Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli ob 65. letnici pobojev k našim mučencem, lepo vas pozdravljam!

Zbrani smo na Teharjah, enaindvajsetič, odkar smemo prihajati. Zdaj smemo prihajati in obiskovati Teharje, Hrastnik, Hudo luknjo, Kočevski rog, Turjak, Krimsko jamo, Brezarjevo brezno, … – kdaj bi naštela vseh 600 grobišč?

Zdaj smemo svoje gorje tudi pokazati in pisati o njem. Pa nas razume naš dragi narod in čuti našo prizadetost? Z vsem trpljenjem sveta sočustvujemo in prizadeto poročamo – kaj pa naša bolečina? Desetletja je nismo smeli niti pokazati in vsak zase smo jo nosili skozi življenje. Samo v gluhih nočeh so tekle solze in samo Bog je čutil srčno bolečino: »Kje si, moj dragi sin? Vse kosti bi pregledala, da bi mogla tvoje sprejeti v naročje.« »Kje si ostal, ljubljeni mož? Ne veš, kako je hudo! Samo enkrat bi te še objela!« In otroci smo rasli, kot da nismo imeli očetov, vedno in povsod zaznamovani, resnično drugorazredni. Hvala celjskemu škofu dr. Stanislavu Lipovšku in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali. Hvala nastopajočim: pel je župnijski pevski zbor Sv. Cecilije iz Celja, ki ga vodi Robi Vodušek. Solista sta bila Andreja Zakonjšek-Krt in Marko Fink. Govorila sta gospa Marija Žabjek in predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič. In prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin in zvestobo našim pobitim. Zapojmo pesem Moja domovina in se poslovimo z mislijo: Slovenski mučenci, prosite za naš narod!

Figure 1.

Spoštovani gospod škof, spoštovani gospodje duhovniki, dragi romarji, drage romarice!

Zopet smo prišli na Teharje, da bi se skupaj spominjali naših prijateljev, naših sorodnikov, ki so pred 65 leti tukaj neznosno trpeli in v mukah umirali. Zbiramo se neprekinjeno že 20 let, zato je danes prilika in dolžnost, da pogledamo, kaj se je v tem času zgodilo, kam smo v tej dolgi dobi prišli. Ne samo mi, ki zvesto prihajamo na ta mučeniški kraj, ampak tudi kam je prišel naš narod in naša domovina, ki se tudi bliža dvajsetletnici svoje samostojnosti in svoje neodvisnosti.

Poglejmo nekaj odločilnih dejstev! Ob prvi spominski slovesnosti na Teharjah, ki je bila 6. oktobra 1990, torej po padcu berlinskega zidu in po svetovnem izgonu komunizma z oltarjev svetle prihodnosti v temo zločinskih totalitarizmov, vendar v še vedno rdeče ožarjeni Jugoslaviji, je mariborski škof dr. Franc Kramberger v svoji pridigi izrazil prepričanje, da bo spominska slovesnost teharske mučence povrnila iz polstoletne zamolčanosti, da jim bo vrnjeno njihovo ime. Tako je bilo rečeno ob skromnem lesenem križu in pod revno platneno streho, vendar s prepričanjem in iz srca duhovnega voditelja skoraj polovice slovenskih katoličanov. Ali je njegova poštena beseda kaj zalegla?

Dvajset let kasneje slovenska država še nima seznama, nima imen tistih, ki so trpeli na tem kraju in so jih od tukaj vozili v zločinsko smrt, kot sploh nima seznama vseh neposrednih in posrednih žrtev boljševiškega terorističnega nasilja. Slovenska država žrtve komunističnega nasilja še vedno zadržuje v zamolčanosti, v temi ukazane totalitarne pozabe. Tudi po dvajsetih letih svoje ustavno razglašene socialnosti, pravičnosti in zakonitosti jim ni vrnila njihovih poštenih imen, jim ni zagotovila javnega groba in spodobnega nagrobnika, jim ni zagotovila temeljne človekove časti. V svojih zakonih in uradnem govoru jih pozna in omenja samo z utrjenimi boljševiškimi psovkami, čeprav razglaša, da sama ni naslednica razpadle totalitarne predhodnice. Poslanec dr. France Cukjati, ki je žrtve komunističnega nasilja pred leti imenoval z njihovim pravim imenom in navedel njihovo pravo medvojno izjavo, je bil skoraj fizično linčan. To se je zgodilo v državnem zboru, svetišču svobodne besede, kjer je blestelo geslo: »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« – seveda s tihim pridržkom: »Če so naši! Tisti, ki niso naši, morajo ostati tudi brez imena!« Takšna je danes slovenska postboljševiška stvarnost!

Slovenska vlada je pred 20 leti odločila, naj se teharskim žrtvam postavi primeren spomenik. Imenovala je komisijo, ki naj to uredi. Po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega taborišča stoji betonski spomenik, eden največjih spomenikov v naši domovini. Ni pa samo med največjimi, zanesljivo je tudi na najbolj neuglednem, najbolj onesnaženem kraju med grozečim jezerom strupene industrijske gnojnice in hribi komunalnih smeti. Je tudi na najbolj skritem, povsem neobljudenem kraju, viden samo iz neposredne bližine in od nikoder drugod. Da je zato bolj sramotilni steber in pozabnik kot spomenik, ki naj žrtvam vrne in ohranja njihovo ime in človeško dostojanstvo, se ne gre čuditi, saj so o njem odločali predvsem nekdanji komunisti. Odločanje in oblast nekdanjih komunistov nad žrtvami njihovega nasilja je posebna sprevrženost slovenskega postboljševizma.

Tudi slovesno odprtje teharskega spomenika je bilo v znamenju in v funkciji nadaljnje anonimnosti in nove žalitve žrtev. Spomenik so visoki državni funkcionarji odprli ob uradni navzočnosti pomembnih voditeljev zločinske partije in njenih oboroženih enot in zvez, ki so v svojih vrstah hranile in branile številne udeležence zločinskih umorov. K slovesnosti pa niso povabili preživelih jetnikov in legitimnih predstavnikov umorjenih žrtev. Odprli so spomenik samemu sebi, nečemu izven zgodovine!

