1. Knjiga Mit o NOB nudi povprečnemu bralcu, med katere se prištevam tudi sam, dober pregled medvojnega dogajanja v slovenskem prostoru. Političnih in vojaških dogodkov v ostalih delih takratne skupne države se s prikazom posledičnosti za Slovenijo dotakne le bežno. Prikaže tudi dogajanja v zvezi z izgubo oziroma pridobitvijo delov slovenskega etničnega prostora v Avstriji in Italiji po obeh svetovnih vojnah. Glavni del vsebine pa je namenjen razlagi in rušenju stereotipov, povojnega enoumnega pisanja o t. i. narodnoosvobodilni borbi z opozarjanjem na zlorabo odpora proti okupatorju in izvedbo boljševistične revolucije.

2. Kdorkoli se je hotel seznaniti s pravo resnico o medvojnih dogodkih, je moral seči po literaturi, ki ni bila produkt komunistični partiji naklonjenih avtorjev. Te je bilo v letih po vojni in vse do osamosvojitve veliko in preveč. Preveč pa je je žal tudi še danes, predvsem v smislu ene in edine zveličavne resnice, podkrepljene s prikrivanjem in lažmi. Povprečnemu bralcu je bila relevantna literatura dolgo časa prepovedana, pretihotapljena iz tujine pa dostopna le manjšini. Generacijam, rojenim po vojni, kamor spadam tudi sam, je bilo tako spoznati pravo resnico skoraj nemogoče. Kdor hoče svoje vedenje o preteklosti ozdraviti, ima sedaj v samostojni državi za to dovolj priložnosti, da lahko brez strahu seže po gradivu, ki ni pisano s partijskim peresom. Avtor skozi to knjigo dobro interpretira medvojno dogajanje. Gotovo pa je v knjigi nekaj momentov, ki so vredni razprave. Eden takšnih je lahko trditev, da Slovenija ne bi ostala v jugoslovanski državi in da se ta ne bi niti obnovila, če ob koncu vojne ne bi zmagali Titovi partizani. Vprašljivo je tudi špekuliranje o tem, kako dolgo bi KPJ odlašala z oboroženimi akcijami, če že junija 1941 ne bi prišlo do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. A o tem naj razpravljajo kvalificirani strokovnjaki.

3. Verjetno je širšemu krogu bralcev manj znana analiza komunističnega neuspeha pri prevzemu oblasti v Grčiji, ki je povzeta iz Vukmanovićeve knjige; piše o ljudski revoluciji v Grčiji in dobro naniza vzroke, zakaj je v Sloveniji revolucija uspela oziroma zakaj je grškim komunistom spodletelo. Za razumevanje dogajanja je ta primerjava dobrodošla.

4. Glede na obilico dogajanja ob kapitulaciji Italije (prost odhod italijanskih okupatorjev, boji v Grčaricah in na Turjaku, poboji ujetnikov in nastanek Slovenskega domobranstva) se zdi, da knjiga z letom 1943 opravi preveč na hitro. Enako velja za medvojno delovanje generala Leona Rupnika in vlogo Lamberta Ehrlicha pri prizadevanju za samostojno državo. Slednji bi za svoje delovanje zagotovo zaslužil več pozornosti.

5. O tem močno dvomim. Časa po osamosvojitvi – avtor Medvešek se v knjigi posrečeno sprašuje: »Le čemu neki smo se morali še enkrat osvobajati od posledic narodnoosvobodilnega boja«, – pa tudi knjig za ocenjevanje je bilo dovolj, a se zgodovinarji in razlagalci NOB še vedno izogibajo soočanja z resnico in resnim primerjalnim razpravam brez ideološke obremenjenosti. Tudi ta knjiga bi lahko bila priložnost za to. Kako močna je ta zavrtost, lahko vidimo na primeru Dražgoš ali pa bitke na Javorovici. Kljub obilici relevantnih podatkov ni možno preseči enostranskih interpretacij. Ob omembi Dražgoš lahko spomnimo še na dogodke pri Frankolovem v februarju 1945, ko nihče od partizanov ni poskušal preprečiti demonstrativnega obešanja talcev v povračilo za napad na nemško motorizirano kolono.

6. Knjiga gotovo lahko služi srednješolcem, pa tudi drugim kot pomoč za boljše razumevanje bližnje preteklosti. Sama vsebina je primerna, oblika pač ne. Učbenik bi naj snov podajal v strnjeni obliki, jezikovno primerno in brez hipotetičnih razmišljanj v slogu, kako bi bilo, če bi bilo. Teh je v knjigi kar nekaj. Pogrešam predgovor, spremno besedo in navajanje vsebine opomb pod črto. Ob napakah v tekstu so vidne opombe nekoga, ki mu je bilo verjetno besedilo dano v predhodno branje. Veliko trditev in ugotovitev se večkrat ponavlja. Dobrodošla bi bila časovnica, iz katere bi bilo moč jasno razbrati sosledje komunističnih umorov in zapoznele reakcije demokratične strani na to krvavo dogajanje. Vidno manjka delo lektorja.

7. Knjiga je brez dvoma priporočljivo branje, saj na enem mestu zajame veliko že objavljenih virov. Avtorju ni bilo potrebno brskati po arhivih. Brez zapletenih zgodovinskih analiz mu je uspelo prikazati bistvo medvojnega dogajanja na slovenskem in manipuliranje komunistov z uporom proti okupatorju. Ni pa ne prva in ne edina, ki lahko, kot pravi vprašanje, pomaga sanirati slovensko zgodovinsko zavest.

7a. Revija Zaveza je s svojimi zapisi dodala neizmeren prispevek slovenskemu zgodovinskemu spominu. Žal je v širši javnosti prezrta. Za njo velja neke vrste medijski molk. O čemer se ne piše, ne govori, citira, to ne obstaja. Zelo prefinjena taktika tistih, ki jim vsebina ni všeč. Včasih so imeli moč pisanje zapleniti in prepovedati, sedaj ga pa namesto tega hote prezrejo in se nanj ne odzivajo. Lep primer takšnega početja je Bajtova knjiga Bermanov dosje, ki je takoj po izidu utonila v pozabo, pa bi glede na vsebino morala pretresti slovensko zgodovinsko zavest.

