V začetku oktobra st …
V začetku oktobra sta Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta pripravili ekskurzijo po poteh internirancev na Rabu in Slovencev na Krku. Osrednji del dneva je bil posvečen spominu na trpljenje rojakov v taborišču na Rabu med drugo svetovno vojno z obiskom spominskega parka – pokopališča Kampor, ki ga je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Letos mineva trideset let od njegove smrti in poteka t. i. Ravnikarjevo leto z različnimi dogodki, ki želijo osvetliti ideje in dela najvidnejšega predstavnika slovenskega modernizma. V Novi Gorici je tako potekal Dan arhitektov,[1] posvečen Ravnikarju, njegovi vlogi in pomenu njegove ustvarjalnosti za slovensko arhitekturo danes in v prihodnje. Enigma Ravnikar, kot je bil poimenovan simpozij, nakazuje na nerazumljenost Ravnikarja še danes. O njem v javnosti prevladujeta dve nasprotujoči si mnenji oziroma podobi: da je bil režimski arhitekt, ki je projektiral pomembna državna naročila, oziroma da je bil disident, ki mu je režim preprečeval delo na velikih projektih in se je moral zadovoljiti le z obrobnimi naročili. Vendar nobena od teh trditev ne drži: Ravnikar ni bil politični spletkar niti se ni eksplicitno politično opredeljeval. »Režim je imel polno bolj v partijo in upravni aparat vpetih arhitektov – zakaj ni dal njim graditi novega republiškega središča in Cankarjevega doma? /…/ To so projekti, ki so danes, v času, ko smo bistveno bogatejši in domnevno bolj ‚demokratični‘, za arhitekta v Sloveniji čisto nepredstavljivi. Obstaja bolj preprosta razlaga: Ravnikar je bil predvsem odličen arhitekt s širokim ugledom; natečaji so bili dejansko orodja razmeroma avtonomne stroke; arhitektura je imela takrat (vsaj, kar se tiče ekonomskih in mno gih naročniških omejitev) precej bolj proste roke kot danes. Nova Gorica je gotovo primer politične intervencije. Drugje pa so stvari šle svojo pot zaradi drugih razlogov.«[2] Doživel je vrsto političnih pritiskov, ki so mu preprečili delo, deležen pa je bil tudi podpore posameznih politikov, ki so priznavali in spoštovali njegovo znanje (npr. Kavčiča pri Trgu revolucije, podpora Kraigherja). Izvedena dela so bila posledica natečajev, kjer so bili žiranti stroka brez politikov.[3]
Plečnikov učenec
Ravnikar je bil Plečnikov učenec in na začetku svoje poti njegov najožji sodelavec pri izdelavi načrtov za NUK. V formalnem pogledu se je sicer popolnoma oddaljil od Plečnikove arhitekture, vendar je v svoja dela izredno občutljivo in izvirno vnašal njegovo izročilo. Zanimivo je, kako je združeval tisto, kar se je njegovim sodobnikom zdelo nemogoče: domačo stavbno tradicijo – pomen, vrednost in poetičnost domače ljudske arhitekture (Plečnikovo izročilo) in Corbusierjev avantgardni modernizem (tik pred drugo svetovno vojno je pet mesecev delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu). Po vplivu svojih učiteljev je bil Ravnikar prepričan, da je klasična disciplina izhodišče arhitekturnega znanja, saj arhitektura druge discipline nima. V svojem neobjavljenem dnevniku je zapisal: »Tradicija je ohranjen napredek, napredek pa je nadaljevana tradicija. /…/ Če kdo misli študirati arhitekturo, se mora najprej naučiti, kar se imenuje stanje arhitekture, doseči mora stanje znanja, do katerega je prišla generacija, ki uči. Kdor se ni naučil, kar arhitektura že zna, ni sposoben,
1 Dan arhitektov je osrednji dogodek arhitekturne stroke, ki ga organizira Zbornica za arhitekturo in prostor.
2 Miloš Kosec, zapis po e-pošti.
3 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.
da bi jo obogatil.«[4] Iskanje klasičnega ideala v času modernizma je vsekakor nestandardno in pogumno dejanje za tisti čas.
