Avtor romana Posled …
Avtor romana Poslednji deseti bratje (Študentska založba, Beletrina, 2012) pravi v knjigi Dohojene stopinje, da je ob opisovanju vseh enaindvajsetih desetih bratov imel pred seboj model, neko našo realno osebnost. Zgodbe so literarno obdelane, vendar je oris junakov dostikrat osnovan na realnih dogodkih in na miselnosti nastopajočega. V primeru profesorja v Urugvaju pa gre tako rekoč za pisateljeve spomine na dr. Milana Komarja in njegovo družino. V Simčičevih spominih na dr. Komarja, ki so tu sublimirani v prvovrstno literaturo, bo bralec občutil globoke sledi slovenske zgodovine, ki jih skuša Zaveza s svojim izhajanjem beležiti in zlasti – doumevati.
»Pismo je za vas, pr …
»Pismo je za vas, privatno, a sem ga v naglici odprla. Prepozno sem opazila – oprostite!« pravi tajnica. »Nič hudega,« reče rektor univerze v Montevideu. Toda v glasu je videti, da je v mislih drugje. Prejšnji dan je bila nedelja, pa je prebiral vrsto na dom prispelih pisem in tako tisti ´nič hudega´ ne zazveni dovolj odpuščajoče in tajnica je užaljena.
Bere, najprej hitro, potem vedno počasneje in potem preleti pismo znova. Čudna so pota božja, a tudi človeška … Niso mu všeč ljudje, ki odhajajo iz Evrope in zdaj begajo po svetu, pa čeprav mu koga od njih priporoča prijatelj s stare celine. Nikdar ne veš, kaj imajo prišleki, begunci v glavi. No, sicer pa …, za prvo silo se bo že kaj našlo. Če ne tu, v prestolnici, pa kje v notranjosti države.
Preloži pismo v levico. Nanj bo odgovoril sam.
Mine nekaj mesecev. Rektor urugvajske jezuitske univerze sedi doma in šele zdaj zvečer prebira dnevnike. ´Ves dan mi je šel v maloro …´ Presnete seje pa obiski po ministrstvih! Zbijejo te, da za branje kakšne pametne knjige sploh že ni časa. Da, da! Če se hoče svet znebiti mislecev, samo administrativne funkcije naj jim da, pa je zadeva rešena. Sicer pa … Kdo se danes sploh še ukvarja z znanostjo …
Hm … Prijateljeva prošnja, da bi beguncu iz Evrope pomagal do kakšne službe, je zvenela skoraj obupno, nujno, zdaj pa …, kakor da se nikomur nikamor ne mudi. Razen, če ni oni možakar že kje drugje našel kakšne profesorske niše …
Leto dni pozneje. Avla v pritličju univerze sredi Montevidea, prav na dnu zgradbe, ta, v katero vodi troje velikih belih vrat, je zdaj prazna. Tista troja bela vrata …, pa povsem prazne bele stene …, belina, sama belina … Tišina, zdaj v soboto popoldne, ko tudi v prvem nadstropju nikogar ni, skoraj strašeča tišina.
On, še pred kratkim begunec, stoji sredi avle.
Tišina … To je glas tistih, ki jih zdaj ni tukaj … Kje so zdaj besede, kam gredo vse te njegove besede potem, ko se odbijajo od teh sten, ko udarjajo v ušesa po klopeh sedečih … In potem …, potem … Kje v resnici končajo?
•
»Janezek!« »Ja!« Kot bi ga vzmet sunila pokonci, in potem – kot da je z žagovino napolnjena in na elastiko privezana žogica, ki jo zaženeš od sebe, pa ti prileti nazaj v dlan – je že pri mami. Ta se zamisli. Kaj neki mu je, da je nenadoma tako ubogljiv?! Tako se začudi, da je zdaj povsem pozabila, zakaj ga je poklicala. »Priden!« reče samo.
Kako da mama ne ve, da je vedno priden, če je sam!? Kadar sta starejši sestrici doma, takrat ne more biti. Oh, da bi ju ja vsak dan po pouku zaprli vsaj za kakšno urico … Zakaj ni ´priden fantek,´ kadar sta onidve doma? Ne more biti, ker mu ves čas nagajata!
´Ti si pa svetnik, a ne!?´ In to rečeta navadno obe istočasno in glasno.