8. Običajno berem izmenično več knjig naenkrat. Tokrat sem ob Medveškovi knjigi prebiral še knjigo Franca Pedička z naslovom Razklani čas. V njej avtor iz lastnih medvojnih doživetij in opazovanj poda svoje videnje revolucije in komunistične zlorabe okupacije. Takole pravi o ‘tovarišici Revoluciji’:

”V začetku so bili njeni koraki skrivnostni in tihi, previdni in na zunaj plahi, navznoter pa odločni in polni premočrtnosti ter poguma. Šale ni poznala. Zahtevala je duha in dušo ter življenje. Bila je nosilka popolnoma nove izkušnje in stoodstotne predanosti ter s smrtjo zagrožene konspirativnosti. Vstop na njeno stran ni poznal umika. Vstopila pa je v našo domačijo z močjo strahovlade in oblastiželjnosti. Njene največje ‘priročnosti’ so bile laži in enoumnost, varanje in zvitost, brezobzirnost do drugačnosti in brezčutna ubijalnost.

Opremljena z vsemi temi atributi je ‘tovarišica Revolucija’ zakoračila med nas, v začetku predvsem med prebivalce v Ljubljanski pokrajini, kasneje pa tudi med ostali, pod okupatorjem trpeči del naše domovine. Kakšen satanizem zgodovine: s terorizmom osvobajati v suženjstvo pahnjeni narod, ljudstvo, ljudi.

Prvo uresničevanje vseh navedenih značilnosti iz osebne izkaznice tovarišice Revolucije se je kazalo v bogati beri ob italijanskem in deloma tudi nemškem kaznovalnem naskoku okupatorske vojske na notranjske in dolenjske vasi in zaselke. Vojaki revolucije, to je pojavljajoči se partizani, so nemočne ljudi s svojimi osvobodilnimi akcijami pehali pred puške in v ogenj okupatorja, sami pa so se pravočasno umikali v gozdove in na varno. S tem so domnevno prebujali duha upora med ljudmi, v resnici pa so jih pehali pred puške okupatorja in v ognjene zublje domačij ter celih vasi pa v muke internacij in krute maščevalnosti tujca. To ‘kolektivno’ ideološko revolucionarno ozaveščanje nemočnega prebivalstva je bilo še dopolnjevano z individualnimi likvidacijami vidnejših, drugače mislečih in delujočih Slovencev ob kar lepem toleriranju okupatorjev pri njihovih zločinih nad nemočnimi prebivalci. Kako množično je bilo pobijanje domačih ljudi in načrtno spregledovanje zločinskosti tujcev, se najlepše kaže iz objektivne govorice številk domačih in tujih padlih v Ljubljanski pokrajini v času vojen oziroma revolucije.”

Ta citat iz Pedičkove knjige sem dodal zato, ker se mi zdi, da je v literarni obliki na jasen način in iz osebnega izkustva v nekaj stavkih napisano to, kar Medvešek lepo dokazuje in razlaga skozi vsebino svoje knjige. Žal pogubne posledice revolucije čutimo še danes.

Figure 1. Molitev Tamino Petelinšek

1. Knjiga spada pod (boljše) poljudno zgodovinopisje in ne v kategorijo znanstvene literature, in to, čeprav je opremljena z opombami.

2. Knjiga je dober komentar dogajanja med drugo svetovno vojno za tiste, ki zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem poznajo in ocenjujejo brez plašnic na očeh, in daje veliko impulzov za premislek. Je primerno branje tudi za kritične medije, za razgledane izobražene laike, ni pa uporabna kot učbenik za srednje šole, tega namena seveda tudi nima, ker ni didaktično pripravljena, ne vsebuje vseh potrebnih osnovnih podatkov, ni kronološko urejena itd. Predvsem pa ni primerna zato, ker predpostavlja preveč znanja, ki ga niti maturanti – razan redkih izjem – nimajo.

Zaključki v glavnem sicer niso novi, razen morda tisti, ki nasprotuje nekemu konsenzu v javnosti, da so se Slovenci upravičeno ločili od Avstro-Ogrske in šli v Jugoslavijo. Avtor namreč piše, da je »najbolj katastrofalne posledice … slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja« (str. 11). Avtor podpira temeljito odkrito razpravo o drugi svetovni vojni, ki je po njegovem predpogoj za pomiritev in zlorabo zgodovine v politične namene. Temu lahko samo pritrdimo, dodati bi morali še to, da moramo priti do tega, da totalitarizme in totalitarne pojave ocenjujemo po enakih kriterijih.

Nekoliko moteče so nekatere opombe med oklepaji, ki deloma nasprotujejo tekstu in so deloma opremljene z navedbo »op. Lojze« (npr. str. 59). Kdo je Lojze? Je morda to knjigo sestavilo več avtorjev?

Medvešek špekulira tudi o tem, kaj bi se zgodilo ob drugačnem izzidu vojne, seveda se znanstveno zgodovinopisje ne more ukvarjati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo. V 26. poglavju zatrjuje (str. 216, 219), da bi v primeru, če partizani ne bi zmagali, Slovenija leta 1945 postala samostojna. Ta teza je tvegana že zaradi t. i. »Londonskih točk«, ki so jih SLS in liberalci sprejeli jeseni 1941 – na radiu London jih je objavil Alojzij Kuhar 23. 11. 1941, od tod tudi ime. Vsebovale so v sedmih programskih točkah med drugim tudi obnovo Jugoslavije in ustanovitev svobodne Slovenije kot samostojnega, z vsemi drugimi jugoslovanskimi deželami enakopravnega partnerja. Govorijo o notranji ureditvi kraljestva, o oblikovanju enotnega gospodarskega prostora z demokratičnim, socialnim, državnim in vladnim sistemom. Skupne zadeve bi naj bile še zunanja politika in obramba, poleg tega bi skupno določali splošne smernice skupnega življenja.

Nekatere širše povezave, ki pa so zelo pomebne za razumevanje dogajanja, manjkajo oz. so nezadostno prikazane. Tak primer je pakt Hitler–Stalin. Tako dela primerjavo s Poljsko (str. 51), ne da bi upošteval pakt, govori o sovjetski okupaciji baltskih držav (str. 68), ne da bi omenil sporazum, ki je med obema državama jasno razdelil del vzhodne Evrope. Dejansko je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani Nemčije, kateri je tudi pomagala pri dobavi surovin, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo, torej za oborožitev.

Tudi koroški plebiscit, ki ga večkrat omenja (npr. str. 84), nekako obvisi v zraku, ker ne navaja pravih vzrokov za izid, izpušča gospodarske vidike, pa seveda tudi napake na slovenski strani ter na strani jugoslovanske (srbske) vojske.

