kakor da bi bila to prispodoba naše pogreznjenosti, ki jo srečujemo na vsakem koraku. Kdo nam bo dal spet upanja, kot je naslovil pisatelj svojo knjigo? Kdo bo učil moliti mlade in kdaj bo beseda med nami posebno v javnosti spet dobila veljavo? Kaj bo z dušo naroda, ki ne umiva svojega spomina?

Sestre in bratje, poklicani, smo, da umivamo spomin, da vračamo duši naroda življenje. Ne vemo, kdaj bodo to storili drugi. Lahko pa jim damo zgled in jih povabimo. Morda se bodo odprle njihove z navlako sveta prekrite duše. Kristjani smo kakor Samarijani in danes je veliko bede in ranjenosti. Včasih se zdi, da je še komaj kdo, ki bo čistil rane in očiščeval navlako. Dokler ostaja v srcih vera v Kristusa, ni treba izgubljati upanja, pač iz te vere živeti. Zato ni treba spraševati Kristusa, kdo je moj bližnji, pač pa človeku v stiski v njegovem imenu ponuditi pomoč: Najprej dobro misel, nato odkrito in iskreno besedo resnice ter tudi usmiljeno dejanje odpuščanja in sprave in s tem klica k odgovornosti za Drugega.

Če bo Sin človekov še našel to vero danes med nami in bodo njegovi učenci z njo prekvasili tudi druge, še ostaja upanje za resnico in za življenja polno prihodnost.

Kapela mučencev, 11. julija – Romarje pozdravlja Mojca Kucler DolinarFigure 2. Kapela mučencev, 11. julija – Romarje pozdravlja Mojca Kucler Dolinar

Kapela mučencev 2010

Marta Keršič
-
0

15 let mineva od dni, ko smo se farani Šentjošta nad Horjulom s postavitvijo Kapele mučencev poklonili svojim najdražjim, pobitim med drugo svetovno vojno in po njej. 136 imen in priimkov, za katerimi stojijo nekdaj živi očetje, sinovi in žene iz šentjoške fare, je vklesanih v kamen, ki s štirih strani obdaja notranjost Kapele. To ime je spomenik dobil že ob postavitvi in se je ohranil do danes. Blagoslov Kapele mučencev je 9. julija 1995 opravil takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Vsako leto poteka pri njej spominska slovesnost, ki se ob lepem vremenu odvija na prostem, sicer pa v cerkvi sv. Janeza Evangelista. Poleg sv. maše domačini pripravijo kulturni program, s svojimi govori in razmišljanji pa navadno sodelujejo člani Nove Slovenske zaveze.

Letošnja spominska sveta maša je potekala ob somaševanju štirih duhovnikov dr. Janeza Juhanta – profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Andreja Severja – domačega župnika ter salezijancev mag. Marka Košnika in Petra Končana. Osrednji govornik v kulturnem delu prireditve je bil profesor Justin Stanovnik. Kvintet trobil je strumno spremljal prepevanje mladih mož in fantov, ki so zapeli nekaj domobranskih pesmi. Ob letošnji obletnici, ki kot vsako leto časovno sovpada z ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu julija 1942, smo kulturni del slovesnosti naslovili z naslovom Spominjamo se vas – živite v nas. Predstavili smo zgodbi dveh domačinov in se vprašali, kaj je 9. maj pomenil za prebivalce tega hribovitega območja. Ali je bil to res dan zmage in svobode? Za koga? Za farane Šentjošta prav gotovo ne!

Civilisti so Šentjošt zapustili 6. maja 1945, naslednji dan so se jim na poti na Koroško pridružili še domobranci. Glavnina Šentjoščanov – čez 100 je bila poslana iz Vetrinja nazaj v domovino 29. maja 1945. Nihče od teh ni preživel. Brez sodbe, brez možnosti obrambe so bili pomorjeni, kje ležijo njihova trupla se še danes ne ve! Svoboda, pravica – po 65. letih?

