Jože Velikonja s hče …
23. maja 2015 je v bolnici Šempeter pri Novi Gorici umrl dolgoletni član Nove Slovenske zaveze, dr. Jože Velikonja. Bil je sin slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojen v Ljubljani, 17. aprila 1923, kot drugi od dvanajstih živorojenih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Marijanišču, nato klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi je vpisal študij geografije.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je odšel pozno v jeseni med primorske domobrance, s katerimi se je aprila 1945 umaknil v Italijo. Umik primorskih domobrancev iz Vipavske doline v Italijo je opisal v članku »Umik« v 28. številki revije »ZAVEZA«. Kot begunec se je znašel v Rimu, kjer je s študijem nadaljeval in ga leta 1948 uspešno končal. Veliko mu je pomagal p. Anton Prešeren, ki je v Rimu skrbel za begunce. Po končanem študiju je iz Rima odšel v Trst, kjer je v času Cone A in B na klasični gimnaziji poučeval zemljepis in zgodovino. V Trstu se je poročil. Takrat mu je po nekaj letih prvič uspelo po telefonu na kratko govoriti s svojo mamo, ki jo je imel zelo rad.
Leta 1955 se mu je posrečilo priti v Združene države Amerike. Evropska spričevala mu niso nič koristila za pridobitev ustrezne zaposlitve. Zato se je za eno leto in pol zaposlil kot fizični delavec in prihranil denar za kasnejši študij v ZDA. Pri tem mu je stala ob strani žena Tilly Rus, ki se je zaradi znanja angleščine lahko zaposlila kot prodajalka. V letih od 1957 do 1959 je na Univerzi v Chicagu opravil podiplomski študij. V letih 1958 do 1962 je bil profesor na Univerzi v Carbondale, Illinois, nato od leta 1962 do 1981 na Univerzi Washington v Seattlu. Kot gostujoči profesor je predaval na različnih univerzah po ZDA. V Ameriki je raziskoval življenje in delo slovenskih in italijanskih priseljencev. Skupaj z Radom Lenčkom sta leta 1992 izdala knjigo: Who’s Who of Slovene Descent in the United States.
Ko je bil v študijskem letu 1967–1968 gostujoči profesor na Univerzi v Liverpoolu, Anglija, je prišel prvič po vojni v Slovenijo. Prišel je z vsemi tremi otroki. Nato je z obiski nadaljeval in pozneje pripeljal na obisk svoje stanovske prijatelje in jih popeljal na znamenite kraje Slovenije in Jugoslavije. Na obisk v ZDA pa je zelo rad povabil svoje brate in sestre. Tam je znal pokazati Ameriko kot deželo neskončnih razsežnosti in neverjetnih znamenitosti, kot so: ameriške hidroelektrarne, neskončna prostranstva žitnih polj, posušene struge velikih rek, puščave v Nevadi in Arizoni, pa znamenite kanjone reke Colorado, krater in okolico [Page 091]vulkana Mount St. Helens, ki je izbruhnil leta 1980 in pri tem spremenil del pokrajine med vulkanom in Tihim oceanom, in še marsikaj.
V Slovenijo se je pogosto vračal, še posebej po upokojitvi in po ženini smrti. Kmalu ni mogel več sam skrbeti zase. Živel je zdaj pri enem zdaj pri drugem od svojih otrok. Sin Marko, ki je v diplomatski službi, ga je vsako leto povabil v državo, kjer je služboval. Na ta način je prepotoval »ves svet« od Moskve do Manile, Sidneya, Montreala itd. Zadnja leta je prihajal v Slovenijo, kjer si je z vnuki ogledal smučarske skoke v Planici in nogometno tekmo v Stožicah.
Jože je bil moj deset let starejši, pametni brat. Ko so nam leta 1948 zaprli mamo, in nas je pet bratov in sester ostalo samih, nam je iz Trsta poslal vrečo moke in kanto olja. Še mama v zaporu je bila presenečena, od kod nam bel kruh, ki smo ji ga poslali v paketu. Ko sem maturirala, mi je poslal blago za novo obleko in krasna nova očala. Ko se je odpravljal v Ameriko, je mami pošiljal pozdrave iz krajev, koder je potoval. Na pot od Illinoisa do Washingtona je leta 1962 z avtomobilom peljal tudi mamo in ji z velikim navdušenjem razkazoval Ameriko.
Zadnja leta je rad obujal spomine na otroštvo in čase med vojno in po njej. Vesel je bil, ko smo z njim obiskovali kraje našega otroštva. Z bratom Tinetom je obiskal naša znana grobišča, kot so Teharje, Kočevski rog, Stari Hrastnik, pa tudi strelišče na Dolenjski cesti, kjer naj bi bil usmrčen naš oče. Obiskala sta tudi Srebrenico.
Svoj 90. rojstni dan je praznoval v Sloveniji. Zbrali smo se bratje in sestre ter njegovi otroci in vnuki. Poleti 2014 se je dokončno vrnil. Bil je bolan in vedno manj živahen. Svoje zadnje zatočišče je našel v Vipavi, blizu krajev, ki so mu bili ljubi še iz mladosti.
Radi smo ga imeli in on je imel rad nas!