Avtor je sicer delal primerjave z drugimi državami, tudi z zahodnimi, vendar ne dovolj jasno. Tudi pojem kolaboracija ni povsem jasno opredeljen, kljub temu da seveda nazorno prikaže dilemo, v kateri se je znašel slovenski narod – na eni strani je bila okupacija, na drugi revolucija. Dobro bi bilo npr., da se razloži, kako so se pripravljali na vojno v drugih državah oz. na katerih prodročjih in zakaj so se odločili za sodelovanje. Kot primer bi lahko navedli Nizozemsko in Belgijo. Na Nizozemskem in v Belgiji so se že pred vojno pripravljali na možnost vojnega stanja, tako da bi v primeru okupacije lahko na družbeni ravni ohranili in dalje opravljali določene funkcije. Na Nizozemskem je bila v ta namen na vladi deponirana zapečatena ovojnica z napotki (npr.: da ministri zapustijo deželo, medtem ko naj državni sekretarji ostanejo in vzpostavijo stike z okupatorsko silo, da bi si s tem zagotovili ohranitev svojih delovnih področij); v Belgiji pa je od leta 1937 dalje obstajala celo »uradna knjiga civilne mobilizacije«, ki je poleg Haške konvencije iz leta 1907 vsebovala tudi določen zakon iz leta 1935. Po omenjenem zakonu naj bi državni uslužbenci, v primeru vkorakanja tujih sil, ostali na svojih položajih, ne da bi nudili kakršenkoli odpor. Jugoslavija pa je šla v vojno popolnoma nepripravljena.

3. Znanstvena literatura mora upoštevati vse dostopne vire in literaturo o obravnavani tematiki in jih tudi navesti. Ne sme izključevati virov in literature iz ideoloških razlogov. Mora biti zelo natančna, in če nekega vira ne more uskladiti, tega ne sme zamolčati. Seveda zgodovinar tudi ne sme služiti neki politični opciji oz. interesom. Za neodvisnega zgodovinarja je odločilen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Znanstveno delo mora najprej vsebovati točen prikaz predmeta, primarnih in sekundarnih virov, na katerih prikaz sloni, šele potem se lahko loti komentiranja in prikaza širših povezav in primerjav. Tako delo pa je seveda lahko osnova za bolj poljudni, žurnalistični prikaz oz. komentar, ki je zelo pomemben, saj suhoparno znanstveno delo ni vedno primerno za širše branje. Poljudnoznanstvene publikacije ne potrebujejo točnih navedb, naslovljene so na širšo javnost. Pri tem se lahko zgodi, da zgodovino (namerno ali pa tudi ne) poenostavijo, da jo popačijo ali v najslabšem primeru celo falzificirajo. Dobre poljudnoznanstvene knjige pa širijo znanje zgodovine daleč preko stroke. Idealno je, če grade na spoznanjih, izsledkih zgodovinske znanosti. V to kategorijo bi spadala tudi predložena publikacija.

4. Kot že omenjeno, se zgodovinopisje gradi počasi. Profesionalni zgodovinar zbira in pregleda najprej vse dostopne vire, jih potem po pravilih stroke obravnava in interpretira ter končno svoje zaključke predstavi javnosti v diskusijo. Dogajanja ni moč razumeti, če niso opravljene osnovne raziskave in analize. V slovenski zgodovini je še kar nekaj belih lis, katerih se povojno zgodovinopisje ali ni lotilo ali pa jih je preučevalo z ideološkimi predpostavkami. Interpretacije se lahko razlikujejo, slonijo pa vedno na dokazih, ki jih ne moremo spreminjati. Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Kakor je 1+1=2, tako resno zgodovinopisje ne more negirati Auschwitza, Kočevskega roga, Hude jame itd. Zgodovinopisje lahko primerjamo z mozaikom, čim več kamenčkov je znanih, tem bolj se približamo zgodovinski resnici, četudi je mogoče nikoli ne dosežemo povsem. Kaj takega je seveda možno samo v svobodni družbi. Zato bi zgodovinar že po svoji profesiji moral biti nasprotnik vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma. To lahko seveda imenujemo tudi civilizacijo.

5. Totalitarni režimi – tako fašistični kot nacionalsocialistični in komunistični – ne dopuščajo neodvisnega zgodovinopisja. Slovenija je bila vse od leta 1941 – na Primorskem pa že po prvi svetovni vojni – pod knuto totalitarnih sil, ki svobodnega razmišljanja in s tem tudi neodvisnega zgodovinopisja niso trpele. Ker je komunistična partija vladala najdalj časa, je seveda s svojim pretežno tendencioznim komunistično-ideološkim gledanjem na svet zgodovinopisju najbolj škodovala. Posledice marksistične šole in zgodovinopisja so zelo občutne še danes. Samoumevno je torej bilo, da je politična sprememba v letu 1990 tudi za zgodovinopisje zelo pomemba. Medtem ko je bilo komunistično zgodovinopisje propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov, mora zgodovinopisje v demokratični družbi najti pot nazaj k znanstvenim pravilom stroke. Nova interpretacija zgodovine je potrebna, in sicer interpretacija, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Zgodovinopisje kot znanost, to je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu, je zadolženo zvestobi dejstvom, z drugimi besedami, zgodovinski resnici. Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu – ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Zgodovinska znanost mora biti v svojih izjavah jasna in neprizanesljiva.

Figure 1. Tudi v skromnem domu je lahko toplo Mirko Kambič

6. Potrebna je diferenciacija. So zgodovinarji, ki so bili hlapci ideologije, kljub temu, da so vedeli, da je zgodovinska resnica drugačna. To so delali bodisi zato, ker so zastopali mnenje, da so za dosego cilja, ki si ga je zastavila komunistična partija, dovoljena vsa sredstva, bodisi zaradi kariere, privilegijev, iz strahu, zaradi prisile itd. Nekateri pa so to delali dejansko iz prepričanja. Tak zamegljen pogled pa je seveda predvsem tudi produkt ateistične indoktrinacije šolstva in publicistike v času totalitarnega komunističnega režima.

7. Iz zgornjega sledi, da so nekateri resnično »lizuni oblasti«, vendar tako posploševanje ni umestno. Iz vrst teh t. i. »lizunov« prav gotovo ne izhajajo zgodovinarji, ki delajo po kriterijih stroke.

8. V prejšnjih odgovorih je pojasnjeno, kako naj zgodovinar dela.

9. To bi lahko naredila Zveza zgodovinskih društev, ki je obstajala že v komunističnih časih, ali pa inštitucije, ki so takrat že bile, kot npr. Inštitut za novejšo zgodovino, ki se je takrat imenoval Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Vendar je komaj pričakovati, da bodo svoje propagandno delo obžalovali (še živeči) zgodovinarji, ki so bili v raznih ideoloških zgodovinskih gremijih, zgodovinski komisiji CK in podobno. Redki so tisti, ki so spregledali in se zavzemajo za neodvisno zgodovinopisje. Ti pa imajo zelo težko stališče, ker se takoj soočijo z žaljivkami prejšnjih somišljenikov, češ da so konvertiti. Od zgodovinarjev, ki pa niso delovali enostransko, se kaj takega seveda ne more in ne sme pričakovati. Bolj pomembno kot to, da zgodovinska in pravna društva, sodišča itd. obžalujejo svoje delovanje, je, da na državni ravni pride končno do obsodbe vseh totalitarizmov, torej tudi komunizma.