Zato se nikar ne čudite, če ta spomenik po toliko letih, ko že razpada in je potreben popravil, še vedno nima nobenega vidnega znamenja ali napisa, ki bi v skladu z mednarodnimi konvencijami o ravnanju z vojnimi ujetniki in s splošno priznanimi pravili civiliziranih narodov označeval, da je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče in morišče vojnih ujetnikov, vojakov Slovenske narodne vojske in njihovih civilnih spremljevalcev, zlasti žensk in otrok. Takšnega napisa ali podatka ne boste našli, čeprav se na Teharjah mudite, kolikor dolgo hočete, in čeprav je od vhodne kapele do spomenika množica besedil, vsaj štirinajst napisov, vklesanih ali vdelanih v kamen! Lepe misli, lepe besede, vendar brez vsake zgodovinske informacije.

Teharje so tudi po dvajsetih letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski rog in 600 drugih morišč preko vse Slovenije in kot je še vedno anonimna celotna boljševiška revolucija z zločini in z neštetimi zločinci ter njihovimi skritimi žrtvami. Slovenski družbeni sistem je zgrajen na nedotakljivi in nad zakonom stoječi »pravi strani«. Na pravi strani enih in na drugi, zamolčani, nepravi strani. Ta pravni rasizem je jasno razložil starosta in vrhovni komisar slovenskih pravnikov z besedami, da se zakonov, ki inkriminirajo hudodelstva okupatorjev in njihovih sodelavcev, ne da uporabiti za pregon domnevnih storilcev povojnih pobojev. Po pravilu, da nasilje na pravi strani ni zločin, ampak junaštvo, dejansko deluje tudi celotna slovenska oblast, zato javno odlikuje nosilce totalitarne oblasti in posmrtno poveličuje voditelje zločinske partije in države, iz množice vojnih zločincev pa še nobenega ni obsodila.

Figure 1. Govori Anton Drobnič

Politični in državni voditelji se v svojih stiskah sicer dajo povabiti tudi na kakšno žalno slovesnost za zamolčanimi žrtvami revolucije in znajo na morišču pred kamerami seveda položiti tudi kak venec. V svojih besedah pa te žrtve in njihove bližnje kljub temu še vedno označujejo in žalijo s starimi komunističnimi gesli. Tako je predsednik vlade in predsednik nekdanjih komunistov spomladi v svojem govoru pri maši v Kočevskem rogu pribil, da je med drugo svetovno vojno ena stran »podpirala roko okupatorja«, druga stran pa se je nad prvimi po zmagi malo preveč maščevala! Niti besede o prvotnem boljševiškem nasilju nad Slovenci kot začetnem zlu. Kako neresničen, ciničen in žaljiv nagovor tako za žive kot za mrtve! In vendar so ga nekateri celo pohvalili in predsedniku ploskali, drugim pa so očitali nevljudnost, ker mu za nespodoben nastop in grobo žalitev niso ploskali! Ali res moramo postkomunistom vsako zlo šteti v dobro? Ali predsednik res ne pozna zgodovine ali pa vsaj osnovne človeške dostojnosti?

Tudi ministrica za notranje zadeve je pred nekaj meseci obiskala Teharje, kot smo zvedeli iz sredstev obveščanja. Bila naj bi v zloglasni hiši z nekdanjim imenom »Pri Mlinarjevem Janezu«, v kateri je po vojni domovala celjska OZNA, zločinska tajna policija, ki je upravljala s teharskim taboriščem in s pomorom jetnikov. V celjskem domu zločinske OZNE pa je policija organizirala še posebno grozne zločine. Iz teharskega taborišča so tja prisilno vodili mlade žene in dekleta, se nad njimi množično izživljali, do konca onečaščene pa so izročali stražarjem v nadaljnjo »uporabo«, kot so se peklensko cinično izražali, in končno v umor za hišo groze. Na te zločinske orgije so prihajali tudi funkcionarji OZNE iz Ljubljane, iz palače banke Slavije, kjer je tudi danes sedež Ministrstva za notranje zadeve.

Policijska ministrica pa na ta kraj strašnih zločinov proti človeštvu, ki so jih nekdanji policisti storili proti ženam in dekletom njenih let, ni prišla zaradi svoje pristojnosti, da skrbi za odkrivanje zločinov, ni prišla, da bi neposredno in bolje spoznala kraj in prostore zločina. Tudi ne zato, da bi vsaj položila venec in se spomnila grozovito mučenih slovenskih deklet in žena, kot je to vendar zmogel njen predsednik v Kočevskem rogu in v Hudi jami. Tudi ona je iz ljubljanske Slavije na Teharje prišla na zabavo! Brez čuta za čas, za svoj uradni položaj in dolžnost, brez obzira do zgodovinskih dejstev in okoliščin, brez sramu in brez sočutja do nesrečnih mladih žena in deklet! In nihče v Sloveniji se ni zgrozil, tudi v Celju, mestu tridesetih komunističnih morišč, samo molčijo.

V takšnih razmerah, ki Slovenijo vsak dan bolj spreminjajo v nekdanjo totalitarno socialistično republiko, ni čudno, da je vlada odločila, naj se tudi rov sv. Barbare v Hudi jami zopet zapre, naj se izkop več tisoč še neizkopanih trupel ustavi, že izkopana pa naj ostanejo še naprej v zaprtem rovu. In vendar, tudi ponovno zazidano morišče v Hudi jami s stotinami drugih bo oznanjalo zločin in na ves glas kričalo, ne samo o zločinu nekdanjih morilcev ampak tudi o zločinu sedanjih prikrivačev.

Tudi Evropa je dolga desetletja tiščala glavo v pesek, v pesek komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja. Vendar ni več tako. Evropa se ne vrača več v lažno preteklost kot Slovenija, gre naprej v prihodnost resnice in pravice. Najprej v svetu znanosti z ustanovitvijo študijskih in raziskovalnih zavodov, ki preučujejo doslej nedotakljivo zgodovino »antifašizma«. Nato na področju politike s sprejemom in razglasitvijo več resolucij o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, in še posebej tudi o obsodbi restavracije komunizma v Sloveniji. Letos pa se je zlomila tudi dvojnost mednarodnega prava, ki je veljalo eno za nedotakljive na »pravi strani« in drugačno za vse druge, za druge na nepravi strani. Tudi v Evropi! Ruski partizan in sovjetski heroj Vasilij Kononov, varovanec nekdanjega predsednika Rusije Putina, je bil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasburgu obsojen kot vojni zločinec!