Blizu 100 prebivalcev iz župnije Šentjošt si je po koncu vojne našlo nove domove v Argentini, Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Evropi. Posamične migracije v tujino so se nadaljevale do leta 1965. Zakaj? Ali je bilo morda v Sloveniji preveč svobode?

Nekaj mož in fantov ob koncu vojne ni odšlo na Koroško skupaj s civilisti in domobranci. Konec maja 1945 so od OZNE dobili pozive, naj se javijo v Logatcu za nekakšen popis oziroma nabor. Misleč, da se bodo še isti dan vrnili, so se na pot odpeljali z okrašenim vozom. To je bila njihova zadnja pot, domov se niso vrnili. Mogoče pa je bila to svoboda?

Do leta 1956 je bilo zaradi političnih razlogov obsojenih in zaprtih čez 20 oseb iz fare Šentjošt, od tega kar polovica žensk. Tudi med njimi se jih nekaj ni vrnilo domov. Še vedno se ne ve, kakšna je bila njihova usoda. Pa kaj, važno, da je bila svoboda!

Kako težko nam je šla in nam gre iz ust ta beseda, kadar opisujemo povojni čas. Za Šentjoščane je 9. maj dan žalosti, trpljenja, spomina na odhod njihovih najdražjih, dan, ko jim je nova oblast s totalitarnim režimom odvzela človeško dostojanstvo.

Gotovo ni bilo svobode za Francko Grdadolnik, ki je bila 1. junija 1945 aretirana s strani Uprave državne varnosti ter obsojena sodelovanja z domobranci in obveščevalno službo. Prvotna kazen se je glasila: »Smrt s streljanjem, zaplemba imovine in trajna izguba političnih in državljanskih pravic!« Kasneje so ji kazen znižali na 15 let odvzema prostosti. Odsedela je šest let.

Tudi zgodba Adolfa Malovrha in njegove družine nam da vedeti, da je bil to kruti čas, v katerem ni bilo mesta za spoštovanje do človeka, ko je bil posameznik brez pravic in možnosti obrambe. V njegovi družini so bili obsojeni oče Pavel, mama Marija, sin Adolf in hčerka Jožefa. Obtoženi naj bi sodelovali v Bitenčevi špijonski organizaciji in prenašali ilegalno pošto. Nosili so hrano skrivačem, med drugimi bratu Albertu, ki se je nato umaknil v Argentino. Skupna zaporna kazen za Malovrhove je znašala čez 20 let. Doma sta ostala mladoletna brat in sestra. Kmetija je bila zaplenjena, na njej je bilo ustanovljeno državno posestvo.

Prav te zgodbe smo na spominski slovesnosti hoteli oživiti, trpečim in umorjenim dati imena, da bodo mlajši rodovi začutili in spoznali, da so to njihove korenine, ki so bile brezobzirno posekane in ki potrebujejo močne podpore, da bodo znova oživele in pognale. Hkrati smo želeli sporočiti, da nam svobode v srcu ne more vzeti nihče! Zanjo se splača živeti, zanjo je vredno umreti. To je svoboda, ki jo nosimo v sebi in ki ne more biti nikoli premagana!

Šentjošt, 11. julija – Farni pevci na slovesnosti pri Kapeli mučencevFigure 1. Šentjošt, 11. julija – Farni pevci na slovesnosti pri Kapeli mučencev

Zdravljenje slovenskega naroda

Blaža Cedilnik
-
0

Bilo je na soboto, dan pred slovesnostjo v Kočevskem rogu. Imeli smo družinsko praznovanje. Zbralo se nas je veliko na prekrasnem koncu v osrčju Gorenjske. Čudovito vreme, izjemen pogled na vršace, na modro nebo, na puhaste bele oblake, pogled na vse to zelenje in cvetje in skale, prava paša za oči, zdravilo za srce in dušo. In odlična hrana in pijača za oči in želodec. Prisrčno druženje ob prepevanju slovenskih narodnih pesmi, zraven tudi zvoki orglic, harmonike, kitare. Zares si ne moreš želeti še več. Bilo je lepo, prelestno.