9a. Med referenčnimi deli ne manjka samo Zaveza, manjka cela vrsta razprav, ki so pomembne za razumevanje obravnavanega obdobja. Avtor seveda ni zgodovinar in tudi ni vezan na pravila stroke. Iz napisanega lahko upravičeno domnevamo, da pozna več literature, kot jo citira. Zakaj pa česa ni uporabil, je vprašanje, ki bi ga morali postaviti njemu.

1. Poljudna zgodovina je tista, kjer se z vsebino znanstvenih in visoko strokovnih del seznanja širše kroge bralcev. To pomeni, da se mora pisec truditi tudi zapletene stvari povedati čim bolj preprosto in jasno. Po tej definiciji je večina poglavji v knjigi poljudnih.

2. V marsičem jo presega. Način razvijanja teme v poljudni zgodovini temelji na razlagi, le redko na utemeljevanju. Pričujoča knjiga pa marsikje poskuša prav to, utemeljiti določene pojave.

3. Mislim, da sem že povedala. Knjiga ni čisto enotna kar se tiče nivoja znanstvenosti in poljudnosti. Marsikje se celo v istem poglavju stvari prepletajo.

Če se ustavimo samo pri naslovu, ki je res fantastičen in teži k poljudnosti, ga vendarle ni možno znanstveno zavreči. Naj kdo poskusi.

4. S pojmom civilizacija se še operira, le da se ga grobo zlorablja. Tako lahko slišimo o kitajski, črnski, podsaharski in podobnih civilizacijah.

Vsekakor je pri razumevanju zgodovine potrebno upoštevati civilizacijo, če se le družba ali del družbe, tako kot se je zgodilo pri nas, ne odloči, da bo sestopila iz nje in prešla v popolno barbarstvo. Potem lahko le analiziramo, kaj se je zgodilo v njihovih glavah. Dostojevski bi rekel, da se je zgodil »požar v glavah«.

5. Absolutno, ker ne upošteva naravnih in moralnih zakonov. Samo za primer, da ne dolgovezim: Zločin na strani tistih, ki so formalno izgubili vojno, je zločin, zločin na drugi strani pa herojsko dejanje, ki ga je potrebno še vedno opravičevati in celo povzdigovati.

6. Komunistična ideologija je pokvarila vse elemente, vse pore družbe. Redki so bili iz take snovi, da so se temu upirali. Zakaj bi bili zgodovinarji iz tega izvzeti? Je bilo sploh možno dobiti službo na fakulteti ali na inštitutu brez kolaboracije? To ni njim v bran, ampak res niso posebno posvečeni, da bi lahko pričakovali, da bi bili drugačni.

Nenaravno in nerazumljivo pa je, da zgodovinarji še danes branijo resnico, ki so jo zapisali v času kolaboracije. Ne branijo jo samo nekdanji avtorji, ampak tudi njihovi nasledniki, se pravi moja generacija, rojena trideset let po vojni. To bi nas moralo zelo skrbeti.

7. Če misel velja tudi za zgodovinarje v demokratičnih državah, ne vem. Pri nas pa o tem res ni vredno izgubljati besed. Če temu ne bi bilo tako, bi vendarle že imeli vsaj eno pravo znanstveno delo o Kočevskem rogu ali Hudi jami. Če temu ne bi bilo tako, bi v muzeju v Kočevju kaj vedeli o genocidu. Primere bi lahko naštevali v nedogled.

8. Ali če obrnemo: misliti o neki stvari in misliti neko stvar ni isto. Slednje pripelje do resnice.

9. Na to sem prav v Zavezi že večkrat opozorila. To ni nujno samo za rehabilitacijo, kot pravite vi, ampak posledično za vzpostavitev možnosti, da se narod v prihodnosti normalno razvija.

9a. To me čudi. Zakaj jo avtor ni omenil, ne vem. Mi je pa jasno, da Zaveza med zgodovinarji velja, kot sem večkrat slišala, za »skrajno« revijo. Ima negativen prizvok.

Mimogrede, je še skoraj na pol ilegalna. Pred leti smo jo poskušali prodajati preko ene največjih slovenskih založb in knjigarn. Sprva so nam obljubljali, da jo bodo prodajali, ko pa so se odgovorni seznanili z vsebino, so nam jo zavrnili. Mislim, da je ni vzela niti ena njihova poslovalnica.

1. Le nekaj tednov nas še loči od vsakoletne proslave dražgoške bitke, ki bi jo lahko vzeli za enega od simbolov našega mita o NOB. Sergej Kraigher, ki je 22. julija 1976 odkril spomenik v Dražgošah, je začel svoj slavnostni govor takole: »Lansko leto prav na ta dan smo proslavljali 30-letnico zmage našega narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije s polaganjem temelja za spomenik dražgoški bitki, ki ga odkrivamo danes ob proslavljanju 35-letnice vstaje našega naroda. Dražgoše, po tej junaški tridnevni bitki Cankarjevega bataljona požgana in do tal porušena slovenska vas, v kateri je nemški okupator pobil 41 vaščanov, sedaj pa novega življenja polna krajevna skupnost, so tako dve leti zaporedoma prizorišče skupnega slavja za zgodovino našega naroda in za razvoj socialistične revolucije najpomembnejšega praznika.«

Namen tega sestavka seveda ni razmislek o dražgoški bitki, ampak o knjigi Gregorja Medveška Mit o NOB, vendar najprej nekaj misli o njej. Kaj se je zgodilo 22. julija 1941, na dan, ki ga je Kraigher toliko poudarjal ob odkritju spomenika dražgoški bitki, zakaj smo kasneje skozi desetletja ta dan praznovali kot državni praznik – dan vstaje slovenskega naroda? Če bi sodili po imenu praznika, bi rekli, da se je na ta dan zgodilo nekaj odločilnega v rezistenci proti italijanskemu ali nemškemu okupatorju. Pa ni bilo nič takega, pač pa so trije partizani pod Šmarno goro iz zasede streljali na slovenskega orožnika Franca Žnidaršiča. Le en mesec pred tem, 22. junija 1941, je Hitlerjeva armada napadla Sovjetsko zvezo in s tem prekinila nemško-sovjetsko prijateljstvo, ki so ga bili po navodilih kominterne dolžni upoštevati tudi slovenski komunisti in njihovi somišljeniki. Nobena skrivnost ni, da je bila Angela Vode tedaj izključena iz partije, ker je tem navodilom javno nasprotovala. Protiimperialistična fronta se je šele po 22. juniju 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto.