Zanimiva pa je tudi vzporednica, ki jo med učiteljem in učencem vpelje Granda. O Ravnikarju ni veliko napisanega, za zdaj nimamo niti monografije njegovih arhitekturnih del. Prav tako je bil Plečnik, ki je močno zaznamoval prvo polovico dvajsetega stoletja, prezrt vse do leta 1986, ko so na pobudo Borisa Podrecce (v sodelovanju z Damjanom Prelovškom in Lojzetom Gostišo) pripravili veliko razstavo v pariškem centru Pompidou. Po Grandovih besedah so Plečnika po drugi svetovni vojni postopoma odstavljale mlajše generacije modernistov, Ravnikarja pa je v sedemdesetih začel odstavljati takratni sistem. Sprva nam sicer njegove številne povojne realizacije arhitekture dajejo vtis, kot da je »skladno orodje povojne oblasti za gradnjo nove družbe. Vendar to ni natančen vtis. Ko se sistemu ne ukloni, se mu zameri in takratna oblast ga začenja izločati iz večjih projektov« (Granda 2022).[5]
Spor z Mačkom
Ravnikar se je takoj po vojni zaposlil v projektivnem biroju ministrstva za gradnje, kjer je bil šef in minister Ivan Maček – Matija (revolucionar, kominformovec, načelnik OZNE, podpredsednik LRS, sicer izučen za tesarja). Maček je menil, da je arhitektura stranska veja gradbeništva, in je z direktnim interveniranjem v prakso, kadrovanje in izobraževanje želel vpeljati svoj koncept tako v študij kot pro dukcijo arhitekture. To sicer ni bilo všeč niti gradbenikom niti arhitektom, vendar je bil Ravnikar edini, ki se je izpostavil in v objavljenih člankih zahteval, naj se minister za gradnje takoj neha vmešavati v arhitekturo. Strokovna javnost ga pri tem ni podprla, Ravnikar je izgubil službo in si nakopal Mačkovo zamero. »Ko bi se našel zgodovinar arhitekture, ki bi ga to zanimalo, bi odkril, da so bili vsi Ravnikarjevi projekti na teritoriju Slovenije, ali takoj na začetku, ali nekje na poti, sabotirani, razen redkih, ki so padli v obdobja, ko je Mačkova politična moč prehodno opešala (kronološko merljivi podatki; edina Ravnikarjeva izvedba, ki je v celoti ušla tej usodi, ker je padla v tak vmesni prostor, je OLO Kranj). Posvetilo bi se mu, kako je to vulgarno dejstvo krojilo povojno zgodovino slovenske arhitekture in da je bil Maček odločilen faktor tega procesa. S tem, da se je spravil nad Ravnikarja, je strokovno pohabil dve generaciji arhitektov. Enako tudi slovensko gradbeništvo, kar je posebna zgodba. 6 Na obeh frontah so zmagala Mačkova reformna prizadevanja.« 7 Sin Edo Ravnikar, tudi arhitekt, se očeta spominja kot človeka z visokim pragom tolerance do zmerjanja,[8] izzivanja in človeških slabosti. Pred političnim izsiljevanjem je ostajal neomajen zaradi svoje človeške in strokovne poštenosti. Bil je velik slovenski domoljub. Pred vojno je sicer simpatiziral s komunisti, pridružil se je NOB, a ni bil član partije. Med vojno je bil leta 1942 zaradi sodelovanja z OF zaprt v italijanskih zaporih v Ljubljani, Kopru in Palermu[9] ter na koncu premeščen v taborišče Renici-Anghiari. Po vojni ni imel
4 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 12. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.
5 Matevž Granda. 2022. Uvod: Risbe Edvarda Ravnikarja. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 3.
6 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15. 7 Prav tam.
8 »Zelo nerad grem na gradbišče, deloma zaradi napadalnosti ljudi, posebno v tej ta rdeči coni (komunisti, op. ur.), ti so naravnost hujskali najnižji kader na arhitekta. To je bila posebna kultura.« (Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Boštjan Vuga (izpraševalec). 1993. Mogoče ste za to premladi … V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 260–269.)
9 Zanimivo je njegovo spominjanje, kako so mu italijanski stražarji in oficirji dovolili, da je imel pri sebi knjigo Traktat o pejsažu. To je bila edina knjiga, ki jo je lahko imel. In vedno znova jo je jemal v roke in se čudil. »Tisto knjigo, ki jo imaš, ki je kaj vredna, moraš desetkrat vzeti v roke.« (Edvard Ravnikar: Mogoče ste za to premladi …)
nobene politične, državne ali upravne funkcije, zbledele so tudi simpatije s komunizmom. Preloma, ko je oče postal motnja za sistem, se sin Edo dobro spominja, saj je precej znancev staršev – predvsem tistih na funkcijah, prekinilo vse stike z družino.