Ni časa, da bi vam povedal dolgo zgodbo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova in njegovega strašnega zločina, ki ga je zagrešil nad latvijskimi vaškimi stražarji in njihovimi ženami med vojno leta 1944, skoraj do natančnosti podobno neštetim medvojnim zločinom v Sloveniji, in poučno zgodbo dvanajstletnega sodnega postopka v Latviji in v Strasbourgu. Ta zgodba se je končala letos 17. maja. Preberite jo v 78. zvezku revije Zaveza, ki jo lahko dobite tudi tukaj pri vhodu v taborišče.

Poudarim naj samo, da je bil na najvišji evropski sodni stopnji doslej nedotakljivi sovjetski heroj, ruski partizan, obsojen zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po tistih zakonih, ki doslej niso veljali in jih niso uporabljali za kasto nedotakljivih na »pravi strani«. Evropsko sodstvo se od politike vrača k pravu, k resnici in k dejstvom. Ni pomembno, na kateri strani je bil storilec, ni pomemben njegov položaj, soditi mu je treba po njegovih dejanjih: Tudi morilec na »pravi strani« je zločinec! Tudi če je moril »izdajalce«, »naciste« in »kolaboracioniste«, kot se je branil Kononov, in tudi če jih je moril po »sodbi« samozvanega »partizanskega sodišča«, je zločinec. Tako je odločilo evropsko pravo.

Na prvi stopnji je evropsko sodišče Kononova sicer oprostilo obtožbe, ker je štelo, da za partizana ne veljajo predpisi o vojnih zločinih. Tedaj je rdeča Slovenija – bilo je pred približno dvema letoma – slavila zmago partizanske zgodovine, ene in dokončne in edine, prepoved revizije zgodovine in potrditev privilegijev »prave strani«. Za letošnjo majsko sodbo pa Slovenija še ne ve, saj je novinarji, politiki, zgodovinarji in pravniki, ki so se navduševali pred dvema letoma, ne omenjajo in o njej popolnoma molčijo. Pa vendar bo tudi Slovenija slej ko prej zvedela zanjo in tudi slovenskim kononovom bo glasno povedala, da niso odlikovanj vredni heroji, ampak le ubogi vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.

Nam pa sodba o Kononovu potrjuje prepričanje, da je resnica božja stvar, ki nikoli ne umre. Zato se še naprej spominjajmo pomorjenih bataljonov Slovenske narodne vojske in širimo resnico o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, na njegovo vero in kulturo, resnico o častnem odporu Slovencev proti sovražnikom evropske civilizacije. Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti. Hvala lepa.

Figure 2. Andreja Zakonjšek Krt in Marko Fink Blaža Cedilnik

Otroška in mladostna leta sem preživljala sredi vasi, blizu Ljubljane. Oče nam je v jesenskih in zimskih večerih večkrat pripovedoval o dogodkih druge svetovne vojne. Kako živo mi je segla v srce njegova pripoved, da so se k nam večkrat zatekli partizani. Pri nas so našli prostor za spanje in hrano, oče pa je imel razlog, da mu kot tridesetletnemu možu in tedaj že očetu dveh otrok ni bilo treba v partizane. Kako sta z mamo trepetala, ko sta v kuhinji gostila Nemce, na skednju pa partizane. Temu strahu so partizani dodali še novega.

Nekaj sto metrov od nas so prebivali nemški vojaki. V začasni dom so hodili mimo naše hiše. Partizani so jih z skednja opazovali, in modrovali kako bi nanje skozi lino spustili rafal. Oče jih je rotil, moledoval in prosil naj tega ne storijo. Res niso, ker so nekega večera od nas odšli drugam. Tam pa so jih še istega večera zajeli Nemci. Kaj lahko bi se v naši vasi ponovila Rašica, Dražgoše …

Ko sem obiskovala srednjo šolo v Ljubljani, je bil med učitelji profesor, ki je bil zadržan, miroljuben, korekten in prijazen do nas mladih. Mnogo zgodb so napletli o njem. Zakaj, sem začela spoznavati, ko sva že več let oba poučevala na isti šoli. Zgodbice o njem so krožile, da bi ga mladi zasovražili in mu tako še bolj otežili njegovo življenje, ki je bilo spremljano na vsakem koraku. Bil je domobranec in po vojni zaradi mladosti izpuščen iz vsem nam znanih Škofovih zavodov.

Zgodbe, ki jih je pripovedoval oče, in izkušnje mojega profesorja so mi bile nedojemljive. Ko pa sem se poročila, sem v moževi družini začela spoznavati še bolj krute zgodbe, resnično tragiko vojnega in povojnega časa.

Izvedela sem za dogodke v Škofovih zavodih, Kočevskem rogu, Crngrobu, Brezarjevem breznu. Kaj se je dogajalo v slednjem? Prve dni po koncu vojne so začeli ponoči po cesti iz Šentvida nad Ljubljano skozi Glince voziti tovornjaki, polni ranjencev in jetnikov. Njihova pot se je končala v bližnjem gozdu, ob Brezarjevem breznu, kjer so postrelili okrog 800 žrtev in jih zmetali vanj, prepričani, da tega ni videl nihče. Da bi zakrili svoj zločin, so vhod v brezno zaprli z betonsko ploščo. Vendar: resnica bode v oči, če je še tako zamolčana. Po nekaj dneh so pri kmetu, ki je bil približno kilometer stran od brezna, konji začeli prhati, namesto da bi pili vodo. V kmetov vodovod in bližnji potok je pritekla kri pobitih. Kot da kri v potoku ni bila dovolj, se je v okolici, ki je bila močno zastražena, začel širiti neznosen vonj. Mikrobi v telesih mrtvih so delovali po svoje. Beton je počil. Razpadajoča trupla so morali potegniti iz brezna in jih po drčah spustiti v bližnjo Kucjo dolino. Tam so jih pokopali. To težko delo so opravili jetniki. Da ne bi bilo prič, so morali skopati še svoj grob.

Lahko si je predstavljati, kaj ob teh zgodbah doživljaš, ko ti spomin oživi, in pomisliš, kaj se je dogajalo tem, ki so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za krščansko civilizacijo, za to, kar so imeli vrednega. To boli, boli, boli, … srh in groza te spreletavata, ko se spomniš na te dogodke, na občutke, stiske, strahove in grozote tistih, ki so to prestajali.