Druženje se je približevalo kraju, a hrane in pijače je bilo še na pretek. V manjših skupinicah smo se počasi poslavljali, še malo kramljali in vmes so padale vse mogoče ideje. V naši skupinici je nekdo predlagal, da se dobimo naslednji dan pri njih doma na kosilu in nadaljujemo praznovanje in še malo poklepetamo ob vsej tej hrani in pijači. Takrat sem rekla, da je naslednji dan slovesnost v Kočevskem rogu in da je ni stvari, ki bi me odvrnila od tega, da grem tja, da grem tja vsako leto, da je to zame simbol … Takrat mi je beseda zastala. Ob teh besedah sem namreč s kotičkom očesa opazila, kako je prijazen nasmešek z obraza nekega sorodnika izginil, obraz se mu je pomračil in na njem se je zrcalilo neizmerno sovraštvo, gnev, zloba – ne najdem besed, s katerimi bi opisala to, kar se je zrcalilo na njegovem obrazu. In z grlenim glasom je izgovoril besede, ki so zvenele nekako takole: »Ne prenesem ljudi, ki so vzeli od okupatorja (morda je rekel: sovražnika) orožje, da so z njim, skupaj z okupatorjem pobijali naše ljudi.« Vsi, kar nas je bilo zraven, smo ostali brez besed, na nek način nam je uspelo preiti preko teh besed, na nek način nam je uspelo razpotegniti obraze v prijazen nasmeh, da smo se poslovili, si voščili srečno pot in vse dobro.

Pri drugih to očitno ni pustilo kakih trajnejših sledov. Mene pa je silno prizadelo, da sem še na poti domov govorila o tem. Mož me je okaral, češ kaj govorim vpričo tega sorodnika take reči, ko vendar vem, kakšen odnos ima on do teh reči. Očitno ni videl izraza na obrazu svojega sorodnika ali pa ga morda ni hotel videti. Ne vem, kako bi se sama obnašala, če bi šlo za mojega bližnjega sorodnika. Morda bi ga tudi sama poskušala na vse možne načine zagovarjati. Pa vendar mislim, da ne. Imam prijatelje, ki gledajo na reči v zvezi s partizanščino, revolucijo, poboji, komunizmom itd. drugače kot jaz, pa vendar dopuščajo (tako kot dopuščam sama), da imam jaz takšen pogled, kot ga imam, da imam takšno prepričanje, kot ga imam. Se pa ujamemo na nekih drugih področjih, si medsebojno pomagamo, torej lahko rečem, da smo prijatelji.

Torej, da nadaljujem. V meni je zapustil omenjeni dogodek težko moro, težak kamen na duši, bolečino v prsih, ki ne pojenja. In vprašanje, ki mi nenehno vrta po možganih: kako je to mogoče. Kako je mogoče, da se v nekem človeku skrivajo takšna čustva. Imela sem občutek, kot da sem vse življenje poznala le Doriana Graya, zdaj pa sem za hip zagledala njegovo sliko, njegovo pravo podobo. Ves čas se prepričujem, da to ni njegova prava podoba, pa mi ne uspe kaj dosti. Ne spomnim se, da bi me že kdaj tako prizadelo, ko sem videla na kakem obrazu sovraštvo, zlobo, gnev ob omembi medvojnih ali povojnih komunističnih zločinov ali morda omembi dejstva, da so bile vaške straže in domobranci samoobramba naroda pred komunističnim terorjem. In zares sem videla že vse mogoče transformacije obrazov ob takih omembah. Veliko ljudi pa reagira drugače. Izgleda, da vsaj nekateri med njimi vedo ali vsaj slutijo, da je pri celi zadevi nekaj hudo narobe, da uradna podoba teh dogodkov ni povsem resnična ali je celo zlagana, pa se nočejo mešati v to, nočejo imeti nobenega opravka s tem, nočejo ne poslušati ne govoriti o teh rečeh. Če pa že morajo kaj reči, mečejo iz sebe »napiflane stavke«, floskule, ki jih poberejo iz medijev ali iz govorov bivših komunističnih veljakov ali njihovih naslednikov na proslavah dražgoških bitk in podobnih predstavah. Ampak tudi oni ali pa oni še posebej pomagajo pri tem, da se ta izkrivljena zgodovina še naprej »prodaja« kot suho zlato.