»Totalitarizem po svoji naravi obravnava tisto, kar je konformno, kot normalno, in kar je izvirno, kot deviacijo. V tem smislu ljudi moralno deformira. Ko izgubijo strokovno težo, ki bi jim dajala neodvisnost, so odvisni, podložni in sami sodelujejo pri nadaljevanju razmer, v katerih se kompromitirajo. Tudi tu je formula vedno ista: ‚Drugi so z režimom shajali in kljub temu nekaj naredili; zakaj pogrevati stare stvari in oživljati stare zamere, glejmo naprej.‘ Temu je v sedanji klimi težko oporekati, a vseeno: naravno stanje ambicioznega arhitekta večjih stavbnih kompleksov je spor z oblastjo in njenimi trabanti, od katerih nihče ne pričakuje podpore kvaliteti česar koli, kaj šele iniciative v tej smeri. Dobro arhitekturo prinese le zmaga v tem spopadu. Skratka, kogar politika ne zanima, naj dela kaj drugega.«[10]
Urbanist
V petdesetih letih je bilo v urbanizmu čutiti velik optimizem za razvoj stroke in so se kazale dobre potencialne možnosti povojne obnove. Stroka je imela namreč pod vplivom Le Corbusierjevega dela enoten pogled, podprta je bila s publicistično dejavnostjo in popolnim zaupanjem nove oblasti v njihovo delo. Vendar se je začelo zatikati z vmešavanjem politične moči v koncepte in izvedbe projektov. »Med urbanistom in politikom ni prišlo do konstruktivnih stikov. To je skozi vsa desetletja obnove in zasnove novega postalo nepremagljiva ovira za našo urbanistično prakso, kajti vsi organizacijski ukrepi in vse akcije so trpeli in še trpijo zaradi trajnih napetosti med koristnim znanjem in trdoglavo politiko.«[11] V intervjuju Ravnikar izpostavi kot ene izmed glavnih vzrokov, zakaj je Ljubljana trideset let po vojni »socialistično« mesto, dejstvo, da je »glas urbanistične stroke vedno utihnil pred politično 12 pametjo, ki pa zato nikdar ni prevzemala odgovornosti« in samovoljno poseganje politike v programe in realizacije.
Eden odmevnejših Mačkovih posegov je bila ustavitev realizacije Nove Gorice. Leta 1948 je bil za regulacijo Nove Gorice izbran Ravnikarjev projekt z magistralo kot središčno avenijo. Projekta se je lotil z veliko elana, oprt na idejo o arhitektu kot prepotrebnem ureje valcu in učitelju novega življenja. Vendar je projekt kmalu izgubil prioritetno mesto na ravni Jugoslavije, prešel pod okrilje republike na Ministrstvo za gradnje v Ljubljani in kasneje pod okrilje okraja Ajdovščina. »21. januarja 1949 je po nalogu ministra za gradnje dokončal veliko maketo Nove Gorice, ki pa je bila proglašena za državno tajnost in je ni bilo dovoljeno objaviti. Minister Maček je nadaljnje delo poveril drugim projektantom, ne da bi Ravnikarju ta postopek pojasnil z eno samo besedo.«[13]
Gradnja Nove Gorice je poleg Velenja in Portoroža eden izmed bolj reprezentativnih primerov stanja urbanizma na Slovenskem po drugi svetovni vojni in tragike ideje o gradnji nečesa, »kar bi sijalo čez mejo«, saj je ostalo le pri neuresničeni zamisli. »Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija.«[14] Vzrok za zamujeno priložnost je Ravnikar videl v tem, da je šla »v roke upravnemu in tehničnemu aparatu, ki svoje naloge ni razumel. Koncept je bil na pristojnih mestih brez ugovorov sprejet tedaj, ko še ni bilo ne malenkostnih revizijskih komisij ne institucij, ki tako delo opravljajo na ključ. /…/ Dodati moramo še značilno naš faktor, obvezno in edino veljavno svetovanje politikov pri strokovnih zadevah, njihovo poseganje v Ljubljani in na terenu z odločanjem, navadno popolnoma nasprotnim strokovnemu mnenju«.[15] Ravnikar se spominja razgovorov z Mačkom, ki je vse predloge vedno udarno zavrnil in se skrajno negativno odzval z besedami »se mi ne dopade«.[16] »Če bi
10 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.
11 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Aleš Vodopivec (izpraševalec). 1985. Pogovor z Edvardom Ravnikarjem, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170.
12 Prav tam.
13 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.
14 Edvard Ravnikar. 1984. Nova Gorica po 35-ih letih. V 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 131–137.Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev.