Kaj šele pa so prestajali tisti, ki so bili hote ali nehote živi vrženi v brezna. Ti, sicer izčrpani, izstradani in do smrti izmučeni, a polni življenjske volje, so se na vse mogoče načine trudili, da pridejo iz brezna. Mnogi so od napora in izčrpanosti omahnili in ostali tam, kamor so jih na zadnjo pot porinili njihovi krvniki. Nekaj pa se jih je rešilo. Čeprav so trpeli nečloveške bolečine, so v sebi zbrali zadnje kapljice moči in se rešili.

Prva zmaga je bila za njimi. A začela se je nova kalvarija. Spraševali so se, kje smo, kam naj gremo, kdo nas bo sprejel, nas nahranil in nas vsaj za silo oblekel, kakšne nevarnosti nam pretijo. Redki so po vseh zaprekah, osebnih stiskah zbrali dovolj moči, da so se za več let skrili ali zapustili tako ljubljeno domovino. A bili so, da lahko pričajo, kaj se je dogajalo.

V knjigi Vetrinje, Teharje, Rog so me še bolj globoko presunili opisi dogodkov v neposredni bližini. Kako težko sem brala poglavje, ko so po barakah v Teharjah pobirali otroke materam. Še danes se sprašujem, kaj so bila mlada dekleta, žene in matere krive, da so jih mučili, pobijali in jim pobirali otroke. Najmlajše, dojenčke do enega leta in pol, so dali na dero, jih brez hrane in tekočine izpostavili vročemu junijskemu soncu, da so se izsušili in v nemogočih razmerah umirali. Ali res lahko dekletom, ženam, materam in čisto nedolžnim otrokom pripisujejo že tako izpeto krivdo kolaboracije?

Kakšne stiske, grozote, bolečine so doživljali vsi ti v zadnjih dneh življenja. Kako je bolelo njih, ko nepojmljivo boli nas. Bolečina nam udarja na srce, sega v dno duše. To bolečino želim poudariti z besedami gospoda Justina Stanovnika, ki jih je izrekel na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu. Dejal je: »Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je bolečina. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da so vse morile, da je vsaka bila smrtna. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je moral biti to, ki je paral te gozdove in to nebo. Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: ‘Ali ne bo že sodni dan!’. Vedela je, kaj je svet, kjer so sedaj. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet.«

Besedam, ki jih je v Kočevskem rogu izrekel gospod Justin Stanovnik, lahko dodam še: ne le bolečina, bolečina, ampak v dno srca, v dno duše segajoč nerazumljiv srh, ki te spreletava, ko se povojni poboji le omenijo in ti spomin na te slišane, prebrane dogodke oživi.

Figure 1. Govori Marija Žabjek

Sprašujem se, kdo so ti ljudje, ki so zmogli vsa ta nečloveška ravnanja nad neoboroženimi ljudmi? Kaj jih je vodilo? Kdo je bil njihov bog? Ali so imeli v sebi kanček vesti, morale, etike, ali jih je vodil Zli duh, ki vabi, obljublja raj na zemlji? Je to Zli duh, ki ne govori resnice? Je njegov bog le laž, s katero je našim prednikom obljubljal svobodo vesti, svobodo besede, svobodo tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja? Nam medvojnim in povojnim generacijam pa v šoli prikazoval, kaj vse so zgradili, kako dobro gospodarijo, kako bogata je naša domovina, v kakšni demokraciji živimo, kako nas ogroža zunanji sovražnik, kako moramo delati in živeti, da bomo živeli bratsko življenje z našimi bratskimi narodi! Kako junaško so se bojevali v narodnoosvobodilni vojni!

V resnici pa so se bali mrtvih. Saj so vsa mesta, kjer bi lahko našli najmanjše sledi pobojev, zastražili z vojaki. Ali jih je preganjala vest ali pa strah pred resnico, groza pred nasilno pobitimi mrtvimi brati?

Še lahko razumemo, da so nam te medvojne in povojne dogodke zamolčevali do leta 1990, težko pa razumemo, da še danes, 20 let po osamosvojitvi, predstavniki borcev in predstavniki tranzicijske oblasti teh dogodkov ne priznavajo, če pa že, nedolžne žrtve obdolžijo tega, kar so počeli sami. Dolžijo jih kolaboracije. Ne priznajo pa, da so to počeli sami. Saj poznamo veliko primerov, ko so komunisti sodelovali s fašisti in nacisti, da so s pomočjo njihove ovadbe zapirali in streljali ljudi, ki so se jih komunisti želeli znebiti.

Kaj takega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, slovenska zemlja še ni videla. Pa tudi videti ne sme več. Da bi narod, ki na njej živi, moril sam sebe! Ali naj bo slovenski narod res narod roparjev in morilcev, ne pa narod poštenjakov?

Če pa hočemo, da se kaj takega ne bo več ponavljalo, moramo začeti drugačno življenje. Zaorati moramo bolj na globoko. Do zdaj smo orali preplitvo, zato smo naželi premalo žita, preveč pa osata. Treba je narod bolje vzgojiti! Kultivirati ga resnično in srčno. To vzgojo pa mu more dati samo vera, globoka vera. Brezverska vzgoja sploh ni vzgoja. Samo umska izobrazba ne zadostuje. Saj vidimo njene sadove. Ne varuje niti pred najstrašnejšimi zločini, ne pred ovaduštvom, tudi ne pred izdajstvom naroda. Kar ti kaže, kar ti nese, kar sploh koristi, to ti je dovoljeno. Človek in družba brez vere je zmožna najstrašnejšega, najhudobnejšega in najgršega, kar si je mogoče misliti. Dokaze imamo desetletja nazaj, tu sedaj in pred seboj. Take, da bolj kričečih ne potrebujemo. Brez vere se človek poživini, pozverini, pozablja na svojo čast, ubije svojo vest, zapravi vse poštenje.

Pri ljudeh brez vere je najvišje načelo in pravilo koristnost in profit. Vse kaj drugega je človek z živo, močno vero. Ta ti s svojo večno sankcijo postavi meje, ki jih ne smeš prekoračiti, pa naj se ti obeta še tolik dobiček, ali pa te čaka smrt in mučeništvo. Le kar je v veri krepko zasidrano, to drži, na to se lahko zaneseš. Vse drugo se maje, ker nima trdnega temelja, je od danes do jutri, ali celo od trenutka do trenutka.