Janezku je osem let in vsi okoli njihove hiše v predmestju Montevidea, ne samo sosedje, tudi mlekar in prinašalec jutranjika, predvsem pa sošolci ga kličejo Juancito. Ime mu ni všeč, a še vedno je bolje tako, kakor pa če bi ga klicali ´hola, rubio,´[1] ali pa celo ´gringuito.´
Janezek je miren fantič, res pa, da vedno kaj novega iztuhta. Pa saj tudi ni čudno: ali niso taki vsi fantki, ki imajo žogo pa kolo pa vrsto knjig o razbojnikih pa mamo, ki ves dan dela, ob sobotah pa pospravlja in premika pohištvo sem in tja. In strogega papana. Papá je visok kot gora, in kadar nosi klobuk, je še višji in se ga vsi bojijo. O da. Tudi kadar pridejo urugvajski gospodje k njim na obisk, vsi bolj na tihem govorijo. Papá je učen. Pravzaprav je to najbolj učen papá na svetu. Čisto vse ve. Gotovo desetkrat, pa kaj desetkrat, tisočkrat več ve kot učiteljica v šoli. In to, ko pravi sama ravnateljica Marisa Duarte, da je señorita Dolores ´muy, pero muy sabia´, učena, ampak zelo učena. Señorita Dolores je učena, čeprav je še mlada. Ona sicer pravi, da je stara in je to Janezek sam slišal. Nekoč po pouku se je skril pred sošolci v razredu za pečjo in se je señorita Dolores vrnila po pozabljeno knjigo, nenadoma pa je vstopil učitelj tretjega razreda, jo prijel za roko in jo poljubljal in ona je dejala, da ne, da je prestara. Ko je Janezek to doma povedal, se je papá, ki je bil ves dan zamišljen – oh, tiste njegove knjige, ob katerih preživi cele dneve, morajo biti strašno žalostne, morda celo bolj kakor Koča strica Toma – skoraj zadušil od smeha. Mama ga je morala trikrat po hrbtu. Drugače pa mama seveda papana nikdar ne udari … in tudi njega ne … Žal pa on, Janezek, od časa do časa dobi od papana eno po ritki, sestrici, pa nikoli, čeprav … čeprav … Saj se je zadnjič zaradi tega potožil sestrici v zibelki, kmalu bo leto dni stara, a kaj, ko ta štručka tega še ne more razumeti … Papá je včasih dobre volje, a vedno bolj poredkoma. Navadno stopa zamišljeno po sobi, kdaj tudi okoli hiše, hodi, hodi in molči. Ko da je kaj izgubil in da išče. Najlepše je v nedeljo popoldne. Takrat ga papá vzame na koleno, pa mu reče ´Hej, rokovnjač!´– kdo ve, kaj to pomeni! – ali pa ´Hej, capin!´ Vedno ko mu reče tak ´hej!´, je to dobro znamenje. Kadar pa mu reče capin bolj glasno in brez hej kot zadnjič, ko je mami prehudo nagajal, takrat … seveda … Taka fliskica na koncu koncev ni nič hudega, si je Janezek zadnjič dejal, je pa le dobro, da se papá ukvarja samo z listanjem po knjigah – kaj ko bi bil kovač, kakor je oni mišičnjak v Las Sierras, kjer so bili lani na počitnicah … Potem so seveda jutra, ojoj, celo v času počitnic, cela dolga jutra, ko moraš biti tih ko miška. Papá sedi v knjižnici, pred seboj ima kup odprtih knjig in šope listov. Ti pade krogla za balinanje na tla, pa že zaslišiš: ´Mirrr!´Ali pa: greš trikrat, štirikrat v kuhinjo in, no, malo bolj močno zapreš vrata, pa spet: ´Mirrr!´ Starejši so čudni: pustiš za seboj vrata odprta – ´Janezek!´ Jih krepko zapreš, pa spet ´Janezek!´ Bog jih razumi! Kadar sedi papá v knjižnici, tudi mama ne stopi vanjo in zadnjič je videl, kako je šla mimo knjižnice s ´ta malo´ v naročju, ta sestrica je res pridna, ne kot starejši dve, ki mu vedno nagajata, in je videl, da ju je papá zagledal, a se jima samo oddaljeno nasmehnil. Ni se dvignil in to, ko papá ta malo dostikrat dvigne v naročje in zapoje: ´Marička z Jesenic doma, ježešna …,´ nakar mama odkimava, papá pa pravi: ´Folklora, esencialni del kulture …´ Kdo ve, ali mama razume te besede? Janezek ima tudi prijateljčke. Tu je Pedrito, ki ga sosed kliče ´chuequito´, krivonogec. Potem je tu
