Vetrinjska tragedija

Na Vetrinjskem polju so bili poleg slovenskih domobrancev in skupine četnikov, ki so sestavljali Slovensko narodno vojsko, ter slovenskih civilnih beguncev tudi srbski protikomunisti, ki pa so si postavili zasilne šotore v posebnem taborišču na drugi strani polja. Proti koncu meseca maja so angleške vojaške oblasti sporočile, da bodo vse begunce, vojake in civiliste prepeljali iz Vetrinja, kjer so prebivali na prostem pod šotori in zavetji iz vej, v novo taborišče blizu Palmanove v Italiji. Najprej so odpeljali iz vetrinjskega taborišča Srbe in manjšo skupino Hrvatov. Med 27. in 30. majem leta 1945 pa so s tovornjaki iz Vetrinja odpeljali oddelke Slovenske narodne vojske in jih na železniških postajah spravili na tovorne vlake, ki pa niso vozili v Italijo, kot so obljubljali Angleži, temveč v Jugoslavijo. Po angleških zapiskih je bilo tiste dni izročenih komunistom v Jugoslavijo 11.850 Slovencev.
Angleško vojaško poveljstvo je izročilo domobrance in ostale protikomuniste v roke partizanom, v zameno so se partizanske enote umaknile s Koroške. Ta dogovor je bil sklenjen med angleškim brigadirjem Tobyem Lowom in jugoslovanskim polkovnikom Francem Hočevarjem. Angleži so nameravali v Jugoslavijo vrniti tudi civilne slovenske begunce. Tega niso storili zaradi posredovanja zdravnika dr. Valentina Meršola, civilnega predstavnika slovenskih beguncev na Vetrinjskem polju, kanadskega majorja Barreja in skupine angleških častnikov, med katerimi je bil tudi znani John Corsellis. Ti ljudje so z vračanjem civilistov odlašali toliko časa, da je prišel na Koroško maršal Aleksander, poveljnik zavezniških sil na jugu Evrope, ki je vračanje beguncev ustavil.
Partizani so izročene domobrance razdelili najprej po različnih koncentracijskih taboriščih, kjer so jih stradali in mučili. Glavna taborišča z ujetimi domobranci so bila Teharje, Kranj, Št. Vid (»škofovi zavodi«) in Škofja Loka. Od tam so v začetku junija vozili zvezane domobrance na skrivna morišča. Takih morišč je v Sloveniji zaenkrat odkritih nad 600, a še vedno odkrivajo nova. Največ ujetnikov so komunisti pomorili v breznih Kočevskega roga, v rovih Hrastniškega rudnika pa tudi v bližini teharskega taborišča.
Poročila o teh dogodkih imamo od živih prič, ki so se rešile – nekatere iz koncentracijskih taborišč, nekatere na poti na morišča in nekatere celo iz brezen, kamor so jih pahnili partizani. Med temi so svojo čudežno rešitev opisali in objavili bivši domobranci Milan Zajc, Tone Petkovšek, Vencelj Dolenc in France Dejak.
Komunistična oblast v Sloveniji je ta množični zločin tajila več kot 40 let, zdaj pa je jasno, da je bilo takrat na Slovenskem pomorjenih poleg Slovencev še nad 100.000 oseb drugih narodnosti, ki so jih partizani ujeli na begu k zahodnim zaveznikom.