Zato zavihajmo rokave in se potrudimo, da bomo naš voz preokrenili in z Markom Twinom rekli: »Čez dvajset let bomo veliko bolj razočarani zaradi stvari, ki jih nismo storili, kot zaradi tistih, ki smo jih. Zato razrahljajmo vrvi in odplujmo iz varnega pristana. Ujemimo veter v svoja jadra. Raziskujmo. Sanjajmo. Odkrivajmo.«

Sama pa še dodajam: bodimo odločni, pokončni in molimo k Bogu, da si bomo podali roke, strnili svoje vrste vsi, ki slovenski narod resnično ljubimo in mu želimo ohraniti življenje, mu pripraviti lepšo, svobodnejšo, bolj blagoslovljeno bodočnost na temelju resnice, pravice in ljubezni. Hvala.

Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!

1) Ko smo vstopili na ta, s trpljenjem in krvjo žrtev posvečen prostor, nas je sprejelo dovolj vidno in žal še ne dokončano spominsko obeležje. Posebej izstopa visoko dvignjen odprt venec spomina, ki je po izpovedi arhitekta lahko simbol smrti in večnosti, pa tudi prispodoba trnove krone trpljenja in mučeništva ali kot črka omega simbol zmage in poveličanja. Razprti venec visoko nad nami sprejema vase dolino gorja in je dovolj povzdignjen, da obvladuje tudi pregrado, odlagališče industrijskih odpadkov, in postaja viden do cerkve Sv. Ane; tako je oživljena simbolna povezava tistih usodnih dni, ko je bil zvon v zvoniku Sv. Ane še edina tolažba trpinom v dolini smrti in gorja.

Tu se je zgodil prvi krvav in boleč zločin. In se je zgodil še drug prav tako strašen in nerazumljiv zločin, ki še traja, ko so z umetnimi pregradami in jezeri zmaličili naravo, ki sedaj kriči in oznanja, da so tu pod odlagališči sadre in drugih komunalnih in industrijskih odpadkov zakopane žrtve pobojev, ki jim niso vzeli le življenja, ampak so jih izenačili s smetmi in jim vzeli ime človek.

Ko vzamemo v roke knjigo »Grobovi na Štajerskem« in druge vire, preprosto ne moremo doumeti, da se je v Sloveniji, v tej prijazni deželi na sončni strani Alp, v tej deželi prijaznih in veselih ljudi, moglo zgoditi kaj takega, da je možno takšno zlo in nasilje, ki se je zgodilo na tem kraju.

Tu je »steza tišine«, povzdignjena brv – po kateri smo šli – , občutljivo odmaknjena od svetih in nedotakljivih tal taborišča. Ta brv vodi sem, k spominski ploščadi z oltarjem in pod njim kripta s krsto, s sarkofagom, ki s spominsko razsežnostjo povezuje vse v dolini raztresene in z odpadki pokrite posmrtne ostanke žrtev.

Od tu dalje bo vodila »pot spomina« vse do cerkve sv. Ane, označena s štirinajstimi postajami križevega pota in obeležji, na katerih bodo imena pokojnih žrtev. Hvaležni smo gospodu arhitektu in vsem, ki so omogočili dosedanjo postavitev spominskega obeležja in parka in upamo, da se bo delo dokončalo, da bo tako storjen prvi korak na poti očiščenja spomina.

2) Pred nami je še drugi korak, druga, še veliko težja naloga. V prvem berilu smo poslušali preroka Izaija, ki nas je povabil, da se povzpnemo na Gospodovo goro, da nas bo poučil o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah. In katere so Gospodove steze? Izaija nadaljuje: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v vinjake.« (Iz 2, 4) Po naše povedano, namesto orožja, ki seje smrt, bomo proizvajali kmetijske stroje, ki prinašajo blaginjo. Pa ne samo to, ta stavek, ki je napisan tudi v avli palače Združenih narodov, pomeni tudi to, da je treba vedno znova stopiti na pot sprave in odpuščanja. »Ni miru brez sprave, ni sprave brez odpuščanja«, je v novoletni poslanici za mir zapisal pokojni papež Janez Pavel II. (1978–2005), ki je tudi sam bridko okusil trpljenje in posledice medvojnih in povojnih zločinov.

V povabilu za sveto leto 2000 pokojni papež Janez Pavel II. piše: »Na pragu 3. tisočletja smemo upati, da se bodo odgovorni politiki in ljudstva, predvsem tista, ki so vpletena v dramatične konflikte, ki jih hranita sovraštvo in spomin na pogosto zelo stare rane, dali voditi tistemu Duhu odpuščanja in sprave, za katerega pričuje Cerkev, in se bodo trudili za rešitev nasprotij s pomočjo iskrenega in odkritega dialoga.« Posebna mednarodna teološka komisija je pojasnila, kako iskati pota sprave in odpuščanja.

Ko si prizadevamo za spravo, moramo najprej poudariti, da sprava nikoli ne zanika resnice. Za »spravo« ob zanikanju resnice se navdušujejo tisti, ki so povzročili nasilje ali krivice. Le-ti poskušajo prikriti trpljenje žrtev, ga ignorirati ali prekriti z betonskimi ploščami, pregradami ali z industrijskimi odpadki. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vsak, kdor dela hudo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela.« (Jn 3, 20) Zatiskanje oči pred preteklostjo samo podaljšuje trpljenje in nasilje nad žrtvami se na ta način nadaljuje. Jezus nas v govoru na Gori vabi na drugačno pot, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo.« (Mt 5, 38) Jezus ni naivnež. Ne zahteva pasivnosti, niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in krivičnosti. Pove le to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe.

Potrebna je nova drža, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje in zanikanje tega, kar se je zgodilo, pač pa pogumno odločitev za novo pot, za novo prihodnost. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost življenja na osebni in družbeni ravni.