1 Hej, blondinec.
drobcena Magda, podobna punčki, ki jo je prvič, že dolgo je od tega, videl v živalskem vrtu in ki mu je s konjička na vrtiljaku pomahala. Imel je tudi slovenskega prijateljčka Cirilčka, ampak ta je odšel, ker je že tako, da gredo otroci, kamor hočejo starši, ti so se pa že po enem letu vrnili v Evropo. Včasih gre cela družina na sprehod. Spredaj sestrici, potem mama z vozičkom in s ´ta malo´ in za njimi papá, ki drži Janezka za roko. Trikrat so že bili na Costaneri, dvakrat tudi na hribu Monte, od koder je najlepši razgled na Montevideo in od koder se vidi, čisto malo sicer, vidi se pa le, tudi streha njihove hišice. Ja, Montevideo je lepo mesto. Seveda ni tako lepo, kakor je Ljubljana, kjer se je rodil papá in ki jo pozna s fotografij, je pa zato večje … Kaj hočemo: ena stvar je lepa, ker je lepa, druga pa je lepa, ker je velika. Zadnjič ga je señorita Dolores pohvalila, in to pred dvema gospodoma z ministrstva za šolstvo, ko je pred celim razredom na glas povedal, da je zaliv, sredi katerega stoji Montevideo, leta 1520 odkril sam Magellán, človek, ki je prvi objadral svet, največji junak vseh časov. Janezek pa ne pozna samo Magellána. V posteljni omarici ima škatlo in v njej so znamke z vseh koncev sveta, kajti papá je znan po vsem svetu in tako lahko on že dolgo pozna Kennedyja pa angleško kraljico pa tudi papeža Janeza XXIII., vse mogoče ljudi. Najljubše od vsega, kar ima, pa je to, kar drži v rokah v tem trenutku: okroglo je, ploščato, črno, odpreš svetlečo se škatlo v dnevni sobi, položiš tisto okroglo na nizko svetlo os, pritisneš na gumb in … Deset točk, kdor ugane! Uganili! Seveda! Gramofon. Pa se takle vrtiljakec začne vrteti … Čajkovski! Ko bo velik, bo tudi on Čajkovski. Si bo izmislil lepe melodije. Zato pa mu je mama že zadnjič na Aveniji 17. oktobra tudi kupila orglice. ´Začeti je treba z malim,´ ga je podučila. Zdaj je večer, sedi in čaka. Danes je namreč petek, papá se vrne bolj zgodaj in on ga ima potem celo uro čisto zase. In prav je, da je tako. Saj tudi sam papá ve, kako je na svetu, ali ni zadnjič, ko sta z mamo v spalnici nekaj šepetala o otrocih, slišal papana: ´Ja, tudi v otroških glavah se rojevajo velika vprašanja …´ In kdo naj odgovori nanja, če ne papá! Seveda Janezek ne sprašuje neumnosti, kakor tisto: ´Kaj je to? Vržeš gor je belo, pade dol je rumeno,´ ali pa ono: ´Povej nekaj globokega!´ Potem pa drugi reče: ´Vodnjak,´ in se vsi smejejo, madonca, a so neumni, ne, ne! Njega mučijo drugačna, huda vprašanja. Kot recimo tisto, o čemer je zadnjič gospod katehet govoril, da za grehe ljudje odplačujemo tudi pozneje, kdaj celo čez rodove. Oho, torej: moj dedek je ob Ljubljanici splezal čez ograjo, rabutal jabolka, jaz bom pa za to pred Bogcem plačeval! To ne gre. Kje pa je potem ´božja pravica´? In potem še hujše, kar je rekel gospod katehet, bilo je sila učeno, da se je neki fantek zlagal mami, da je bil v šoli, v resnici pa se je potepal po veseličnem parku, in – višek! – tam nekemu fantalinu prodal svojo belo šolsko haljo, samo da se je potem lahko šestkrat zaporedoma peljal na vrtiljaku, doma pa se zlagal, da je haljo izgubil. Ne samo, da je zato Jezušček žalosten … Naj nikakor ne pozabimo: tudi drugi, čisto nedolžni fantki bodo zato morali ta greh odplačevati. »Tudi drugi? Papá, a ni to krivično?« Papá je truden. ´Ti bom razložil,´ reče, ampak odide v kopalnico in potem pozabi. Tistega večera je Janezek slišal, kako v spalnici nekaj pripoveduje mami in kar naprej je bilo slišati rektor pa rektor. No, saj Janezek pozna tega gospoda, večkrat je že prišel obiskat papana in sta se potem v knjižnici pogovarjala. Pa se je Janezku zdelo, da nista vesela in bi eden dejal nekaj, drugi pa z navdušenjem dodajal in bi tisto, o čemer sta se pogovarjala, raslo in raslo – ampak kakor da sestrici porivata v sobi mizo ena sem druga nazaj, če je eni všeč, da je pri oknu, bi jo druga imela raje sredi sobe, pa drugi to ni všeč in potem sem in tja. No, saj se potem gospod rektor in papá vedno lepo poslovita, celo roko si dasta, ampak nekaj ostane v zraku, tudi že samo zato, ker ostane papá zamišljen. Kadar se zgodi, da pride na obisk gospod rektor, takrat mora Janezek na vrt, pa tudi mamica se umakne, takoj ko je gostu postregla s čajem.