15 Prav tam.
16 Banalno se zdi, da se je oblast prerekala s projektantom glede širine cestnega prostora, in sicer je s predvidenega 80-metrskega pasu glavne avenije politika zahtevala 60-metrski pas, a ga je arhitektu na koncu le uspelo razširiti na 73 metrov, kar ni nikakršna tehnična ali prostorska mera.
poznali zgodovino – in ta je le avtentična kompozicija pričevanj, ne konsenzualno prevladujoča narativa –, bi videli, da se je v svojem sporu z režimom, ki se je z arhitekturo ukvarjal politično, Ravnikar, ko se je temu zoperstavil, z arhitekturo hotel ukvarjati profesionalno pošteno ter da mu je to prineslo neizogiben spor s politiko. /…/ Ko si arhitekt prizadeva za pošteno arhitekturo, ‚govori resnico‘, to pa je takrat veljalo za ‚spodkopavanje temeljev državne ureditve‘. Posledice te strahovlade imamo danes pred nosom. /…/ S tem da je režim Ravnikarju onemogočal izvedbe cele vrste začetih projektov, je iz slovenske arhitekture izlužil tiste primesi, ki bi ji, glede na intelektualno podlago smeri Wagner-Plečnik-Ravnikar,
17 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.
omogočile preboj med pomembne prispevke kulturni zgodovini Evrope.«[17]
Arhitekt
Izvedeno arhitekturno delo, ki je v celoti ušlo političnim pritiskom in velja za eno izmed najpomembnejših Ravnikarjevih del, je zasnova OLO Kranj (danes palača občine Kranj) leta 1955. Arhitekturna zasnova zgradbe kaže na avtorjevo izpraševanje, kaj je avtentično za naš prostor, in zgled, kako lahko arhitekt najde svoj avtohton izraz v ljudski arhitekturi. Prekinil je tradicijo umeščanja v prostor, kot so bila navadno avstro-ogrska upravna poslopja, zgradbo je postavil v sredino stavbnega otoka, tako da gleda na trg skozi njegov nezaključeni vogal. Na drzno miselnost iskanja arhitekturnega izraza v ljudski arhitekturi kaže zasnova dvokapne šotoraste strehe, simetrija (njegovi
sodobniki so v mestnih središčih gradili ravne strehe), uporaba domačih materialov, fasado tvori vidna konstrukcija in je hkrati izjemno plastično oblikovana. Občinska palača v Kranju je izjemen primer slovenskega regionalizma in nas danes opozarja, da je za slovensko arhitekturo nujno potrebna kritična distanca do globalnega. Zdi se namreč, da se v realizacijah izgublja slovenska identiteta arhitekture, ki sta jo imela Plečnik in Ravnikar. Slednji je leta 1949 zapisal: »Univerzalizem in regionalizem v arhitekturi si nista nasprotna, ampak se dopolnjujeta.«
Svojo pot pa je Ravnikar ubral tudi pri oblikovanju spomenikov oziroma spominskih kompleksov v Dragi, Begunjah in na Rabu. V oblikovanju se kaže zgodnji odklon od politično usmerjene umetnosti, saj ni sledil pretirani monumentalnosti spomenikov NOB, značilni za čas komunizma po drugi svetovni vojni. Smernice za oblikovanje spomenikov so prihajale iz Sovjetske zveze, kjer je štela kvantiteta pred kvaliteto. »Z nadnaravno pretirano dimenzijo je spomenik izgubil relacijo do spomina – preteklosti in je tako postavljen bolj v slavo bodočnosti. Spomenik ni več predmet pietete do pokojnikov, marveč je manifest za prihodnje rodove.«[18] V socialističnem sistemu so od arhitekta pričakovali, da bo v duhu vladajoče religije sodeloval pri manifestaciji in manipulaciji s spominom.