Figure 1. Govori celjski škof dr. Stanislav Lipovšek

3) Prav zato smo priromali na ta sveti kraj, da bi stopili na novo pot za novo prihodnost. Potrebna je luč in moč Svetega Duha, ki se rojeva v molitvi. Zato bomo molili za žrtve, ki so pokopane na tem kraju in po drugih grobiščih naše domovine. Umirali so z molitvijo na ustnicah in v srcu, prenašali so trpljenje in čakali na grozljivo smrt. Tudi mi molimo za domače, za svojce in prijatelje, za naš narod, za spravo in odpuščanje in tudi za krvnike, ki so se izživljali nad njimi. S pokojnimi smo tudi danes na poseben način povezani, saj vsako sveto mašo, posebej to spominsko mašo, obhajamo v občestvu, v povezanosti s Cerkvijo na zemlji in s Cerkvijo v nebeški slavi; z Marijo, angeli in svetniki, z našimi rajnimi in še posebej z žrtvami povojnega nasilja. Vsi smo povabljeni na Jagnjetovo gostijo; oni, ki so že na cilju, in mi, ki smo še na poti, vsi smo povabljeni, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, še posebej, ko bomo po duhovnikovem opozorilu »Skrivnost vere« odgovorili: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. – Kdaj oznanjamo Gospodovo smrt in vstajenje? – Ko v nas umira stari človek in se rojeva novi človek, po Bogu ustvarjen, v resnični pravičnosti in svetosti.

Pri tej spominski sveti maši tu na teharskem taborišču in grobišču to pomeni, da postajamo v večji meri nosilci luči, graditelji sprave, miru in odpuščanja.

V evangeliju smo slišali, da je Jezus rekel Nikodemu: »Obsodba pa je v tem, da je luč prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna.« (Jn 3, 19) Mi smo vstopili v to luč. Bodimo nosilci te luči, bodimo nosilci in graditelji miru, sprave in odpuščanja; za Božje kraljestvo, za svetlo sedanjost in prihodnost. Amen.

Bukovžlak, nedelja 3. oktober

Letos smo tu že enaindvajsetič. Pravzaprav bi moral reči šele. Ko v knjigah, po katerih so se ravnale okupacijske sile, ki so leta 1945 zasedle Slovenijo, ne bi stalo tudi poglavje Popolni zločin, bi zelo verjetno bili tukaj že večkrat. Toda v podtalnih prostorih boljševiškega genija se je nekoč zgostilo tudi spoznanje, da nisi naredil dovolj, če si ubil samo človeka; tam je stalo zapisano, da moraš ubiti tudi njegov spomin. Ubijati ga moraš kar naprej; vsakič, kadar bi se pokazala katera od njegovih isker na površju človekove zavesti, je treba znova udariti. Celjske boljševiške ekspoziture so v neki rodovitni uri človeške pokvarjenosti spočele idejo, da si bodo za dolgo zagotovile varnost, če se bo na tiste, ki jim je tu bilo vzeto življenje, navozilo nekaj tisoč ton odpadkov, ki jih proizvede to mesto; pri čemer so se še najbolj zanašali na njihove strupene sestavine, ki jih – tudi to prednost ima to mesto – pridela v izobilju. Računali so, ljudje iz teh duhovnih kvartirjev, da nihče od normalnih ljudi ne razpolaga z dušo, ki bi mogla verjeti, da je človek to storil človeku. Provincialni boljševizem je torej to vprašanje reševal na nivoju odpadkov, matica pa na nivoju visoke politike. Tu so bili na razpolago vzvodi, ki so zagotavljali molk spomina v zadnji predmestni ulici in v zadnji hribovski vasi. Tako je bila zajamčena velika, skoraj popolna tišina. Partijo si namreč še najbolje zadel, če si si jo predstavljal kot monstrum z orjaškimi ušesi.

To je kratek poizkus opisa stanja, ki je povzročilo, da smo tu šele enaindvajsetič. A vendar, kadar pridemo sem – od dva do tri tisoč ljudi – se duh tega kraja – njegov genius loci – spremeni. Takrat se tu naseli velika ljubezen, veliko spoštovanje, pa tudi veliko svete groze in žalosti in – zadnje čase – veliko užaljenosti: ne samo nad tem, da so se nekoč neki ljudje tako dvignili nad človekom; ne samo zato, ampak vedno bolj tudi zato, da so še vedno tukaj – politično tukaj in kvarijo dostojno podobo človeške družbe.

Kot vsako leto sem tudi letos tu že zelo zgodaj – nekje med osmo in deveto. Na poti proti spomeniku zadenem na prijatelja profesorja Jožeta Gorjupa. Še prej pa opravim mini pogovor s p. Rampretom, ki se s svojo aparaturo prebija z nami v ospredje. Hočem se mu zahvaliti za njegovo delo in za njegove številne usluge in razložim okolici: »To je gospod, ki ohranja in prenaša govorjeno besedo v slovenski Katoliški cerkvi.« »Ne, ne,« se brani, »delam samo za radio Vatikan.« Potem pa, ko ne odneham, se le vda: »Res pa malo tudi za internetne strani, malo pa snemam tudi za radio Ognjišče.« »Vidite, da ste eden od centrov slovenske krščanske komunikacije,« ponovim, »kadar kaj rabim, se lahko obrnem na vas.« »Samo s strani in samo slučajno,« se še vedno brani in že hiti iskat primerno mesto za svojo aparaturo.

Jaz pa se spet obrnem k Jožetu Gorjupu. »Tudi sam sem bil v Teharjah, pa se te ne spomnim.« Spet mi mora povedati svojo zgodbo. Na Koroško je šel v navadni obleki, tam pa je stopil med domobrance. Tako je prišel v Teharje v uniformi. Ko so domobrance klicali k okencem v komandni baraki, Jože z nekaterimi drugimi ni hotel iti. Kot vem iz nekega drugega vira, je to pravzaprav preprečil Jože Podržaj iz Čušperka, ki je bil iz pripovedovanja poučen, kako je bilo s takim javljanjem na Turjaku. Poleg Gorjupa in Podržaja sta med civilisti tam stala še mladoletni Jože Marolt iz Zamosteca pri Sodražici – pozneje znan ljubljanski zdravnik – in Franc Mustar, Kovačev iz Škocjana. Torej štirje mladi uniformirani domobranci med množico civilnih ljudi. V tem sta se zgodili dve, spomina vredni reči. V bližini je stal tudi njihov vrstnik Lovrenčev z Rožnika in fantje so ga vabili, naj ostane z njimi. Toda ni hotel. »Jaz grem z očetom.« V bližini je bil namreč tudi njegov oče, ki pa je že bil v skupini C. Kljub vsemu prigovarjanju je vztrajal in že čez kak dan, kot oče, končal na Hrastniškem hribu ali pa v Barbarinem rovu.