Zadnjič se je Janezek igral na vrtu, okno od knjižnice je bilo priprto, pa je slišal, da je papá zelo resno govoril. Gospod rektor je vedno bolj glasno ponavljal, da je človek ´produkt zgodovine,´ sam Bog ve, kaj naj bi to bilo, papá pa je bil drugačnega mnenja. Pa ne, da se bosta sprla! Potem sta govorila o mladini in o nemirih. Same nerazumljive besede. Čez nekaj časa pa spet o strašnih krivicah, ki se godijo revežem, in ne samo v Urugvaju ali po Južni Ameriki, nekaj o socialno in socialno sta govorila, a se je po glasu videlo, da se papá z nečim ne strinja, ker je rekel – ali se mu ni glas tresel? – ´da, da, gospod rektor, seveda je Mars imel velik vpliv in Kegl je genialen, toda, vedite, če sem jaz zaradi njiju videl stotine mrtvih, so jih drugi videli milijone,´ in je gospod rektor bil potem nekaj časa tiho, pa dejal, da pa je vendar tako, da zgodovina uči, kako samo ´prevrati in revolucije´ prinesejo rešitev in zakaj naj bi se Urugvaj upiral zakonom zgodovine, potem pa hitro dodal, kako je že čutiti pomlad v zraku, in se je na hitro poslovil. Janezek je ostal skrit za oglom: kdo neki je ta Kegl, ki je pomoril toliko ljudi? Bo vprašal papana, ampak ne danes, rajši kdaj pozneje, ko papa ne bo tako truden. Bilo je pred tednom dni. Papá se je vrnil, zamišljeno je hodil, gotovo je spet imel dolg pogovor z gospodom rektorjem. Najprej je stopil v spalnico, kdo ve, ali ni mislil za hip leči, a ga je le vzel na kolena. »Si si umil zobe po večerji?« Janezek si jih ni – ampak ker je to bilo, še preden mu je papá razložil, kako bo tudi Pedrito moral plačati za ta njegov greh – je dejal, da si jih je. Šele potem je zvedel, kako je s to zadevo: da imajo vsi ljudje na svetu ´svoj delež´ v nekakšni veliki banki. Oh, Janezek ve, kaj je banka, ve tudi, da od časa do časa roparji s črno nogavico prek obraza banko okradejo, pa tudi don Megusar, trgovec na oglu ulice, je nekoč pred seboj vihtel listič, takemu lističu se reče ček, preklinjal, ker mu ga je banka vrnila, češ da ne velja in … in – »Dobro, dobro,« prekine papá, ker je truden in bi rad čim prej legel. »Vidiš, v tej veliki banki imamo vsi ljudje tega sveta svoj denar in banka je odgovorna, da nam ga izroči, kadar ga potrebujemo. Zdaj pa se zgodi, da se nekdo, lump splazi v banko in ta denar ukrade. Kaj se zgodi?« Janezek reče: »Nimam več denarja …« – »Zdaj si pa misli,« nadaljuje papá, »da nekdo stalno krade denar iz banke. Kaj se zgodi? Vsi bomo oškodovani. Zaradi lumparije enih. Vidiš, približno tako je. Vsi smo ena sama velika banka in kadarkoli kdo od nas naredi kaj napačnega, greši, kakor rečemo, razžali Bogca, samo da v tem našem primeru nastane škoda, ki jo tako ali drugače potem vsi odplačujemo.« Papá je strašno učen. Gotovo tudi zdaj tako govori na univerzi in ga vsi poslušajo in ga zato nocoj še ni in je pozabil, da mora biti od osmih doma. Ali pa ga je na cesti srečal tisti don Iturralde in potem ´kant in kent´, sam Bog se jih usmili. Ali pa tista gospa, no, saj je prav prijetna, Marguerita, vedno je prijazna, pred meseci mu je celo poslala razglednico s pozdravi iz Pariza, tista, ki je bila prijateljica z neko gospo Maritén, vedno ko se srečata s papanom, zasliši to ime. Kdo neki je bila ta gospa Raisa?señora Včasih ga papá dvigne in ga krepko objame in takrat je Janezek v hipu tako močan, da bi z njim šel v boj proti celemu svetu. Je pa papá včasih tudi čuden. Nekaj prebira, nenadoma se zresni. Odloži revijo, ki jo je dobil po pošti iz Trsta, ali pa časopis Svobodna Slovenija iz Buenos Airesa in reče: »O, ti moj ljubi Bog!« Pa položi glavo med dlani. Kdaj tudi za četrt ure. Še huje pa je, kadar je hud … Kakor takrat, ko je Janezek razbil okno, mami pa dejal, da je šipa bila že prej počena in da … Ali pa ko gleda učne knjige sestric in se jezi, čeprav vedno dobivata odlične rede. Sestrici potreplja po glavi, pa vendar je hud na gospode, ki ´pišejo bedarije, da se Bog usmili!