Spominski park Kampor na Rabu med arhitekturno stroko velja za eno najbolj liričnih Ravnikarjevih del. Italijansko taborišče je bilo zaradi izredno slabih življenjskih razmer eno najhujših taborišč druge svetovne vojne (delovalo je od julija 1942 do septembra 1943). Ljudje so zaradi lakote in bolezni množično umirali, pokopavali so jih v bližini taborišča.[19] Ravnikar je načrtoval spomenik v letih 1952 in 1953 kot vojno grobišče in uradni državni spomenik povojne Socialistične ljudske republike Jugoslavije. Kot pišeta Dešman in Hrausky, ima spominski kompleks vse elemente krščanske nekropole, čeprav je nastal leta 1953, v času »neverujočega« socializma: osrednja pot, temeljna ideja, je kot via sacra, središče označuje obelisk, ki nadomešča cerkveni zvonik, zraven je kripta s sarkofagi in mozaikom kot nizka ločna kamnita konstrukcija primarne oblike s pridihom sakralnega. »S to sintezo krščanskega in antičnega je Ravnikar kompleksu dal dimenzijo absolutnosti.«[20] Ravnikar je pri 21 snovanju spomenika moral upoštevati pričakovanja države, vendar je iskal trajnejše oblike strukturne zasnove, ki bi presegle ideološke zapovedi časa. V park je sicer vtkal kip domoljubnega vojaka, izdelanega v slogu socialističnega realizma, ampak ga je umestil zunaj glavnega prostora. Zasnovo Kamporja lahko razumemo kot »reakcijo na splošno veljavne oblikovne vzorce in močno državno propagando, ki jo vidimo pri zasnovi mnogih grobišč, narejenih v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni: ´Dovolj je že spomenikov, ki kažejo deformirane figure in partizanske mučenike.´ Njegov namen je bil razviti sodobno monumentalnost brez retoričnih pretiravanj, in
18 Vojteh Ravnikar. 1994. Edvard Ravnikar: spominski kompleks Kampor na otoku Rab. V Piranesi, let. 3, št. 4, str. 12–27.
19 Krste so polagali drugo vrh druge v dolg jarek, izkazalo se je, da sta bila v krsti velikokrat dva mrliča, čeprav so Italijani uradno pokopali le enega človeka in je tudi nagrobni napis na križu izpisoval le enega. Ravnikarjev spominski park je na grobovih pokopališča, kjer so do takrat bile gomile in križi z imeni. Križi so izginili, pojavila pa se je rdeča zvezda kot komunistični simbol. (Ivo Žajdela. Ekskurzija na Rab in Krk. Objavljeno 24. 10. 2023 na https://www.rafaelova-druzba.si)
20 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 14.Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.
21 Prva ideja vladajočih je bila, da bi na območju nekdanjega taborišča zgradili monumentalno kostnico, kamor bi prenesli vse posmrtne ostanke umrlih. Izkop naj zaradi higienskih in tehničnih razlogov ne bi bil možen, zato so se odločili za ureditev grobišča, kot ga vidimo danes. Ravnikar je ohranil kamniti zid, ki je ločeval grobišče od sosednjih zemljišč, opustil pa je obstoječe linije grobov in znotraj zidu zasnoval povsem novo kompozicijsko shemo. Grobove je oblikoval v neprekinjenih vrstah iz kamnitih blokov, imena umrlih so odlita v bronaste ploščice. (William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 42–46.)
sicer z vključitvijo večje kompleksnosti in univerzalnosti pomenov.«[22] Temeljni in bistveni arhitekturni elementi – zidovi, ploščadi, odprtine, materiali, svetloba, sence, usmerjeni pogledi, so v naravnem pejsažu okolice prepleteni na način, da v opazovalcu sprožijo čustven odziv, dialog med sedanjo lepoto in preteklim zlom.
Nekateri bližnji tistih, ki so umrli v taborišču na Rabu, so spominski park dopolnili z lastnimi nagrobnimi ploščami, ki se oblikovno ne skladajo z zasnovo, vendar pa nosijo vklesano znamenje križa. Čeprav s tem posegajo v umetniško in avtorsko nedotakljivost arhitekture, se v teh dejanjih izraža globoka želja po duhovnem zadoščenju, da bi bil v spominskem parku tudi simbol križa kot znamenje Kristusove ljubezni in večnega življenja pokojnih. Leta 2003 je park dopolnila tudi arhitekturna intervencija z dodatno osemnajstmetrsko ploščo, položeno na obstoječ kamnit zidec ob poti. Na njej so zapisana imena žrtev, saj se je v dolgoletnem raziskovanju seznam vseh umrlih na Rabu dopolnjeval. V plošči so lasersko izrezana imena, med njimi pa je ločilni člen z vrezkanim simbolom zvezde. Žalostno je, da v 23 času demokratične samostojne Slovenije oblast ne reflektira komunističnih simbolov in hkrati ne prisluhne tistim, ki bi želeli, da se koncept horizontale in vertikale materializira tudi v znamenju dejanskega križa.[24]