Oni trije pa so, kljub domobranski uniformi, imeli srečo. K civilistom, med katerimi so ostali, je prišel starejši partizanski major – Podržaj, ki mi je nekoč pripovedoval to zgodbo, je bil mnenja, da je bil še oficir iz stare Jugoslavije. Civiliste je poslal v eno od barak. Ostali so samo ti trije domobranci. Oficir ni delal težav. »Pojdite v barako tudi vi.« A ni minil teden, ko se je spet prikazal, kot bi se, čudno, prišel od fantov poslovit. »Prestavili so me. Videli so, da nisem primeren za to delo.« Le kaj se je potem z njim zgodilo. Podržaj si je čez nekaj let veliko prizadeval, da bi ga našel in mu dal priznanje za to, kar je storil, a brez uspeha.

Oni trije pa so prišli domov, vsi trije. Tudi Anton Mustar, Kovačev iz Škocjana, ki se je tako že drugič rešil. Prvič je bil v nevarnosti, ko so partizani napadli patrolo vaških stražarjev oktobra 1942 za Lipljenjem. Neki tovariš, Jože Andolšek iz Gradeža, je bil tako ranjen, da ni mogel nikamor, Mustar pa se je, tudi ranjen, zavlekel za cesto in tako ostal živ. Ko so se vrnili, so našli Andoljška večkrat prebodenega skozi prsi.

Figure 1. Teharje Blaža Cedilnik

Jaz pa sem se kmalu za tem, že v naraščajoči množici, ne da bi ga posebej iskal, znašel pri Alojzu Strletu, starem znancu z Gradeža pri Turjaku. V Teharjah ga nisem nikoli srečal, spoznal pa sem ga potem, ko sem na Gradežu nekajkrat obiskal Škindrovo Faniko, o kateri bom pozneje še povedal dve ali tri besede. Najbolj mi je ostal v spominu po tem, kako se je držal tega, kar je bil. Ko ga je ravnatelj osnovne šole na Turjaku prijemal, ker se sin ni udeležil neke proslave padca Turjaka, mu je odvrnil: »Dogodkov, ki so bili moj poraz, moj sin ne bo slavil.« Mislim, da vsi vemo, kaj je v tistih časih to pomenilo.

A mene je sedaj zanimalo nekaj drugega. Vedel sem, da se je v Teharjah izdajal za kako leto mlajšega, kot je bil. To ga je rešilo. Tam zaradi tega ni bilo nobenih zapletljajev, drugače pa je bilo v Velikih Laščah, kjer se je po prihodu domov moral javiti na notranjem odseku. Oznovec je takoj videl, da številke v matičnih knjigah ne kažejo na njegovo mladoletnost. Stvar je postajala bolj in bolj napeta, a okoliščina, da sta se šla javit skupaj z nečakom policista, ki je obravnaval njun primer, je pripomogla, da sta ga končno prepričala, da se tudi v uradnih papirjih take napake dogajajo. Oznovec je nazadnje knjigo zaprl in označil stvar za urejeno.

Letos pa mi je Strle v Teharjah povedal še eno zgodbo, ki je bila tako značilna za tisti čas, da se mi zdi prav, da zanjo zvejo tudi bralci Zaveze. Na Gradežu sta živela dva brata Potokar, po domače Grebenčeva: Jože in Janez. Jože je bil vnet za projekt, ki so ga v Sloveniji hoteli uresničiti boljševiki. V povezavi s tem se je znašel v nekem italijanskem koncentracijskem taborišču, septembra 1943 pa na zahtevo partije vdano čakal v taborišču, da bi se nabralo dovolj ljudi za partizansko brigado. Tega ni dočakal, dočakal pa je prihod Nemcev, ki so nekdanje internirance zajeli in jih odpeljali v Nemčijo, nemara v Buchenwald. Tam je Jože umrl. (Zgodba je popolnoma verjetna, ker poznam še nekaj podobnih primerov.)

Janez pa je bil zelo drugačen. Bil je pri vaški straži in postal pozneje tudi domobranec. Poslali so ga v oficirski tečaj, kjer je dobil častniški čin. Ko so na celjski železniški postaji partizanski knojevci vpili, naj oficirji in podoficirji stopijo naprej – oziroma naj se dvignejo, ker smo vsi ležali – je Janez to storil med prvimi. Zaradi nekega vzroka ga niso takoj mučili in ubili, kot ostale, ampak so ga, bogve zakaj, odpeljali v Stari pisker, od koder je, čudno, na neki način zbežal skupaj še z nekim domobrancem s Police. Prišel je domov in se skril, soubežnika s Police pa so na poti domov ujeli. Z njim so tako ravnali, da je nazadnje priznal, da ni hodil sam, ampak s tem in tem z Gradeža. Po teh informacijah je OZNA nemudoma prišla na Gradež k Grebenčevim. »Če ne poveste, kje se skriva pobegli domobranec, bomo zažgali.« Mati oziroma mačeha ali teta – oče se je po smrti žene poročil z njeno sestro – je prestrašena vzela grožnje zares in, vsa panična, zavpila: »Janez pridi dol, sicer bodo zažgali.« Oznovci so ga potem odpeljali in verjetno še iste noči izmučenega ubili v gozdu Stahan pri Grosuplju. Ko so Grebenčevi izvedeli, kje leži – to je moralo biti kmalu – Alojza še ni bilo s Teharij – so ga šli ponoči iskat, spravili razpadajoče truplo v vreče in jih v eni od naslednjih noči skrivaj zakopali na pokopališču v Škocjanu.

Domobranski oficirji so se glede dileme, obdržati častniško identiteto ali ne, različno odločali. Nekateri so bili prepričani, da bodo z njimi ravnali po mednarodnih pravilih za vojne ujetnike in niso videli razloga, da bi skrivali čin. Takšen je bil Lojze Mohar iz Male Račne. (Podržaj!) Toda že v Slovenj Gradcu, kjer smo tisti, ki so nas odpeljali iz Vetrinja v torek, 29. maja, prebili dve noči v neki tovarni, je Jože Palčar, domobranec iz iste vasi, videl, kako ga nekam ženejo. Za poročnika Lojza Bastiča, ki je v Vetrinju napredoval v čin stotnika, pa pripovedujejo, da je nove oficirske epolete prišil na partizansko bluzo, ki so mu jo v Slovenj Gradcu nasilno zamenjali za domobransko. Tudi on se je na celjskem kolodvoru dvignil med prvimi. Večina pa je častniške znake le odstranila. Ti so bili v stalni nevarnosti, da bo kateri od domobrancev podlegel skušnjavi in jih izdal.