´ in na druge, ki zahtevajo butaste, točno tako je rekel, ´butaste domače naloge,´ bedaki, ki ne vedo, da si sami režejo vejo … Janezek tega o veji ne razume, ampak po papanovem glasu sodeč, to sploh ni pametno. No, kadar je hud, takrat ni dobro z njim češenj zobati … ´Ni dobro z njim češenj zobati …´ – a ne zveni to lepo! Oh, če bi Kekec prišel čez morje sèm, ali pa Martin Krpan, ta, ta, še za marsikateri tak lep stavek bi zvedel. Janezek zdaj ponovno prebira o Kekcu, kolikič že!, gleda ilustracije, za hip ga zamika, da bi na Kekčevo srajco narisal znak Peñarola, najboljšega nogometnega kluba na svetu, pa ve, da je bolje, če tega ne stori, kajti papá bi lahko to opazil in potem … Za papana so knjige nekaj svetega, tako svetega, kakor je samo še Marija z Brezij nad njegovo pisalno mizo. Medtem pa on sedi za katedrom. Pod njim je stotina mladih glav, dekleta in fantje. Zrak v avli je zatohel, čeprav pri svojih urah on ne dovoli kaditi in čeprav, preden vstopi, tudi če je pozimi, vedno za nekaj minut odprejo okna na stežaj. Za njim je velika črna tabla, na njej vrsta grških in latinskih besed, pri katerih črte ločijo korene od predpon in pripon. Uro je postavil predse. Mikrofonov, ki so mu pred leti, ko je začel predavati, šli na živce, zdaj niti več ne opazi. Spet vzame uro v roke, jo gleda, pa vidiš, da so oči pravzaprav nekje povsem drugje. Ali je zato, ker je pravkar omenil Benedetta Croceja, da se je nenadoma pred njim prikazal Rim? Tisti ogel na Via dei Colli … ´Bedasto, dej, zberi se!´ Odloži uro, si popravi naočnike, poišče mesto, kjer je pri zadnji uri nehal komentirati citat o racionalizmu in pritisku pozitivizma na sodobnega človeka. Nato pa začne govoriti, v resnici samo na glas razmišlja o konkretizaciji misli iz prejšnje ure, o posamičnosti in univerzalnosti, o generičnosti, pa še o , o združitvi enot, ki se pa med seboj ne pomešajo, o Boetiju pa pozneje Dioniziju Areopagitu in njegovem razmišljanju o dynamoi, kar je združeno za medsebojno prijateljstvo in ujemanje, in kar je unitio sine confusionenepomešani enotnosti, pa o tem, kako Bog utrjuje, dis-creto, raz-lično, da bi bilo poedino, ustrezno z njenim smislom, in definicijo, da bi bilo ne-pomešano in ne-zmedeno. Bog ohranja, dia-sodzei, red in usmeritev vsake stvari v njeno lastno dobro … Sname naočnike. »Gospodje, to ni nikakršno ‚golo teoretiziranje‘, kakor se to morda komu zdi. Gre za problem, akuten, aktualen problem. Tudi zato – pa to le mimogrede – ker danes spet živimo v dobi tako rekoč novega ´preseljevanja narodov´, ko elementi kulture ali pa narodnosti živijo začasno ali pa morda stalno v kontaktu z elementi druge kulture, ko se zdi, da je eno prvih vprašanj vprašanje akulturacije, transkulturacije ali pa celo kar asimilacije – skratka vprašanje: ostati v svoji enosti ali se izgubiti v breozblični masi.« Zdi se, da mu je zadnja beseda pripeljala pred oči neko asociacijo. Pa nadaljuje – ´a to samo tako mimogrede´ –, kako gotovo tudi oni poznajo ljudi, ki se odseljujejo bodisi v Evropo bodisi na druge kontinente, ali pa ljudi, ki so se priselili sem od drugod, emigrante, in torej lahko vidijo, kako se ti prej ali slej spoprijemajo s problematiko ohranjanja svoje identitete ali z njihovo eliminacijo. Naletite, pravi, na take, ki – kdaj celo iz povsem neupravičenega manjvrednostnega kompleksa ali kakor tukaj pravite – padejo v skušnjavo, da bi se odpovedali svoji posamičnosti na račun neke univerzalnosti. Da govorimo v vsakodnevnem jeziku: v državah, kjer prakticirajo politiko talilnega lonca, pride do asimilacije, do zgolj zunanje prilagoditve, nekateri pa – sami sebi minusvalije se zdijo seveda napredni – se začnejo izgubljati v meglenem internacionalizmu. Internacionalizem? Da, gospodje! Toda internacionalizem narodov. Univerzalnost? Da! Toda zdrava univerzalnost ne izključuje posamičnosti, ampak jo vključuje.z narodi, ne pa brez Na poti domov se sicer sprašuje, kam padajo ta semena. Na kamnito cesto, med trnje, na zdrav humus? V vlaku je slabotna luč, pa vendar odpre aktovko, že ves večer ga namreč zasleduje neka misel. Ta aktovka! Knjige, s sponkami speti listi, kasete z mikrofilmi, pa list, na katerega je dopoldne v čakalnici pri zobozdravniku iz ženske revije prerisal klobuček, ´kdo ve, ali ji bo všeč?