Naj se vrnem k tistim, ki tako rekoč napadejo vsakogar, ki podvomi v »sveto NOB«, ki misli, da je bila samoobramba ljudi pred komunističnim terorjem nujna, ki je prepričan, da so bili medvojni in povojni poboji zločin itd. Nekateri med njimi gojijo v sebi tako močna čustva do NOB in vsega v zvezi z njo, čustva, ki jih tako globoko prežemajo, da ne morejo trezno misliti, da ne prenesejo, da nekdo misli drugače, da ne samo, da ne sprejmejo drugačnih argumentov, celo poslušati oziroma slišati jih nočejo, ne marajo, ne morejo. In takih je veliko, zelo veliko, preveč. Drugo pa so ljudje, ki tako »mislijo« iz preračunljivosti, ker je to oportuno, ker jim koristi pri uveljavljanju, pri napredovanju, pri karieri. Ti se morda celo zavedajo, da ni čisto tako, pa jih prav malo briga oziroma ne razmišljajo o tem. Vedo oziroma mislijo le na to, kar je dobro zanje. Pri prvih je to nekakšna religija, drugi so pokvarjeni. Pri enih in drugih pa se to odraža na njihovi pravi podobi, če ostanemo pri primerjavi z Dorianom Grayem. Mislim, da so v naši politiki (vladajoči) predvsem ti drugi. Pa ne samo v politiki. Tudi v gospodarstvu – najbrž na vseh pomembnih položajih v naši družbi. Značilno zanje je, da mislijo le nase, delajo samo v svojo korist in v korist tistih, ki jim lahko koristijo, lahko pa mirno pustijo človeka umirati na cesti. Ampak izgleda, da vsi ti Doriani Grayi svoje prave podobe bolj skrbno varujejo, skrivajo, prikrivajo. Bogve, kakšne so. Morda so še grše. Ne vidimo jih, najbrž jih ne bomo nikoli. Ampak lahko jih pa zaslutimo, če jih dobro opazujemo, če dobro opazujemo njihova dejanja, če dobro prisluhnemo njihovim besedam.

Skladnost sveta Figure 1. Skladnost sveta Mirko Kambič

Mene najbolj prizadenejo ti »verski fanatiki«, malo čisto po človeški plati, ker fanatizma nekako ne razumem, malo pa zato, ker osmišljajo kult NOB, kult komunizma s človeškim obrazom, kult »tovariša Tita« itd. in končno dajejo »raison d’être« strankam, naslednicam komunistične partije in njenega podmladka iz prejšnjega režima. Takih je večina zgodovinarjev, novinarjev, pa učiteljev in umetnikov in športnikov; pa še za marsikatere poklice so v preteklosti skrbno izbirali take ljudi. In to se nadaljuje in prenaša na nove generacije. Vendar ti ljudje niso pokvarjeni, oni sledijo svojemu prepričanju, svojemu verovanju, zato jim tega pravzaprav niti zameriti ne moreš. Je pa zagotovo z njimi nekaj hudo narobe – seveda pa se sami tega ne zavedajo. In človek se vpraša: Kako jim pomagati, ali se jim sploh da?