Pedagog
Ravnikarjevo zanimanje je segalo tudi na področje sodobne umetnosti, predvsem ga je privlačilo slikarstvo. Umetnosti je posvetil veliko zapisov, arhitekturo je videl v »nepretrga nem iskanju resnice, izražene z lepim«.[25] V tem, da arhitektura zavrača vse nebistveno in izraža golo funkcijo in konstrukcijo, je videl veliko osiromašenje. »Picassov lik je pomagal, da smo postali občutljivi za lepoto preprostega tehničnega predmeta, in kar je glavno, da nas je prepričal, da je lepota lahko povsod.«[26]
V letih 1949/50 je predaval na Akademiji upodabljajočih umetnosti, vendar je bila njegova interpretacija moderne umetnosti preveč revolucionarna in po mnenju vodstva Akademije škodljiva in celo nevarna za študente, zato so prepovedali njegova predavanja. Marijan Tršar, takrat Ravnikarjev študent, se spominja, da so ta predavanja ostala zamolčana, vendar so takrat večini študentov – likovnikov odpirala neznani umetnostni svet. »Čeprav se je namreč pisalo leto 1949, se pravi že drugo po informbiroju in z njim povezanim razhajanjem z uradno sovjetsko politično (in tudi kulturno) smerjo, so bile praktične posledice te secesije na umetniškem področju domala neopazne, strašno počasne. Socrealistična maksima ‚ždanovstva‘ je v milejših izrastkih še vedno živela 27 po uradnih forumih, ki so v imenu partije bedeli nad našo kulturno ustvarjalnostjo.« Tršar se spominja Ravnikarjevih tematik predavanj od egipčanskih prostorskih inverzij prek grške umetnosti in arhaike do moderne umetnosti. »Tiste umetnosti, o kateri smo nenehoma slišali le obsodbe, zaničevanje ali kvečjemu le posmehovanje o ‚zapadnjaški degeneriranosti‘. Zakaj tudi za nekatere naše profesorje je ostajala ‚moderna‘ v veliki meri rezultat neznanja, šarlatanstva, želje po uspehu za vsako ceno – po partijski razlagi pa celo ‚kvaziumetnost‘, s katero želijo kapitalisti za-
22 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, Arhitekturni center zavod DESSA, str. 22–23. 1953.
23 Naročnik dela je bila RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
24 »Komunistični ateistični pokop krši načelo, naj bodo žrtve pokopane v znamenju svoje vere. Ženevska konvencija iz leta 1949 določa, naj bodo umrli pokopani po obredih svoje vere, njihovi grobovi pa urejeni tako, da jih je mogoče najti.«
25 Aleš Vodopivec. 1985. Predgovor. V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170. 26 Prav tam.
27 Marijan Tršar. 1995. Ravnikarjeva predavanja – seme moderne na Akademiji upodabljajoče umetnosti. V Hommage a Edvard Ravnikar 1907–1993, ur. France Ivanšek. Založila in izdala France in Marta Ivanšek, str. 377–386.
strupiti zdrave ljudske množice. /…/ Da je takšno revolucionarno prebujanje študentov med našimi konservativnimi pedagogi – za reakcijo politikov nič ne vem – povzročilo pravcato sveto jezo, pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje. Napadeni so bili temelj veljavne slogovno značajne estetike, na kateri je temeljilo njihovo lastno delo.«[28]
Ravnikar je leta 1946 postal izredni profesor, leta 1958 pa redni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je ostal vse do prisilne upokojitve leta 1980. O reformi študija se je govorilo že pred vojno, z Vurnikovim povabilom na univerzo pa je bila to tudi ena izmed njegovih nalog. Tako je v šestdesetih letih zasnoval reformo študija s t. i. B-smerjo, ki je trajala le leto in pol. Reforma je študij razdelila 29 na štiri področja, in sicer likovno vzgojo, tehnološko znanje, projektantsko delo in urbanizem. Majda Kregar se spominja, kako se je v risalnici vsak dan gnetlo šestdeset študentov, ki so navdušeno srkali Ravnikarjeva predavanja o arhitekturi v širšem kontekstu umetnosti, 30 filozofije, zgodovine, tehnologije in matematike. Ukinitev B-smeri se še danes zdi kot zamujena priložnost ljubljanske fakultete za arhitekturo, saj je v svojem kratkem času sproducirala celo generacijo vodilnih grafičnih in industrijskih oblikovalcev in arhitektov. O tem, zakaj je prišlo do ukinitve, se Ravnikar slikovito izrazi: »Vse je padlo v vodo, ker so morali predmeti ostati takšni, kot so bili. Ker je predmetarstvo bel kruh za večino nameščencev, ki ne pozna najbolj rahle fluktuacije. Za manipulacijo so predmeti zelo važni in zato je danes predmetarstvo vedno bolj v razcvetu. Stare predmete podvajajo, izmišljajo si nove in na pripombe, da študent nima tako velike glave, napravijo nekatere predmete izbirne, čeprav ni česa izbirati.«[31]