´ med vsem tem pa šop pisem, vse kuverte seveda z okencem, izrezanim na desnem oglu zgoraj, ah, ta Janezek in njegova zbirka znamk … Dom. Otroci. Veliki dve sta pridni. Tudi enkrat samkrat mu ni treba reči, naj vzameta knjigo v roke. Toda … šola, ta nesrečna šola. Podatki, podatki … sistemi, sistemi in primerjave sistemov pa še sistemi o sistemih, možgani pa na počitnicah … In ta njegova mala štručka v zibelki! Včeraj je spet kašljala. Nežna pljučka mora imeti. Potem se nasmehne. Prejšnji petek se je ves utrujen vrnil domov. Pa saj ga ne utrujajo predavanja ali odgovarjanje na vprašanja, zbijejo ga nepotrebne pripombe, komentarji takih, ki želijo pokazati, da že zdaj vse vedo …, kdaj celo metanje bananinih olupkov pred tvoje noge … Prišel je domov, tokrat skoraj uro pozneje, kot je mislil. Dekletci sta že spali, tudi mala Marička je že bila v zibelki, žena, ki je pustila večerjo v pečici, pa je v postelji brala. »Kako je z malimi?« – »Spijo.« – »Janezek?« – »V redu. Zaspal kot ubit.« Papá je stopil v otroško sobo. Micena je spala v stajici, sestrici na pogradu, Janezkova posteljica – prazna. Kaj pa to!? Odhitel je nazaj, a ko je stopal mimo odprtih vrat knjižnice, ga je zagledal: sedel je na pručki nasproti njegovemu stolu, s kosom papirja v roki, s svinčnikom, ki ju tudi v spanju ni spustil. Počasi ga je dvignil. Kaj neki tako pomembnega je bilo danes v tej glavici, da je na vsak način hotel z očkom govoriti? Položil ga je na posteljico, gledal … Tudi danes je petek. Bogu hvala – konec tedna! Toda komaj je vstopil v hišo, se je prikazal Janezek s knjigo v roki. »Papá, danes sem ti pomagal.« »O,« je rekel. Najraje bi fantiča poslal v posteljo, pa vendar mu samo namigne, naj počaka, da gre odložit plašč in aktovko. Vrnil se je, in kakor je bil truden, se je moral nasmehniti. Tam je bil pripravljen njegov veliki stol, nasproti njemu pa pručka in na njej Janezek s knjigo v roki. »Papá, rekel si mi, da ti najbolj pomagam tako, če sem priden in če se učim, če berem,« je dejal Janezek. »No, pa sem danes bral nekaj takega, kar berejo veliki. Najprej nisem nič našel, kar je bilo na tvoji mizi, ni bilo ne slovensko ne špansko, potem sem pa le našel to knjižico, gospod Karel ti jo je danes popoldne prinesel. Sem prebral vse, ampak čisto vse, kar je on s svinčnikom podčrtal.« Papá mu razkuštra lase, toda Janezek vidi, da je papa v tem trenutku nekje drugje. »Mi smo emigranti, a ne, papá?« Za hip presenečen, pokima, potem strese glavo. Pa si zaželi skodelice mrzlega kamiličnega čaja. »Tu pišejo o nas, glej …´Naši emigranti so izdali narod in zdaj umirajo v tujini, v vinu utapljajo svojo žalost, nočejo priznati, da so stavili na napa-napačnega konja, da so se postavili na napačno stran zgodovine, niso hoteli slišati im-im-pe-ra-ti-va časa.« Janezek umolkne. »Kaj je to imperativ?« »Ukaz,« reče papá in se nasmehne. Napačna stran zgodovine? A za tem nasmehom, ne samo da ni smeha, tudi zasmeha ne, ampak žalost. »´Sanjajo o vrnitvi, a v resnici sami vanjo ne verjamejo, tuja zemlja bo pokrila ljudi, ki so svoji zemlji bili tujci. To so ljudje brez prihodnosti, ljudje samo s preteklostjo. V resnici jih je svet iz-iz-občil.´ Kaj … kaj pomeni ´izobčil´?« On odkimava in šele čez čas: »V soboto ste brcali žogo z otroki iz sosednje ulice. Zakaj ste prepovedali Estebanu igrati?« »Papá!« Kako more to vprašati! »Trikrat, trikrat, in to nalašč je brcnil debeluščka v golen! Trikrat! Smo ga izključili.« »´Izobčili,´ bi se dalo reči v kakšnem drugem, hujšem primeru,« reče pa takoj doda: »Janezek, pusti to, vzemi raje v roke Cicibana!« Mali pa ne sliši. »In na tej strani je gospod Karel spet podčrtal. ´Nemirni, z občutkom krivde pred zgodovino, niso nikjer doma. Nekateri med njimi so se v tujini res uve, u-ve-lja-vi-li, imajo celo ključne pozicije …´ Papá, kaj je to ´pozicije´?« On mu vzame revijo, bere sam zase naprej ´ … toda čas jih je povozil. Ti ljudje, produkt nepodkupljive zgodovine, so za vedno mrtvi.´