O dražgoški bitki se je desetletja govorilo, da je bila edinstvena bitka v takratni okupirani Evropi. Da, edinstvena po tem, kako so komunisti prepustili vas in vaščane brezobzirnemu maščevanju nacističnega okupatorja in potem celih petdeset let dovoljevali o tem povedati samo tisto, kar se je ujemalo z njihovim mitom dražgoške bitke. Selškega župana Franca Benedika – Dražgoše so spadale med vojno pod občino Selca – so nekaj mesecev kasneje ubili kot izdajalca, čeprav se je v okviru svojih možnosti zavzel za Dražgošane in jim kljub skoraj brezupni situaciji skušal pomagati. Kmalu zatem so neke noči v Dolenji vasi, od koder je bil župan doma, umorili še njegovo ženo in sina ter nekaj vaščanov. Kakšno zvezo je imelo to z osvobodilnim bojem? In o tem se ni v zgodbah o junakih dražgoške bitke in njihovi veliki žrtvi nikoli govorilo. Saj bi to razblinilo dražgoški mit.

V enem prvih poglavij Medveškove knjige Mit o NOB beremo, da je govorjenje, kako so okupatorji obsodili slovenski narod na izginotje in da je bil zato upor, ki ga je organizirala in izpeljala OF, nujen, pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo … Prav zaradi partizanskega NOB je slovenski narod utrpel žrtve, ki so bile relativno nekajkrat višje kot pri drugih primerljivih okupiranih evropskih narodih. Tudi uporabo famoznih fraz »boj proti okupatorju« in »osvobodilni boj« smatra Medvešek za zavajanje in manipulacijo. Po njegovem je pravilen izraz za označitev partizanskega boja »boj za komunistično oblast«. Izgon okupatorja ni bil končni cilj partizanskega boja, ampak le pogoj, da so komunisti lahko prišli na oblast. Kardelj je že jeseni 1940 povedal, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj napreden. Naprednost je za Kardelja pomenila služenje koristim Sovjetske zveze in revolucije. Komunisti so vodili boj proti okupatorju zato, da bi po vojni prevzeli diktatorsko oblast, zato ta boj ni bil osvobodilen. Navzočnost tujih okupatorjev jim je omogočila pridobivanje borcev v svojo vojsko, katere glavni cilj ni bil boj proti okupatorju za osvoboditev naroda, ampak komunistična revolucija in prevzem oblasti.

2. V naši reviji Zaveza, ki izhaja že skoraj 20 let, je od začetka tudi rubrika Kako se je začelo, ki obravnava zlasti dogodke iz začetkov boljševistične revolucije pri nas in vzroke za oborožen protikomunistični odpor. Komunistična partija je pod krinko OF v času največje narodove stiske začela svoj pohod na oblast s pobijanjem domačih ljudi, svojih političnih nasprotnikov, in jih s tem prisilila k samoobrambi, ki pa brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Čeprav so si dogodki okrog ustanovitve posameznih vaških straž precej podobni, je povsod tudi kaka posebnost, ki pa je bila navadno odločilna za začetek oboroženega protikomunističnega odpora v fari ali občini. Za vsako od teh zgodb stoji eden ali več konkretnih pričevalcev, čeprav marsikdo ni hotel biti imenovan; vsako od teh pričevanj je zraslo iz osebne izkušnje in trpljenja.

Če sporočilo teh zgodb primerjamo z interpretacijo ključnih momentov Medveškove knjige, hitro ugotovimo, da sta v veliki meri skladna. Seveda so tudi nekatera odstopanja od te skladnosti in našega splošnega vedenja, na primer poglavje Jugoslovanska zabloda na začetku knjige. Čeprav se z marsikatero trditvijo tega poglavja strinjamo, v celoti ne moremo pritrditvi avtorju, ko govori o katastrofalnih posledicah, ki jih je slovenskemu narodu prinesla »jugoslovanska ideja«. Ali je res samo povezovanje z drugimi Slovani del Slovencev porinilo najprej v naročje nemškega političnega tabora in nato k odpovedi slovenski in privzetju nemške etnične identitete? Bi res vzdržali v nemškem morju, ki nam je bilo v narodnostnem pogledu izrazito nenaklonjeno?

Figure 1. Da se ne pozabi Tamino Petelinšek

5. Naši zgodovinarji se temam, kot je »mit o NOB«, radi izognejo. Nekateri še mislijo, da je prava zgodovina že napisana, in se zato ne spuščajo v debate o njenem spreminjanju, zlasti kar se tiče partizanskega osvobodilnega boja, drugi pa ob tem težko plavajo proti toku. Nazorna slika tega stanja so naši zgodovinski učbeniki. Revija Zaveza je pred nedavnim o tem prinesla nekaj dobrih člankov. Dokler bo tako, je težko pričakovati, da se bo kak viden zgodovinar zavzel za knjigo, kot je Mit o NOB.

6, 7. Ni dvoma, da bi bila Medveškova knjiga primerna za srednje šole oziroma gimnazije. Veliko bi pomenilo že to, da bi jo učitelji zgodovine priporočili dijakom kot dopolnilno branje. Toda … ? Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti tudi starejšim bralcem, saj jim lahko bistveno razširi obzorje in prinese več jasnosti o polpretekli zgodovini.

7a. Del odgovora na vprašanje, zakaj med referenčnimi deli Medveškove knjige ni revije Zaveza, je v njegovi ugotovitvi, da v Sloveniji prevladujejo zgodovinsko neuki ljudje z opranimi možgani. Ali bi ti ljudje segli po knjigi, ki bi med svojimi viri navajala revijo, ki že dvajset let dopoveduje in dokazuje, da slovenski protikomunisti niso bili kolaboranti, da glavni in končni namen partizanskega boja med vojno ni bil izgon okupatorja in osvoboditev domovine, ampak uničenje domačih političnih nasprotnikov in priprava terena za vzpon na oblast po vojni?