Ivan Korošec, znani domobranski pisec, mi je letos na Teharjah to stanje takole prikazal: »Med nas je pogosto prihajal komisar taborišča Jože Škulj iz Iške vasi in spraševal domobrance, zakaj so tako neumni, da prenašajo vročino, žejo in lakoto, ko bi se vendar lahko rešili, če bi povedali, kdo med njimi je oficir. Napetost je bila vedno hujša. Do 20. junija se nobeden od fantov ni vdal. Tega dne pa je hinavski Škulj spet prišel in nagovarjal domobrance, naj se odločijo, ker da je to zadnji dan. Potem bodo začeli streljati vse po vrsti. Tisti, ki smo se že nekaj časa pripravljali na beg, smo sedaj vedeli, da smo dosegli skrajno mejo. Ob treh ponoči na 21. junij nas je enajst s silnim vpitjem planilo na ograjo. Ne pomnim, da bi domobranci kdaj prej uprizorili tak juriš. Partizani so mislili, da je taborišče napadeno od zunaj.« Tako Korošec.

Podržaj, ki je bil, kot smo rekli, v civilni baraki, pa pravi, da je slišal, kako je eden od stražarjev vpil, da mu je mitraljez odpovedal in da naj brž telefonirajo v Celje po drugega. Kakšen masaker bi šele bil, če bi partizanski mitraljez delal. Že tako so krogle švigale po taborišču in skozi stene barak. Je pa Jože Podržaj iz Čušperka drugo jutro videl nekaj drugega. Za taboriščno ograjo prostora, kjer je tisoč šeststo domobrancev še čakalo, da jih odpeljejo na morišče, sta stala privezana dva domobranska oficirja, Anton Žitnik iz Čušperka, Jožetov sosed, in Franc Brodnik iz Male Račne. Pravi, da so ju tepli do smrti in da ležita v Teharjah pod enim od tistih okopov iz odpadkov. Čin sta dobila v Vetrinju, skupaj z drugimi udeleženci turjaške obrambe.

Srečanje z Jožetom Uršičem iz Ščurkov v Želimeljski dolini mi je bilo posebno drago. Živi namreč na domačiji, od koder sta bila Jože in Tone Krampelj, ki sta bila z nami v Teharjah. Jožetu se je tam življenje končalo, Tone pa je prišel domov in se pozneje poročil na Gradež. Vzel je Škindrovo Faniko, pri kateri sem se po letu 1990 nekajkrat oglasil, da mi je pripovedovala pretresljive in pomembne reči o svojih treh bratih, ki so padli pri obrambi Turjaka, in o obeh Krampljih, od katerih je bil eden, Tone, njen mož.

Tudi sam se vsega še dobro spomnim. Stali smo na pesku, zunaj barak, v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi, med njima pa trije mladoletni domobranci, ki so se zjutraj javili za urejanje nahrbtnikov odpeljanih domobrancev in pri tem vzeli vsak zavojček piškotov, ki jih je komisar Škulj ob preiskavi našel in vse tri za to »krajo« obsodil na smrt. Ko so tam stali med vrstama, jim je prebral obsodbo. Vsi se še spomnimo, kako je na to sodbo reagiral Jože Krampelj – njegovega strašnega krika, ki nam je potem še dolgo ostal v ušesih. Dr. Tine Velikonja je pozneje večkrat rekel, da je že mnogo ljudi videl umirati, nobenega pa ne tako težko kot Jožeta Kramplja v Teharjah. Mene pa je še to doletelo, da me je Škulj izbral za enega od tistih desetih prič, ki smo morali od blizu (iz razdalje dveh metrov) gledati to smrt. (Natanko je ta dogodek opisan v Zavezi 6.) Z Jožetom Uršičem se še domeniva, da se enkrat oglasim ne njegovem domu v Želimeljski dolini, da dobim fotografije za Zavezin arhiv in zvem še kaj podrobnega o Jožetovi in Tonetovi mladosti. Tone in Fanika na Gradežu sta tudi že umrla. Posebno mi je žal za Faniko, vedno sem jo rad poslušal, to modro kmečko ženo.

Figure 2. Pri teharski spominski maši Blaža Cedilnik

Moj čas je začel počasi odtekati. Izpred oltarja so zadnje predmašne molitve odhajale v teharsko nebo. Marsikdo bi rad še kaj povedal, tudi jaz bi rad še marsikaj zvedel. Čas beži in premnogi odhajajo in nosijo s seboj, na prostranstva onkraj, svoje zgodbe, od katerih je vsaka tudi pomemben podatek, kakšni smo Slovenci bili v času, ki nas je od vseh, kar smo jih preživeli na tem prostoru, najbolj preizkusil in razkril, kakšni smo. Res, kakšni pa smo bili? Res, kakšni pa smo? Toliko zločincev in toliko mučencev! In nikjer nobenega – ne zločinca in ne mučenca. Kakor da ne bi bili v stanju, napraviti osnovnega reda v svoji zgodovini.

Na hitrico prisluhnem še trem, štirim stavkom. Eden me pouči, zakaj krivica, potem ko se je enkrat uveljavila, traja in traja: »Oni so si prisvojili kapital in sedaj z njim vladajo ljudem.« Drugi stavek mi pove sin profesorja zgodovine, ki si nikoli ni mogel zares odpustiti, da je govoril v nasprotju z svojim védenjem in prepričanjem; da so ga tako žalili; da so toliko ljudi tako žalili; da so temu, kar so počeli, morali reči narodnoosvobodilni boj. V tretjem stavku je bila tožba in ogorčenje, da so mladi še vedno tako »napihnjeni«. Da so slišali nekaj majavih trditev in se jim zapisali za zmerom; da jih izrekajo naprej, kakor da bi jih sami dognali. Mene pa je najbolj presunil stavek, ki je prišel od nekod iz mojega diktafona, ne da bi vedel, kdaj sem ga posnel: »Dva brata in strica so mi tu ustrelili.« Anonimen stavek, pomislim, a bi ga lahko povedala polovica obiskovalcev tega kraja. Izbral si ga bom za moto tega poročila.

Po mostovžu, ki pelje proti oltarju, vidim prihajati celjskega škofa dr. Staneta Lipovška. Prvič bo letos bral teharsko spominsko mašo. Hitim ga pozdravit.

Figure 3. Veliko je še nepovedanega Blaža Cedilnik