Tudi njegovi onkraj morja o produktih zgodovine … »Janezek, ura je pozna, papá je truden.« Potem hitro doda: »Miško, v nedeljo gremo v živalski vrt, ja?« Če začne papá nenadoma govoriti o nečem drugem, pomeni, da mora biti pa res hudo, hudo truden. »Pručko lahko pustim kar tu, papá?« Papá pokima, ga dvigne k sebi, krepko objame. »Lahko noč, miškulin!« Vendar ostane zamišljen. Tudi ko ga poljubi na čelo. Zamišljeno zre predse, čez čas se dvigne, stopi v kuhinjo, začuti vonj po kamiličnem čaju, pomisli na ženo, ki počiva po celodnevnem garanju. ´Ključne pozicije …? Nasmehne se, odkimava. Dvigne skodelico do ustnic, pa jo oddalji. S praga otroške sobe je zaslišati šum. Tam stoji njegov mali v pižamici, mu maha v slovo in komaj slišno pravi: »Papá, lepo se spočij! Nič grdega sanjat!« In izgine. Ključne pozicije … Globoko izdihne. ´Morda pa jih res imamo … Toda če so, so povsem drugačne vrste in nekje drugje …´ »Montem video …« Lepo mesto. S Carrasca, s severne strani, je še posebej lep razgled nanj. Od vseh mest v Južni Ameriki, kar jih je videl, se mu tudi še danes zdi najbolj evropsko. Ne samo zaradi sloga, v katerem so zgrajena nekatera veličastna poslopja. Med temi tudi ´njegova univerza´ … Čutiš, da je mesto raslo počasi in da, kakor se naravi ne mudi, tako se tudi temu mestu ni, sčasoma je raslo in se širilo, ni se mu mudilo. Rambla, montevidejsko sprehajališče. Sedi na klopi, gleda prek široke Srebrne reke. Nedaleč od njega postavlja triletni vnuček na peskovniku kupčke in jih podira. Pogled mu drsi preko reke Paraná, reke, ki ji ne vidiš drugega brega … Veš, tam še bolj v daljavi se izteka v neizmerno morje … Tudi čas se izteka … Nekoč, so mu pravili stari in to on tudi še danes verjame, bo moral Nekomu pokazati dlani, pokazati, kaj je z njimi v življenju ustvaril … Je bil ljudem v dobro ali kdaj – pa čeprav nehote – komu v pogubo? Kaj je v resnici bil svoji ženi, kaj svojim otrokom, kaj tisočem študentov, ki so šli pa ne samo ´skozi njegove roke,´ ampak skozi njegove prsi, odprto srce, saj ni nikoli govoril izza oklepov. Kajti najsi počiva zdaj na klopci ob reki ali pa se ponoči v mislih sprehaja po avlah, tukajšnjih ali kje v stari Evropi …, počasi, a nezadržno prihaja čas obračuna. Preveč vprašanj … Za hip se dvigne s klopi, a spet sede. Vnuček si je zgradil na peskovniku cesto in zdaj z avtomobilčkom drvi po njej … Pol srca mu je še vedno ob bregovih Ljubljanice, pol ob bregovih Srebrne reke … Rad bi počival v svojo domači zemlji, ob očetu in materi, pa vendar … Kjerkoli bi se zdaj nahajal, doma ali tukaj, ena od tistih geografskih platonskih polovic bi zahrepenela po drugi. Večkrat si pravi: ´Kako nas je božja roka razsejala po svetu …,´ in vendar nikoli ne bi podpisal, da ima po toliko letih dve tujini, domovine pa nobene, čeprav mu misli ob eni in drugi deželi res tečejo po različnih tirih. Svoje doma bi rad prepričal, da bomo prej ali slej res še marsikaj zvedeli, kako in zakaj je pri nas prišlo do bratomora, da nam pa vendar niti vsi tajni dokumenti, ki se bodo še našli v angleških, beograjskih, pa tudi vatikanskih arhivih, ne bodo odkrili, kaj vse se je v resnici zgodilo. In še manj – zakaj … Zakaj se je to zgodilo. Zgodovina je skrivnost. In svojim prijateljem ob Srebrni reki? Rad bi vanje prenesel čim več nemira pri iskanju vira vsemu, kar se dogaja …, pa zavesti, da čas sicer teče, prinaša nove težave, a tudi nove rešitve, da se zdi, da bo čas na tej strani poloble odslej tekel še hitreje, a da naj ne hitijo preveč …, naj ne upajo, da bodo pri kom, niti pri njem ali komerkoli drugem, našli – domá bi dejali – ´koren lečen,´ ki ima skrivnostno moč, ki bi čudežno ozdravil vse tegobe …