Avtor na koncu knjige spregovori tudi o odnosu »moderne slovenske politične desnice do dogodkov med 2. svetovno vojno na naših tleh: »Pogled slovenskih političnih strank, ki se prištevajo desno od sredine, na našo polpreteklo zgodovino, je nekonsistenten, za razliko od levice, katere pogled je logičen in dosleden … Desnica smatra, da je bil režim, ki je vladal od 1945 do 1990, nelegitimen, čeprav se na njeni strani najdejo tudi taki, ki menijo, da so bile tedaj tudi dobre stvari. Toda, ko gre za pogled na obdobje 2. svetovne vojne, postanejo stvari bolj zapletene. Levica je tudi tu enotna. Edino, kar po njenem mnenju do neke mere kazi podobo NOB, so povojni poboji. Odnos desnice do dogajanja v letih 1941–45 je precej bolj nedorečen. Zdi se, da so razpeti po eni strani med uradnim mitom partizanstva kot narodnoosvobodilnega gibanja ter komunističnim značajem partizanstva, do česar so zadržani zaradi svojega protikomunizma. Po drugi strani pa so razdvojeni med protikomunizmom domobranstva in njegovo kolaboracionistično podobo, katere prav tako ne spodbijajo. Kar se njihovega odnosa do domobranstva tiče, je pri njih viden vpliv komunistične propagande. Poskušajo najti olajševalne okoliščine za to kolaboracijo, ne pa je tudi opravičiti, poleg tega pa je vidna njihova zadrega, ko je treba govoriti o teh stvareh.« Res si ne znamo pojasniti, zakaj avtor kljub tem in še drugim podobnim ugotovitvam popolnoma prezre revijo Zaveza, ki ima glede tega jasna stališča.

8. Zanimiva je avtorjeva misel o vsestranski javni razpravi o medvojnem dogajanju na Slovenskem, ki se je postkomunistična levica boji, ker bi utegnila spremeniti trenutno prevladujočo in njej koristno predstavo o tem dogajanju. Rehabilitacija medvojne protirevolucije v slovenski javnosti bi po njegovem morala biti eden glavnih srednjeročnih ciljev političnih sil, ki predstavljajo diskontinuiteto s komunističnim režimom. Nelogično je biti v politiki na desni strani, to je na strani demokracije, in hkrati podpirati gibanje, ki je imelo za cilj uvedbo komunizma. Ti dve zadevi bi morali postati nezdružljivi.

Za konec tega skromnega razmišljanja o knjigi Mit o NOB pa naj ponovimo njen zadnji stavek: »Do narodne sprave ne bo moglo priti brez drugačnega pogleda na naše medvojno dogajanje od tistega, ki ga je narodu vsiljeval komunistični režim in se v bolj prefinjeni obliki vsiljuje še danes ter je zato prevladujoč v ljudski zavesti.«

Figure 2. Da bo lepše Tamino Petelinšek

A. Anketa za poznavalce – nezgodovinarje

1. Ali so v knjigi upoštevani ključni momenti zajetega obdobja?

2. Ali so interpretacije navedenih momentov v skladu z Vašim védenjem? Katere niso in zakaj ne? Navedite eno.

3. Ali je kateri od navedenih momentov – z interpretacijo, ki ga spremlja – nov? Ali vpliva na razumetje celotnega dogajanja?

4. Ali ima pripoved, podana v knjigi, prazna mesta, ki bi bila pomembna za razumevanje celote? Katera? Navedite eno ali dve.

5. Ali imate za nujno ali celo za zelo nujno, da bi kdo od zgodovinarjev, iz tabora postboljševiške apologetike, pregledal knjigo od točke do točke in jih, če je mogoče, stvarno in eksaktno zavrnil? To bi razkrilo ideološko fakturo večinskega slovenskega zgodovinopisja državljanske vojne.

6. Ali bi bila knjiga primeren učbenik ali pomožni učbenik za srednje šole, na primer za gimnazije?

7. Ali knjigo priporočate, zelo priporočate ali urgentno priporočate za uravnoteženje ali celo za sanacijo slovenske zgodovinske zavesti?

7a. Zakaj med referenčnimi deli ni navedena Zaveza?

8. Navedite kako misel, ki zadeva knjigo, a ni bila zajeta v anketnih vprašanjih.

B. Anketa za poznavalce – zgodovinarje

1. Ali pričujoče knjiga spada v poljudno zgodovino?

2. Ali zadovoljuje kriterije takšne zgodovine? Ali jo presega? V čem?

3. V čem se znanstvena zgodovina loči od poljudne? Ali je v pričujoči knjigi najti tudi znanstvene prvine?

4. Današnji zgodovinarji ne operirajo več s pojmom civilizacije. Ali trpi zgodovina zaradi tega škodo? Ali lahko kaj poveste o velikosti prostora, ki je potreben za razumetje kakega dogajanja? Tak prostor je na primer civilizacija.

5. Po vrnitvi Slovenije v civilizacijo se je pojavila potreba po reviziji zgodovine. Postboljševiška apologetika se nad to naravno in nujno zahtevo pohujšuje. Kaj mislite vi?

6. Kako si je mogoče razlagati, da so v preteklosti zgodovinarji tako izgubili spoštovanje do človeka, da so v prikazovanju njegove preteklosti v celoti stopili v službo ideologije? Da so, ko so na primer govorili o kolaboraciji, sami neženirano in nesramno kolaborirali?

7. Kaj mislite o sodbi angleškega zgodovinarja Huga Trevor-Roperja: »Zgodovinarji so na splošno veliki lizuni oblasti.« Pomislite na slovenske zgodovinarje po revoluciji.

8. Za zgodovinarje posebej velja misel pesnika Williama Blaka: »Na laž je vezan tisti, ki gleda z očmi in ne skozi nje.«

9. Ali se Vam ne zdi, da je za rehabilitacijo narodovega samozavedanja nujno, da zgodovinarji s posebno izjavo obžalujejo vso škodo, ki so jo naredili slovenskemu spominu, in vse žalitve ponižanih in razžaljenih?

9a. Zakaj med referenčnimi deli ni omenjena Zaveza?

Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko sem spisal prvo poglavje svoje knjige, še več let pa je minilo od trenutka, ko sem prebral Črne bukve, knjigo, ki me je do konca in še naprej razdražila, da sem se podal v raziskovanje naše polpretekle zgodovine. Tudi Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti.

Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal. In prav iz tega razloga sem se odločil, da (pa čeprav sem po izobrazbi »samo« natakar in me imajo nekateri ljudje za nedeljskega zgodovinarja) izdam knjigo, ki nosi zelo pomenljiv naslov, naslov »MIT O NOB«.

Zakaj takšen naslov, se bo kdo vprašal. Odgovor je na dlani, vsaj za tiste, ki se vsaj kanček spoznajo in zanimajo za dogajanje v naši polpretekli zgodovini.

Knjiga sama zelo nazorno vodi bralca skozi dogajanje med drugo svetovno vojno na področju naše prelepe domovine. Ta knjiga je obvezna za vse tiste, ki ste v zadregi, ko je govor o stvareh v zvezi drugo svetovno vojno na naših tleh, ker ne znate utemeljiti zgodovinskega pogleda, skladnega z vašim političnim prepričanjem.

