19. septembra letos smo se na predstavitvi tretje knjige Farnih spominskih plošč spomnili, koliko težav je bilo treba premagati, da je bilo v 255 župnijah iztrganih iz zamolčanosti in pozabe skoraj 15.000 imen žrtev komunističnega divjanja po naših vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Izreden prikaz, kako strma in trnjeva je bila pot do posameznih spominskih plošč, najdemo v 45. številki Zaveze, str. 57 izpod peresa Vanje Kržan – o postavljanju in blagoslovitvi farne spominske plošče v Bizoviku pri Ljubljani. Priporočamo, da ga ob priliki preberete in da tudi sežete po omenjeni novi knjigi! Bralca, ki bo morda zmajal z glavo, da smo se oddaljili od gornjega naslova, naj pomirimo, da teme o septembru 1942 nismo pozabili, smo pa smatrali, da ne bo narobe, če novo knjigo vsaj omenimo, saj je tesno povezana tudi z imeni in dogodki izpred sedemdesetih let.
Loška dolina v krvavi in ognjeni poplavi komunizma
Tak naslov je dal nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec v brošuri Rdeča zver, ki je leta 1950 izšla v Clevelandu, poglavju o Starem trgu in Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Znan je njegov stavek, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Seveda se je tudi v Loški dolini kasneje marsikaj spremenilo in pomagalo ustvariti klimo za razmah revolucije v letih 1941/1942. Že 16. marca 1942 so „borci proti okupatorju“ na domu v Igavasi ustrelili Franca Zigmunda in njegovo hčer Alojzijo, češ da sta izdajalca. 17. julija 1942 so odpeljali Kandaretovega Janeza iz Dan in ga umorili pri Knežji njivi. Med žrtvami revolucije v tem času sta bila tudi Franc Kraševec in Andrej Mulec iz Kozarišč; oba so po „likvidaciji“ vrgli v kraško jamo. (Zaveza št. 33, Ko so zagospodarili besi; Zaveza št. 45, V dolino je stopil umor;Zaveza št. 60, Rdeči udar na Notranjskem)
Ko so se italijanski karabinjerji in financarji 11. maja 1942 umaknili v Cerknico, je „ljudska oblast“ takoj organizirala narodno zaščito, ki so jo sestavljali predvsem mladi fantje; že 16. maja so v dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušene zaščitnike: enajst so jih ustrelili in potem silili ljudi, da bi jih identificirali, toda ti so se delali, da jih ne poznajo, saj so se bali, da bodo Italijani požgali še njihove domove. Konec julija in v začetku avgusta 1942 je po dolini pustošila italijanska ofenziva in pustila za seboj strahotne posledice: okrog 200 postreljenih – samo v Babnem polju več kot 40, še več odpeljanih v internacijo, večina domov požganih in uničenih.
Boljševiški napad v začetku septembra 1942
Čeprav Škerbec v omenjeni brošuri piše tudi o nastanku vaških straž v dolini pod Snežnikom, bomo naslednji podatek povzeli po članku Franca Sterleta v Nedeljskem dnevniku 8. in 15. aprila 1970: 17. avgusta 1942 so bile vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah, Podložu in Škriljah, torej šest postojank, ki so jim Italijani dali 24 pušk – dolgih francoskih „prekelj“.
Ko so partizani 2. septembra 1942 pozno zvečer prišli v Dane, so najprej blizu njegovega doma ustrelili 43-letnega Karla Žnidaršiča. Verjetno so pričakovali, da bodo pri Hauptmanu zajeli dansko vaško stražo. Že na dvorišču pred Hauptmanovo hišo so ustrelili Alojza Strleta. Ker so se jim Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec umaknili v nadstropje in se od tam branili, so hišo zažgali, Albinovo ženo pa ustrelili, ko je iz ognja reševala dveletnega sina. – Skoraj istočasno kot v Danah so se pojavili pri Mežnarjevih v Vrhniki pod Racno goro, na domu Hauptmanove žene. Mežnarjeva hiša je bila namreč določena za središče vaške straže, Frančiškin brat Jakob pa za njenega poveljnika. Menda so imeli šest pušk, toda tisti večer sta bila poleg Jakoba v hiši samo njegov brat Ivan in svak Janez Porok. Brez odpora so puške izročili. Ko so hišo temeljito izropali, so vse tri odpeljali s seboj in jih potem na pol žive vrgli v jamo pri Županovem lazu.
Preden so se partizani 2. septembra vrnili v svoje taborišče, so ustrelili še znanega vrhniškega zadružnika Jerneja Pojeta, bivšega orožnika Tomšiča in ženo Terezijo iz Viševka ter Mihaela Čača in njegovo ženo iz Pudoba. Pri Tomšičevih so tudi požgali domačijo. Če bi kdo mislil, da so Italijani iz Starega trga tisto noč šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. V kaplaniji v Starem trgu so partizani pred nosom italijanske posadke ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno ženo trgovca Teliča; kljub neposredni bližini italijanske postojanke so trgovino izropali, nato pa zažgali. Da bi opravičili umor pri ljudeh priljubljenega kaplana, so razširili razne klevete in laži, ki so kmalu postale del uradne zgodovine. Po padcu komunističnega totalitarizma se je v obrambo nekdanjega kaplana vključil tudi znani starotrški župnik in zgodovinar Janez Kebe. (Zaveza št. 45, Skromni začetki protirevolucionarnega odpora, str. 15)
Tudi Gorenjcem v septembru 1942 ni bilo prizaneseno
2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ljudje so ga poznali kot sposobnega živinozdravnika in dobrega človeka. Tudi s partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose, saj je bil liberalno usmerjen. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, pa je preveč odkrito izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev, in zato so ga obsodili na smrt.
3. septembra 1942 popoldne so Umnikovi iz Šenčurja v gozdu pripravljali steljo. Prbližali so se jim partizani in odpeljali očeta Antona, ki je bil leta 1932 kot šenčurski župan udeležen pri znanih šenčurskih dogodkih, potem pa skupaj s poslancem Janezom Brodarjem, dekanom Matijem Škerbcem in drugimi zaprt in sojen pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
Partizani so torej tisto popoldne kar skozi gozd in preko polja odpeljali Umnika v Hrastje na dom Janeza Brodarja, ki pa jih je še pravi čas opazil in se skril. Ko po daljšem iskanju Brodarja niso našli, so Umnika vpričo nekaterih članov Brodarjeve družine ustrelili in odšli.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil izučen mlekar, poleg tega pa tudi navdušen zadružnik in dejaven član katoliškega prosvetnega društva. Že avgusta 1942 so ga partizani prijemali, da skriva orožje in organizira belo gardo. 5. septembra so spet prišli in ponovili obtožbo. Janez in žena Marija sta jih zaman prepričevala, da nič od tega ni res; vpričo žene so Janeza Ferjana ustrelili in se izgubili v noč. (Zaveza št. 33, Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo, str. 11)