Rektor … Kdo ve, ali je še vedno mnenja, da brez prelivanja krvi svetu ni rešitve? ´A se zavedate,´ mu je dejal in bilo mu je vidno nerodno, ko je videl, da ne more govoriti s povsem mirnim glasom, ´da bo tekla kri številnih in to, v glavnem, nedolžnih?´ ´Ni nujno,´ je odvrnil rektor. ´Pa tudi sicer: in kaj potem, če pa hkrati veš, da bo to naslednjim rodovom prineslo pravično družbo. Nekaj časa bo morda res hudo …, toda, dragi kolega, sami veste: Omnia violenta necesse est ipsa …, vsako nasilje se prej ali slej v svoji silovitosti samo po sebi nujno prevesi h koncu, preneha – pozitivni sadovi bodo pa le ostali.´ Prišlo mu je na misel, da bi dejal, kako lahko danes vsi vidimo, kaj so v tem stoletju prinesli razni totalitarizmi, vsi z nameni, ki so posvečali sredstva, a si je premislil. Rajši bo dejal, kako hočemo vsi pobegniti pred trpljenjem, hkrati pa vemo, da človek dozoreva predvsem ob trpljenju … kljub temu pa: rektor gotovo tudi svojemu sinu želi, da bi dozorel, toda ali mu je kdaj prišlo na misel, da bi otroka okužil s klico raka? Res da bo fant trpel, toda … A je tudi to misel v hipu odgnal in dejal samo: ´Vse to sem že večkrat slišal, žal pa tudi videl posledice: tudi ko je nasilja konec, posledice, kdaj hude posledice nosijo še rodovi.´ Čez hip je dodal skoraj šepetaje, ko da govori sebi. ´Verjemite mi: tega ne govorim iz knjig.´ Ali ga je razumel? Razprt med dva svetova in vendar miren, enoten. Ob vsej razburkanosti v svetu in v njem samem, od kod na dnu njegove skrite kamrice ta spokojnost? Od nekdaj jo je čutil, toda dokončno se je usidrala v njem šele pred nekaj leti, ko je nekoč prebiral zgodbo o junaku El Cidu in se ustavil ob vrstici: … Naj je misel začutil kot ´umreti, toda počasi,´ ali pa ´umirati, toda počasi …´, kakšna nenadna spokojnost.Morir, pero despacio V njegovem življenju je bil čas, ko je bil tudi sam pripravljen s puško braniti svoje prepričanje, in takrat mu je misel, da ´bolj kot življenje smrt je rodovitna´, bila blizu, prevzela ga je … ´Ko pa se te je smrt tako rekoč začela dotikati, si molil, da bi bila daleč …´ Umirati …, toda počasi … ´In torej je še čas, celo zdaj je še čas, da zaseješ nekaj, kar bo klilo, se rodilo in živelo naprej, ko tebe že ne bo več …´ Skloni glavo na prsi. Tako je, kakor je zapisal pesnik: ´V hipu strasti in sle je spočeto človekovo telo, in vendar samo ono lahko nosi duha …,´ Samo to telo lahko nosi v sebi spoznanje, da je celo umirajočemu še vedno omogočeno, da zaseje kakšno seme … »Dedek, lulat!« Čisto pozabil je nanj. Mali tišči nogice skupaj, celo uro se je igral na pesku, drvel z avtomobilčkom sem in tja, nič se mu ni mudilo, zdaj pa – Do kavarne je več ko sto korakov. Spet bo nesreča! »Pojdiva, mišek!« reče hitro in pokaže za grm. Mali odločno odkima. »Ne, tam ne. K drevesu.« Dedek ga pozna. Ne bo odnehal. Vzdihne, dvigne vnučka in hiti. »Ne!« pravi mali. »K onemu!« In pokaže platano onkraj ceste. Dedek se za hip ustavi, pa ga le odnese čez cesto. Ko mu slači hlačke, pravi mali: »Tisto bilo premajhno!« Potem se vračata proti domu. Uvela roka drži ročico fantiča, ki mu ob prvem rojstnem dnevu niso položili v zibelko kladiva, knjige in novca, pa čakali, česa se bo najprej dotaknil, in tako zdaj ne veš, kakšno pot si v življenju bo izbral … Pa vendar, si kima dedek: gotovo bi prijel knjigo! Saj vnukec že zdaj kdaj sedi na pručki s knjigo v roki, obrača strani, premika ustnice, od časa do časa, kot da je odkril kaj pomembnega, pa kima in ponavlja: »Ja, ja!«
[Page 60]