Če se ne strinjate, da je bilo vse dogajanje tako črno-belo, da so bili domobranci izdajalci, partizani borci za svobodo, »NOB« pa junaško dejanje, pa tega prepričanja ne znate utemeljiti, morate prebrati to knjigo. Ta knjiga je edinstvena po tem, da podprta z več kot 100 dokumentarnimi viri na prepričljiv način ter v sistematični in lahko razumljivi obliki podaja alternativni pogled na našo polpreteklo zgodovino ter postavlja na laž vse rdeče mite o njej.

Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med drugo svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje, zato ni preostalo drugega kot upor proti tem okupatorjem, da bi se preprečil njihovi genocidni načrt. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor, in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodnoosvobodilna.

To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z opranimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo. In skrajni čas je, da tem LAŽEM naredimo konec enkrat za vselej.

Tisti, ki to pravijo, dejansko trdijo, da se je v mali Sloveniji odločil izid druge svetovne vojne oziroma da bi sile osi izgubile svetovno vojno, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihove »NOB«.

Za nekoga, ki ve, da so nemške izgube na Slovenskem znašale 6 tisoč padlih vojakov, na vseh bojiščih pa skupaj 4 milijone, je taka trditev smešna. Za tiste sile protiosne koalicije, ki so zadale nemškemu vojnemu stroju mnogo večje izgube od slovenskih partizanov, pa žaljiva. Tudi delež nemških vojakov, angažiranih na slovenskem ozemlju, ni bil nikoli večji kot nekaj promilov vse nemške vojske, ki je na višku številčnosti spomladi 1944 imela 9 milijonov pripadnikov. Glede na ta dejstva je jasno, da partizanski boj v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) ni odločilno vplival na izid druge svetovne vojne, takega učinka tudi ne bi moglo imeti nobeno drugo odporniško gibanje v Sloveniji. To seveda tudi pomeni, da bi okupacija Slovenije s strani sil osi prenehala, tudi če ne bi bilo »NOB«, in da ni bil »NOB« tisti, ki je prekrižal načrte okupatorjem. Načrti okupatorjev iz sil osi so resnično srednjeročno (v primeru nemških in madžarskih okupatorjev, ki so izvajali odkrito in nasilno asimilacijo) in dolgoročno (na italijanskem zasedbenem področju) ogrožali obstoj slovenskega naroda (tu ni šlo za kratkoročno ogrožanje po vzoru na »končno rešitev judovskega vprašanja«), vendar je bilo za končno usodo teh načrtov odločilno dogajanje na glavnih evropskih in svetovnih bojiščih, na katero pa smo Slovenci sami mogli vplivati le v mikroskopsko majhni meri. V primeru drugačnega razpleta na teh bojiščih ne bi nobeno slovensko odporništvo moglo spremeniti tako doseženega izida druge svetovne vojne.

V hipotetičnem primeru mednarodnega (to je zavezniškega) priznanja osne okupacije Slovenije bi bila usoda slovenskega naroda izpostavljena na milost in nemilost okupatorjem in v neugodnem razmerju sil znotraj takega mednarodnega okvirja bi prej ali slej zamrl tudi oboroženi odpor proti okupaciji, kot se je zgodilo z odporniškima gibanjema, ki sta leta 1944 nastopili proti sovjetski okupaciji Litve in Ukrajine.

Največji problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945–1990, je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki se je do onemoglosti ponavljal v šolah, medijih in vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da opere ljudem možgane, tako da bodo ti mnenja, da je komunistična oblast legitimna in da je prišla na oblast na legitimen način; izza današnjega ponavljanja te pravljice pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima in njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast.

Nezmožnost slovenskega (in jugoslovanskega, ker dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni mogoče ločiti od dogajanja v Jugoslaviji) odporništva, da odločilno vpliva na izid druge svetovne vojne, ne pomeni, da je bil sleherni odpor proti okupatorjem nepotreben ali nekoristen. Tudi protikomunisti niso trdili tega in so celo ustanovili odporniške organizacije še prej kot komunisti, vendar pa so nasprotovali oboroženemu boju proti okupatorju leta 1941, ko je bil okupator še močan, in se zavzemali za začetek oboroženega odpora po odločilni oslabitvi sil osi na svetovnih bojiščih, ko bi po posvetovanju z zahodnimi zavezniki jugoslovanska vlada s sedežem v Londonu prižgala zeleno luč za začetek oboroženega odpora.

Za komuniste in uradno zgodovino je ta odgovoren pristop pomenil »politiko čakanja«. Dejstvo pa je, da so tudi komunisti »čakali«, preden so začeli z oboroženim bojem, in sicer dobra dva meseca do 22. 6. 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo (SZ). Komunistična internacionala (Kominterna) je tedaj poslala svojim članicam – sekcijam, med drugim tudi Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), ukaz, naj takoj začnejo z oboroženim bojem proti silam osi, da bi se razbremenila »domovina socializma«, in za jugoslovanske in slovenske komuniste se ni postavljalo vprašanje, ali bodo svojo »proletarsko dolžnost« do »dežele delavcev in kmetov« izpolnili ali ne. Na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Edvard Kardelj v svojem referatu dejal, da bodo komunisti sodelovali v obrambi Jugoslavije (v kontekstu morebitne agresije sil osi) le, če bo ta boj »napreden«, hkrati pa bodo napadali »buržoazijo«, češ da se ne bojuje dovolj dosledno. »Naprednost« je v tedanjem komunističnem besednjaku pomenila bodisi pomoč SZ ali pa komunistični prevzem oblasti. Kominterna (oziroma Stalin, katerega orodje je Kominterna bila) je imela pred očmi predvsem prvi vidik »naprednosti«, KPJ pa drugega. Z nemškim napadom na SZ so nastopili pogoji, ko je »boj proti okupatorju« osi postal »napreden« in komunisti so začeli z njim. V nasprotju z navodili iz Moskve jugoslovanski komunisti v oboroženem boju proti okupatorju niso videli zgolj sredstva, da se razbremeni SZ, temveč v prvi vrsti sredstvo za osvojitev monopolne oblasti v Jugoslaviji.

Kot je znano, je komunistični projekt (»brezrazredna družba«) nemogoče uresničiti na parlamentaren demokratičen način. Tudi, če bi stranka nosilka takšnega projekta prišla na oblast po zmagi na volitvah (kar se ni zgodilo nikjer), bi bilo za zagotovitev kontinuitete tega projekta nujno potrebno preprečiti možnost vrnitve nazaj po morebitnem porazu KP na naslednjih volitvah, kar zahteva likvidacijo političnega pluralizma in zagotovitev monopolne oblasti te stranke. V marksističnem izrazoslovju se prigrabitvi monopolne oblasti KP reče (proletarska, socialistična, ljudska ali podoben pridevnik) revolucija. Jugoslovanskim komunistom je okupacija sil osi med drugo svetovno vojno ponudila enkratno priložnost, da prigrabijo monopolno oblast. Oni niso preveč prikrivali, da je njihov dolgoročni strateški sovražnik jugoslovanska vlada, ki se je pred okupatorji zatekla v London, medtem ko so bili okupatorji iz sil osi po eni strani njihov kratkoročni taktični sovražnik za obdobje do kapitulacije teh sil, po drugi strani pa neprecenljiv zaveznik pri mobilizaciji v njihovo vojsko z izkoriščanjem domoljubnih čustev prebivalstva in prikrivanjem pravega cilja njihovega boja. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je KPJ, misleč da je čas dozorel za »revolucionarno akcijo za zrušenje kapitalizma«, pozvala k oboroženi vstaji, vendar odziva med ljudstvom ni bilo. Partija sama pa je bila v konfrontaciji z oblastjo, ki je sledila, razbita in potisnjena še globlje v ilegalo. Za razliko od tega je nov poziv na vstajo iz leta 1941, z istimi strateškimi cilji kot tisti iz leta 1929, naletel na odziv med prebivalstvom, za kar so se komunisti lahko zahvalili tuji okupaciji delov Jugoslavije, med njimi celotne Slovenije.

Navzočnost tujih okupatorjev je omogočila komunistom genialno manipulacijo, ko so s propagando boja za narodno osvoboditev pridobivali rekrute v svojo vojsko, katere končni cilj je bila »razredna osvoboditev delovnega ljudstva«, to je vzpostavitev »oblasti delavskega razreda« na čelu s KP kot njegovo »avantgardo«, z drugimi besedami, vzpostavitev komunistične diktature. Ne drži, da so se komunisti hkrati z vodenjem osvobodilnega boja proti okupatorju kot njihovi glavni dejavnosti borili tudi za svoj prevzem oblasti po vojni, temveč so komunisti vodili boj proti okupatorju zato, da bi prevzeli diktatorsko oblast po vojni, zaradi česar ta boj, ki so ga vodili, ni bil osvobodilen.

Lahko se reče, da je od vseh nekdanjih socialističnih držav srednje in vzhodne Evrope, ki so že vstopile v EU ali to nameravajo, Slovenija tista država, v kateri so politične stranke, ki so naslednice organizacij nekdanjega komunističnega režima in torej spadajo k politični levici, v zadnjih 18 letih od uvedbe političnega pluralizma ohranile največji vpliv v političnem in javnem življenju, hkrati pa je bila politična desnica od vseh teh držav najmanj uspešna.

Obstaja več vzrokov za tako stanje, toda glavni vzrok leži v nesposobnosti politične desnice na Slovenskem, točneje v njenih voditeljih, ki so veliki meri še isti kot ob začetku političnega pluralizma 1989–1990. Ti voditelji desnice po eni strani profesionalno ne obvladajo politične obrti, po drugi strani pa je tudi pri njih po 20 letih od spremembe sistema še vedno viden učinek večdesetletne indoktrinacije iz socialističnega obdobja, ki je največjemu delu prebivalstva oprala možgane in vkalupila njihov način mišljenja na način, ki je bil pogodu komunističnim oblastnikom, danes pa ustreza njihovim idejnim naslednikom. Zaradi vsega tega desničarske stranke niso javnosti ponudile ustrezne programske vizije, ki bi služila kot resna alternativa levičarskim silam, hkrati pa so storile celo vrsto strateških in taktičnih napak, od katerih mnoge niso več popravljive.

Če razčlenimo vzroke, ki so privedli do prevlade politične levice v Sloveniji, jih lahko razdelimo na subjektivne (ki so bili rezultat delovanja slovenskih političnih dejavnikov) in objektivne (tiste, na katere ti dejavniki niso mogli vplivati). Od slednjih je najpomembnejše zgodovinsko dejstvo, da je v drugih vzhodnoevropskih državah komuniste bolj ali manj neposredno spravila na oblast sovjetska Rdeča armada, zaradi česar je bila v očeh prebivalstva teh držav legitimnost komunističnih režimov, kljub vsej propagandi in indoktrinaciji, manjša kot v Sloveniji, kjer komunizem ni bil prinesen na bajonetih Rdeče armade.

Ob prehodu v demokracijo je to imelo za posledico večjo diskreditacijo in marginalizacijo političnih sil s pozitivnim odnosom do komunistične preteklosti kot pri nas. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da komunizem ni bil prinesen od drugod, čeprav je resnica ta, da je zmago komunizma na naših tleh odločil vdor jugopartizanske armade v Slovenijo zadnje dni aprila in v začetku maja 1945, kljub temu, da je v sami Sloveniji obstajalo močno domače partizansko gibanje.

Vendar pa se ta vdor jugovojske v Sloveniji ne doživlja kot razlog za delegitimizacijo komunističnega režima, kot denimo na Hrvaškem. Razlog je ta, da vojska, ki je spomladi 1945 vdrla v Slovenijo, ni bila sestavljena iz narodov, s katerimi bi bili Slovenci v sporu, medtem ko na Hrvaškem vlada prepričanje (ne povsem utemeljeno), da so jim komunizem prinesli njihovi etnični rivali Srbi, ki so tvorili glavnino vojske, ki je spomladi 1945 prodrla iz jugovzhodnega dela Jugoslavije na severozahod.

Naši komunisti so legitimnost svoje vladavine črpali iz svojega vodenja tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja« med drugo svetovno vojno in uspelo jim je večino ljudi prepričati o upravičenosti početja, ki jih je pripeljalo na oblast, dasiravno ne tudi o legitimnosti same njihove vladavine več desetletij pozneje. Slovenski prehod v demokracijo je bil precej bolj postopen kot pri drugih nekdanjih komunističnih državah, kar je omogočilo staremu režimu, da se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot pa so to lahko storili režimi, kjer je bil prehod hitrejši.

Knjiga »MIT O NOB« je pisana v dobri veri, za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, in ne glede na politično pripadnost bralca poizkuša in želi pokazati resnično dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno, vzroke za začetek krvave bratomorne vojne in tragično usodo velikega števila poštenih slovenskih ljudi v tistem času.

Figure 1. Slovenija je del Evrope; geografsko, politično in duhovno Mirko Kambič