Zanimivo je, da v večini zapisov o Ravnikarju najdemo trditve, da je arhitekturna šola na Grabnu tisto polje, kjer je Ravnikar neprestano bíl boje s svojimi manj sposobnimi in bolj častihlepnimi kolegi. Zatrtje smeri B, prisilna upokojitev leta 1980 delujejo kot upori znotraj fakultete, ne pa politične direktive. Vendar pa nam njegov sin odpira drugačen pogled: »Ne Mihevc, ne podiralec razstave, ne ostalih 14 nasprotnikov ni imelo lastne politične moči niti osebnih zamer do Ravnikarja, kaj šele filozofskih pomislekov glede vsebine reforme. Njihov motiv je bila želja (uresničena vse do danes), naj vse ostane po starem. Moč, 32 zamero, prisilo ter osebni motiv – vse potrebno, da se je to zgodilo – je imel Maček.« Svojo tezo Edo podpre z dejstvom, da so leto dni pred ukinitvijo profesorski kolegi skoraj soglasno podprli napisani program reforme. Podpora je torej po njegovo zbledela s partijskimi navodili. Še bolj zgovorno pa je dejstvo, 33 da je ob razstavi B-smeri v Muzeju za arhitekturo Edo Ravnikar napisal daljše besedilo o očetovi reformi, vendar je spis ostal neobjavljen, saj naj bi šlo za njegovo osebno mnenje. »Moje osebno mnenje o B-smeri ima določeno težo, izvirajočo iz dejstva, da se je oblikovalo, ko sem bil zraven, ko se je pripravljala, ves čas v letniku, ko je bila demolirana; zraven sem bil pri zakulisnem dogajanju. Profiliralo se je postopoma, spreminjalo in popravljalo, bili so notranji dvomi in pomote. Na drugi strani jih je nekaj, ki niso bili niti blizu, a imajo o stvari ne-osebno generično mnenje. Danes se v svetu identificira pojav, ki se mu reče group identity in je politično korektna antiteza vsemu
28 Prav tam.
29 Majda Kregar je arhitektka, ki skupaj z Edom Ravnikarjem mlajšim in Miho Kerinom vodi biro Ambient. Študij arhitekture je začela ravno v času, ko se je na fakulteti začela Ravnikarjeva programska reforma t. i. B-smer.
30 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.
31 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Aleš Vodopivec (izpraševalec). 1985. Pogovor z Edvardom Ravnikarjem, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170.
32 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.
33 Razstava je bila leta 2012.
osebnemu, po vsebini pa tisto, kar smo mi poznali kot enoumje totalitarne ureditve. Group identity subsumira skupinsko mnenje. To se ne ustvari na podlagi dejstev in pričevanj. Teža takega mnenja je v številu posameznikov, ki pripadajo grupi. Ko to preseže kritično maso, nimajo osebna mnenja niti pasje šanse.«[34]
Publicist
Ravnikarju se je zdelo pomembno, da je javnost seznanjena z arhitekturno problematiko, zato se je tudi pisno udejstvoval z razpravami idr. »Tukaj v dnevnem časopisju ne pišemo o problemih arhitekture. V časopisih opravljajo kulturno kritiko sami novinarji. /…/ Novinarji nočejo, da bi o arhitekturnih problemih govorili arhitekti, zato smo brez pravih kritičnih člankov. Naši novinarji sami vejo vse najbolje o arhitekturi. Čeprav pri nas ni cenzure, obstaja nekaj drugega. To je pisanje, ki mu zavestno nekaj dodajajo, nekaj odvzemajo ali nanj pozabljajo. Spodbuda, strokovna ostrina in polemika, ki bi veliko pomenila za vzgojo arhitekturnih uporabnikov, kot pravimo danes, nimajo svojega prostora v občilih.«[35]
Na začetku, v obdobju takoj po drugi svetovni vojni, je bilo Ravnikarjevo pisanje močno pod vplivom novega režima in velikih uspehov na arhitekturnem področju v Beogradu, uporabljal je režimsko retoriko (pojavlja se kult Tita, ki ima najboljše rešitve in predloge, 36 želja pa enoumnem arhitekturnem oblikovanju v celotni FNRJ …). »Toda tudi revolucionarni zanos ima svoje meje. Preden bo minilo leto, bomo videli prve poteze streznitve.«[37 ] Leta 1950 je v besedilu Kratek oris modernega urbanizma v Sloveniji zapisal: »Pregled vsega dela po osvoboditvi nas prepriča, da ne more mo biti popolnoma zadovoljni …,« kar seveda ni ustrezalo oblasti ampak je bilo podlaga za šikaniranje.
Njegova bibliografija presega več kot dvesto naslovov. Na njegovo pobudo sta z učencem Francetom Ivanškom leta 1950 začela izdajati revijo Arhitekt, ki jo je nekaj let tudi urejal. »Prvič se je arhitektura obravnavala teoretično, sistematično in družbeno angažirano. Odmevalo je v celotni Jugoslaviji. Odmev javnosti pa mislim, da ni bil velik, premalo je bilo splošnega interesa za to področje, saj je bilo pod političnim nadzorom. /…/ Ker je bil 38 kritičen in nepopustljiv, predvsem pa konceptualno drugačen od komunistične usmerjenosti ministra za gradnje, se mu je seveda zameril, kar pa se mu je izdatno maščevalo.« Kregarjeva izpostavlja, da se je Mačku zameril predvsem s člankom Arhitekturi dajmo boljše pogoje (objavljen v Slovenskem poročevalcu). O posledicah in ponižanjih smo že pisali. Kregarjeva se spominja, da ga je javnost »poznala predvsem iz vsebin politične šikanerije, to je neobjektivno, zmanipulirano, saj se ni dovolj zanimala za arhitekturo in predvsem ni bila pravilno obveščena. /…/ V strokovnem krogu, domačem in tujem, pa je 39 bil Ravnikar vedno spoštovan kot izjemen avtor, mislec in karizmatična osebnost.« Mačkova sabotaža Ravnikarjevega ustvarjanja je preprečila tudi marsikateri prispevek, ki ga je poslal v tisk.
Uganka širši javnosti ostajajo obširni neobjavljeni arhitektovi zapiski, t. i. dnevniki, kjer je Ravnikar skoraj vsakodnevno zapisoval svoje misli in opažanja. Dnevniki so v lasti družine, v zapiskih pa so zajeti tako duh časa kot njegova osebna mnenja, ki so »v ostrem neskladju s konvencionalnimi izsledki razisko-
34 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.
35 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Ivica Mlađenović (izpraševalec). 1980. Obstaja trdna točka, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 54–60.
36 Fedja Košir. 2006. Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik. UL FA, str. 25–27.
37 Prav tam.
38 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.
39 Prav tam.
valcev njegovega lika in dela«.[40] Zaključimo kratek oris z besedami Kregarjeve: »Ravnikar nas je naučil ravno tega – odgovornosti v lastnem prizadevanju. Mi, ki gradimo, s svojim delom najbolj intenzivno vplivamo na življenje in okolje. /…/ pri vsem tem se pojavi problem naših premajhnih strokovnih kompetenc oziroma avtoritete, ki ob vsakem poskusu spremembe zadane ob družbeno-politično stanje, kakršno je. Zato se mora arhitektura vključiti v politiko; spredaj, ne zadaj.«[41] Za Ravnikarja ima arhitektura nalogo, da stori nekaj koristnega za človeka: z njo izražamo voljo, sledimo ciljem in življenje napolnimo z vsebino. V njej so skrite tudi tiste vrednote, večinoma skrite in dojemljive le občutljivemu človeku, ki 42 zaposlujejo duha in človeka uvajajo v poetičnost arhitekture. »Uporabnost določimo, živimo pa od doživetja.« Znano misel »manj je več« je razumel predvsem kot zavezanost arhi tekta, da z manj sredstvi zagotovi kvalitetno življenjsko okolje širši množici. V tem se kaže njegova vera v pravičnejši in bolj solidaren svet. »Njegove arhitekturne in urbanistične vizije so izraz intelektualne angažiranosti, ki ni prenesla anemije in brezperspektivnosti. Od tod tako pogosto vprašanje študentom: ‚Ali vaša generacija sploh ima kakšen program?‘ Gre seveda predvsem za njegov odnos do prostora, do Slovenije, domovine, ki je v njegovem času pravzaprav ni bilo. S tem se ni mogel niti ni hotel sprijazniti. Del zadoščenja je doživel vsaj zadnja leta z osamosvojitvijo, čeprav tudi 43 takrat predvsem kot razočaranje zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih je gojil vse življenje.« Ravnikar je vedno iskal svoj, kritičen odgovor na razmere v družbi in času, zato lahko njegovo arhitekturo in udejstvovanje na drugih področjih označimo kot nenehno iskanje, spreminjanje in tveganje.
40 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15. 41 Prav tam.
42 Edvard Ravnikar. 1969. Arhitektura in svoboda. V 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 85.Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev.
43 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 153.Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.
[Page 90]