Nekako mi ne znese, da bi sproti prebirala reviji Reporter in Demokracijo, zato odneseva skoraj neprebrane izvode na morje. Tam imava čas in prebereva vse za nazaj. Je še vedno zanimivo branje. In tako mi je v januarski številki Reporterja padel v oči članek »Ertl v ideološkem deliriju«. V njem pravi Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, da je evidentno, da Tomaž Ertl še vedno živi v ideološkem deliriju, da se ne zaveda, da je deloval v tajni policiji, ki ji je z vso navlako titoizma uspelo uničiti sistem, ki naj bi ga branila. V članku je bilo zame najbolj zanimivo dejstvo, da pravi Dežman zase, da je bil »ideološko zadrogiran s totalitarnim titoizmom« in ko se je pred petnajstimi leti soočil s to zasvojenostjo, se je odločil za zdravljenje odvisnosti. Pojasnjuje še, da se je šele s takšnim identitetnim obratom lahko posvetil raziskovalnemu delu v zgodovinopisju. Pravi še, da je tako, kot je abstinenca od alkohola nujni pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo njegovo sodelovanje v titoizmu, nujen pogoj za njegov prehod v demokracijo. Upa, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po poti, ki jo priporočajo anonimni alkoholiki: »Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju.«

Ko sem to prebrala, sem ugotovila, da sem bila s svojo idejo o verskem fanatizmu precej blizu dejanskemu stanju. Ampak zasvojenost oziroma zadrogiranost je pa prava beseda, ki pove, da gre pri teh ljudeh za bolezen in to za zelo hudo bolezen. Ki pa se jo da pozdraviti. Torej bi se morala razveseliti – krasno, jih bomo pač pozdravili. Treba jih je torej soočiti z njihovo zasvojenostjo in jih postaviti pred dejstvo, da ne morejo opravljati svojega poklica, če se ne grejo zdravit. Hudo je to, da je med temi zasvojenci večina novinarjev in zgodovinarjev in učiteljev in vzgojiteljev, ki to zasvojenost prenašajo na mlade generacije. Najhuje pa je to, da so na vodilnih mestih v državi taki zadrogiranci in seveda pokvarjenci, ki jim še kako ustreza takšna množična zasvojenost, ki jim zagotavlja, da se obdržijo na oblasti, in jim niti na kraj pameti ne pride, da bi želeli, da se te zasvojence pozdravi. Torej je več kot nujna zamenjava vlade in preko nje vseh vodilnih struktur, ki bi morale imeti takšno večino, da bi lahko soočili zadrogirance z njihovo zasvojenostjo in jih prisilili k zdravljenju. Žal pa je za kaj takega zelo malo možnosti. Torej bomo morali »zdravi« ljudje »še kar nekaj časa« živeti v družbi, kjer nekaj veljajo samo ljudje, ki so v »ideološkem deliriju«.

Namesto pravljice za lahko noč:

»Nič škandaloznega ni v tem, da Stalin lahko zavzame mesto glavne figure v domovinski zgodovini. Nikoli ne žali človeka, ki ljubi Stalina. Ne zmerjaj ga, ne topotaj z nogami, ne padaj v obup, od njega ne terjaj nemogočega. To je težko bolan človek, ki ima nečloveško bolezen – izpad duha. Ne sočustvuj z njim, ker bo od tvojega sočustvovanja padel v besnilo. Ne trudi se ga prepričevati – ne boš ga prepričal. Izključi vse svoje emocije, pogasi ogenj svojih oči, glej nanj s hladnim ravnodušnim pogledom – njegova bolezen se hrani s tvojimi čustvi, njegova duša je žejna tvojega gneva. Raje mu kupi portret Stalina in mu ga uslužno pribij z žeblji na steno.

Še dobro, da Stalina ljubi samo polovica domovine. Bilo bi mnogo huje, če bi ga ljubila vsa. Pol domovine ne ljubi Stalina – Mar ni to upanje za prihodnost?«

(Ruski pisatelj Viktor Jerofejev: Hvalnica Stalinu, razmišljanje ob izboru Stalina za »Obraz Rusije, zgodovinski izbor 2008«)

Bogo Sajovic je v reviji Reporter zapisal: »Ko človek to prebere, zlahka ugotovi, da smo Slovenci pravi sorodniki starejšega ruskega brata. Le ime Stalin je treba zamenjati s Titom.«

1...167168169...335Page 168 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Pod Macesnovo gorico, 2026

0
DAM TI KRALJESTVO, SAMO PREDME PADI IN ME MOLI Spoštovani....

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

Laž – nesmrtna duša

0
Darwinova evolucija Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859)...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza